odločil se je, da se za nalogo tistega dne preprosto ne bo zmenil. tako ali tako ima še praktično cel teden časa, da jo naredi. torej bi bilo naravnost grozljivo, če bi tak lep, sončen dan - redkost v aprilu - zapravil za kup navadnega pisanja. veliko boljša se mi je zdela misel, da bi se odpravil kam drugam ter tam na samem razmislil o... stvareh. veliko različnih tem je nameraval obdelati, realnih in nerealnih, zato se je odločil za odbijajoč videz, če bi se ga slučajno kdo odločil zmotiti (čeprav v resnici ni verjel, da bi se ga komu zdelo vredno vsaj pogledati). zadnje dni je bil namreč precej na tesnem s časom, venomer je nekaj počel - večinoma besnel nad profesorji, ki so jim v zadnjem času dajali nenavadno veliko naloge. prav iz te uporniške jeze je verjetno izvirala odločnost, da nalogo tega dne povoha šele konec tedna. sicer mu je tihi glasek nekje v prostranstvih njegove glave vztrajno prigovarjal, da si dela le potuho in da s takim obnašanjem definitivno ne bo nikamor prišel, toda kot vedno ga je preprosto ignoriral. zaznaval ga je le kot šibko brenčanje v zakotjih svojih misli, nadležni tujek, ki se ima za nekaj več. "uf." zavil je z očmi ter se - kot po navadi - nenavadno opravljen odpravil v središče bradavičarke, na neki hodnik, ki je deloval zapuščeno.

čez nekaj časa je že sedel, udobno naslonjen na steno (čudno se sliši, toda dejansko je bil zid neverjetno udoben). nemoteno se je tako potopil v svoje precej kaotične misli, polne najrazličnejših idej, verzov, barv in besed. v trenutku jih je povsem umirili v preprosto prelivanje barv in vozlanje besed - vsekakor mnogo prijaznejši prostor za miselno filozofiranje. začel je pri vsakodnevnem premlevanju dneva, kolikor ga je pač do takrat minilo. prišel je do sklepa, da se danes ni zgodilo nič posebnega, običajen šolski dan pač. naloge je bilo precej, toda ni bilo alarma, ki bi opozarjal, da bi morali temeljito preveriti duševno zdravje profesorjev. vsaj za zdaj. mogoče je to le nenaden piš, ki bo, kot vsak, hitro minil in se prevesil v rahlo sapico ali pa celo brezvetrje. najverjetneje... iz misli ga je predramilo ne posebno dobro prikrito šumenje človeka, ki se spušča ob steni. sunkovito je odprl oči, ter se zazrl v rjavolasko poleg sebe. ironično je dvignil obrvi in jo nejevoljno vprašal: "resnično misliš, da si želiš biti tukaj?". to je pravzaprav mislil popolnoma resno, saj ni verjel, da bi se komu dalo posedati s kom, kot je on. poleg tega se mu je zdelo, da je dekle pihpuffovka - nekajkrat jo je namreč videl v njihovi dnevni dobi - torej verjetno ve o njem več kot kdo iz kakšnega drugega doma. kar čakal je, kdaj bo izbruhnila v plaz pridevnikov, kot so na primer: čudak, blondinec, neumnež, lenoba in podobno. skoraj je že slišal njen glas v svoji glavi, ki z grozljivo odmevajočim zvenom kriči točno te besede. toda pravzaprav mu je bilo vseeno. tako ali tako je vse to brez pomena, kajti nihče ga resnično ne pozna.

((rei ;D sm mogla kopirat post drugam, tako da upam da ni nobenih nasprotujočih si dejstev not ))

