Evelyn je s precej hitrimi koraki zakorakala po ulici, nato pa odrinila vrata v kavarno in vstopila. Pri treh metlah je bila ena izmed najboljših kavarn in posledično tudi vedno polna ljudi, čeprav je morala priznati, da tokrat ni bilo prave gneče. Opazila je nekaj znancev iz Bradavičarke in jim pokimala, nato pa se odpravila do mize v kotu, ki je bilo zanjo že neke vrste stalno mesto. Bilo je dovolj odmaknjeno in mirno, da se je počutila nekoliko odsekano od običajnega vrveža v kavarni. Sama pri sebi se je nasmehnila, medtem ko je odprla zadrgo na svoji jopi in jo slekla, saj je bilo v notranjosti vroče. Položila jo je na naslonjalo klopi, na kateri je sedela, nato pa si nekoliko popravila zeleno majico brez rokavov, ki jo je imela na sebi. Njen pogled je zdrsnil proti uri, medtem ko se je podzavestno ugriznil v ustnico. Morda je bilo njeno početje popolnoma nesmiselno, morda se Trey niti ne bo prikazal. Vsekakor z njim in govorila že od dogodka v dnevni sobi in res je imela zoprn občutek, da se ji je Trey skušal izogniti – ali pa se ji je samo zdelo in je imela preganjavico. Kakorkoli že, to srečanje je bilo njuna tradicija, če ga je lahko tako označila, in vsekakor je upala, da bo prišel. Sicer sta se ponavadi vedno znova dogovorila, ampak tokrat za potrjevanje dogovora ni imela možnosti in lahko je samo upala, da se bo njen prijatelj prikazal.

(Trey.^^ )

((Evo mene ))

K Trem metlam je prišel že nekaj časa pred običajno uro. V roki je nekam živčno mečkal pecelj, ki je ostal od rožice, ki ji jo je nameraval prinesti, pa si je v zadnjem trenutku premislil. Sedel je nekje ob robu, povsem plavolas, precej bolj okroglega obraza in tudi drugače nerazpoznaven. Ko je vstopila, ga torej ni mogla prepoznati, pa čeprav je med drugim pogledala tudi v njegovo smer. Že tri dni se je je nekoliko izogibal. Ne zato, ker si ne bi želel njene družbe. Prej nasprotno. Zelo si je želel njene družbe. Celo tako zelo, da ga je ta želja spremljala v sanje, ki so bile, si je moral priznati, vse kaj drugega, kot le prijateljske. Toda ob vseh teh občutkih ni utihnila krivda, ki mu je govorila, da si jo je morda tako zelo želel predvsem zato, ker je zdaj kazalo, da mu jo lahko kdo odpelje. Še samega sebe ni mogel več spoznati. Zavzdihnil je, se spravil s klopi in na hitro zapustil kavarno. Trenutek za tem je ponovno vstopil, tokrat s svojim običajnim videzom. Odločil se je, da bo še naprej njen prijatelj in da bo že videl, če se bo kaj spremenilo. Bolje, da ni rinil na tanek led. Če bi se narobe odločil, bi jo lahko še izgubil in tega nikakor ni bil pripravljen tvegati. Pristopil je k mizi in jo toplo pozdravil. Ko se je sklonil, da bi jo objel, jo je morda zadržal v objemu trenutek dlje kot ponavadi. Toda ko jo je izpustil, je bil spet povsem prijateljski in normalen. Pomahal je natakarici in ta je prikimala, saj je oba že dobro poznala in je točno vedela, kaj jima prinesti.

Skomignil je z rameni. Bil je predvsem zmedeno. Toda da bi jo spravil v malo boljšo voljo, se je vseeno nasmehnil, in iz žepa vzel palico in z njo na mizo zarisal velik smejoč se obraz in potem zraven še enega in puščice, ko so vodile od njega pa do enega obraza in od drugega obraza, ki mu je potem dorisal še ljubko mašnico v laseh, pa do nje. Spodaj je še pripisal: Zelena ti zelo lepo pristoji. Slika se je nekaj časa zadržala na leseni površini, potem pa je z roko potegnil prek nje in zaiskrila se je in izginila. Vzel je v roke svojo skodelico vroče čokolade in si privoščil požirek. Bila je sladka, mogoče celo bolj kot ponavadi, ali pa je Atreyu v zadnjih dneh res postal precej bolj občutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Njegov pogled je zdrsnil k njenim rokam in opazil je, kako krčevito se je oklepala skodelice. Preden bi se lahko zadržal, se je že dotaknil njene roke, čeprav ni vedel ali zato, ker jo je hotel vprašati, kaj je narobe, ali zato, ker se je je preprosto hotel dotakniti. Vprašujoče je pogledal k njej in se šele takrat zavedel, kako blizu sta zares sedela in kako zelo je zelena barva njene majice poudarila njene oči, ki so v tej svetlobi izpadle skoraj popolnoma zeleno. Ta barva je nanj naredila tako močan vtis, da so se njegove oči kar naenkrat obarvale v točno isti odtenek.

