Odrinila je vrata, za katerimi se je nahajalo stopnišče, ki je vodilo do južnega stolpa, nato pa vrata za seboj tudi zaprla. Postajalo je pozno, ampak še vedno ne dovolj pozno, da bi s svojim potepanjem po gradu kršila kakršnakoli pravila, zato se s tem res ni obremenjevala. Oblečena v oprijete kavbojke temne barve in črno jopo pa se niti ni obremenjevala s tem, da bi imela probleme pri vračanju v svoj dom. Sama pri sebi se je nasmehnila, medtem ko se je povzpela po stopnicah in zakorakala do najbližjega okna. Južni stolp je bil eden izmed tistih stolpov, v katerih so se ljudje nahajali le redkokdaj, medtem ko je bila sama precej redna obiskovalka, saj so okna nudila zelo dober razgled na šolsko posestvo. Usedla se je na okensko polico in se naslonila na hladno površino za seboj, medtem ko je uprla pogled v nočno nebo, prepredeno z zvezdami. Vse je delovalo tako idilično in mirno – vsaj dokler ni nenadoma zaslišala zvoka odpiranja vrat, ki ji je povedal, da je nekdo prihajal v stolp.

( kdorkoli? feel free to join her.^^ )

Natalie je jezno dirjala po šoli, ne zavedajoč se, kam gre. Te prasica Katherine je imela dovolj, dovolj! Kri ji je skoraj brbotala, tako jezna je bila, vendar ni hotela začeti odkritega spopada, zato je bila pametnejša in je oddirjala iz spalnic. Kadar je bila tako razbesnjena, ni bilo pametno, da je bila v bližini ljudi, zato je nogam pustila, da jo nesejo v kakšen neobljuden košček gradu. Bilo je že skoraj prepozno, da bi bila zunaj, vendar se na to ni zmenila in je presenečeno ugotovila, da stoji pred stopniščem, ki je vodilo v Južni stolp. Povzpela se je in naletela na zaprta vrata na vrhu, jih nemarno odrinila in vstopila. Bila je precej presenečena, ko se je iz oči v oči zagledala z dolgolasim dekletom, ki je stalo ob oknu. Ta stolp je bil skoraj vedno prazen, še posebej pa ob taki uri, zato je bila povsem prepričana, da tu ne bo nikogar. Naenkrat v zadregi je počasi zaprla vrata in izustila hripav »Ne zmeni se zame…« potem pa se sprehodila do okna, ki je bilo čim dlje od neznanke. Z nekaj truda je obrnila zarjavelo kljuko in v obraz ji je zapihal hladen nočni vetrc, sama pa se je zazrla v zvezdnato noč in se počasi umirila.

[evo me, če nimaš nč proti =)]

Ni se mogla znebiti rahlo presenečenega pogleda, ko se je nenadoma iz oči v oči soočila s svetlolasim dekletom, ki ji je izgledala nenavadno znano. Rahlo se je nasmehnila ob njenih besedah, nato pa ji je njen pogled sledil do enega izmed oken, kjer je svetlolaska obstala. Izgledala je nekoliko razburjena, če se Evelyn ni motila. V mislih je skušala ugotoviti, od kod ji je bila tako znana, dokler ni na koncu sklenila, da sta najbrž imeli pouk skupaj, vsaj pri kakšnem predmetu. Ampak Evelyn je bila večino časa tako ali tako preveč zaposlena z vsemi mislimi, da bi se sploh lahko posvetila čemu drugemu. »Nočem biti nadležna ali karkoli podobnega,« je nenadoma spregovorila in se naslonila na steklo za seboj, medtem ko je pogled uprla v dekle. »Ampak ali si v redu?« se je pozanimala, nekoliko zaskrbljena za njo. Seveda, ni je poznala ali karkoli podobnega, ampak to še ni pomenilo, da je lahko ignorirala njeno prisotnost, še manj pa dejstvo, da je bila videti nekoliko razburjena, če je bila to sploh prava beseda.