naenkrat ga je zajel nenavaden občutek, namreč, počutil se je dokaj normalno. kot fant, ki na lepo popoldne skupaj s čedno sošolko poseda na hodniku in se pogovarja o nepomembnih rečeh, kot so vreme in podobno. kot da je dejansko zaželjen... bil je prekleto dober občutek - minil pa je veliko prehitro. kmalu je prešel v mlačno srečo, nato pa se popolnoma izgubil, kot da ga nikoli ne bi bilo. "saj vem, da me ne bi. gotovo bi bil groznega okusa. prav zato si tudi ne želim, da bi me," je rekel sarkastično, toda z nasmeškom na obrazu. saj ni tako grozno, če si slabega okusa. imaš vsaj več možnosti, da preživiš napad kanibalske zveri. misel mu je nasmešek še nekoliko razširila, zaradi česar se je počutil nekoliko neumno. toda kot po navadi, ga ni pretirano brigalo, kot kakšen se kaže drugim ljudem. že res, da je bila njegova sošolka (ja, spomnil se je tudi, da jo je videl pri pouku) resnično lepa, toda ni bil tiste vrste človek, ki bi bil ob takšnem bitju nervozen in skrajno nesamozavesten. počutil se je popolnoma sproščeno, skoraj kot da bi se pogovarjal z zrakom - pa ne v slabem smislu, torej, rjavolaske ni nameraval ignorirati, pa tudi pomenila mu je veliko več kot zrak, toda dejansko se je počutil nekako tako. čudaško, kar pa pri njem sploh ni nič nenavadnega. "oh, točno. zdaj se te spomnim ja. toda ti se mene ne, je tako? zate sem samo sošolec, s katerim si se prisiljena pogovarjati, ker si pač naletela nanj." drugim se takšen odnos verjetno zdi skrajno zamorjen in pesimističen, toda sam se sploh ni obremenjeval s takšnimi stvarmi. le delovati je hotel nekoliko bolj normalno in je zato govoril kot da mu je žal samega sebe. da bi jo mogoče odvrnil, preden bi se z njim zapletla v pogovor, kakršnega si gotovo ne želi. toda nič ni kazalo, da bi nameravala kmalu oditi, torej se je preprosto vdal in se odločil, da je ne bo več poskušal odbijati. ravno je nameraval nekaj pripomniti, ko je rei začela govoriti in ga presenetila z dokaj točnim opisom njegovega prepričanja. brada se mu je nekoliko povesila v pristnem začudenju, nato pa se je hitro spet zbral ter se radovedno namrščil. "pravzaprav si mislim točno to - pa prosim, ne poskušaj me prepričati, da ni res, kajti dosegla ne boš nič. od vedno vem, da sem drugačen. čuden. poseben. mogoče sem se, ko sem bil mlajši zaradi tega počutil v zadregi in marsikdaj ne preveč dobro, toda zdaj sem s tem čisto zadovoljen... pravzaprav sem na to ponosen." posebej je poudaril zadnjo besedo, ker se mu je zdela najpomembnejša. in presneto resnična, predvsem zaradi tega. "toda to ne spremeni dejstva, da ljudem prav zaradi tega nisem všeč. preveč so navajeni na običajnost, da bi sprejeli drugačnost. mogoče se ti bo zdelo, da vseeno nisem tako drugačen, da iz muhe delam slona, toda v resnici me ne poznaš... nihče me ne. toda da se začutiti, da sem v svojem bistvu dovolj drugačen od drugih, da me preprosto ignorirajo. ti si nekakšna izjema, ki je ne morem razumeti. mogoče me lahko razsvetliš?" resnično ga je zanimalo, zakaj pravzaprav govori z njim. "in nočem, da odideš. sveti mi kot kresnička... presneto prav bi mi prišlo malo človeške družbe." njegov pogled se je staknil z njenim in šele takrat je opazil, kako lepe rjave oči ima.

((nism ne, brez skrbi in ti si po pravici povedano brzinska, sm doživela že tudi mesečne zamude, tako da ja, pravi raj je tukej ko usak ful hitro odpiše ))

