"Morda pa res, življenje je zelo nepredvidljivo" ji je prijazno odvrnil in upal, da bo do take situacije res prišlo. Mathias kajpada ni bil tip fanta, ki bi dekletu razodel svoja čustva, a tokrat si ni mogel zanikati, da do te Drznvraanovke čuti nekaj več. Ali je šlo zgolj za simpatijo, ali morda celo kaj več, ni vedel, toda tovrstnih občutkov ni gojil še do nobenega dekleta. Ko je omenila ples in mimogrede še njegovo plesalko, si ni mogel pomagati, da se ne bi turobno nasmehnil in zgolj površno ošinil svoje obličje. A ni mu uspelo, da bi predolgo razmišljal o sebi, saj ga je presenetil Harmonyn odgovor v zvezi s plesom.Zanimivo, prvo dekle, ki ne izkazuje navdušenja do plesa. Še ena podobnost več, ki si jo deli z menoj. Ta misel ga je razvedrila in mu dala novega pogona, ki ga je v takih trenutkih vsekakor potreboval. Če ne bo storil nič, ne bo dobil nič, če pa napravi en korak, bo vsaj njegovo življenje malo manj enolično. "Če res tako misliš, si ena redkih in se ti zahvaljujem. Ne bom se vtikal vate, saj čutim, da o svoji razlogih glede plesa ne želiš govoriti. Navsezadnje tudi jaz najbrž ne bi šel nanj, če me ne bi tisto dekle samo povabilo." Znova se je zazrl v tla in tokrat ga je Drznvraanovka povprašala o tem, kaj je tam tako zanimivega. To vprašanje ga je zmedlo, saj ni vedel, ali misli resno, ali ga zafrkava, ali pa se mu rahlo norčuje. V hipu jo je pogledal v oči in skomignil z rameni, kot da še sam ne ve. Tedaj je zbral ves svoj pogum, ki ga je kopičil tekom celotnega pogovora in se ji še rahlo približal. "Harmony, bi šla... Te lahko povabim na pijačo v Meryascoveeno? Jutri je sobota in ni predavanj, tako da če bi si slučajno želela... Saj povsem razumem, če ti ni do moje družbe, ampak vprašam vseeno." Čeprav mu je oči vleklo proti tlom, jo je zdaj opazoval in na njegovih ustnicah je bil rahli nasmešek. Zavrnitve se ni bal, saj jo je skorajda pričakoval, a nervozen je bil vseeno in čutil je lahko, kako ima potne roke.

Ah z veselejm bi šla na ples če bi imela s kom plesati, vsaj prijateljico ali pa nekakšno družbo je razmišljala, vednar se je kaj kmalu odločila, da se ga ne bo udeležila, saj so se mu vsi, ki jih je bolje poznala odpovedali že kar na začetku. "Jah saj nimam posebnega razloga zakaj ne grem" se je želela izmuzniti odgovoru saj mu ni hotela razlagati nekakšnih težav, ki se ji sploh niso zdele ne vem kako problematične. Nekaj časa je ostala tiho in strmela v rob lesene mize, ki je bil popisan z vrezninami. Na skrajenm desnem koncu je opazila z majhnimi in krivimi črkami zapisano 'avada kadavra' nekaj časa je opazvala napis, saj je takoj prpeoznala pomen besed, zdelo se ji je predvsem čudno zakaj bi učenci kaj takega napisali sem, malce se je nagnila in napis potipala, čutila pa ni nikakršnih vreznin čeprav je izgledalo kakor da so tam. Opazila je da Mathias nekaj globoko razmišlja in da sploh ni opazil njenih potez. Nasmejano se je vzravnala nazaj ob svoj stol in poslušala vprašanje, ki je prihajalo iz njegovih ust. Harmony se je počutila nekoliko nelagodno saj je kar čudno strmel vanjo in tudi njegovo vprašanje jo je kar precej presnetilo. "Hja saj veš, da bi z veseljem šla" je na kratko odgovorila, saj se je veselila spoznavanja novih ljudi in imela je res nenatrpano sobota tako, da je imela čas. Ni bila prepričana ali jo je povabil ven ker si želi le malo družbe ali ker mu je morda všeč. Sploh ni želela razmišljati o tem le veselo ga je vprašala "ob kateri uri pa?"