( well hello there! (: )

Hladni veter, ki je razpihal njene zlate kodre, je vsekakor pomagal. Kar čutila je, kako se jeza v njej počasi polega in odprla je oči. Dekle na drugi strani sobe se je naslanjalo k oknu in jo zvedavo gledalo, ko pa je odprla oči, pa je tudi spregovorilo. Nat se je malce nasmehnila in se z rokami potegnila na okensko polico, tako da se je naslanjala na rob okna. “Boljše.” Rjavolaska je imela prijetne in prepoznavne poteze in imela je občutek, da jo je od nekje že poznala. Povsem možno, da sta bili v istem letniku, bilo pa je pretemno, da bi videla, kakšne barve je kravata, ki ji je visela okrog vratu. Čeprav od neznanke, je prijaznost prijala in ni točno vedela zakaj, vendar je dobila občutek, da jib o pomagalo, če se ji zaupa. “Samo… problem imam s cimrami. No, cimro, bolje rečeno, vendar se ji ostale ponavadi bolj ali manj pridružijo.” S Katherine se nista marali že od prvega letnika naprej, ko sta pristali v isti sobi. Katherine je bila najbolj stereotipična Spolzgadovka možna in je bila hladna, zlobna in sadistična. Nat je trpinčila zaradi vseh mogočih stvari. Zato, ker je imela rada bunkeljska oblačila in glasbo, zato, ker ponavadi ni, tako kot vsi ostali, zmerjala in zafrkavala predstavnikov vseh ostalih domov in ker je zagovarjala mnenje, da so Pihpuffovci povsem v redu osebe, čeprav je bila večina malo bolj počasna. Čeprav je navzven delovala samozavestno in odločno, je bila svetlolaska v resnici zelo neprepričana vase. “Danes je bilo še posebej hudo, morala sem se umakniti…”

Nat se je suho zasmejala in se sama pri sebi čudila, kako dobro je ta opis ustrezal Katherine L’Ohol. “Bolje je niti sama ne bi mogla opisati. Samo zato, ker prihaja iz znane družine in so njeni starši pomembni, misli, da ima vedno prav in bi vsi morali stvari početi tako, kot si ona zamisli.” Rjavolaska ji je postregla s preprosto razlago in verjetno je imela tudi precej prav. Njena zabita cimra se je najbolj spravljala prav na svobodomiselne in odprte ljudi, kot je bila Natalie, verjetno prav zato, ker sama ni imela skoraj nobenih prijateljev, čeprav večinoma ravno zaradi tega. “Gryfondomovka si, kajne?” Redko si srečal ljudi, ki bi bili prijazni do razjarjenih deklet, ki jih srečajo v stolpu na meji časa, do katerega so študentje še smeli biti na hodnikih. To so bili kvečjemu Pihpuffovci ali levčki in svetlolaska se je žalostno vprašala, če bi se punca do nje vedla enako, če bi vedela, iz katerega doma prihaja. Nat so šli že od prvega leta na šoli presodki grozno na živce in spoznati nekoga, ki te ni takoj obsojal je bilo lepo. “Ali se v vašem domu tudi tako pobijate med sabo? Včasih imam občutek, da me je klobuk narobe razvrstil…”

