[[für Rose]]

Sem je pritekla takoj, ko je prebrala Rosino sporočilo. Prav nič ji ni bilo jasno, le vedela je da jo nujno potrebuje. In Rei je vedno bila na voljo, vsaj njej. Zasedla je prvo prosto mizo, ki jo je videla. Naročila je ognjeni viski. Poplakniti je morala in se pripraviti na najhujše novice. Za kaj točno je šlo ni vedela, ker je zgolj preletela pismo. Hudo ji je bilo, to je bilo zagotovo.
Na dušek je spila pijačo, ki jo je ravnokar dobila. Za njo ni naročila nič. Pričakovala je, da bosta kaj kmalu odšli na samo, kjer se ji bo Rose izpovedala in Rei jo bo tolažila. Pojma ni imela kje se je Rose obirala. Kaj ni pisalo takoj? Se je spraševala in še enkrat v glasi preletela čez pismo. A ure si ni zapomnila, če je sploh bila..
Kakorkoli, čez nekaj debelih minut so končno zaškripala vrata. Takoj se je obrnila. Rose! Vneto ji je začela mahati, da jo bo opazila. "Kaj je narobe?!" jo je takoj napadla, še preden se usedla in se ni menila za bližnje poglede. Mogoče jo je malo preglasno napadla z vprašanjem a hotela je vedeti vse in takoj sedaj. "Nekaj groznega kaj ne? Je kaj narobe z domačimi?" je začela iskati iglo v senu, še preden je Rose lahko kaj rekla. Naštela je skoraj vse, le glavnega problema ne. Prijela jo je za roke, jo gledala v obraz in čakala.

Rose je imela od joka čisto rdeče oči ko je vstopila v gostišče Pri treh metlah. Opazila je Reino mahanje in napotila se je proti njej. Ta jo je v hipu prijela za roke in jo začela panično spraševati kaj je narobe. "Ne z domačimi je vse uredu" je dejala in posmrkala. "Z Jessejem sva se skregala" je potihoma dejala in po licu ji je spolzela solzica. Ni prenesla tega da sta se skregala. Počutila se je kot da bi jo nekdo počasi zbadal v srce. "Veš zakaj sva se skregala?" Z roko si je jezno obrisala solze vendar ni pomagalo. Še naprej so kapljale na mizo. "Ker me nima samo za poljubljanje in sex. Jaz pa sem se tisti trenutek preden mu je počil film pač želela poljubljati z njim. Na dežju" je dejala in zahlipala. Ni prenesla da sta bila skregana. Preveč ga je imela rada. Pomahala je natakarici in naročila dvojni ognjeni viski zase in enojnega za Rei.

"Kaj?" je šokirano vprašala. Skoraj je udarila ob mizo, pa se je raje pomirila. V trenutku mora biti mirna za njo in sploh ne izgubljati živcev glede navadnega brez veznega prepira. Sama morata priti do te stvari (da je bil več kot očitno brez vezni prepir). A česa takšnega pa še res ni slišala. Oddahnila si je glede njene družine. "Skregala sta se zaradi tega ker te fant dejansko ljubi in ker si se ti v tistem trenutku želela poljubljati, ko se je on izpovedoval tebi?" je na hitro povezala in z blebetala. Še kar ni mogla verjeti in bila je kar vesela, da je Rose naročila ognjeni viski. "Ti to resno? Mislim, mi lahko malo bolje vse skupaj razložiš?" je iskala besede in logično razlago kaj se je sploh zgodilo. Kateri moški bi pa skregal glede tega? Mogoče kakšen posesiven, ki želi biti vedno glavni? Ampak Jesse? No kolikor ga je poznala z Rosinih ust, ni bil tak. Ni si predstavljala romantičnega trenutka na dežju, ker bi bilo nepravično. Tokrat je počakala z ognjenim viskijem. Sicer si je tudi sama želela dvojnega, pa je bolj pametno da ohrani trezno glavo. "Če želiš se lahko jaz pogovorim z njim. Ti samo reči. Povej mi kje ga lahko najdem in pridem stvari do dna. Obljubim, ne bom ga pretepla." je začela in čakala na njen znak, da ga poišče. A Rei je lahko le sanjala o tem, ker bog ve da ji Rose ne bo pustila česa takšnega. Počasi je srknila požirek viskija in poslušala Rose.