(sori za pozen odgovor pa ker je tok mal, res nimam idej)

((don't mind me, just storming through ))

Vrata šolske knjižnice so se odprla nič kaj nežno in skoznja je planila drobna rjavolaska, ki je bila očitno v veliki naglici. Sophie je komaj kaj upočasnila korak, ko je knjižničarki pomolila šopek dovolilnic za knjige s Prepovedanega oddelka, potem pa zavila med knjižne police. Knjižničarka je bila tega že vajena, saj je bila Drznvraanovka pogosta obiskovalka tako knjižnice kot tudi Prepovedanega oddelka. Že od začetka 5. letnika je namreč opravljala tudi dve samostojni raziskavi, eno s področja urokov in drugo s področja napojev, zato je bilo takole plenjenje knjig skoraj tedenski dogodek.
Ko je med policami skoraj podrla nekaj let mlajšo učenko, je vendarle upočasnila korak. Tokrat izbrane knjige so bile po večini kar vse povezane z uroki in v rokah je imela že kar zajeten kupček preden se je podala na Prepovedani oddelek. Tam je izbirala previdneje, saj ni hotela preskočiti česa pomembnega. Še predobro se je zavedala posledic svojega neuspeha, zato si ni smela privoščiti napake. Po dobre pol ure je nabrala toliko knjig kolikor je imela dovolilnic in švignila proti vratom.
"Lep dan še naprej, se vidimo kmalu," se je spotoma nasmehnila knjižničarki, ki je zgolj nekaj zagodrnjala v pozdrav. Kakor že dolgo časa, se ji tudi tokrat ni dalo preverjati katere knjige Sophie dejansko odnaša. Veselje nad tem izgubila že mnogo mesecev nazaj.

"Lepo, potem pa sva zmenjena za soboto ob enajstih, če ti odgovarja" je prijazno odvrnil Mathias in se tedaj spomnil, da ga čakajo še nedokončani opravki v spalnici. Čez pol ure se mu je začelo spreminjanje oblik, a še ni dokončal naloge. Tisti trenutek bi se najraje pošteno brcnil v zadnjico, če bi bilo to možno, saj je imel veliko časa, pa je na to nalogo povsem pozabil. Prav predstavljal si je profesoričin strog obraz, ki ga bo grajal in mu nato še nekaj tednih povzročal nočne more. "Žal mi je, a moram te zapustiti Harmony. Čez pol ure se mi začne spreminjanje oblik, naloge pa še nisem dokončal. Se vidiva jutri." Prijazno se ji je nasmehnil, pograbil svoje stvari, ki so počivale na mizi in brž oddirjal iz knjižnice. Knjižničarka ga ni prav nič prijazno gledala, ko je stekel mimo njenega pulta, a mu je bilo tisti trenutek čisto vseeno.

(Žal mi je za tako pozen odgovor in kratek post, a nimam idej )

Še vedno je bila malce pretresena, ker so jo dali k Pihpuffovcem, čeprav je bila zadovoljna. Njena mama je vedno govorila, da je z v Drznvraan, kar pa je Heleri težko verjela, glede na to, da temno modre ni imela precej rada. Seveda je bila njena naslednja postaja po tem, ko je v Pihpuffovskih spalnicah razpakirala svojo prtljago, prostorna knjižnica. Ne, Mai ni mislila cele dneve tiščati nosu v knjigah, toda ravno pred nekaj dnevi jo je začel zanimati nek urok, ki ga ni še nikoli poskusila izvesti, sicer pa ji ni deloval posebaj težko, rada pa bi se ga naučila. Kmalu se je že smukala med knjižnjimi policami in iskala knjigo z uroki, ki so primerni za šesti letnik. Da, v učbenik je bila že pogledala, toda o uroku ni bilo zapisano prav veliko, niti ena četrtina tega, kar bi Mai z veseljem vedela. Ko je črnolaska končno našla knjigo, je pobrskala po uroku Avis. Kmalu ga je anšla, in očitno z njim tudi zadostno količino podatkov, ki jih je želela vedeti. Ko je tako med hojo brala knjigo, medtem pa s kotički očes iskala kakšno mizo, za katero se bi lahko usedla. Takrat pa se je naenkrat, kakor nepazljiva je bila, zaletela v neko dekle. Seveda sta se obe prevrnili po tleh, knjiga pa je že letela proti tlom z vso hitrostjo in grozila, da se bo poškodovala. Samo še to mi je manjkalo, je pomislila Mai, nato pa izvlekla svojo palico in jo naperila proti leteči knjigi. "Impendimenta," je šepnila ter se na vso moč potrudila, da je urok uspel. Malce bi manjkalo, pa bi zgrešila knjigo, ki bi se verjento poškodovala, zdaj pa je upočasnelo padala proti tlem in nežno pristala na tleh. Heleri je roke oprla ob steno, nato pa desnico ponudila še dekletu, da bi ji pomagala vstati. "Oprosti," je dejala. "Moje ime je Heleri Paulos," je še dodala in se rahlo nasmehnila, nato pa se spomnila, kako ji je srce strla njena sestra Maria. Nezavedno je stopila pol koraka nazaj, ko se je spomnila, kako zelo jo je bolelo, ko je njena starejša sestra zbežala z zraočencemi n potem o njej ni bilo več sledu in nikoli več niso slišali zanjo, ne ona ne njena družina.