Na ustnicah ji je zaigral majcen zmagoslaven nasmešek, ko je rjavolaska potrdila njeno domnevo. "Preveč prijazna si, da bi lahko bila kje drugje. In zdelo se mi je, da sem na tvoji kravati videla zlat lesket," je navihano pojasnila. Potem se je Gryfondomovka predstavila in vrnila je uslugo. "Natalie." Zamišljeno je poslušala njen odgovor na prej zastavljeno vprašanje in si zaželela, da bi tudi oni spore reševali s sramotilnimi potegavščinami. "Srečka... Fantje stvari tako ali tako ponavadi rešujejo s pestmi, dekleta pa napadajo psihično, in nekatera so tem grozljivo dobra. Veliko vaje, bi rekla." V mislih se ji je sama od sebe prikazala podoba L'Oholovke, vendar jo je hitro pregnala, da ji ne bi spet uničila razpoloženja, ko se je ravno maljce izboljšalo. Prhnila je in se malce premestila na oknu, preden je komentirala tudi najnovejšo izjavo. "Ko sem bila mlajša, sem mislila, da bom z leti s sošolci našla več skupnih točk in se z njimi bolje razumela, vendar se ne bi mogla bolj motiti. Vsakič je hujše in vsakič smo si bolj različni. Že res, da sem fantom sprejemljiva, dokler lahko buljijo v moje joške, dekleta pa mi samo namenjajo plastične nasmeške in šepetajo za mojim hrbtom. Ampak tako pač je, če sem preživela pet let, bom tudi še preostala dva zdržala, kajne?" Otožno se je nasmehnila potem pa naenkrat otrpnila, prepričana da je nekaj zaslišala s stopnišča. Prst je prislonila k ustnicam in nakazala Evelyn, naj ostane tiho, potem pa še bolj napela ušesa. Da, rahlo drsanje, ki se je povzpenjalo, in Nat je točno vedela komu pripada. Bradavičarski hišnik je bil grozljiv star gospod, ki je že s svojo pojavo pošiljal mravljince po hrbtu. Svetlolaska ni dvomila, da bi do sedaj že morali biti v posteljah in z razširjenimi očmi je zdrsnila z okenske police ter potiho zaprla okno, vendar stare kljuke ni upala obrniti. Drsanje je bilo že zelo blizu in Gryfondomovki je panično pomahala, da sta stekli proti kupu krame v kotu sobe in se skrili za njo še ravno preden so zaškripala vrata.

[malce akcije ]

Natalie si skoraj dihati ni upala, ko sta tičali tam in se stiskali k tlom. V mislih se je na hitro zahvalila tistemu tam zgoraj za staro zofo, za katero sta se skrivali. Hišnik je deloval pošastno, ko je stal na sredi sobe, migotajoči plamen bakle v njegovi roki pa je po njegovem obrazu metal strašljive sence. Sumničavo se je razgledoval in svetlolaska bi prisegla, da je povohal zrak. Na hrbtu je začutila kapljice mrzlega potu, vendar je Evelyn na srečo ohranila bolj trezno glavo. Čisto počasi se je nagnila izza skrivališča in palico usmerila v majhno pručko na tleh, ki je kar naenkrat postala frfotajoč in prestrašen ptič. Hišnik se je urno zasukal proti izvoru hrupa in oči so mu začele švigati od vrabca do priprtega okna. Napotil se je proti ptici, da bi jo pregnal ven, ko je naenkrat 'popnilo' in naravnost pred njegovim nosom je po tleh zarožljala lesena pručka. V mislih je glasno zaklela. Seveda, to je bil zahteven urok in komaj so jih začeli jemati, ni čudno, da ni trajalo dolgo. "Kdo se skriva?" Hišnikov glas je bil hudo hripav in zlovešče piskajoč, vsekakor pa nadvse grozljiv. "Pridi, pridi..." Na njuno srečo se je najprej odpravil proti škatlam, ki so stale ob desnem zidu in Natalie je priložnost izkoristila za pobeg. Pognala se je iz skrivališča in prek sobe skozi vrata, upajoč, da ji Evelyn sledi, za njo pa se je razlegel hišnikov hreščeči 'USTAVI SE!' Seveda je ob tem samo še pospešila in se na vse pretege trudila, da se na strmih stopnicah ne bi ubila. Ob vznožju je zavila ostro levo in tekla po hodniku, potem pa zavila v eno od učilnic, kjer je končno nalovila sapo.