"Ubistvu sva se skregala ker naj bi se po njegovem ves čas samo poljubljala, njemu pa ni do tega" je žalostno dejala. "Ubistvu še sama ne vem točno zakaj sva se pravzaprav skregala, vse se je odvijalo tako hitro" je rekla in po licu so se ji spet usule solze. Ko se je tako obrnila stran da Rei nebi gledala njenih solz je na tleh pri klopi opazila knjigo. Pobrala jo je in jo začudeno pogledala. "Kaj za vraga naj bi bilo tole?" je začudeno vprašala in si z rokavom obrisala solzne oči. Za trenutek je pozabila na svoje težave ko je tako radovedno opazovala knjigo. "Ne Rei ne smeš. Ker vem da bi mu kaj naredila, in jaz tega nočem. Nočem da je moja najboljša prijateljica v takih odnosih z osebo ki jo ljubim" je dejala žalostno.

Objela je Rose k sebi in ji šepetala: "Vse bo še v redu. vsi imajo tu in tam kakšne nesmiselne prepirčke. Najbolje se da to rešiti s pogovori, četudi ti gre težko z jezika." Govorila je z močnim pomirjajočim glasom in jo gladila po laseh. "Res ti pravim. Škoda solz za takšne malenkosti." odmaknila jo je z objema in ji objela obraz s toplimi dlanmi in jo gledala v oči. "Poglej, pogovorita se. Najdita srednjo pot, kompromis."je mirno govorila dalje. Obrisala ji je solze, ki so ji tekle po licih navzdol. "Vse bo še v redu. Res ti pravim. Mogoče sama res nimam ogromno izkušenj v daljših zvezah a pogovor vedno zaleže in reši vsaj nekaj zadev." Rei je bila proti Rose prava kurbica, na kar ni ravno ponosna. vendar ji je bilo to všeč. Raziskovala je zadeve s takšnim načinom in ni si mogla ravno pomagati. Lahko bi celo rekli, da je bila svoj čas odvisna od seksa.. Vendar sedaj so drugačne razmere in Rei je opustila prav vse v zvezi s fanti in seksom.
Spustila je njen obraz, ko sta obe zagledali knjigo. "Nimam pojma. Moja že ni." je rekla in pogledala Rose. Upala je že, da bo pozabila na trenutne težave in se posvetila knjigi.. Žal ni bilo tako. "Daj no." skoraj je že zavzdihnila, pa ni. "Dobro veš, da če ti nekaj obljubim držim obljubo. In ne bi ga pretepla zaradi tega. Sicer pa se ne mislim vmešavati" je rekla, čeprav je mislila napeti nekaj kozjih molitvic. "Poglej knjigo." je rekla in se s pogledom zapičila v knjigo.
Potem je nekaj mehkega začutila ob nogah. Prav nič ji ni bilo jasno, ker torbice ni imela, jakne pa nikoli ni držala pri tleh. "Huh?" se je začudila in pogled preusmerila k svojim nogam. Na dan je privlekla z gamašami. Ostala je brez besed. Misli so ji tekle iz enega konca možganov v drugega in iskale primeren, logičen odgovor na vse skupaj. "O moj bog!" je rekla glasno. Pogledala je Rose: "Misliš da so to tisti skriti predmeti, ki so posejani po vsej okolici šole?" Včasih je bila kar ponosna na svoja pametna sklepanja.