((Rei?))

(pour Nicc )

Na običajno soboto bi se bil Amon prav rade volje namenil ven, v park, in si noge pretegnil po petih dneh turobnega ždenja v klopeh. Na običajno soboto bi se bil Amon prav rade volje zleknil po s kamenčki prekritem raztežaju obale, ki je ležal na južnem robu jezera. Na običajno soboto bi se bil Amon prav rade volje vrgel v mrzlo spomladansko vodo in celo zgrabil priložnost za plavanje z lignjem. A to ni bila običanja sobota, saj se je zunaj - kako tipično aprilsko - utrgalo nebo in sedaj je izpod sivkaste koprene, ki so jo prek neba razpredli oblaki, lilo kakor iz škafa. Debele kaplje so ropotale po oknih in kamenju, stalno bobnenje vode, ki se je zlivala s streh in v slapovih tekla na tla, pa je temnolascu že pričelo razbijati v glavi.

Tako mu pač ni preostalo drugega, kakor da se umakne v praktično edini kraj na Bradavičarki, kjer si bil zmožen celo v najslabšem vremenu - najsi bo ujma, snežni metež ali toča - najti miren kotiček da si si pomiril vrvenje v ušesih. Preko ramen si je ogrnil debelejši plašč, saj dež ni prav nič pripomogel k hladu, ki je vel znotraj od zime pomrzlih zidov, in se z rokami globoko v žepih namenil v knjižnico. Ko je odrinil visoka lesena vrata ga je v trenutku objel vonj po pergamentu in črnilu, ki se je ravnokar sušilo, potem ko ga je pero naškrebljalo, kakor že premnogokrat poprej. Stresel je z lasmi, da so mu zdrsnili z oči, in kratko pokimal nekaterim znanim obrazom, ki so, tako kot on, zatočišče poiskali v zakladnici znanja in kraljevini domače naloge.

Z vajenim ovinkom pri obrobnih policah se je izognil skrbnemu pogledu knjižničarke, ki ga ni nikdar posebno marala in je rada že vsak drugi izgovor, pa čeprav so bili to novi čevlji, izkoristila za to, da ga je nagnala iz svojega teritorija. Njegov pogled je begal med skladovnicami knjig in pergamentnih svitkov, ki so že davno porumeneli od starosti, iščoč kako primerno skrivališče, kjer bi se lahko potuhnil za nekaj uric in oddremal kaj sladkega. Njegovo iskanje je bilo, na njegovo veliko veselje, kaj kmalu prekinjeno, ko so mu oči zdrsnile preko več kakor dobro znane postave.

"Ohoho, Niccolette," je dejal in prečil razdaljo, ki ju je še ločila. Preko obraza se mu je raztegnil redko vidni, pristni smehljaj, ki ga je bilo običajno opaziti le še, kadar je sadistično poniževal sošolce ali švigal prek neba v lovu za štamfi. "Čemu imam čast uzreti tako poosebljeno eleganco med temi skromnimi policami?" jo je nežno zbodel, v zelenih očeh pa je zaplesala hudomušna iskrica. Že v duhu svoje male igre je Amon nekolikanj pokleknil in ustnice pritisnil ob peterico dolgih, mehkih in bledih prstov, ki jih je Spolzgadovka prav aristokratsko iztegnila. "Pa sem mislil, da boš raje iskala družbo v dnevni sobi," je navrgel, potem pa jo je meni nič tebi nič privzdignil v naročje in jo odnesel do para prostih rdečih naslanjačev, dobro zakritega pred budnim očesom knjižničarke.

