Nathaniel se je iz tretjega nadstropja odpravil v knjižnico, do katere vodijo zavite stopnice. Iz dolgčasa je poskakoval po stopnicah in si tiho pel neko pesem. Ko je končno prispel do precej velikih vrat, jih je odrinil in se znašel v prostorni knjižnici. Tu in tam so za naslanjači sedeli učenci Bradavičarke in opravljali svoja dela, sam pa se je odpravil med knjižne police, ki so segale skoraj do stropa, na njih pa so bile razoprejene raznorazne knjige. Nekaj časa je hodil med njimi in z prsti pobnal po knjigah, dokler ni našel česar je iskal. Iz police je potegnil veliko knjigo, na katerih platnicah je bil izvezen naslov Uroki višje stopnje. Odnesel jo je do ene izmed miz, ki je stala pri velikem oknu v kotu, potem pa se usedel za udoben naslanjač. Odprl je knjigo in počasi prebiral vrstico za vrstico, ter tu in tam pogledal izza nje.

Natalie je živahno hopsala po hodniku, ki je vodil v knjižnico. Že vse od jutra se je počutila naravnost fantastično, zato je imela na ramenu narisano abstraktno sonce, ki je svoje žarke vijugasto iztegovalo v vse strani. Ampak tega se pod tisto nemarno šolsko uniformo tako ali tako ni idelo. Danes je imela srajco bledo zeleno in okoli manšet na rokavih so se ji ovijale srebrne kače, saj se je počutila nekam...Spolzgadovsko. Ko je vstopila v knjižnico, je bila ta srednje obljudena, saj se je šolsko leto komaj dobro začelo in se jim zaenkrat še ni bilo treba kaj dosti učiti. Zavila je proti svojemu najljubšemu oddelku, nad katerim je visela tabla NERAZVRŠČENO GRADIVO, saj so se tam vedno našle zanimive knjige, in se usmerila proti tretji polici na drugi omari, kjer je nazadnje ostala. S prsti je zdrsela po težkih usnjenih hrbtih in preletela naslove, preden se je končno odločila za majhno tanko bukvico, katere naslov se je glasil Čudodelne čarovnije za čudovito česanje. Navdušena, da je našla knjigo z vsebino, ki je ni niti najmanj zanimala, se je namenila poiskati še kotiček za branje. Toda ko je prispela do svojega najljubšega prostora, je tam že sedel svetlolasec s Pihpuffovsko kravato in prebiral Uroke višje stopnje. "Ali bi šlo, da bi se presedel? Tole je moje mesto. Bolje zate, da greš, dokler sem še prijazna." Knjižico je odložila na mizo in se z rokami v bokih vanj zazrla s svojim najbolj prezirljivim pogledom, naenkrat razpoložena za prepirček.

[mm, že doug nism pisala HP rpgjou... Feels nice ]

Nathaniel je še vedno počasi prebiral knjigo in obračal list za listom. Rahlo porumenele strani, so mu kar polzele med prsti, med tem ko je požiral vrstico za vrstico. Skozi knjigo se je prebiral že kar nekaj minut in zlato sonce je že povzelo po nebu. Ravno ko je obračal list knjige, pa je do njega prostipila punca s knjigo v roki in po naslovu sodeč, je izbrala precej nezanimivo tematiko. Njena oblačila so krasile kače in takoj je sklepal da je iz Spolzgada, kar ni moralo pomeniti nič dobrega. List je obrnil do konca in jo poskušal ignorirati. Njeno nakladanje o njenem prostoru v knjižnici ga ni ganilo niti malo, zato jo je samo ošinil z pogledom. Ker je vedel da ne bo odnehala je težko knjigo odvrgel na mizo, kar je povzročilo glasen pok. Veliko začudenih oči se je obrnilo v njuno smer, vendar se Nathaniel za to ni zmenil. Prekrižal je roke na prsih in jo pogledal z svojimi modrimi očmi. "Zelo mi je žal, vendar kot vidiš je zasedeno. Če želiš lahko prisedeš, če pa ne, pa je še veliko prostih naslanjačev v knjižnici," ji je rekel in se ni zmenil za njen prezirljiv pogled, ki je kar vrtal v njega.

Na obraz si je nadela ogorčen izraz, ko jo je Pifpuffovec gladko odpikal, v notranjosti pa je skakljala od veselja. O, hvala bogu! Pihpuffovci se ponavadi raje umaknejo, ker nočejo izzivati prepira, ampak tale primerek je pa očitno nekam kljubovalen... No, toliko boljše! Zaradi njegovega spektakla, ki ga je naredil s treskanjem knjige ob mizo, je zdaj vanju buljila vsaj polovica knjižnice, vendar se Nat ni zmenila za poglede. "No, če si pa že tako zelo velikodušen..." Njegov naslanjač je odrinila malce dlje od mize, potem pa se mu gladko poknila v naročje, kar je od opazovalcev iztgalo nekaj presenečenih 'aaajev' in 'oooojev'. Tudi tokrat jim ni namenjala pozornosti ter je svojo brezvezno knjižico odprla na vrhu njegove debele bukvače. Na videz se je zatopila v prvo stran, ki je bila okrancljana s pentljicami in majhnimi glavnički, za katere je nekdo moral porabiti precej časa. Malce se je premaknila in se zmigala še globlje v njegovo naročje, čakajoč njegov odziv, za vsak slučaj pa ga je še malce vzpodbodla. "Neverjetno, kako je deljenje mize lahko zabavno! Nikoli prej še nisem poizkusila, ti pa si me razsvetlil v to dejavnost... Še naslanjač se zdi udobnejši! Ali je vedno tako pri deljenju mize?"