"Skrivni predmeti? Misliš?" je skorajda navdušeno dejala Rose in se pričakujoče zazrla v predmeta pred njima. "Le čemu služita?" je radovedno vprašala in čisto pozabila na težave ki so jo pestile. Odprla je debelo knigo. Bila je prazna. Rose je začudeno pogledala proti Rei. "Prazna je?" je začudeno dejala. Spomnila se je da že nekaj časa ni brala knjig. Pravzaprav je bila zadnja knjiga ki jo je brala bila Zgodovina čarovništva, pa še to je brala samo zato ker je morala pri zgodovini narediti seminar. Ko je pomislila na to knjigo je zavzdihnila. Potem pa je sledilo presenečenje. Knjiga pred njo se je spremenila. Ne zunanjost, notranjost. Prazne strani so bile sedaj polne besed. In na prvi strani v knjigi je z srebrnimi črkami pisalo : Zgodovina Čarovništva. Rose je presenečeno pogledala Rei, ki je pa prav tako presenečeno zrla v knjigo na mizi. "Misliš da je to tista knjiga ki je lahko več knjig? Saj veš kaj mislim" je dejala in upala da je Rei kdaj poslušala pri zgodovini. Tako knjigo so namreč enkrat omenjali pri pouku. "Čemu pa misliš da služijo tvoje gamaše?" je radovedno vprašala.

Po pravici? Bila je vesela, ker je Rose za nekaj trenutkov pozabila na težave. Sicer jih to ne bo rešilo, a nekaj dobrega se ji pa le lahko dogodi. Nagnila je kozarec viskija in ga spila. Naenkrat, brez sape. Skoraj jo je zažgalo a nič zato. Skomignila je z rameni. "Nimam pojma. Mogoče. Ne vem kako to testiraš." je dejala in zopet brskala po možganih. V glavi se je preselila v knjižnico in iskala čudne redke predmete, ki imajo svojo lastnost in jo delijo s čarovnikom. Vendar nič. Po dolgih minutah je ostala brez ideje. "Včasih sem res tako zabita." je rekla tiho, skoraj neslišno sama sebi in zamajala z glavo. Čakaj. Zgodovina.. Knjiga.. Več knjig v eni knjigi..? Nekaj se ji je posvetilo. čeprav Rei ni bila ravno navdušena nad zgodovino si je tu in tam le kaj zapomnila. "Misliš tista knjiga katera se lahko spremeni v vsak izvod katerekoli knjige?" je z zanimanjem vprašala in skoraj začela skakati od navdušenja. "Če je to ta je res zakon! Lahko si srečna!" objela je svojo najboljšo prijateljico in ji poklonila topel sestrski nasmeh.
"Najbolje, da jih poskusim?" pogledala je gamaše. Še vedno je poskušala ugotoviti njihov namen. Vendar nič, prav nič. Potem si jih je nadela čez svoje čevlje. "Vsaj prav so mi. In res so lepe in tople!" je bila navdušena nad njimi, čeprav ni imela pojma za kaj sploh so. Mimogrede je naročila še eno kavo z mlekom. "No vsekakor sem jih vesela, čeprav nimam pojma kaj točno je njihov namen." potiho je začela tapkati s konico nog pod mizo. "No.." je previdno rekla in iskala njen pogled.

"Ja tista knjiga ja!" je dejala Rose vesela ker je Rei očitno enkrat vendarle poslušala pri pouku. "Ampak mislim da se ne more spremeniti čisto v vsako knjigo, ampak samo v tiste ki se jih dotakne ali nekaj podobnega" je še naprej ugotavljala. Ker se ji ni več dalo ukvarjati s knjigo se je zazrla v Reine gamaše. "Samo trenutek. Ti sploh dihaš?" je začudeno vprašala Rose, ker ni slišala Reinega dihanja ki je bilo ponavadi čisto slišno. "No kaj?" je resno dejala Rose. Takrat pa se je spomnila zakaj sta pravzaprav prišli k Trem metlam. Po licu so ji zopet začele polzeti solze. Glavo je položila na mizo in tiho jokala. Ni se zmenila za Reino prigovarjanje naj ne joka. Solze so ji še naprej polzele po licih. Dvignila je pogled in si z rokavom obrisala solze. Pomahala je natakarici. "Štiri dvojne ognjene viskije" je zahlipala svoje naročilo. Njen cilj? Napiti se in za vsaj nekaj časa pozabiti na težave. Natakarica jo je vprašljivo pogledala, nato pa se brez besed obrnila in odšla pripravit naročene pijače. Ko je prinesla naročeno je Rose pograbila prvi kozarček in ga na hitro zvrnila vase. Še ni dobro odložila prvega kozarčka ko je že segla po drugem. Z njim je storila prav tako kot z prvim. Na hitro je zlila vsebino vase. Ko je hotela vzeti še tretji kozarček pa jo je Rei poskušala vstaviti, a Rose je samo odmaknila njeno roko in pograbila še tretji kozarček. Med pitjem le-tega so ji po licu neutrudljivo tekle solze. Glavo je zopet položila na mizo in začela globoko dihati saj so jo solze naravnost dušile. K pomanjkanju zraka pa je vsekakor pripomogel tudi ognjeni viski. "Slabo mi je, potrebujem zrak" je slabotno zašepetala in vstala. Majajoče se je odpravila proti vratom. Ko jih je le uspela odpreti se je napotila skoznje in se sesedla na tla ob steni.

