Abbs se je zdrznila, ko jo je nekdo nagovoril in tako potegnil iz knjižnega sveta nazaj v realnost. Dvignila je pogled in zagledala svetlolaso Spolzgadovko, ki jo je v tem predelu Bradavičarke videla že večkrat. "Ne, sploh ne," je rekla sproščeno, odložila je knjigo na torbo poleg sebe in dodala: "Tako ali tako sem ravnokar ugotovila, da sem roman že prebrala. Zjutraj sem očitno zgrabila napačno knjigo. Tipično." Zavila je z očmi nad svojo površnostjo in se še sama nasmehnila. Kljub temu, da sta očitno obe radi zahajli sem, je bilo to dejasnko prvič, da sta spregovorili ena z drugo. Na to prej sploh še nikoli ni pomislila. Šele takrat se je zavedala, da ni slišala, da bi se vrata v tem času, odkar je sama vstopila v prostor, odprla. Kar pomeni lahko samo, da je bilo dekle tukaj že pred njo. Ozrla se je po prostoru in ugotovila, da bi lahko svetlolaska v tem času brez problema ostala neopažena v sencah na drugi strani prostora, nastalih zaradi odmaknjenosti stene od oken. Ponovno se je obrnila k dekletu in rekla: "Joj oprosti, prej te sploh nisem opazila, ko sem privihrala v stolp. Upam, da nisem jaz tebe zmotila pri čem?"

Rjavolaska se ji je nasmehnila nazaj in načela pogovor. Mission accomplished. “Ah, neprijetno. Kakšen pa je naslov?” Z zanimanjem si je ogledala še kar debelo knjigo, vendar jo je dekle držalo ravno tako, da ni morala prebrati ne naslova in ne avtorja. “Ah, ne, kje pa. Ampak ponavadi se držim v sencah. Sonca ne maram preveč…” Zazrla se je skozi okno in omenjeni žareči krogli namenila neprijazen pogled. “Pravzaprav ne maram vročine in svetlobe nasploh. Včasih se počutim kot pofu**n vampir,” se je zarežala in z jezikom na hitro zdrsnila po svojih nenavadno ostrih podočnikih. “Kaj pa vem, mogoče je pa dejansko kakšna taka čudaškost v družini. Pri takih ‘dolgih čistokrvnih linijah’ nikoli ne veš, kaj vse imaš v krvi. Kar se mene tiče bi bila lahko tudi na pol vyla.” Tokrat je me dprsti zasukala enega pramenov svojih las, vendar se odločila, da bi v takem primeru morali biti bolj srebrnkasti. “Joj, kako nakladam. In sploh te še nisem vprašala, kako ti je ime! Jaz sem Natalie.” Ponudila je je roko. “Ti pa?”

Abbs je knjigo dvignila tako, da je svetlolaska lahko videla naslovnico romana. "Alice's Adventures in Wonderland by Charles Lutwidge Dodgson. Rada berem bunkeljske romane," je pojasnila in ji podala knjigo, da si jo je dekle lažje ogledalo. "Če želiš, ti jo lahko posodim," je dodala ravnodušno, glede na to, da je sama knjigo prebrala že večkrat, Spolzgadovka pa jo je opazovala z resničnim zanimanjem. Sama pa je nato prisluhnila, ko ji je dekle povedalo kako ne mara sonca in se zasmejala, ko se je ta primerjala z vampirjem in pokazala zobe. Omemba vyle se ji je zdela sicer precej bolj upravučena, saj je imela punca resnično svetle plave lase. "Pravzaprav čisto verjetno," je rekla, "v čarovniškem svetu je tako ali tako mogoče skoraj vse. Mogoče bi morala preveriti družinsko drevo," je predlagala Abb, "kolikor vem, ga imajo vse čistokrvne čarovniške družine. Sicer pa o tem vem bolj malo, saj sem sama čarovniško kri podedovala samo po očetovi strani," je dodala in skomignila z rameni. Menda pa je bila očetova linija čistokrva vse dokler se sam ni poročil z njeno mamo, ki ni bila čarovnica. Kljub temu jo je njegova družina več kot samo dobrodušno sprejela. "Tako da dvomim, da sem sama podedovala kakšne kul gene," je še pripomnila v šali. Dekle se ji je predstavilo pod imenom Natalie in tudi sama ji je podala roko. "Abbey," je kratko rekla in se nasmehnila, vedno je namreč rada kovala nova poznanstva in prijateljstva.

Skyini težki koraki so odmevali po temnem stopnišču, ki je vodilo do južnega stolpa. S dlanjo je drsala po mrzli kameni steni, ki je obdajala južni stolp. Na polovici stopnišča je bila že malce zadihana, a je to ni ustavilo. Hojo je sicer malce upočasnila ni se pa ustavila. Nazadnje ji je le uspelo priti do majhne sobice na vrhu. Odrinila je vrata in zamežikala, ko jo je sončna svetloba zbodla v oči. Ko se je končno navadila na svetlost, ki je prihajala skozi okno stolpa je pristopila in se razgledala nad akademijo. Od tukaj je imela najboljši razgled nad celo šolo. Opazila je kako je sonce obarvalo sivkaste strehe šole s rdeče-oranžnimi žarki. Opazovala je sence, ki so jih ustvarjale malce izbite opeke. Sonce se je zrcalilo na gladini jezera, medtem ko so se okoli njega družili ostali študentje Bradavičarke. Skyle je zavzdihnila. Ob sončnem zahodu je akademija vedno izgledala tako popolno. In v njenem primeru je to pomenilo največ. Lase si je popravila za uho, da ji niso lezli na obraz. Popolno, popolno, veš, Sky prav bedna si že s tem.. je pomislila, a vedela je, da to ne bo pomagalo. Pograbila je enega od kamenčkov na polici ter ga spustila z okna. Nekaj časa ga je še opazovala, nato pa zaslišala korake. Obrnila se je in zagledala svetlolasca.

{Niall}

Niall se je tokrat želel od vseh odmakniti. Zanj je bila to redkost, saj je bil rad obkrožen z ljudmi in se zabaval. A trenutno je bil z mislimi preveč odtujen, da bi razmišljal o zabavi. Pestila ga je situacija s tistim prekletim Gryfondomovcem. Še vedno mu namreč ni uspelo od Louisa dobiti zapestnice, ultimat pa se je bližal.

Dan je bil lep, tako da je bila večina učencev zunaj. Niall se je zato odločil, da se odpravi nekam v Bradavičarko, kjer bo lahko malo sam. V glavo mu je šinil južni stolp. Zdajle je gotovo prazen. Napotil se je tja in upal, da mu bo nekaj samote zbistrilo misli.

A ko je vstopil na vrh stolpa, ni imel sreče. Tam je bilo namreč že neko dekle. Hotel se je obrniti in oditi, vendar je bilo že prepozno. Dekle je obrnilo glavo in ga opazilo. "Hej," je izrekel Niall. Drugega mu ni preostalo. "Ali motim?"