Vesela se je, da se je tudi Evelyn rešila iz situacije in skupaj sta se sesedli na tla zapuščene učilnice. Gryfondomovka je vrata tudi zaklenila, potem pa sta izbruhnili v histeričen smeh. Potem ko sta to spravili iz sebe, se je Nat dovolj zbrala, da je nad njima izvedla tudi urok, da se ju ni slišalo izven učilnice. “Tip je grozljiv. Če nisi ti tisti, ki te išče, se je nemogoče upreti, da se ne bi režal. Kako se prihuli in potem začne s tistimi svojimi ‘pridi, pridi’ in ‘veš da se ne moreš skriti pred mano’. Kakor da bi klical mačko, zaboga…” Globoko je zavzdihnila, še vedno malce razburjena od bega, zavedala pa se je tudi, da nista še izven nevarnosti. “In odgovor na tvoje prejšnje vprašanje, ja, Spolzgadovka sem. To starodavno rivalstvo med najinima domovoma se mi zdi naravnost zabito. Koga briga, kaj sta imela Godric in Salazar? Mi živimo tisoč let kasneje... patetično je, resnično.” Sedaj se je malce bolj posvetila učilnici, v katero sta se zatekli. Bilo je očitno, da je že dolgo niso uporabljali, saj so bili stoli in mize potisjeni ob zid in prekriti z debelo plastjo prahu. V kotu pa je opazila tudi stara vrata. Dvignila se je na noge in se odkradla do njih, potem pa preizkusila kljuko. Niso se pustila odpreti. Poizkusila je z Alohomoro, vendar tudi to ni učinkovalo. “Imaš kakšno idejo, kam bi tole lahko vodilo? Ne pustijo se odpreti.”

Evelyn se ji je pridružila pri skrivnostnih vratih in še sama preizkusila kljuko, kot da se bodo njej skrivnostno odprla. Ob njenem komentarju se je zahahljala in ji odvrnila:"Všeč mi je družba nekoga, ki se mu moje ideje ne zdijo prismuknjene." Rjavolaska se je sedaj posvetila pretipavanju stene, Nat pa se je ozrla po sobi, kakor da bo zagledala ročico ali vzvod, ki bo odprl vrata. Prej so bila samo nezanimiv kos pohištva, ki nikakor ni pritegoval pozornosti, toda sedaj sta ugotovili, da se ne pustijo odpreti in naenkrat so si pridobila povsem novo razsežnost. Gryfondomovka je očitno nekaj našla, saj jo je poklicala in ji pokazala določeno opeko v zidu. Na prvi pogled ni bila nič posebnega, ko pa jo je svetlolaska pogladila in jo primerjala z drugimi opekami, je ugotovila, da je bila od ostalih občutno manj hrapava. Skoraj, kot bi po njej pogosto drsela roka in jo zato zgladila bolj kot ostale. Natalie se je namrščila in jo poskusila potisniti, vendar se seveda ni zgodilo nič, kamen pa je ostal lepo na svojem mestu. Potem jo je poizkusila zavrteti, vendar so bile vrzeli med opekami povsem neznatne in ni imela niti najmanjše možnosti, da bi jo poikusila zagrabiti. Razočarano se je odmaknila in prižgala svojo palico, potem pa žarečo konico približala zidu, da bi si nenavadni kamen bolje ogledala. Da, bil je povsem običajen, le da je bil za kanček bolj sijajen od ostalih, kar pa se je navezovalo na njeno prejšnjo ugotovitev o zglajenosti. "Definitivno je nekaj na tem kamnu, vendar nimam več idej, kaj bi lahko storili z njim. Poizkusi še ti."

[ali sta morda Natalie in Evelyn na dobri poti, da najdeta prvega od skrivnostnih predmetov? =D could be intresting]