Zatem ko jo je posadil v udobni naslanjač in še sam zasedel tistega nasproti nje, jo je zvedavo pobaral: "Nekam malo sva se videla zadnje čase, Nicc," je zmajal z glavo, "tako to ne gre. Prav bi bilo, da spet vržemo kako zabavo," poznavalsko ji je pokimal, njegove poteze pa je zavzel resen izraz. "Kaj si kaj počela? Hodila spat ob devetih in delala domače naloge?" v kotičkih ustnic se mu je že porajal nagajiv smehljaj, a ga je uspel potlačiti in je svoje zele oči uprl v njene, ki so se te neobičajne sobote tako čudovito ujemale z barvo neba.

mau =3

"Razkazujem? Jaz?" je prhnil ko jo je odložil v naslanjač, "človek bi si mislil da me bolje poznaš," ji je z majhnim nasmehom na ustnicah vrnil lastno opazko ter sedel še sam. Lagodno se je zleknil prek naslonjal za roke in si glavo podprl s pestjo, to pa je naslanjal na majhno mizico, ki je stala med obema foteljema. Zunaj je še vedno bliskalo in vsake toliko je težak grom zatresel celoten grad, vendar mu je v tišini knjižnice uspelo ignorirati nenehno škrebljanje dežja, ki ga je poprej tako iritiralo. Sicer je dvomil, da se bo nevihta umirila do naslednjega dne, a bil je pristaš reka "upanje umre zadnje", zato si dovolil, da mu je v ozadju misli ostal še kanec nade. Navsezadnje so bili polnočni sprehodi nadvse mikavna zadevščina, če si se poznega sobotnega popoldneva znašel zdolgočasen v družbi Niccolette Parkinson. Zelene oči so se zalesketale ob neprimerljivo spornih mislih, ki so se spotikale druga prek druge, da bi se prej usidrale v njegovem umu. "Oh, saj veš da mi brez tebe ni živeti," je teatralno zamahnil z desnico in ji ponudil prav očarljivo širok smehljaj.

Kolikor je bilo za Amona to pač možno, mu je bila Nicc v dolgih letih skupnega šolanja, neštetih potegavščin in skupnih priporov krepko prirasla k srcu. Oba sta bila - preprosto rečeno - svinje in tam kjer je druge njuno obnašanje motilo, sta se ona dva popolnoma ujela. Ob namrščenem izrazu in namrgodenih ustnicah, ki jih je trenutek kasneje zagledal na njenem obrazu, je komajda potlačil nagib da bi se na glas zasmejal; zadržala ga je izključno misel na to, da bi potem oba letela ven iz tihega kotička Bradavičarke. "Oh, Nicc no, saj me poznaš," se je zarežal ob njeni podli pripombi, "metlo mi loščijo drugi, če pa bi se kdaj pričel ukvarjati z lastnim odsevom, me ne bi videl nikdar več," se je namuznil nazaj in privzdignil eno obrv.

Tedajci se mu je utrnila nenavadna misel in nagnil se je bližje temnolasemu dekletu, ki se je prav neuglajeno razkrečilo v svojem naslanjaču. "Si že skušala najti katerega izmed teh predmetov?" jo je zvedavo pobaral in se s komolci naslonil na kolena. "Na ušesa mi je prišlo, da so jih nekateri že našli...celo nekateri v našem domu," njegov glas je postal meden in zapeljiv, ko je razpredal svoje ideje, "zdi se mi, da je takšna magija za nekatere morda preveliko breme...kaj praviš na to, da bi jim olajšala te muke?" je končal s tihim šepetom tik ob njenem ušesu, medtem pa se je bil sam že posedel na rob njenega fotelja.

S prsti je prav nežno odmaknil zavit črn koder, ki je Nicc ušel na čelo, in ji ga potisnil nazaj za uho. Njegove ustnice so nato čisto počasi sledile poti, ki so jo poprej opravile blazinice njegovih prstov; kakor dih lahkotno je zdrsnil z njimi preko mehke kože, pritisnil par poljubov na njene visoke ličnice in nato obstal pri robu ušesne mečice. Počasi, globoko je izdihnil in nato z mučno počasnostjo zagrizel v nežno meso, da se je telo pod njim kar streslo.