Nekaj časa je strmel v njen ogorčen obraz in si na svoj obraz nadel zmagovalen nasmešek, za katerega je mislil da mu ga nihče ne more izbiti iz obraza. Ampak očitno se je motil. Že v naslednjem trenutku je odmaknila naslanjač od mize in se poknila v njegovo naročje. Pogledal je naokoli in opazil ogorčene obraze višjih in mlajših letnikov, vendar tako kot punca iz Spolzgada, se za njih ni pretirano zmenil. Premeril jo je z pogledom, saj je mislil da se punca iz njega le norčuje, vendar na njegovo začudenje, je še kar sedela v njegovem naročju in začela listati po tisti knjigi, katere strani so krasile kičaste, ter punčkaste stvari. Že ko je mislil da bo tako, molče, sedela kar nekaj minut je spregovorila o tem, kako si še ni tako nikoli delila mize, in o tem, kako zabavno je. "Da, res zabavno. Tako si vedno deli mizo," ji je sarkastično odvrnil. "Drugače pa je moje ime Nathaniel," ji je rekel, ter ji pod nos pomolil svoj velik nasmeh, kateri mu tokrat ni ušel iz obraza.

Pihpuffovec se je končno zmigal in ji priskrbel odgovor, vendar z njim ni bila preveč zadovoljna. Fant je bil kljubovalen in je sarkazmu odgovarjal s sarkazmom. Njeno nejevoljo je izdajala samo čisto majhna gubica, ki se je pojavila med njenima perfektno oblikovanima obrvema in ob njegovi predstavitvi se je malce zasukala v njegovem naročju. Obraz mu je krasil velik nasmešek, ki je očitno izdajal, kako krasen se trenutno zdi samemu sebi, ko je tako pametno zafrknil Spolzgadovko. Konec koncev se niti ni zdel tako slab tip in sama se ni nikoli posebej brigala za klasične predsodke, ki so jih imeli ljudje za različne člane Domov. "Natalie, vendar me večina kliče Nat." Vrnila mu je nasmešek, ki je še kar žarel na njegovem obrazu, potem pa se ozrla k svoji roki, ki je še vedno počivala na prvi strani njene neumne knjižice. Pod njo je ležala težka usnjena bukva. "Kaj pa si počel z Uroki višje stopnje? Vso snov požiraš že vnaprej ali te samo tako zelo zanimajo uroki?" Prepir bo raje poiskala drugje, pri kakšnem lažjem plenu. Tudi normalen pogovor bo čisto v redu.

Nathaniel je končno omehčal hladokrvno in prepirljivo Spolzgadovko, ki se je sedaj malce obrnila proti njemu, vendar je še vedno počivala v njegovem naročju. Tu in tam so še učenci Bradavičarke vedno pogledavali izza knjig proti njima in tiho šepetali med sabo. Čez nekaj trenutkov mu je vrnila nasmeh, ki se ji je širil čez cel obraz, in na njegovo začudenje tega res ni pričakoval, od prej hladne in arogantne punce. Ko se ji je predstavil, mu je tudi ona zaupala svoje ime, potem pa pogledala proti knjigi, katero je prej prebirala. "Saj bi ti ponudil roko, vendar sem v malce neudobnem položaju," ji je veselo rekel in se ji nasmejal. Očitno le niso vsi Spolzgadovci zamerljivi in škodoželjni, si je mislil in jo še vedno gledal. Odmaknila je pogled in načela temo o knjigi, ki jo je prej sam listal in bral. "Predvsem me zanimajo uroki, če pa si bom kaj zapolnil do pouka, pa tudi ne bo slabo. Kaj pa si ti počela z tole majhno knjigico," ji je odvrnil, ter se znova nasmejal, saj ne bi nikoli pričakoval od takšne trdožive punce, da bi prebirala kakšno izmed dekliških knjig, ki so se tičale v knjižnici.

Sedaj, ko je bolje pogledala, je bil fant prav simpatičen. Imel je ravno prav začinjen smisel za humor, dovoljšno mero samospoštovanja, da se ni vdal njenemu teženju in tudi za oko je bil prav prijeten. Zarežala se je njegovi pripombi, vendar ni storila prav ničesar, da bi njegove roke postale uporabne. Če si jih bo res želel, jih bo lahko tako ali tako brez problema osvobodil. "Ah, tale bedarija? Prva stvar, ki je ujela moj pogled na polici. Čeprav naslov ni bil obetaven, dam knjigi vedno možnost, da se izboljša. Ampak tale spada med redke primerke, kjer ne bom šla dlje od prve strani." Iz žepa je smuknila palico in z njo potrepljala po knjižici, da je poletela nazaj proti NERAZVRŠČENEMU GRADIVU. Sedaj je bila na mizi pred njo tista bukvača, za katero se je Pihpuffovec tako zanimal in tudi sama jo je odprla ter obrnila nekaj strani, preden jo je zdolgočaseno zaprla. "Uroki niso zame. Kletve še nekako gredo, ampak uroki in spreminjanje oblike mi pa dela resne probleme. Raje imam fizične predmete... Rastlinoslovje, naprimer. Ali pa nego... Ampak letenje je pa vseeno najboljše. Igraš quidditch?"