Dejansko je bila vesela, da je naletela na nekoga, ki je bil sredi noči popolnoma prostovoljno pripravljen raziskovati grad in vse njegove skrivnosti z njo. Ponavadi je bila ona tista, ki je ob najbolj nemogočih urah hodila naokrog in posvečala svojo pozornost takšnim in podobnim stvarem, ki niti niso zmotile pozornosti kogarkoli drugega, Evelyn pa je kot največja pustolovka zakorakala v vsako situacijo. Že od malih nog je bila takšna – živahen otrok poln energije, ki sta ga bila starša prisiljena paziti ves čas, pa ji je še vedno uspelo, da se je izmuznila nadzoru in odtavala po svoje. Namuznila se je ob spominih, potem pa je s pogledom pazljivo spremljala svetlolaskino početje. Takšne stvari so bile najbolj zanimive – skrivnosti so jo vedno privlačile, sploh pa takšne, na katere je naletela popolnoma nepričakovano. Rahlo se je namrščila, ko svetlolaskino početje ni bilo preveč učinkovito, potem pa se je nasmehnila. »Nekaj, ja. Večji problem je v tem, kaj točno,« je rekla in zamišljeno stopila bližje, se rahlo sklonila in potisnila svoje lase nazaj, da je imela neoviran pogled na kamen, medtem ko je konica njene palice zaradi zašepetanega uroka svetlo zažarela. »V bistvu mi je razplet dogodkov tega večera precej všeč,« je s pogledom na hitro ošinila Natalie in se ji nasmehnila, potem pa s prsti zdrsnila po kamnu in poskusila z vsem, kar ji je pač padlo na pamet. Po nekaj poskusih ji je prekipelo. »Presneto,« je jezno rekla in s pestjo udarila po neumnem kamnu, ki ni hotel sodelovati v njunih poskusih, takrat pa se je nenadoma rahlo premaknil – kot stikalo, česar Evelyn zares ni pričakovala in se je zaradi tega umaknila, potem pa se naslonila na hladno steno za seboj in se zasmejala svoji lastni reakciji. »Tole je bilo nepričakovano,« je priznala in nato s pogledom ošinila Natalie. »Le da ne vem točno, kako učinkovito,« se je namuznila in z dlanjo potisnila kamen še bolj nazaj, da je zdrsnil na eno stran, medtem ko je oprezala za morebitnimi spremembami.

(party hard! xD )

((Natalie, morda sta na dobri poti. Meni je že všeč, kako pišeta. Vseeno pa vama bo dovolj hitro povedano, ko bosta res na nekaj naleteli.))

Na vrsti za poskušanje je bila zdaj rjavolaska. Počela je vse, tudi stvari, ki Natalie niti slučajno niso padle na pamet, vendar nič ni učinkovalo. Jezna zaradi neuspeha je Evelyn butnila po steni in naenkrat je kamen zdrsnil globlje. Presenečeno sta se spogledali. Spolzgadovka je sicer že prej poizkušala s potiskanjem, vendar ni uporabila niti pol toliko sile kot sedaj njena spremljevalka. Kamen je bil verjetno zagozden zaradi let mirovanja, sedaj, ko pa se je premaknil, ga je brez težav porinila do konca v luknjo. Opeka je zdrsnila vstran in Nat je zaznala komaj slišen klenk, ki se je razlegel od vrat. Že od vedno je imela oster sluh, prej v stolpu ju je to verjetno tudi rešilo pred grozljivim hišnikom, saj ga je slišala še dovolj zgodaj. Sprehodila se je do vrat, potem pa počasi in previdno pritisnila na kljuko. Tokrat so se vrata odprla in svetlolaska je presenečeno stopila nazaj, čeprav je upala, da se bo to zgodilo, zares verjela pa ravno ni. Za vrati so se skrivale stopnice, ki so se spuščale in zelo kmalu izginile v temi. Pogled je Nat po hrbtu pognal mravljince. Razmišljala je že, da bi predlagala, naj se vrneta podnevi, vendar ni hotela izpasti strahopetno, poleg tega pa sta prišli že tako daleč, da bi bilo škoda zdaj odnehati. Počasi je stopala vedno bližje in se potem s skrajnega roba kamnitega stopnišča zazrla navzdol. "Misliš, da bi se morale spustiti?"