((Sorry za kratek in pozn odgovor, sm meu zdele tako huge blokado...))

Njena roka na njegovi je bila topla in prijetna in Atreyu se je sam pri sebi nekoliko nasmehnil. Bila je tako prijazna in nedolžna. Niti slutiti ni mogla, kakšen sebičen človek je sedel z njo za mizo. Ugriznil se je v ustnico. Potem je izmaknil svojo roko iz njenih, toda ne zato, ker bi želel, ampak zato, ker je moral. Ponovno je prijel za palico in ji tokrat na mizo napisal krajše sporočilo. Zame ne skrbi. Samo precej imam v glavi in bolj malo od tega mi uspe spraviti ven. Čarobni predmeti. Prav zanima me, kako bi lahko kakega našel. Mislim, da Greg ni pravi zate. Sunkovito se je ustavil, saj ji tega ni mislil napisati, toda besede so se že bleščale z mize in če bi jih zbrisal zdaj, bi vse skupaj izpadlo še bolj grozno. Stresel je z glavo in hitro dodal še nekaj besed. Razen seveda, če ti je všeč. Potem je zagotovo dober. Torej, bi morda poskusila z mano poiskati katerega od tistih predmetov? Nekam nerodno je strmel v mizo. Ponavadi je bil vedno umirjen in neobremenjen, zdaj pa se je ob Evelyn spotikal tako kot Superman ob kriptonitu.

(no biggie.^^ )

Ko je odmaknil svojo roko, se je znova oklenila skodelice, le da tokrat občutno bolj nežno kot prej. Lahko bi naredila nekaj požirkov, le da ji nekako ni bilo do tega – vsaj ne še. Njene oči so za nekaj trenutkov obstale na sogovorniku, potem pa je pogled uprla v sporočilo, ki ga je pisal. Lahko bi komentirala že prvi stavek, pa se je zadržala in počakala, da je zapisal vse, kar ji je želel povedati. Ravno ko je usmeril njene misli na čarobne predmete, je dopisal stavek o Gregu, zaradi katerega je skoraj osuplo privzdignila obrvi in uprla oči vanj, ne da bi ob tem premaknila glavo. Ko je nadaljeval svoje pisanje, se je zbrala in sledila besedam na mizi. »Trey,« je rekla ko je končal, morda z nekoliko presenečenim tonom glasu, čeprav je bil njegov pogled usmerjen v mizo. Njen glas je bil resen, ko je nadaljevala z govorjenjem. »Vem da Greg ni pravi zame. Zato sem mu tudi povedala, da bi bilo vse zelo prijateljsko. Saj je prav prijeten človek in prepričana sem, da bo neko dekle zelo osrečil, ampak to ne bom jaz,« je dejala. Še vedno je ni pogledal in njena dlan je nenadoma nežno zaobjela njegov obraz in ga s tem prisilila v to, da je uprl pogled v njene oči, na njenem obrazu pa se je pojavil polovičen nasmešek. »In kar se čarobnih predmetov tiče, lahko poskusiva. Le da bi imela potem probleme s tem, kdo ga bo obdržal,« se je namuznila, njena dlan pa je že zdavnaj ponovno počivala na mizi. »Oh, in hvala,« je iznenada spregovorila in mu namenila topel nasmešek. »Ker te skrbi zame,« je še dodala kratko pojasnilo k svoji zahvali. Nikoli ni bila zares navajena, da so ljudje skrbeli zanjo ali pa jih je skrbelo zanjo – in vedno ko je kdo to storil, jo je presenetilo.