"Seveda da diham! Kaj en delujem tako. Mislim, da bi bila že zdavnaj mrtva, če ne bi dihala. In se mi zdi da bi se zgrudila po tleh, ti bi to vidno videla in nastal bi cel vik in krik, pristala bi v ambulanti.." je začela razlagati celoten potek vsega skupaj. Po njenem bi res bilo tako. Krasno. Spet sem odprla zoprno temo. Prijateljica pa taka ha?
Obnemela je ob štirih dvojnih viskijih. No! To je pa še Rei zaprlo usta. Nikoli ni videla Rose toliko popivati. In ko bi se oba le zavedala da je vse skupaj prazen nič? Tiho je v sebi zavzdihnila, ko je Rose začela zlivati vase alkohol. "Daj no. Malo bolj počasi." je rekla in jo z roko poskušala ustaviti, vendar brez uspeha. Nato je stekla ven. Rei je že mislila, da bo bruhala. Plačala je račun, ker bog ve ali bosta sploh ostali tukaj ali šli naprej. "Torej bom morala jaz vse vzeti v svoje roke. Krasno. Svetovalna služba na delu." je zamrmrala, ko je odšla za Rose in jo videla ob steni. Pokleknila je poleg nje in jo objela. Vdihnila je njen vonj, ki se je mešal z vonjem alkohola. Prav nič privlačno, a tega ji niti slučajno ni hotela omeniti. Samo še večja drama bo nastala in tega sedaj ne potrebujeta. "Daj no. Pomiri se. Vse bo še dobro. Jaz sem tukaj." je tiho in mirno govorila, jo gladila po roki ter laseh. "Zjoči se. Spravi to ven iz sebe." je še rekla in v mislih dodala, da se bo kasneje lažje pogovorila z njim.

"Dobro bo ko se bova pogovorila...do takrat pa.." je zahlipala. Solze so ji še kar tekle po licih. Rei jo je poskušala potolažiti tako da ji je nežno prigovarjala da bo še vse uredu. Pobožala jo je po laseh in Rose je še bolj bruhnila v jok saj se je spomnila kako je je Jesse nežno božal ko sta skupaj ležala v postelji. "Oprosti ker sem taka razvalina" je zahlipala Rei v ramo ko jo je objela. "Moja knjiga, kje je moja knjiga?" je zastokala in se prijela za glavo v kateri ji je začelo razbijati zaradi prevelike količine alkohola. Naslednji dan bo imela takega mačka kot še nikoli. Poskušala je vstati vendar ji ni uspelo. Nemočna se je sesedla nazaj na tla. Natakarica ki je prišla pogledat če je zunaj kakšen gost jo je pomilujoče pogledala. "Mi prosim prinesete vodo?" je prosila s tihim glasom. Natakarica ji je pokimala in ji prinesla kar celo steklenico vode. Rose jo je hvaležno sprejela in naredila par dolgih požirkov. "Rei?" je dejala in pogledala okoli sebe saj je ni bilo pri njej.