Nicc, per favore; ;3

Za trenutek je obstal v svoji razlagi, ko se je preko Niccinega obraza razlezel povsem začuden izraz; ustnice je nekolikanj razprla, obrvi pa so se ji kar same od sebe jele dvigovati po čelu navzgor. Običajno bi jo zaradi takšnega zmedenega pogleda zafrkaval še dobršen del dneva, a tokrat je bil za spremembo preveč ujet v toku svojih misli, da bi se čemu tako obrobnemu pustil motiti. "Oh, saj veš - mislim, očitno ne veš - " je stresel z glavo in se nasmehnil samemu sebi, " zaradi 1000. obletnice šole so se odločili, da bodo po posestvu poskrili predmete s posebno magijo...? Še vedno nič?" vprašanje je namenil njenemu pogledu, v katerem se skoraj s trmasto vztrajnostjo ni hotelo izrisati spoznanje. S težkim vzdihom si je pomel koren nosu in poskusil vnovič: "Kolikor vem, je neka škrlatinka dobila copatke s krilci, ena - ali je bil eden? - izmed naših pa ima nekakšno zadevo, ki mu da vizijo smrti? Oziroma nekaj podobnega, Merlin si ga vedi, koliko resnice je v tem," zavil je z očmi ob misli na Bradavičarske trače in se posedel ob Nicc, ki se je ravno nehala pretegovati kakor najbolj promiskuitetna mačka pod soncem.

"Sem vedel da boš razumela moj vidik," je zamrmral nazaj in ujel divji ogenj, ki se je že razplamtel v njenih običajno tako hladnih očeh. Kratek, zlomljen vzdih kasneje je začutil njene prste, ko jih je zakopala med temne pramene. Globoko je vdihnil skozi nos in pustil, da mu okus njene kože opoji vse čute; z zatisnjenimi očmi je vpijal sladko-slano občutje in toliko, da ni pričel presti kakor zadovoljen maček. "Kaže, da sem te res," je vendarle zahripal v odgovor, preden je začutil omamno mehak par ustnic, ki je mukotrpno počasi drobil njegove.

Z rokami je segel nižje in eno ovil okoli njenega slokega pasu, z drugo pa je segel v goste, mehke črne kodre, ki so se ji usipali po hrbtu. S prsti je zdrsnil skoznje kakor da bi segel v svilen slap; tako nežno so mu spolzeli med prsti. S tisto dlanjo, ki ji jo je zakopal v lase, je nežno podprl njen tilnik, druga pa je z odločno vztrajnostjo pričela božati njen bok. Previdno, počasi in mehko ji je vrnil poljub, da ga je okus tistih sočnih ustnic še bolj preplavil. In nato je, s tihim vzdihom, razprl svoje lastne in ob njene nežno pritisnil svoj jezik, proseč vstopa. Pa je res minilo že preveč časa, je lagodno pomislil njegov um, ki se je že z vsem zadovoljstvom utapljal v občutjih.

Nicc je tedaj poslušal samo še z enim ušesom, pa še skozi to so informacije drsele bolj ali manj z jalovim učinkom; Amon se ni niti trudil, da bi jih obdržal v glavi. Tudi nesramni, posmehljivi ton, ki ga je uporabljala Spolzgadovka, mu je ušel s takšno lahkoto kakor je zviz pobegnil neprevidnemu iskalcu. So pa bile stvari, seveda, ki mu sploh niso ušle; recimo način, na kakršnega se je njeno telo streslo ob njegovem dotiku in na kakršen ji je izmed ustnic zdrsnil dolg vzdih. Prijetno, je zadovoljno zapredel njegov utapljajoči se um, ki je bil sicer vendarle že mnogokrat priča takšnim užitkom, a je bilo vseeno nekaj posebnega, ko ga je zajahala sama Niccolette. Po njegovem obrazu bi se nedvomno razlezel nadvse zadovoljen nasmešek, če ne bi bile njegove ustnice že prekomerno zaposlene s čim drugim, recimo s tem, da lahkotno, a obenem vse bolj zagreto poljubljajo tiste mesene, sočne, ki so pripadale zali Spolzgadovki.

Obraz je odmaknil od njenega in se z mehkim stokom naslonil nazaj v udobni rdeči fotelj. Njene roke so že jele odpenjati gumbe na že tako napol odpeti srajci in trenutek kasneje je tiste dolge, elegantne prste začutil na svoji goli koži. "Nicc," je tiho zamrmral in odprl oči, da bi ji pomagal še nekoliko nižje, kjer jo je najbolj potreboval, ko je z grozo obstal sredi giba. Ravno v tistem se je namreč izza police prikazala nekolikanj nižja, malce bolj čokata silhueta knjižničarke, katere budno, venomer čuječe oko je takoj opazilo anomalijo v njenem kraljestvu. "Vidva!" je ljubi mir knjižnice predrl predirljivi vzklik, ki se je izvil izmed njenih ustnic.