Ob njen bok se je postavila tudi rjavolaska in se zastrmela navzdol v globino. Zaradi besed, ki so prišle iz njenih ust se je Natalie na široko zarežala, saj ji jih je malodane vzela z jezika. "Prav imaš, boljše priložnosti ne bova dobili." Evelyn se je začela spuščati prva in svetlolaska je bila ravno na tem, da ji sledi, ko je tista obstala in si z roko sunkovito segla v lase, potem pa izpustila zvok, ki je na najmanj tri različne načine razlagal, da s tem kar je našla, nikakor ni zadovoljna. Nat se je začela spuščati z nasmeškom na obrazu, žarečo palico iztegnjeno pred sabo in pazeč, da se ne zaplete v pajčevine, čeprav je večino pobrala Gryfondomovka, ki je šla pred njo. Eno roko je naslonila na zid za oporo, saj je bilo stopnišče strmo, ograje pa nobene. Spustili sta se že precej nizko, ko sta končno prišli do vznožja stopnic. Znašli sta se na robu velikanske dvorane, v kateri so se naenkrat prižgale vse bakle, takoj ko sta dosegli zadnjo stopnico. Dvorana je bila osupljiva. Imela je vrtoglavo visok strop, stene so bile poslikane z lepimi vzorci in v živih barvah, čeprav se je že na nemalo mestih krušila barva, vse stene pa so bile polne portretov čarovnic in čarovnikov, ki so izgledali stari stoletja. Najbolj od vsej predmetov v sobi, pa je pogled pritegovala velika vitrina. Še preden pa bi Natalie lahko pogledala, kaj je spravljeno v njej, je otrpnila zaradi slik, ki so vse na enkrat spregovorile. "Kaj počneta tukaj?"

((Evelyn!
V naslednjem postu boš odkrila par čevljev v tvoji številki.


Čevlji so videti povsem novi in ob dotiku izžarevajo magično energijo. Nosilcu omogočajo, da leti, sprožijo pa se na prav določeno besedo, ki jo lahko čarovnik izreče tako naglas kot potihem. Te besede še ne veš, zato te čaka še nekaj odkrivanja.

Na tebi je, da opišeš točno, kako jih najdeš in kaj z njimi narediš.))

Prostor, v katerega sta zakorakali, je bil nekaj posebnega. Evelyn je bila sprva preveč zaposlena s tem, da je opazovala tla pod seboj, da ne bi slučajno padla ali kaj podobnega, da je dobila pravo priložnost za dober razgled šele v trenutku, ko je obstala na tleh velikanske dvorane, ki se je raztezala pred njima. Dvorana je v njej ponovno vzbudila tisti občutek strahospoštovanja, ki ga je gojila do starih predmetov in zgodovine na splošno, poleg tega pa se ni mogla popolnoma odločiti, kaj ji je bilo bolj všeč – odkritje dvorane, za katere obstoj kljub vsem prebranem o Bradavičarki še ni vedela, ali pa dejstvo, da je imela priložnost videti nekaj, kar najbrž že kar dolgo časa ni ozrlo nobeno oko. Ravno ko je hotela spregovoriti, so se oglasili portreti na stenah in njihovi glasovi so kot eden zazveneli v dvorani, čeprav se je pričakovani odmev v trenutku izgubil. Zaradi vsega skupaj je rjavolaska sumila, da je bila dvorana nekako začarana, ampak navsezadnje, kaj drugega pa bi sploh lahko pričakovala? »Živijo,« se je nasmehnila portretom, na katerih so bili čarovniki, ki so bili trenutno videti vznejevoljeni zaradi vsiljivk v dvorani. »Zares nama je žal, če sva zmotili vaš mir,« je nadaljevala s svojim prijetnim nasmeškom na obrazu, saj so bili potreti včasih sposobni storiti marsikaj, te stvari pa niso bile vedno zoprne. »Ta dvorana je čudovita,« je nadaljevala, njene besede pa so bile delno namenjene portretom in delno Natalie. Kot je kazalo, je nekoliko pomirila portrete, saj je večina čarovnikov veliko bolj umirjeno začela govoriti med seboj, nekateri pa so se stlačili v eno sliko in s pridušenimi glasovi govorili. Na sredi prostora je stala velika vitrina, ki je očitno pritegnila svetlolaskino pozornost in Evelyn jo je pustila pri miru in se odpravila na drugo stran dvorane, kjer se je nahajal naslonjač. Ob njem je bila prislonjena slika čarovnika, ki je sedel v naslonjaču, identičnemu tistemu na sliki. Nasmehnila se je starcu na sliki in se nato usedla na potret in obenem pomislila, kako je bilo to nenavadno. Potem pa je njeno pozornost pritegnila škatla nedaleč stran, ki jo je potegnila v svoje naročje in jo odprla. »Oh,« se je presenečeno nasmehnila, ko je opazila čevlje, ki so bili videti presenetljivo novi. Njen pogled je mimogrede zašel na sliko, kjer je čarovnik navdušeno kimal in zaradi njegovega početja je vzela čevlje v roke in presenečeno ugotovila, da so bili videti veliko težji, obenem pa so bili na dotik nenavadni. Nekaj so izžarevali in dovolj dolgo je že obiskovala to šolo, da je prepoznala magijo.
Čarovnik na sliki ji je prikimaval in ko je uprla pogled proti Natalie, je bila ta videti precej zatopljena v vitrino in nenadoma jo je premagala neka podzavestna želja in obula je čevlje, nato pa se sama pri sebi zasmejala. »Hej, kdo bi si mislil. Tale soba ima še nekaj uporabnih stvari,« je naznanila in se namuznila, obenem pa počepnila in z rokami prijela čevlje, ki so bili na njenih nogah. »Ampak so nekoliko nenavadni, poglej,« se je odpravila proti Natalie in se nekoliko zmedeno namrščila, potem pa nenadoma obstala. »Menda ne misliš, da so…« je pustila misel obviseti v zraku, medtem ko je dvignila levo nogo in s pogledom pazljivo preučila čevelj.