Rei je ostala tiho. Nekako se ji je zdelo da le še slabša celotno zadevo. Sedaj jo je le objemala in jo pustila da ji joče v objemu. Saj bi ji še kar naprej prigovarjala da bo vse v redu, da rabita le pošten pogovor in bo zopet vse kakor je bilo prej. Bolj ali manj. Vendar se ji je zdelo nesmiselno in smiselno hkrati.
Pogledala je v okolici če je knjiga. Vendar je ni bilo. Če že kaj, bo Rei našla to knjigo (če se je izgubila). Tako je vstala, ko je Rose naročila vodo. Prezrla je natakarico, ker je točno vedela kaj si misli. Hotela ji je nekaj zabrusiti pa ji ni. Rose bi jo najbrž branila, češ da ima natakarica prav. Zavila je z očmi in odšla notri po knjigo. K sreči je ostala na mizi, kjer sta bili prej in pri njeni sreči je bila prazna. Res ni bila pri volji, da bi se ukvarjala še z morebitnimi pijanci ali nadležneži. Zgrabila je za knjigo in jo odnesla k Rose. "Našla!" je rekla glasno in pritegnila pozornost. Izročila ji jo je in zopet pokleknila k njej. "Tako, cela je še. Bolje pazi na njo v redu?" je rekla prijazno in ji poklonila kratek topel nasmešek. Objela jo je. "Misliš da se lahko spremeni v tvojo najljubšo knjigo?" je vprašala in skušala odvrniti pozornost od problema.

"Oprosti vendar trenutno res ne vem kje se me drži glava. Hvala" je dejala ko ji je Rei v roke potisnila knjigo. "Najbrž se lahko, vendar dvomim da se je tale bukla dotaknila moje najljubše knjige" je dejala ko kratkem razmisleku. "Kaj ko bi enkrat odšli v knjižnico in se dotaknili prav vseh knjig? Misliš da bi se potem knjiga spremenila v njih ko bi jih potrebovala?" je radovedno vprašala. Obrisala si je solzni obraz in se pričakujoče zazrla v Rei. "Mislim da bi bilo pametno oditi v grad. Moja glava potrebuje počitek" je dejala in se kislo nasmehnila. Počasi se je skobacala na noge. V rokah je trdno držala knjigo, saj takega zaklada res ni nameravala izgubiti. Odpravili sta se proti šoli.

((nekje u šoli naprej?))

[Mageira ^^ ]

Bil je bolj oblačen dan in Rei se ni dalo delati nič za šolo. Zato je odšla v tri metle. Pomislila je, da že dolgo ni bila tam in da bi prijalo izvedeti kakšne neumnosti ljudje pravijo. Zato se je sredi dneva pojavila v ther metlah. Najprej je bila pri šanku, kjer je kramljala s natakarjem. Izvedela ni nič pametnega, se je pa res bilo lepo z njim pogovarjati. Nato je vezla svojo kavo z mlekom in se odpravila za eno izmed prostih miz, nekje v središču. Pričakovala ni nikogar. Pomislila je na Rose in si prisegla, da jo v tem tednu enostavno more videti. Lahko bi že šle v knjižnico. Je pomislila in se namshenila iz neznanega razloga. Njuni najdbi, sta bili res kul. čeprav Rei svojih gamaš še ni čisto preštudirala, vendar se ji je vse bolj dozdevalo, da je ne slišijo (kadar jih ima obute), razen če govori.
Nekdo je zmotil njene misli, in bilo je prikupno suho dekle. Njene oči so izgledalo bolj žalostne kot vesele in Rei je že skoraj poskočila k njej: "Hej. Si v redu?" jo je vprašala, čeprav ji je bila zgolj znana.