Nathaniel je čez čas, ko je Natalie še vedno sedela v njegovem naročju, opazil, da si ga je punca ogledovala, vendar ni pokazal da je to opazil. Čez čas, si jo je tudi sam prvič podrobneje ogledal. Njen obraz so krasili zlati lasje, opazil pa je tudi, da so njena ušesa kar nekaj krat prebodena, kar se mu je zdelo precej zanimivo, vendar ni bil začuden, saj je bila punca po njegovem mnenju precej uporniška. Ko si ga je končno nehala ogledovati, je začela razpravljati o knjigi, ki jo je malo pred tem listala. Kot si je mislil, je ni ravno navduševala, zato je na plan potegnila palico in jo z majihnim urokom poslala nazaj na sekcijo nerazvrščenega gradiva, ki se je nahajal na drugi strani knjižnice. Kasneje je tudi izvedel, da jo zanimajo predvsem fizični predmeti, kar se je pri Nathanielu razlikovalo od nje. "Ja zelo me zanimajo uroki, pa tudi spreminjanje oblike ni slabo," ji je rekel in se ji znova nasmehnil. "Rad imam tudi zgodovino čarovništva, kar je mogoče celo malce nenavadno, saj večina učencev spi med urami zgodovine čarovništva," ji je še rekel, potem pa je beseda nanesla na quidditch. "Igral sem ga ko sem bil majhen, vendar me sedaj ne zanima kaj preveč," ji je odvrnil. "Pa ti? Sigurno si prava športnica," je še rekel in pomežiknil.

Natalie je bila vedno dobra opazovalka in ni ji ušlo, da si jo je Pihpuffovec temeljito ogledal, vendar je bila takšne pozornosti precej navajena, saj so njeni uhani ponavadi pritegnili kar nekaj pogledov. Namuznila se je ob misli, koliko pogledov bi pritegnili šele kakšni njeni uhani, ki niso bili na tako očitnih mestih. Nathaniel se je od nje precej razlikoval, saj sta bila njegova najljubša predmeta ravno tista, ki njej sploh nista šla. "Zgodovina? Resno?" namenila mu je skeptičen pogled, ki je jasno izražal, da se ji zdi malce trčen, vendar ima konec koncev vsak svoj okus. "Saj ne bom zanikala, včasih, VČASIH, pove kaj zanimivega, ampak večinoma pa je zgodovina dobra samo za dremanje..." Sedaj je bila s fantom že povsem sproščena, zato se je iz svojega sedečega položaja premaknila tako, da je napol ležala v njegovem naročju, noge so ji bingljale čez eno naslonjalo za roke, hrbet pa se je naslanjal na drugo. "Športnica? No, ja, lahko bi se tako reklo... Redno igram quidditch, čeprav nisem v ekipi, pa tečem zelo rada..." Naenkrat se ji je porodila ideja in navdušeno se je obrnila proti svetlolascu. "Rekel si, da imaš rad uroke, kajne? Bi mi mogoče lahko pomagal? Zadnjič smo delali Aguamenti, vendar je bilo največ, kar sem uspela pričarati, nekaj kapljic goste sive brozge. Prosim, prosim, prosim?" Svojo prošnjo je za dobro mero podkrepila še z nekaj plahutaji svojih dolgih trepalnic in najbolj prikupnim izrazom, kar jih je premogla.

Nathaniel je navdušeno poslušal puncino govorjenje o njenem življenju, s katerim je kar nadaljevala. Do sedaj je že ugotovil da je trdoživa Spolzgadovka, ki rada igra quidditch in posluša predvsem pri fizičnih predmetih, pri katerih teorija ni tako pomembna. Rada tudi prebira nenavadne knjige in na koncu mu je tudi zaupala, da ji uroki ne gredo najbolje. Vrnil se je na prejšnjo temo in znova začel razpravljati o zgodovini čarovništva. "Da, zgodovina mi je precej zanimiva, kar je nenavadno, saj skoraj vsi spijo med urami, če pa ne, pa vsaj strmijo skozi okno, ter čakajo na konec ure," ji je rekel in se nasmehnil. Čez nekaj časa, se je iz že dovolj sprostila in je že sedaj na njemu skoraj ležala. Znova je nadaljevala z govorjenjem in Nathaniel jo je poslušal z zanimanjem in mislil si je, da mora punca tudi drugače precej govoriti. Ravno ko je že mislil da sta nehala govoriti o pouku na Bradavičarki, je beseda znova nanesla na šolo, vendar tokrat ne na zgodovino čarovništva in spreminjanja oblike, temveč na uroke. Zaupala mu je, da ji vihtenje palice ne leži najbolje. Kar naenkrat se je ločila od njegovega naročja in skočila po konci. Znova je govorila o njeni nespretnosti z uroki in ga poprosila da bi ji pomagal pri izvajanju enega izmed njih. Sedaj je tudi sam vstal in stopil proti njej. Kot je izvedel, so pri pouku izvajali enega izmed vodnih urokov, zato se je sprehodil do velikega lonca, v katerem je tičala precej velika roža. Na plano je potegnil palico in zamrmral čarobno besedo Aguamenti. Iz palice je šinil velik curek vode, ki je čez čas končal v lončnici. Stopil je do punce in jo potisnil do lonca, saj je hotel da tudi sama poskusi. "Vse je v glavi," ji je rekel. "Predstavljaj si kako iz tvoje palice teče nebeško modra voda in zaliva rožo," je še rekl, posegel po njeni roki, ter jo postavil v višini rože.