Amon pa se je, v nasprotju z običajnim študentom, odzval le z dolgim, zvonkim smehom. Leta priporov so ga bila namreč že dobro izučila, da se je potem, ko te enkrat že dobijo, brez smisla pretvarjati, da ti je važno. Kazen ju je že tako čakala in bilo bi povsem vseeno – še posebno, ko je šlo za knjižničarko – če bi zdaj začel igrati pridnega dečka. Tako ali tako ga je že predobro poznala in ga je že več kakor ducatkrat kar s palico in nič kaj milimi grožnjami nagnala skozi svoja vrata. S prav morganinega nasmeška, ki se ji je razlezel prek obraza, mu je hitro postalo jasno, da je nameravala to upravičeno možnost za kazen več kakor dodobra izkoristiti. "Amon Artrois Amarth in Niccolette Audrey Parkinson! Kolikokrat vama moram še prepovedati spolno občevanje med mojimi knjigami?!" je nadaljevala, ne da bi količkaj znižala glasnost svojih besed.

Ed io a tu; =3

Prisegel bi lahko, da je komajda požrl smeh, ki se mu je vzdignil v grlu ko je Nicc meni nič tebi nič prav nemarno povozila knjižničarko, da je ta kar zardela ob njenih nesramnih besedah. A Amon kajpada ni moral ostati tiho ob tako čudoviti iztočnici, ki mu jo je ponudila temnolaska, in se je nekolikanj vzravnal v fotelju, nato pa jo je dopolnil: "Ste preverili za kake pajkove mreže?" Oči so se mu svetile v čistem užitku, ki sta ga ponujala razvrat in kljubovanje avtoriteti. Srce mu je divje razbijalo v prsih in mu tiste nekaj preostale krvi živó poganjalo po žilah že samo ob nasladi upora, dejstvo, da mu je v naročju sedelo karseda privlačno dekle pa je občutek samo ojačalo. Prste je razpletel iz Niccinih las in si jel zapenjati gumbe na precej pomečkani in še bolj razpeti srajci, ki se je svetlikala v nežnih srebrnih odtenkih njegovega doma. Še zadnji gumb je zdrsnil skozi svojo luknjico in z obžalovanjem, ki se mu je jasno risalo na obrazu, je zgrabil Spolzgadovko za boke in jo posadil nazaj na tla, za njo pa vstal še sam.

"Če nama oprostite, bova najine nespodobnosti odnesla proč od vaših knjig," se ji je skorajda prisrčno nasmehnil, si popravil rob srajce in nekaj neubogljivih pramenov, ki so mu bili med njunim neprevidnim zdrsom ušli na čelo. Nicc je nato nič kaj nežno prijel za dlan in jo mimo še vedno šokirane in užaljene knjižničarke odvlekel iz knjižnice. Vedel je, da naključnim mimoidočim ne delujeta nič kaj spodobno na pogled, a zanj vendarle ne bi bilo prvič, ko bi se v tako razmršenem in neurejenem stanju preganjal po bradavičarskih hodnikih, za Nicc pa je bila reč verjetno precej podobna. Tako sta si prislužila pol manj čudnih ali ogorčenih pogledov kakor bi si jih bil morda kdo drug in ko sta končno obstala v ženskem stranišču v sedmem nadstropju, sta se uspela uspešno izogniti preostali polovici.

Nekolikanj zadihan, a nič manj nasmejan jo je Amon pritisnil ob mrzle bele ploščice, ki so prekrivale steno stranišča in svoje zelene oči uperil v njene temačno sive. "Pa ne traja prav dolgo, da najdeva težave, ko sva skupaj," je zamrmral v njeno uho, " kajne, Nicc?" Smaragdi, ki so počivali tam kjer bi morale biti njegove oči, so se v nežnem migetanju ognjenega soja divje zasvetili in nato so njegove ustnice zopet drobile njene.

For Rose

Sto let sta se menile za knjižnjico in končno je prišel dan. Njun načrt je, obogatiti znanje Rosine čudežne knjige, ki se je kar pojavila pred njo. Rei je imela že kar nekaj idej, kako bi sama obogoatila knjigo, vendar to je zgolj Rei. Tiho je prišla v knjižnico in se usedla. Bila je celo uro prezgodaj, zato si je vzela nekaj starih časopisov bradavičarke in začela prebirati ter listati. Ni dolgo trajalo, ko je že zamenjala na knjigo iz urokov. Nekaj zanimivih urokov je našla. Škoda, ker se niso učili po tej knjigi. Knjigo so uporabljali pred pedesetimi leti v učnem načrtu. Potem so nekaj stvari spremenili.
Ura je hitro minila in Rose je bila kaj kmalu poleg nje. "Hej." je rekla nežno in jo objela. "Torej si pripravljena? Noro huda dogodivščina naju čaka!" je rekla preveč na glas in že jo je knjižničarka opozorila, naj bo tiho. "O bog, čudno da lahko sploh dihamo." je šepnila proti Rose. Vstala je s sedeža in se napotila proti policam. "Torej, kje želiš začeti? Drame, kriminalke, romani ali učbeniki?" časopisov ni omenila, ker to ni ravno njena stvar. Sice rpa bosta tako ali tako cel teden v tej knjižnici. Toliko knjig imajo, da se ti kar zavrti.