(oh, like this? nisem popolnoma prepričana, tud prav. )

Z nekaj sproščenimi in umirjenimi besedami je Gryfondomovka pomirila portrete, ki so se sedaj vrnili k svojim prejšnjim opravkom, kar koli so to pač že bili, ali pa so se zbrali v manjše skupinice in pridušeno razpravljali, medtem ko oči niso odmaknili z njiju. Evelyn se je odpravila proti zofi, ki je stala ob steni, Natalie pa se je napotila k vitrini na sredini prostora. V svetlobi ognja je steklo žarelo in vsebine sploh ni mogla videti, dokler ni stopila čisto do nje. V notranjosti je bila vinsko rdeča baržunasta blazina, na njej pa – ničesar. Na njeni sredini pa je bila, kakorkoli, vdrtina, ki je kazala, da je nek srednje velik predmet očitno nekoč tam ležal. “Smešno, tule…” Dvignila je pogled in obstala na sredi stavka, ko je zagledala rjavolasko, ki se je s parom najzanimivejših allstark na nogah odpravila proti njej. Bile so običajne srednje višine, čisto klasične črne barve, ob straneh pa so imele svetleča zlata krilca, ki so se Spolzgadovki po pravici povedano zdela ogabna. Preden je priša sem, jih Evelyn prav gotovo ni imela. “Kje si tole našla?” Pogled ji je zataval v smer, iz katere je dekle prišlo in ob kavču je zagledala nekaj škatel. “Kaj za vraga pa taki čevlji delajo v tejle sobi?” Počepnila je, da bi si obuvala bolje ogledala in njeno nogo prijela za gleženj, tako da jo je lahko obračala. “Čudaško…” Dvignila se je, da sta imeli z rjavolasko spet očesni stik, potem pa pomignila proti vitrini. “Tistole je pa prazno, čeprav je nekaj tam očitno bilo. Samo ne vem koliko časa nazaj, ampak zdi se mi, da razen naju tu že kar dober čas ni bilo nikogar.” Že drugič je pogled uperila proti stropu in si nenavadno dvorano še enkrat temeljito ogledala. Potem je počasi stopila proti enemu od portretov, kjer se je zbrala večja skupina čarovnikov in ko so jo opazili, so utihnili in se zastrmeli vanjo. “Kaj točno je ta… kraj?”