Nat je od veselja, da ji je ponudil pomoč kar poskakovala na mestu. Vsi so se zavedali, da je pomembno snov predelovati sproti, še posebej to leto, ko jih je čakala mala matura. Pihpuffovec se je ozrl in oči so mu pristale na veliki lončnici ob oknu. Iz žepa je gladko potegnil palico, zamrmral čarobno besedo in že v naslednjem trenutku je iz nje curek vode zalival rožo. Potem se je Nathaniel stegnil do nje in jo potegnil do lonca, da bi še sama poizkusila, zraven pa ji razlagal, da je najpomembneje, da si vodo predstavlja. Iztegnila je desno roko, palico uperila proti zemlji in zaprla oči, za katerimi je začela vizualizirati kaplje kristalno čiste vode. "Aguamenti," je odločno in glasno izgovorila in iz palice je naenkrat špricnila ogromna ploha vode, ki je popolnoma zmočila njo, svetlolasca, ki jo je učil in še okoliška tla in okno. Knjižničarka je pribesnela do njiju in ju začela nadirati, zakaj izvajata magijo tukaj, vendar se je malce umirila, ko se je prepričala, da se ni zmočila nobena knjiga. Potem, ko ju je pustila spet sama, si je Nat ogledala škodo. Bila je premočena od glave do peta, mokri lasje so ji v neprivlačnih štrenah viseli z glave, njena srajca pa je postala prozorna in skoznjo se je videl črn čipkast nederček, ki ji je bil tako ljub. Nathaniel je bil v zelo podobnem stanju. "Tole ni šlo najbolje... Hvaležna sem ti za pomoč, ampak mislim da bo najbolje, da grem. Knjižničarki trenutno nisem najbolj pri srcu. Lepo te je bilo spoznati, Nath." Nahitro ga je objela in mu pritisnila poljubček na lice, potem pa odhitela proti ječam in v Dom, da bi poiskala suha oblačila.

Nathaniel je obstal ob Natalie in opazoval kako se pripravlja na izvajanje uroka. Stala je ob velikem loncu, v katerem je tičala roža in počasi zaprla oči. Po njegovem je bila sedaj že globoko v svojem svetu, globoko v svojih mislil. Sedaj je bila k njima obrnjena skoraj vsa knjižnica, saj je vse zanimalo kaj počneta. Natalie je počasi dvignila roko v kateri je držala palico in odprla svoje oči. "Aguamenti," je glasno izgovorila in iz palice je šinil ogromen curek vode, ki ni poškropil samo rože, temveč celotno okolico v kateri sta se nahajala. Ravno ko je hotel odskočiti od vode, je ta že našla pot do njega in ga poškropila v celoti. Sedaj je bila na nogah že celotna knjižnica in se na ves glas smejala. Ravno ko je hotel nekaj reči je do njiju prihitela knjižničarka, ki je že pregledovala če so vse knjige suhe in v dobrem stanju. Nekaj še jima je rekla, potem pa se znova umaknila za svoj pult, ter začela prebirati eno izmed knjig. Nathaniel se je obrnil k punci in se nasmejal na ves glas. "Očitno si si vodo predstavljala malce preveč," ji je rekel in se še vedno smejal. Očitno je bila v zadregi, zato se mu je zahvalila za pomoč, mu na lica pritisnila poljub, potem pa vsa premočena odhitela iz knjižnice. Nathaniel je samo obstal in se oziral na okoli in opazil da še vedno vsa knjižnica strmi v njega. Odšel je nazaj do naslanjača na katerem sta prej sedela, pobral svoje stvari, potem pa je ves premočen tudi sam zapustil knjižnico, v kateri je spoznal prijetno punco Natalie.

Za danes je bilo konec pouka in Harmony je imela zvrhan kup domačih nalog, ki jih še ni opravila. Odpravila se je v knjižnico, da bi lahko v miru naredila vse potrebno. Knjižnica je bila nabito polna. Harmony je hodila gor in dol ter gledala, če bo našla kakšno prosto mizo. Imela je srečo saj je skupina fantov iz različnih domov ravno izpraznilo mizo na levi. Ko so se počasi odpravljali iz knjižnice je Harmony svojo torbo odložila in se vsedla na nekoliko že polomljen stol. Iz torbe je vzela knjigo in na pergament začela pisati pročilo za rastlinoslovje. Ker je bila knjiga prepolna raznih nepomebnih podatkov se je Harmony odločila, da poišče podbno knjigo z manj vsebine. Torbo in knjigo je pustila na mizi, da prostora ne bi zasedli in odšla do police, kjer bi lahko našla to kar je iskala. Pregledala je vso polico in šele na koncu zagledala knjigo z naslovom Vodne rastline. Nekaj časa si jo je le ogledovala saj je bila le ta zelo velika. Ko pa jo je dvignila ji je padala iz rok. Zaslišal se je hrupen pok, ki pa ga je prav gotovo slišala tudi knjižničarka. Harmony je popadla panika saj ni želela stakniti nobene kazni. Pobrala je knjigo in stekla do mize za katero je pred kratkim sedela. Bila je popolnoma rdeča v obraz na sebi pa je nosila tudi prestrašen izraz. Ko se je nekoliko zbrala je zagledala dekle, ki je sedelo na drugi strani mize. Pogledala jo je na hitro ter ugotovila, da je iz spolzgada vsaj sodeč po njenih oblačilih. S spolzgadovci ni imela lepih izkušenj predvsem iz strani deklet, saj so ji te močno zavidale njene ocene pa očitno tudi lase, saj je v prvih dveh letih šolanja tu že štirikrat ostala brez čopa las. Na srečo ji lasje hitro rastejo zato se s tem ni nikoli preveč obremnjevala. Vsedla se je na svoje mesto in veliko knjigo odložila na mizo. Znova je na hitro pogledala dekle nasproti vednar je hitro umaknila svoj pogled. Močno je upala da punca ni slišala poka, saj je bilo po Harmonynem izrazu očitno, da ga je sprožila ona. Znova se je osredotočila na svoje poročilo, vendar jo je kmalu zmotil glas dekleta nasproti...