po pravici povedano ga sploh ni presenečalo, da šele zdaj opazi majhne podrobnosti na njej. vedno je vse preveč potopljen v svoj svet, da bi se mu zdelo vredno vsaj za hipec pogledati po drugih. to mu je po tolikih letih že prišlo v navado, tako rekoč se sploh ni zavedal, koliko lepote je dejansko zamudil. ob tem se je podzavestno podrgnil po njegovem tatooju na desnem zapestju, s katerim je, kot bi se izrazil, "dokončno pokazal svojo drugačnost". slon je bil že del njega, dobesedno prebival je v njegovem telesu, čeprav je bil navzven le preprost telesni okras. vsaj za druge ljudi. "preprosto vem. sicer tega še nikoli nisem imel priložnost preizkusiti, toda zdi se mi že. in do sedaj se je to, kar se mi je zdelo, izkazalo kot dokaj točna resnica." pogledal jo je od strani ter ustnice zopet ukrivil v nasmešek (kar se je, kot je opazil, zadnje minute pojavljalo kar nekoliko preveč pogosto, da bi bilo normalno). "seveda pa se še vedno lahko izkaže kot napačno... kdo bi vedel." pravzaprav ni namerno namigoval na to, da bi bila prav rei lahko tista, ki bi to testirala, toda nekako mu je... ušlo. že veliko - preveč - časa ni bil v družbi punce, zato je bil tokrat nekoliko nezbran. če bi bil tega vajen, se mu podobne reči gotovo ne bi dogajale. ali pa vsaj zelo redko... prekleto! že drugič v borih nekaj minutah se mu je brada za spoznanje povesila v presenečenju. "torej... ti to resno?" v skoraj obupani radovednosti se je zatekel k stavku, ki ga drugače prezira, saj je po njegovem mnenju dokaj nevljuden, toda v trenutku zmedenosti se pač ni moral domisliti ničesar boljšega. "saj ne mislim, da me zalezuješ, nikakor ne. samo... tako čudno se mi zdi." v bolestni negotovosti se je silovito namrščil ter jo sumničavo pogledal. dobro, saj je vedel, ali pa se mu je vsaj zdelo, da je bil kar privlačen, toda ne v tretjem letniku, pri merlinovi bradi! kljub temu, da je adamov potomec, in naj po vseh zakonitostih ne bi bil nesamozavesten pri svojem videzu, ali pa se vsaj ne bi tako obremenjeval z njim, je imel pri dvanajstih in trinajstih letih precej probleme s prepričanostjo vase. dobesedno se je sam sebi... gabil. pa ne, da je zaradi tega pomislil, da ima rei grozen okus glede nasprotnega spola, toda vseeno mu ni bilo jasno, no, nič. prepričan je bil, da se od zdaj naprej ne bo več mogel brzdati. šele v tistem trenutku se je zavedel, da ima močno željo po tem, da bi se rjavolaski približal, vdihnil vonj njenih las, se jih dotaknil, pobožal njeno lepo kožo. občutki, ki jih doslej ni poznal, ki so se skrivali potlačeni pod masko neobčutljivosti in brezbrižnosti. sploh ni vedel, kako se je do sedaj lahko upiral... "no, pravzaprav odgovor niti ni težak. preprosto takšen sem. in dvomim, da se bom spremenil. upam, da se ne bom," je ognjevito rekel, nato pa se ji spet zazrl v oči. nejasno se je zavedal, da v njih najverjetneje vidi modri ogenj, pomešan s temno senco očesne zenice. toda ni se mu zdelo pomembno. sploh. "lepo. verjetno si edina, ali pa ena izmed redkih." se pravi, da je še toliko bolj upravičeno, če si jo želim... mar ne? misel je skoraj preglasila njegov razum, odmevala mu je po glavi in mu vedno bolj izrinjala še tisto malo koncentracije, ki je je še premogel. "ne vem, če ti bo uspelo, kar si si zadala - se pravi, da me poznaš. ali pa mogoče, če mi daš v zameno kaj resnično dobrega." je čisto resno rekel to? je sploh pri sebi? je prepričan, da ni vmes kakšen napoj, ki ga je ponevedoma spil pri kosilu? ja. beseda je nejasno odzvanjala v prazni tišini njegove glave, ter tako dokazovala, da je resnična. "saj tudi nisem imel namena narediti tega. sploh ne." kolikor je mogel mirno jo je pogledal, ter se primaknil za nekaj centimetrov. med njima je bilo sedaj resnično malo prostora, toda kar ga je bilo, ga je dojemal kot... oviro. nalahno je nagnil glavo, ter se ji zazrl v oči, potem pa tiho, toda nemirno rekel: "torej, kaj bi mi dala v zameno?" s pogledom je dobesedno vrtal v njene oči, poskušal odkriti odgovor za njimi in se utapljal v njihovi prijetno topli rjavi, ki je bila pravo nasprotje hladnega modrega ognja v njegovih.