Abbey se je počasi povzpela po zavitem stopnišču, ki je vodilo v južni stolp. Ni se ji preveč mudilo, saj so predčasno zaključili s poukom, tako da je pred seboj imela še celotno popoldne. Ko je prispela na vrh, si je nezavedno popravila eno izmed nadkolenk, ki ji je med hojo po stopnicah zdrsnila že skoraj do gležnja. Odrinila je zapah na starih lesenih vratih, ter pokukala v prazen stolpič, ki je bil eden izmed njenih najljubši prostorov na Bradavičarki. Stopila je do enega izmed oken, se naslonila na široko kamnito polico ter nastavila obraz lahnemu vetriču, da ji je ta nekoliko razmršal lase. Počutila se je odlično. Svobodno. Nekaj časa je tako slonela ob odprtini in opazovala pokrajino, ki se je razprostirala pod njo. Nato je roke oprla na polico in se lahkotno dvignila nanjo. Odprla je torbo in med učbeniki izbrskala roman, ki ga je to jutro preden je odhitela k pouku na hitro vtaknila v torbo, kot bi vedela, da ji bo tekom dneva še prišel prav. Ali pa je nekje v podzavesti že zjutraj vedela, da se na pouku tako ali tako ne bi pojavila, pa čeprav ta ne bi odpadel. "To zadnje je skoraj bolj verjetno," je v smehu priznala Abbs sama sebi, se udobno namestila, odprla je knjigo in se v nekaj minutah popolnoma izgubila med črkami na papriju pred seboj.

Ah, sladki maj. Ker je bila Nat letos v petem letniku, so jo sicer v tem mesecu čakale zloglasne S.O.V.e, vendar se je sedaj maj bližal koncu in mala matura je bila za njo. Rezultate naj bi sicer dobila šele sredi poletja, vendar je imela občutek, da ji je šlo zelo dobro in je končni izpisek ni prav nič skrbel. In s tem, ko so opravili izpite, so večinoma zaključili tudi s poukom. Izbirnih predmetov sploh niso imeli več, pri vseh ostalih pa večinoma niso počeli več ničesar in tako zlatolaska ni imela prav nikakršne slabe vesti, ker je sedela v Južnem stolpu, namesto da bi se nekaj nadstropij nižje kuhala v učilnici za Uroke z ostalimi petošolci. S sabo je prinesla tudi svoj mp3 predvajalnik, ki je bil s pomočjo ravnatelja prepariran z nekaj čari, da je deloval tudi znotraj šolskih zaščitnih urokov.

Tudi po zadevi z Evelyn je Spolzgadovka še vedno rada hodila na ta stolp, če ne morda celo še raje, vendar se je vedno zleknila na enega od zaprašenih starih foteljev, ki so pozabljeni stali v sencah, ki jih sonce ni doseglo nikoli. Čeprav pa je bil kraj večinoma prazen, se je občasno našel kakšen študent, ki je sem vseeno zahajal in ob takih dogodkih je Natalie večinoma ostala v sencah ter neopaženo poslušala glasbo, dokler prišlek ni odšel. Tako je bila samo napol presenečena, ko je med šolskim časom v Južni stolp pritavala oseba, ki je tukaj vsekakor ni videla prvič. Živahna Gryfondomovka je v stolp zahajala pogosto, vendar je zlatolaska nikoli ni še ogovorila. No, vse je enkrat prvič. Ko se je neznanka povlekla na okensko polico, an kateri je velikokrat posedala ter se zatopila v knjigo, ki jo je prinesla s sabo, je Nat je zdrsnila iz senc, se tiho odpravila do tiste police, potem pa se hitro potegnila nanjo in s tem rjavolaski očitno razkrila svojo prisotnost. ''Upam, da te ne motim..'' Namenila ji je prijazen nasmešek, potem pa se zastrmela v pokrajino na drugi strani okna in ji pustila, da naredi naslednji korak.