Ni si mogel pomagati, da se ne bi počutil krivega, ko je Evelyn povedala, da ve, da Greg ni pravi zanjo. Imel je resnično zoprn občutek, da je s svojim mnenjem vplival na njeno odločitev in to ga je motilo. S prstom je zdrsel prek napisanega, da se je izbrisalo in potem je počasi dvignil skodelico vroče čokolade k ustom, čeprav mu sploh ni bilo do nje. Toda ko je skodelico odložil, je na obrazu začutil Evelynino mehko dlan in pustil ji je, da ga je zasukala proti sebi. Za trenutek je že mislil, da ga bo poljubila. Srce mu je začelo divje utripati in zadržal je dih, potem pa je spremenila temo nazaj na čarobne predmete in kar naenkrat se je tako zmedel, da se je na svoj neslišen način zasmejal. Ni rabil dolgo razmišljati, da je vedel, da bi predmet, ki bi ga našla skupaj, pripadal njej. Kako lahko ne bi? Če bi jo osrečilo, bi ji dal vse. Toda vedel je, da bi jo s takšnim razmišljanjem samo prestrašil in nikakor ni mislil siliti vanjo. S palico je ponovno napisal nekaj stavkov, potem pa ji je podaril še samozavesten nasmešek. Nič ne skrbi. Pri tvoji in moji pameti skupaj bova prav gotovo našla več, kot le en predmet. Potem je zavihtel palico v že dobro poznanem gibu in pričarano zeleno orhidejo zataknil v njene mehke lase.

Še nikoli si ni bolj želel, da bi lahko govoril. Evelyn ga je poznala preveč dobro. Vedela je, da je bilo nekaj narobe in če bi se sklonil bližje k njej, ter ji pokazal tisto, kar je že nekaj časa preganjalo njegove misli, bi lahko povsem jasno in brez dvoma vedela, kaj. Toda ni bil tako direkten in tudi če bi bil, ne bi hotel, da se njun prvi poljub zgodi na tako običajni lokaciji. Pravzaprav še vedno ni bil prepričan, če bi bilo sploh prav, da naredi kaj v tej smeri, saj je z Evelynine strani vedno prejemal le prijateljske signale. Globoko je vdihnil, potem pa s palico na mizo napisal nekaj, kar bi bil dober odgovor na njeno vprašanje. Ne preveč neposreden, ne zlagan, hkrati pa dovolj kompleksen, da bi predvidevala, da je to tisto, kar ga je mučilo. Bi šla z mano na ples? Še preden bi mu Evelyn lahko odgovorila, se je k njuni mizi prisedel Greg. Bil je otovorjen z vrečkami iz Creparja in na mizo je že začel postavljati svoj kozarec maslenuška, tako da je Atreyu uspelo izbrisati napis ravno še pravi čas, da ga Greg ni opazil. "Živjo obema," je začel Greg. "Lyn, prinesel sem ti enega od tistih ognjemetov, ki se razpočijo kot rože. Upam, da ti bo všeč. Tebi sem pa prinesel tole," je še dodal in pred Treya postavil pero, na katerega je bila privezana vrvica in pripis Preberem vse, kar z menoj napišeš. Atreyu je privzdignil obrvi, iz žepa potegnil listek papirja in s peresom podrsal po njem. Pero je glasno čivknilo: "Hvala!"

Greg se je stisnil na klop poleg njiju in čeprav je to pomenilo, da se je celotna desna polovica Atreyevega telesa zdaj dotikala Evelyn, je pomenilo, da se je je dotikala tudi celotna Gregova leva polovica. Trey je ob tem nekoliko oblastno in povsem trapasto pomislil, da bi sošolca preprosto radirnil. Toda še preden bi se lahko pritožil in poslal Grega po stol, je njegovo pozornost pritegnila Evelyn, ki se je obrnila k njemu in vprašala: "Si mislil resno?" Potegnil je s pereson po listku in pero je z visokim glaskom ponovno čivknilo: "Resno," kar ni izpadlo nič kaj resno. Greg se je sklonil naprej. "Kaj če je mislil resno? Ti je končno povedal, da je bil nekaj časa zatrapan v tisto spolzgadovko, Natalie? Jaz tistega tudi nisem mogel verjeti," je rekel, potem pa privzdignil svoj kozarec maslenuška. Trey je obupano zakopal obraz v dlani. Je bil Greg popolnoma neumen ali mu je nalašč nastavljal take zanke? Preprosto ga ni mogel pogruntati. "Skratka," je nadaljeval Greg, "Crepar ima ta teden očitno rojstni dan ali pa kaj takega. Nabavil je celo goro novih stvari. Predlagam, da gremo pogledat, preden vse izgine. Mogoče najdemo še kakšno zadevo, ki nam bo pomagala najti tiste čarobne amuletke ali kaj so že. Saj sta bila zraven na večerji, ane? Evelyn, že imaš soplesalca? Sicer imam sam že nekaj ponudb, ampak z veseljem bom šel s tabo."