Končno je prišel dan ki ga je Rose nestrpno pričakovala. Z Rei sta se zmenili da njeno novo čarobno knjigo napolnita s knjigami iz knjižnice. Ko je pogledala na uro ki jo je nosila na roki se je zdrznila. Še 10 minut časa ima da pride do knjižnice. Hitro je vstala iz fotelja v katerem je sedela zadnjih nekaj ur. Stekla je v sobo in iz skrivališča vzela težko knjigo. Prižela si jo je k prsim in odhitela proti knjižnici. Tam se je skoraj zaletela v nekoga ki je knjižnico ravno zapuščal. "Oprosti" mu je zaklicala in že je vstopila v knjižnico v kateri se je počutila kot doma. Natančno je vedela kje so kakšne knjige. "Pozdravljeni" je vljudno pozdravila knjižničarko, nato pa odšla po prehodu ki je vodil do miz. Za eno izmed njih je sedela Rei. "Hej" jo je veselo pozdravila in jo cmoknila na lice. Knjižničarka je Rei opomnila naj stiša glas. Rose se je samo nasmehnila in potlačila smeh. Ni hotela da ju knjižničarka spodi iz knjižnice še preden bosta karkoli naredili. "Seveda sem pripravljena" je dejala tiho in se nasmehnila. Rei je vstala in se napotila proti prenatrpanim policam. "Pravzaprav mi je vseeno. Lahko začneva kar pri tej polici" je dejala in se spet nasmehnila. V roke je prijela knjigo ki je izgledala zanimivo in jo na hitro prelistala. Dejansko je bila zanimiva. Torej bo to prva knjiga ki jo bo spravila v svojo knjigo. Dotaknila se je čarobne knjige. Podržala ju je skupaj nekaj sekund, nato pa je čarobno knjigo odprla in si v mislih zaželela naslova ki ga je prej videla na drugi knjigi. V čarobni knjigi se je izpisal naslov knjige s katero se jo je za nekaj sekund dotaknila. "Deluje" je dejala navdušeno in se široko nasmehnila. No sedaj je vsaj zagotovo vedela kaj mora storiti, saj prej ni bila čisto prepričana kako čarobna knjiga sploh deluje.

Odšle se do prve police, ki je bila dostopna. Opazovala je Rose in knjigo. Res je bila srečna za njo. In ta knjiga je nadvse fantastična! Ko bi le Rei dobila kaj takšnega. Sicer je bila s svojimi gamašami zadovoljna. Kolikor je lahko opazila, je noben ni slišal, dokler ni spregovorila. Kar je v bistvu dobro, če se veliko tihotapiš po šoli. Nasmehnila se je Rose. "Krasno. Torej, katera bo naslednja?"[/color] jo je vprašala za tem pa že sama zgrabila za neko knjigo in začela prebirati kratek izsek iz nje na zadnji platnici. Medtem je odtavala v svoji glavi. Rei ni bila vajena sekiranja zaradi problemov in se tudi tokrat ni ravno pretirano grizla zaradi svojega življenja. Bolj ali manj je pozabila na težave s fanti, ter si zadala eno stvar; ko bo končala šolo (kar bo kmalu) bo obrnila nov list in pozabila na vse dogajanje tukaj. Ustvarila si bo popolno življenje, našla ljubečega moškiga, ki jo bo imel rad takšna kot je in ona njega. Ustvarila si bo lepo in zadovoljno kariero.
Potem je zavzdihnila in odložila knjigo nazaj na polico. Z nasmeškom je pogledala Rose. "Torej? Misliš resno spraviti vse knjige v to knjigo?" je vprašala. Že dolgo ni govorila z njo o Jessiju in njunem problemu. Le kako jima gre? Danes ji niti ni hotela moriti glede tega. No vsja ne zdaj. ko se očito zelo zabava. Tudi Rei je uživala v brskanju knjig in delo v knjižnici. Zdelo se ji je v redu in po svoje zabavno, čeprav ne smeš biti glasen (ona bi to spremenila, čeprav je razumela pomen tišine v knjižnici). Za trenutek se je dejansko predstavljala kot knjižničarka, ki skorja vsakomur teži glede glasnosti. Potem se je tiho zasmejala. "Si mene predstavljaš kot knjižničarko? Takšno tečno, zadirčno, ker bi zahtevala svoj red?" je pojasnila Rose svoj tihi smeh. Ni se smejala poklicu. Poklic ji je bil čisto všeč in mogoče bi ga celo upravljala. Vendar ne v šoli - vsaj ne tej. "No koliko knjig že imave?" je vprašala in spet potegnila eno z police in prebirala izsek.