Besede, ki so prišle iz ust dekleta, Harmony niso bile niti najman všeč. Spomnila se je na prva leta šolanja, ko je za vsako opravljeno stvar dobila čudne poglede in grde besede. Nihče ni bil zadovoljen z njenim delom, še manj pa če je to delo opravila z napako. Harmony je rada spoznavala nove ljudi, vednar ji do novih poznastev ni bilo kadar je prišlo do takih ljudi, ki so bili kot splozgadovci. Verjela je v to, da se najdejo tudi dobri, vednar do danes še ni spoznala nikogar. Ker ni bila pri volji da bi blondinko ignorirala ji je odgovorila: "Ne uničujem šolske lastnine, vsakemu se lahko pripeti." Ni bila ravno vedrega obraza, kot ponavadi vednar je ostala mirna, saj se ni želela spreti. Nadaljevala je s pisanjem a ker ji njene besede niso dale miru je morala vprašati: "Misliš, da se je slišalo do knjižničarke?" Čeprav se ni želela obremnjevati se je morala prepričati, da ni povzročila tako groznega hrupa. Ogledovala si je knjigo ter razmišljala ali je bila že prej tako uničena, ali jo je padec tako poškodoval. Če bi nad knjigo izvedla urok in jo popravila bi morda vedeli, da je nekaj narobe in če ga ne bi bi se lahko zgodilo isto. Nekaj časa je res razmišljala da bi ga izvedla vednar jo je na koncu vseeno pustila takšno kot je ter upala, da ne bo nihče opazil.

"Hmm, mandrakore. Da, to bi lahko bilo to" si je mrmral debeli fant in si ogledoval precej staro knjigo na vrhnji polici. Sam je bil utelešena neroda, zato se je že bal stegniti do tja, a kaj drugega mu ni niti preostajalo. Knjigo je rabil za nalogo, poleg tega pa je mislil v kratkem izdelati seminarsko nalogo in jo predstaviti v navzočnosti profesorice rastlinoslovja in le kakšna tema je boljša od mandrakor? H knjižni polici je povlekel leseni stol iz bližine in zajel zrak, ko se je povzpel nanj. Stol je tiho zaškripal in na nenavadno srečo zdržal njegovo obilno težo. Mathias je zdaj brez problema dosegel knjigo, a ko jo je prijel in nameraval sestopiti iz stola, je v bližini glasno zaropotalo. To ga je tako prestrašilo, da je izgubil ravnotežje in zgrmel po tleh, ter se pri tem pošteno udaril. Sreča je bila vsaj ta, da so bila tla na tistem predelu prekrita s preprogo in ni priletel na goli kamen, poleg tega pa je bil tudi hrup njegovega padca zanemarljiv. Ko se je slabe volje spravil nazaj na noge, je najprej pogledal po svoji okolici, če kjerkoli ležijo kakšne knjige, ki so povzročile prejšnji hrup, toda ni jih bilo videti. To je pomenilo, da hrupa ni povzročil on, kar je bilo naravnost za v knjigo rekordov. Knjižničarka je bila namreč že vajena, da je ob mnogih obiskih njenih preljubih knjig povzročil to ali ono nevšečnost in tako ga ni več niti tako hudo kaznovala. Najprej je mislila, da vse to počenja hote, a ko je spoznala njegovo naravo in ugotovila da je res neroden, mu je krivdo nekoliko oprostila in ga začela sprejemati nekoliko bolj uvidevno. Mathias je bil med drugim tudi knjižni molj, tako da knjižnici pač ni mogel uiti in to je pomenilo, da so vsaj dvakrat tedensko kakšne knjige zgrmele po tleh, se je kakšen stol polomil ali je kdo padel. Pihpuffovec je še vedno zmeden pobral svoje knjige, stol potisnil na prejšnje mesto in se podal proti oddaljenmu pultu, da bi si knjigo z mandrakorami izposodil za nekaj dni. Pot ga je vodila mimo mnogih vrst in nedaleč naprej je zaslišal precej obupan glas nekega dekleta, ki je razlagala o uničevanju šolske lastnine. Iz njenega stavka se je dalo skoraj jasno razbrati, da je hrup povzročila ona, zato je iz radovednosti previdno pokukal za polico in tam zagledal dve dekleti. Ena je bila po plašču sodeč Spolzgadovka in tej ne bi pomagal, a glas je prišel od drugega dekleta, ki mu je ob prvem pogledu prirasla k srcu. Nikdar pozneje ni razumel svojega naslednjega dejanja, saj bi se v normalnih pogojih prej zdelal v hlače, kot pa kar tako pristopil do dekleta. Tako pa je stopil naprej in z rahlim nasmeškom ogovoril dekle. "Vsakdo od nas je kdaj neroden, tako da nič ne skrbi." Heh, le kdo se oglaša. Največja neroda na svetu. "Hrup je knjižničarka nedvomno slišala a ne skrbi, takoj bo posumila mene in jaz bom brez problema potrdil. Mene je že vajena." Lica so mu čisto rahlo pordela, ko je opazoval obe dekleti in čakal na njun odziv.