Dvignil je obraz iz dlani. Vedel je. Preprosto je vedel, da je govorila njemu. Greg je namreč ni nikoli zmedel in nikoli ni ničesar skrival pred njo, pa naj je bil včasih še tako trapast. Trey je bil tisti, ki se je obnašal kot da bi padel z drugega planeta. In počutil se je obupno. Je bil res tako krut? Greg je ves šokiran strmel v Evelyn in končno zamomljal: "Pravzaprav nimam nobene druge ponudbe. Samo hecal sem se." Toda Treyu je bilo dovolj. Pero je odvrgel na mizo, vstal in globoko vdihnil. Potem je s palico potegnil prek zraka in izpisale so se črke. Evelyn, bi šla z mano na ples? Čisto resno mislim. Z nobeno drugo ne bi šel raje. Greg je nekoliko izbuljil oči. "Hej, kolega, to se ne spodobi. Jaz sem jo vprašal prvi," je rekel. Trey je stisnil ustnice in zamahnil po zraku. Ničesar je nisi vprašal, tepec! In Natalie mi je bila všeč samo kakšen teden v šestem letniku! Črke so bile tokrat malo večje, malo manj lično napisane. Če bi lahko govoril, bi najbrž kričal nanj. Toda potem se je zazrl v zelene oči, tiste čudovite zelene oči in v njih je ležala moč, da ga osreči ali pa povsem uniči. Roke je spustil, da so mu visele ob telesu. Tudi Greg je za spremembo molčal in čakal, da bo Evelyn odgovorila na Treyevo vprašanje.

Trey se je nasmehnil. Iskreno in sproščeno in srečno nasmehnil. Šla bo z njim. Z njim. Ne z Gregom ali komerkoli... osuplo se je obrnil h Gregu. Ta je skoraj napol ležal na klopi, se naslanjal na Evelyn in ob tem rjovel od smeha. Atreyu ga je presenečeno pogledal in Greg je s prstom pokazal nanj, kakor da je opazil nekaj res smešnega. "Ko bi videl zdajle svoj obraz! Kot kakšen sestradan hrček, ki je dobil cel lešnik! Nasedel si, stari, nasedel! Resno, mislil sem že, da mu bom moral s kletvijo zagroziti, da se bo spravil in te povabil ven," je navrgel v Evelynino smer, potem pa se je še naprej smejal. In Treyu se je posvetilo, kaj je Greg počel zadnje dni. Sploh ga ni oviral, izzival ga je! Stopil je naprej in z mize pograbil pero, ter na mizo načečkal nekaj besed. Pero se je z veselim, prodornim čivkom oglasilo: "Če ne bi bil v prisotnosti dame, bi te pretepel!" Greg je ob tem planil v še glasnejši smeh in zdaj je pritegnil že kar nekaj pogledov, toda Atreyu je bilo enkrat za spremembo vseeno glede tega. Z obraza si kar ni mogel izbrisati nasmeška. Greg si je obrisal solzne oči, potem pa dvignil roko in natakarici zaklical: "Še tri maslenuške, prosim, ekstra alkoholne, da se tadva malo sprostita!"

Greg je Evelyn nekoliko začudeno pogledal, potem pa se je mehko zasmejal. "Hej, saj sem polaskan, da imam očitno tako dobre igralske sposobnosti," je začel in si razmršil lase. "Ampak a ni bilo očitno? Treyu si všeč ampak reva se že dve leti ni spravil k temu, da bi te povabil na zmenek. Moral sem ga nekako zbosti, zato sem se delal, da si mi všeč. Čeprav si res huda, ane. Če se vama ne izide, definitivno pridi kaj do mene." Potem je iz sebe iztisnil presenečen zvok, ker ga je Trey zgrabil za ovratnik in ga potegnil s klopi. V zraku so že visele besede: Dobro. Hvala. Adijo. Greg je zamomljal nekaj o nehvaležnosti, pomežiknil Evelyn in se skupaj s svojimi vrečkami iz Creparja odpravil skozi vrata. Ravno takrat je natakarica prinesla maslenuške in Trey ji je plačal, potem pa je spet prisedel k Evelyn. Nasmehnil se ji je. Potem je njeno pozornost preusmeril k mizi, kjer je s palico izpisal še nekaj vrstic: Oprosti, Greg zna biti hud tepec. Jaz pa včasih tudi nisem kaj boljši. Žal mi je, da sem se zadnje dni tako čudno obnašal. Mislil sem, da sta si bila z Gregom mogoče všeč.