((lepooo ah ja, zdaj se pa jaz opravičujem za mal pozen odgovor, sam smo mel na kompu virus, pa sm lah prišla samo mal na mobiju gor... in ja, upam da v postu nisem pretiravala postavljanje mej moji domišljiji ni lih moja vrlina ))

pomislil je, da še nikoli prej ni imel simpatije, kot so jo imeli bolj ali manj vsi ljudje. vedno se je brigal le zase, ker se mu je to zdelo prav - ni hotel sovrstnikov moriti s svojimi govori. in še vedno se mu zdi prav, toda vseeno se je v njegovem dojemanju tega pojavila še besedica narobe. na nasprotja v sebi je bil že navajen, tako da tudi to ne bi smelo biti problem... toda bilo je močnejše kot po navadi. in vsekakor povezano z ženskim delom čarovniškega sveta. "torej...? še vedno misliš, da ni res, kajne?" resnično je oboževal besedne dvoboje, tiste res hude ali pa preprosto pregovarjanje in draženje, kot sedaj. toda dotlej si jih je privoščil le doma, pa še tam je po enem izmed njih po navadi pošteno nasrkal. to je bilo neprimerljivo bolje. pa še nagrada se je zdela mikavna. rjavolasko si je zopet ogledal ter prišel do sklepa, da je resnično... lepa, seksi, očarljiva, zapeljiva, čudovite? verjetno kar vse po vrsti. uh oh, tristan, zberi se malo in brzdaj svoje hormone, jasno? slabše bo, če jo boš kar zdajle naskočil... saj veš, potrpljenje je vrlina. "si res želiš? kajti če si, ti morda dovolim..." prav tako nagajivo jo je pogledal ter se z očmi zavrtal v njene. videl je, da bije v sebi boj - prepoznal bi ga v komurkoli, saj ga je še premnogokrat videl v svojih očeh. toda to ni bil tisti obupani boj s samim sabo in svojimi nasprotji, temveč preprosto zadrževanje… česarkoli že.
''oh, tudi prav…'' dvignil je obrv ter se namrščen zazrl v steno nasproti. še vedno je bil dokaj šokiran nad njegovim pogovorom z rei. nikoli si namreč ni predstavljal, da se bo sploh kdaj tako pogovarjal z nasprotnim spolom… toda kljub temu ni hotel pretiravati, kajti zaenkrat je bil prepričan, da je vse tako dobro le, če je z njo. dvomil je, da bi se s katerokoli drugo lahko tako pogovarjal. resnično je dvomil. poleg tega je naenkrat začel upati na kaj resnega, kaj več od pogovora in še česa drugega. bil je… zaljubljen? ni mogel vedeti, ker prej ni bil še nikdar, toda dozdevalo se mu je že, da je tako. iz sanjarjenja ga je spet prebudil njen glas. ''res? lepo. poslušaj… resnično mi veliko pomeni, če ti tako misliš, veš.'' na, pa je izrekel. upal je, da bo že zaradi tega namiga razumela, da si želi kaj več, ker tega ni hotel izreči na glas. ali pa si morda ni upal… karkoli je že bilo, preprosto ni mu šlo z jezika.
opazil je njen navihan nasmeh, ki je obetal… uh, veliko. potem se mu je približala ter mu na uho šepnila njeno ponudbo. ''kdo bi vedel… če jih do zdaj nisem, pa bi jih morda začel. sliši se kot zelo zanimiv hobi.'' lačno jo je pogledal ter se ji nasmehnil. nato je nekoliko vzdihnil od ugodja, ko so mu njene roke za trenutek počivale na ramenih. bilo je prekleto lepo. toda potem je minilo, njenega dotika ni bilo več in ostala mu je le še njena bližina, ki pa mu ni bila več dosti. počasi, previdno ji je položil roke na hrbet ter jo stisnil k sebi. komaj slišno je zaječal in obraz zakopal v njene lase, nato pa samo še stal ter preprosto užival ob njenem telesu in bližini.