Uhh, kako ni maral tovrstnega tona glasu. Iz njega se je prav cedil sarkazem, njegov neprebavljiv sovražnik in z vsako izgovorjeno besedo Spolzgadovke se je počutil bolj nelagodno. Če bi šlo za fanta, bi že iztegnil palico in mu pokazal vetra, na dekleta pa se res ni mogel spravljati. Figo bi, kot vedno bi se podelal v hlače in smuknil v zadnjo luknjo ga je nagovoril notranji glas, močnejša in trdnejša različica sebe, ki ji je moral žal vedno priznati resnico. Za konflikte ni bil, kadarkoli se je zrak naelektril in se je počutil kakorkoli ogroženo, je raje pobral šila in kopita, namesto da bi se zazrl strahu v oči. Starši so mu to neštetokrat omejali, a Mathias je bil pač Mathias in to je bilo v njegovi naravi. Že je mislil zamomljati nekaj v zvezi z "adijo" in se tiho odkrasti stran, ko se je dekle znova oglasilo in tokrat ciljalo na predstavljanje. Znotraj fantovega debelega telesa se je bil hud boj med dvema stranema in tokrat je začuda zmagala tista stran, ki se je zdela bolj razumna, a hkrati bolj nevarna. Ostal bo! Navsezadnje so bili sredi knjižnice, bil je beli dan in ta napihnjena deklina si ga ne bo drznila napasti, vsaj v fizičnem smislu ne.
Psihično pa se tudi znam ubraniti, ni hudiča da ne! Tako je torej naneslo, da ni odkorakal stran, ampak je ostal prikovan na mestu in se odzval na Spolzgadovkine besede. "Se strinjam, človeka je vedno dobro poznati po imenu. Jaz sem Mathias Aurel, obiskujem Pihpuff." Zadnjo besedo je izgovoril z zanosom, kot da bi bil nanjo ponosen, medtem ko je skušal govoriti mirno in neprizadeto. Prikrivanje strahu še zdaleč ni bila njegova spretnost, a tokrat se je sam sebi zdel kar uspešen, saj ni čutil tistega zoprnega tresenja v glasu. "In s katero damo ima kavalir priložnost govoriti?" Kaj takega, saj postajam že kot oni! S katero damo ima kavalir priložnost govoriti... Za hip bi se najrajši s knjigo treščil po glavi, a se mu že naslednji trenutek njegov stavek sploh ni zdel slab. Vsekakor boljše, kot če bi pobegnil in svetlolaski pustil sladko zmago. Strah je najhujši sovražnik, ki ga nasprotniki brez problema obrnejo proti tebi. Če ga ne pokažem, bom zmagovalec. Na obraz si je spravil nekakšen ravnodušen izraz in počakal na razplet dogodkov.

Ko je Harmony čakala na odgvor dekleta na sosednjem stolu, je iz nenada k njima v pogovorv uletel nek pihpuffovec. Po videzu se ji je zdel nekoliko znan, bolj debelušen in kratkih rjavih las, kmalu pa saj se je spomnila, da ga je že videla pri pouku, kar pa naj bi pomenilo da je tudi on v petem letniku. Ko ji je ponujal uslugo, da bi on prevzel krivdo hrupa ga je sprva želela ignorirati, kljub mamljivi pondubi pa je na hitro dejala: "hvala, se bom že znašla" pogledala je proti pergamentu pred sabo, na katerem je bilo besedilo, ki se ji je zdelo vedno krajše. V desnici je držala pero in želela nadaljevati, vendar je bil glas splozgadovke tako izivalen in nesramen, da je svoje pripomočke pospravila v torbo. Harmony je popadla želja, da bi odšla vednar ni želela zamuditi tako zanimivega pogovora med splozgadovko in pihpuffovcem. Fantu se je videlo, da nima veliko poguma vendar kljub temu ni odnehal. Harmony ju je opazovala in vse se ji je zdelo vedno bolj zabavno zato se je začela sama pri sebi smehljati. Dlje časa ju je opazovla bolj sta jo spominjala na njeno teto Julio in dedka Isaca. Vse kretnje, mimika, besede in celo videz splozgadovke je bil podoben tetinim. Kljub temu, da Julia ni bila čarovnica se je obnašala isto. Dedek pa je bil prav tako neroden in nekoliko močnješi kot fant, ki se je ravnokar predstavil kot Mathias, poleg vsega pa se nikoli ni predal. Harmony ju je vedno z zanimanjem opazovala, saj sta si bila, ne glede nato da sta bila v razmerju oče in hči, zelo različna. Svoje misli pa je kmalu preusmerila nazaj k prisotnima. Mathias je skušal biti nesramen do splozgadovke, vendar mu kljub temu da je uporabil podobne besede kot ona in da se je izrazil kot največji frajer na svetu, to ni uspelo. Že po videzu je deloval ni deloval nesramen, poleg tega pa je bilo tudi zelo opazno, da je v resnici zelo prijazen. Ker mu dekle ni takoj odgovorilo, se je Harmony odločila da se prej predtavi še ona. Vsatal je pokonci in z nasmeškom na obrazu roko najprej podala Mathiasu: "Moje ime je Harmony Aitken in sem iz drzvraana" nato pa jo je pomolila še splozgadovki, ter počakala na njeno reakcijo.