To je Treyu končno izbrisalo nasmešek z obraza. Resno? Gregovo zavajanje in izzivanje je imela za iskrenost? Vse to bi ji razložil sam, če bi imel jezik in mu ne bi bilo treba tri minute mahati po zraku, preden bi ji lahko sporočil to, kar ji je Greg lahko v nekaj sekundah. To, zakaj se ji ni približal nekaj dni prej, pa ji je že razložil. Mislil je, da sta si bila z Gregom všeč. Nisem se hotel vmešavati, je dopisal. Če bi ti bil Greg všeč, vama ne bi hotel stati na poti. In nisem točno vedel, če sem do tebe res čutil kaj več kot prijateljstvo, zato nisem hotel delati prenagljenih odločitev. Potem je zavzdihnil. Morda se je vseeno prenaglil. Če bi lahko govoril, bi bilo vse skupaj toliko bolj preprosto. Lahko bi ji točno zaupal svoje dvome in strahove in jih obrazložil, s poudarki, z barvo glasu. Tako pa so bile bleščeče črke, ki so počasi bledele na mizi, edini način, da ji je poskušal povedati, kar je želel. In do zdaj je kazalo, da je bila zaradi njegovih besed kvečjemu bolj zmedena in jezna. Oprosti, je napisal.

Trey je zaprl oči v trenutku, ko je začutil njene ustnice na svojih. Bila je tako mehka in nežna. Njegove roke so se dvignile k njenim in eno dlan je ovil okoli zapestja njene roke, ki je zdaj počivala na njegovem vratu, z drugo pa se je dotaknil njenih las, ki so v slapu padali prek njenega ramena. Ko se je odmaknila, je bil še vedno nekoliko zbegan, kot takrat, ko se zbudiš, potem pa zapreš oči in spiš naprej, ne da bi se točno zavedal, kaj se okoli tebe dogaja. "Je bila to prenagljena odločitev?" je vprašala Evelyn in Trey se je spravil dovolj k sebi, da ji je odkimal, potem pa jo je potegnil nazaj v poljub. Dolgo časa že ni bil tako zelo zadovoljen in njene ustnice so imele okus po vroči čokoladi. Čez nekaj časa, ko jo je končno izpustil, je opazil, da so napisi na mizi že povsem zbledeli. Tudi maslenušek se je v tem času že nekoliko ohladil in ko je poskusil požirek, je ugotovil, da mu ne paše več. Namesto tega je spet vzel palico in predlagal Evelyn, da se odpravita na sprehod in izkoristita še tiste nekaj sonca, ki ga je premoglo popoldne. Po sprehodu bi se lahko lepo počasi odpravila nazaj proti gradu, kjer bi ujela večerjo, je pomislil. Če pa bo kje v gradu naletel na Grega pa še toliko bolje. Dolžan mu je bil prijateljsko brco ali dve.

Zrak zunaj je bil hladen in oster, saj je bil vhod v kavarno ovit v senco, ki jo je nanj metala sosednja zgradba, vedno obljudeni Medeni car. Toda Atreya ni zeblo, sploh potem ne, ko je Evelyn ovila roke okoli njega in ga objela. Tudi po tem, ko ji je pokazal, po kateri poti se bosta odpravila, je ni izpustil. No, nekoliko že, da sta lahko hodila, toda vso pot jo je držal za roko ali pa za pas, vsake toliko pa jo je potegnil v poljub, preprosto zato, ker je to lahko storil. Na poti sta srečala nekaj sošolcev, ki so ju z navdušenjem pozdravili. Nekaterim se njuna nova zveza očitno ni zdela čisto nič posebnega, spet drugi pa so jima navdušeno povedali, kako lep par sta bila. Trey je vso pot proti gradu hodil v nekakšni meglici, zaradi katere je bilo vse razen Evelyn nekoliko zabrisano. Njun sprehod je bil dolg in sonce je že zahajalo, tako da ju je Trey omahujoče usmeril proti grajskemu vhodu. Preden bi uspela stopiti v grad, je Evelyn še enkrat objel in jo poljubil, počasi, z občutkom. Potem se ji je nasmehnil in jo odpeljal v avlo in potem v Veliko dvorano, kjer je bila večina učencev že sredi večerje. Čeprav je ves čas ostal v njeni neposredni bližini je zdaj ni več objemal, saj ni hotel, da bi bilo njej neprijetno. Konec koncev se nista še nič pogovarjala o tem, kako javne zveze si želita in nikdar ni bil navajen deliti svojih najbolj osebnih čustev in dogodkov z drugimi, zato tudi zdaj ni želel občinstva.

((Lahko kr v Veliki dvorani nadaljuješ, lahko pa zaključiva tale RPG pa kdaj drugič naprej ))