"Mislim da bova tukaj preživele dneve. Samo poglej koliko knjig je" je dejala in zavzdihnila. A to ni bil vzdihljaj obupa, prej vzdihljaj veselja. Rose je oboževala knjige."No čisto vseh ne" je dejala in se nasmehnila. Groza če bi hotela v knjigo spraviti vse knjige iz knjižnice bi potrebovala vsaj še kake pol leta, a to na žalost ni bilo mogoče, saj se bo za njo šolanje na Bradavičarki kmalu končalo. V roke je vzela naslednjo knjigo in prebrala opis na zadnji strani, ker se ji je tudi tista zdela zanimiva se je z njo dotaknila magične knjige. In to se je ponavljalo do konca police. Potem pa izjava Rei. Če si jo predstavlja v vlogi knjižničarke. Rose si ni mogla pomagati in se je začela smejati. Hitro se je ugriznila v roko, saj ni hotela da ju knjižničarka vrže iz knjižnice. "O moj bog, kako bi potem šele nastradali" je dejala ko se je umirila in ji ni več šlo na smeh. Koliko knjig že imata? "Pojma nimam, kar nekaj jih je pa že" je odgovorila na Reino vprašanje in se nasmehnila. Zavila je okoli vogala in stopila k drugo polici.

"Dneve? Prej tedne." je rekla in se skupaj z njo pošalila po tiho, ker Rei ni hotela biti v breme knjižničarki. "No ja. Tvoja izbira je." ji je rekla in se ji toplo nasmehnila. Rei je potem tu in tam izbrala knjigo in jo prelistala ali pa prebrala njen opis na zadnji plati. Tako je iskala primerne knjige za Rose. Kolikor je Rose poznala, je rada brala romane, zato ji je tu in tam ponudila kakšen roman, ki se ej Rei zdel v redu ali pa super.
"Ah. Zakaj bi nastradali. Saj bi bila prijazna knjižničarka." je rekla in mislila resno. Zagotovo ne bi bila tako močno obsedena s tišino. Si je mislila in pogled sumerila proti knjižničarki, čez police. V tem se je spraševala ali bi Rose povprašala o Jessiju in njunem stanju. Ali sploh hočem vedeti? Ne. In rekla sem si, da se ne bom več vmešavala v njiju. Si je zabičala v glavi. Odvrnila je pogled od knjižničarke in se hitro razgledala po knjižnici. Ni bilo veliko učencev in še to ni bil noben ravno poznan. No ja. Vsaj zahtevan mir ima. Je pomislila na knjižničarko.
S police je že stotič vzela neko knjigo. "Kaj pa ta knjiga? Kolikor vidim govori o škotih in angležih. Nekakšen roman." ji je ponudila knjigo in upala, da bo ta pravšnja za njo. Ko si jo je Rose ogledovala, je Rei iskala naprej.

"No kakorkoli že, dolgo bo trajalo preden nama bo uspelo v to buklo spraviti vse knjige ki bi jih želela" je dejala in se potihoma,da je knjižničarka nebi okarala, zasmejala. Knjige sta pregledovali sistematično od vrste do vrste. Rei ji je sem ter tja podala kakšno knjigo in če je bila Rose všeč, se je z njo dotaknila bukle. Vsa ta hoja od police do police je bila zelo utrudljiva, sploh če si v roki nosil knjigo težko vsaj 3 kilograme. Rei ji je ponudila neko knjigo ki je govorila o Škotih in Angležih. Rose jo je takoj prepoznala in oči so se ji zasvetile od navdušenja. "Seveda, to knjigo obvezno potrebujem" je dejala in se veselo nasmehnila. "Kaj ko bi za danes zaključili z brskanjem po knjigah, saj sem postala kar malce utrujena od tega" je predlagala Rose, ko je 'shranila' zadnjo knjigo v svojo čarobno buklo.