Namesto neprijetne Spolzgadovke se je oglasilo temnolaso dekle iz Drznvraana, ki je pri Mathiasu vzbujalo sila nenavadne občutke. Z dekleti je bil vedno neroden, a hkrati je bil do njih tudi spoštljiv in jih je po svoje cenil. Toda pri tej temnolaski je bilo drugače. Že ko jo je prvič zagledal, ga je prevzel njen nedolžen obraz in tega si ni znal razlagati drugače, kot da je pač simpatična. Rahlo ga je motil zgolj njen ponos, ko je zavrnila ponujeno pomoč, toda po drugi strani jo je razumel. Pomoč neznanca je vedno treba jemati z rezervo, saj ne moreš nikoli vedeti, kakšno protiuslugo bo čez čas terjal od tebe. V tem konkretnem primeru je bila temnolaska povsem varna, saj Mathiasu ne bi prišlo niti na pamet, da bi od nje kaj zahteval, kaj šele, da bi se na podlagi tega okoriščal. Naenkrat je sklenil, da bo pozabil na neprijetno svetlolasko iz Spolzgada in pozornost raje namenil Drznvraanovki, saj mu je bila precej bolj simpatična. Ta mu je v tiste prijazno ponudila roko in Pihpuffovec jo je prijazno stisnil. Še enkrat je zdrdral podatke o sebi, le da tokrat s povsem drugačnim podtonom kot prvič. "Mathias Aurel, prihajam iz Pihpuffa." Za hip je pomišljal, o čem bi spregovoril in se že naslednji trenutek spomnil. "Ne skrbi, ne pričakujem prav nobene protiusluge. Nerodnost me spremlja vse žive dni, že od mojega rojstva, tako da so jo drugi že vajeni. Če jaz prevzamem tvojo krivdo, me bo knjižničarka zgolj naveličano pogledala in mi naložila čiščenje prahu s knjižnih polic. Če pa ti priznaš krivdo..." Ustavil se je in se skušal čim prej spomniti najbolj grozne in neprijetne kazni, ki bi mu v tistem padla na pamet. Knjižničarka je sicer slovela po svojih nepopustljivih kaznih in zoprnem značaju, tako da si lahko druge hitro naplahtal z prav grozljivimi kaznimi. "Ne želim te strašiti, ampak prve kazni so res grozne. Jaz sem dobil čiščenje umazanih straniščnih školj, ob katerih se ti želodec obrne gor in dol, nekateri pa morajo celo počistiti trolove smrklje." Poskušal je zveneti karseda resno in začuda mu je tokrat celo uspevalo. Tokratni Mathiasov pristop je bil sila nenavaden in bi prej pristajal kakšnemu nadutemu Spolzgadovcu, s to razliko, da bi tisti situacijo izkoristil v svojo korist. Obljubo bi pozabil in pozneje od dekleta zahteval kaj nemoralnega, sprevrženega in pokvarjenega. "In se že veseliš prihajajočega plesa?" Pogovor je poskušal zaviti v bolj prijetne vode, saj pogovori o čiščenju niso bili najbolj zanimivi.

Spolzgadovka očitno ni bila pri volji, da bi priajateljevala z njima. Harmony pa je kaj kmalu pomislila, da ji morda ni bil všeč njen prvi odziv. Opazila, da jo Mathias nekoliko čudno gleda, zato se je počutila neprijetno, najbolj čudno se ji je pa zdelo, ko se je fant predtavil še enkrat "No sedaj si bom prav gotovo zapomnila tvoje ime in tudi to, da si iz pihpuffa. Kaj je torej tvoj namen, da se predsatvlajš že drugič?" Bila je rahlo radovedna, saj se ji res ni zdelo logično. Ni bila navajena, da bi se kdorkoli predstavil dvakrat ali pa da bi se ji sploh predstavil s takim navdušenjem. Ko pa je znova začel temo o kaznih in ulugah je bila Harmony že malo naveličana poslušanja o eni in isti stvari. "Poglej..." je dejala in se naslonila, na stol in nadaljevala "Res me je ganila tvoja pomoč, vednar nikoli ne bi želela, da nekdo to stori zame, morda le če bi bil kakšen neumen in naiven spolzagadovec" pogledala je proti dekletu, ki je na srečo ni slišala, ali pa se je tako zdelo le Harmony. "No torej, vsaka kazen nas izuči in če si jo bom zares zaslužila, jo bom tudi sprejela in se iz nje kaj naučila" Z nasmeškom ga je pogledala saj si je želela, da bi jo razumel in da bi se nehal ponujati naokoli in se s tem osramotiti. Kmalu pa je fant spremnil temo in Harmony je bila kar zadovoljna s tem. Začel je govoriti o plesu, ki pa je bil tudi eden njenih najljubših hobijev. "Seveda se veslim, vednar ne vem če si sploh želim iti, nekako ne najdem časa, da bi se pripravila" Čeprav se ji je zdelo nekoliko sumljivo, da je načel to temo, saj jo fantje velikokrat kar preskočijo, ga je veselo vprašala "kaj pa ti, se vesliš, že imaš obelko in soplesalko" Fanta pravzaprav še ni poznala, vednar se ji je zdelo, da je malo drugačen od ostalih ni tako zoprn in nesramen.