Magie je prišla v Meryascoveeno brez kakšnega posebnega razloga - pravzaprav se je hotela samo malo sprehoditi in se mogoče razgledati po trgovinah. A naenkrat se je zunaj tako shladilo in zoblačilo, da je njen sprehod postal vse prej kot prijeten. Ravno ko je začela razmišljati, da bi se vrnila v grad, ji je pogled obstal na izvesku Treh metel. Magie sicer ni prav pogosto zahajala tja, a tokrat jo je pogrela že sama misel na kozarec maslenuška. Odprla je vrta in se odsotno razgledala po prostoru, saj še sama ni vedela, kam bi se dala. Najbolje v kakšen kot, kjer ni preveč veliko ljudi. Ravno se je sprehodila mimo ene izmed miz, ko jo je nekdo ogovoril. Magie se to ni prav pogosto dogajalo, zato se je presenečeno ozrla in pred seboj zagledala ljubko dekle malo manjše postave, ki je sedela za eno izmed miz. Magie je sicer ni poznala po imenu, a glede na to, da že na sploh ni imela preveč širokega kroga prijateljev, to tudi ni bilo preveč presenetljivo. "Oh... ja, v redu sem. Samo malo me zebe, ker je zunaj kar naenkrt začel pihati tak veter," je rekla in se podrgnila po prezeblih rokah. Pri tem se je na hitro razgledala po prostoru, a ugotovila je, da so vse ostale mize že zasedene. "Bi te zelo motilo, če prisedem?" je zato vprašala prijazno dekle. "Kaže, da je povsod drugje že zasedeno."

Bilo je zanimivo, kako hitro jo je Rei zaznala, pa še rekla ni nič. In zakaj? Ni vedela. Vedela je, da mogoče potrebuje prijatelja (vsaj tako je delovalo po njenih očeh). Zato se ji je nasmehnila. "Seveda lahko prisedeš." je dejala in ji pomignila z glavo na prazen stol. "Vreme a? Bedno je tole vreme. V enem dnevu se vsuje dež vsaj desetkrat." pogledala je proti oknu in se namrščila. NE to vreme ji res ni bilo všeč, pa naj ima še tako rada dež. Lahko bi samo dež padal. Je pomislila in se namshenila sama sebi. Popila je nekaj požirkov kave z mlekom in ugotovila, da je tukaj presenetljivo toplo. Slekla si je jopico. Previdno jo je položila na stol.
"Torej. Kaj piješ?" je vprašala, ker še ni imela pijače. "Aja Rei, me veseli." je še dodala z velikim nasmeškom in ji ponudila roko. Pri tem je vstala in se nadnila do nje. Ko sta se predstavili, se je usedla nazaj na svoj stol in zopet popila nekaj kave. Danes je v treh metlah bilo nekoliko bolj mirno. Videlo se je, da ni pozna ura zvečer, ker trakat je tako bučno tukaj, da se moraš dobesedno dreti, da te nekdo sliši. Sedaj pa je bilo prav prijetno. Slišalo se je tiho govorjenje ostalih v treh metlah. "Si res v redu?" jo je še enkrat vprašala in jo pregledala po obrazu.

Magie je dekletu vrnila nasmeh in prisedla na stol zraven nje. "Hvala, res si prijazna. V bistvu sem kar malo presenečena, da se še nisva spoznali. Nisi iz Drznvraana, kajne?" jo je vprašala, čeprav je bila v to skoraj prepričana. Dekle ji je delovalo bolj kot Gryfondomovka ali Pihpuffovka, čeprav tega seveda nisi mogel vedno uganiti na prvi pogled. Ko ji je ponudila roko, je Magie brez obotavljanja segla vanjo. Tako prijetnega človeka pač ne srečaš vsak dan. "Lepo ime imaš," ji je povedala. "Mislim, da ti zelo pristaja. Jaz pa sem Mageira. Malo hecno, saj vem, ampak lahko mi rečeš tudi Magie." Magie je nato pobrskala po spisku pijač, ki je ležal na mizi. Pri treh metlah je bila tako malokrat, da za večino pijač niti ni videla, kaj vsebujejo. "Bom kar en maslenušek," se je nazadnje odločila in se spet ozrla k dekletu, ki jo je prijazno opazovalo. Ko jo je vprašala, ali je res v redu, je Magie za hip dobila občutek, da ji je prebrala misli. "Pravzaprav... sem se res počutila malce osamljeno," ji je priznala. "Ponavadi družbe niti ne pogrešam, ker večino časa tako in tako berem knjige ali pa vadim uroke, ampak včasih si pa vseeno zaželim, da bi imela kakšnega prijatelja." Magie še sama ni vedela, kaj jo je pripravilo do tega, da ji je to zaupala. A Rei ji je delovala tako prijazna in razumevajoča, da si kar ni mogla pomagati in nekako je vedela, da ji lahko zaupa.