"Moj namen?" je zmedeno ponovil okrogli fant in se popraskal po glavi. Resničnega odgovora na to vprašanje že ni mislil razkrivati, vsaj v prisotnosti Spolzgadovke ne. Lahko si je prav predstavljal, kako bi ta izkoristila situacijo in po celi šoli raztrosila novico o tem, kako je Pihpuffovec nerodno pihal na dušo Harmony. Ne, tega si ni smel privoščiti, navsezadnje pa je Drznvraanovko premalo poznal, da bi z njo postal že tako intimen. Pamet v roke Mathias, morda je lepa le navzven! Lepo počasi, saj se s počasnimi koraki pride najdlje. "Ravno to, da si boš zapomnila moje ime" je odvrnil s prijaznim glasom. "Na Bradavičarki je toliko učencev, da vsaj meni vsa ta imena delajo probleme. Če se dvakrat predstavim, se morda ime bolje zasidra v spominu." Dekletin pogled na kazen mu ni ugajal, saj je želel nanjo napraviti vtis, a če je že vztrajala pri svojem, je ni mislil prepričevati. Vsak je imel svoja prepričanja in stališča in več kot očitno je bilo, da se njuna v tej točki razlikujejo. Njega so namreč starši naučili, da sta solidarnost in medsebojna pomoč temeljni vrlini družbe in to vcepljeno vrlino je uporabljal že od malih nog. Posledično pa sem bil zato najbrž tolikokrat tepen. Ni si mogel pomagati, da se ne bi zamislil nad resničnostjo dekletinih besed in ko je spregovoril, je tako bil zelo kratek. "Prav, kakor želiš. Ne bom te več prepričeval če misliš, da je tako najbolje." Pod pazduho je še vedno stiskal knjigo, ki si jo je nameraval izposoditi, a ga je zdaj že preveč težila. Zato jo je odložil na bližnjo mizo in mimogrede še ošinil zvitek, ki je ležal pred Spolzgadovko. "Začuda grem in še bolj začuda imam spremljevalko" se je kislo nasmehnil in se spomnil nenavadnega srečanja z Rei. "Če se veselim?" Na to vprašanje ji ni mogel tako enostavno odgovoriti. Po eni strani se je že veselil vse te mogočnosti, spet po drugi pa se mu je marsikal upiralo. "Da, kar precej se veselim" je na kratko pripomnil, saj ji ni mislil razlagati vseh svojih občutkov. "Mislim, da boš kar veliko zamudila, če ne boš šla. Tak dogodek je samo enkrat na tisoč let, to pa ni kar tako. In glede na tvojo lepoto nimaš kaj skrbeti, da bi se sama dolgočasila." Ob zadnjem stavku mu je postalo rahlo nerodno, zato je spustil pogled in se pretvarjal, da ga zanimajo leseni vzorci na tleh.

"Lepo, lepo. Jaz sem pa mislila, da si pozabil, da si se enkrat že predstavil." Čeprav temu odgovoru ni upala verjeti, se je delala kot da mu. Mislila je, da se za tem skriva nekaj kompleksnejšega, kar pa Mathias ni želel razkriti. Imela je občutek, da lahko stvar dodatno zakomplicira, če ga povpraša še karkoli glede tega, zato je temo pustila raje pri miru. Morda bi se fant lahko le razjezil je pomislila, saj ga ni dobro poznala in ponavadi videz tudi vara. Nastala je kratka tišina in Harmony se v tej ni počutila nič kaj udobno. Tišino imela sicer rada, vendar le kadar je bila z ljudmi, ki jih je dobro poznala z družino ali pa s prijatelji. Imela pa je srečo, da je Mathias komentiral še njeno misel o kaznih. "No hvala vseeno ker si mi ponudil pomoč, tega sigurno ne bom pozabila. Morda pa bo kdaj kakšna druga priložnost in mi boš pomagal, če ti to že toliko pomeni" namsehnila se mu je in ponovno začela razmišlati o domačih nalogah pri katerih bi resnično potrebovala pomoč. Klujb temu, da je vedno znala domačo nalogo, se je njej zdelo da je narejena le povprečno, nikoli ni znala preceniti ali bodo profesorji zadovolnji ali ne. In to samo zaradi tega, ker je bila v rezredu z zelo pametnimi učenci in vsi so vedno imeli narejeno boljše kot popolno, ali pa se je to zdelo le njej. "No meni se ne zdi nič čudnega da greš in, da imaš soplesalko." Harmony se je strinjala z njim, ko je začel s tem, da bi zamudila veliko in, da je ples na vsake tisoč let. "Po vsej verejetnosti imaš prav. In ja hvala, saj tudi jaz verjamem, da se ne bom dolgočasila, amapk nimam ravno volje, da bi se ga udeležila." Znova je nastala kratka tišina in Harmony se je poglobila v svoje misli. Pogledala je proti Spolzgadovki, ki je vneto listala neko rdeče-zeleno knjigo. Pogled je zaskuala še v Mathiasa, ki pa je strmel v tla. "Kaj pa je tako zanimivega tam doli" ga je vprašala, čeprav je odgovor ni ravno zanimal. Vprašanje je postavila zaradi neprijetne tišine in morda iz nekakšne vljudnosti, ki pa se ji sicer ni zdela logična. Joj, kakšno vprašanje pa je to , si je mislila in rahlo udarila po mizi, ravno toliko da je fant pogledal gor.