((Za Victorio, ko se ji bo dalo ))

Fabian je vstopil v prostor kjer je vedno prekipevalo od učencev, učiteljev in ostalih gostov. Ker se mu je zahotel požirek je bilo Pri treh metlah, kot naročeno. Neki natakar ga je strogo pogledal, ko je s svojimi blatnimi čevlji, ki se mu jih ni zahotelo obrisati, za sabo pustil vrsto umazanih stopinj. K tlom ga je vlekla njegova prenapolnjena torba s katero je moral po nakupih. Da mu ne bi bilo treba čakati natakarja, je kar sam stopil k šanku in naročil veliko sladoledno kupo, da so ga vsi čudno gledali. Kar sline so se mu pocedile, ko so mu jo podali v roke. Vsaj štiri različne vrste sladoleda so morale biti v skodeli. Nič ni bolj smešno, kot gledati sladkosnednega in lačnega Fabiana na delu. Vsedel se je še za edino prazno mizo in odložil skodelo pred njega. Uživaško je zapičil žličko v sladoled in si jo ponesel v usta. Ko ga je do polovice zmanjkalo je naročil še maslenušek, da si pogreje želodec. Skoraj bi se mu zaletelo, ko je s kotičkom očesa opazil, da mu neki lump brska po torbi. »Boljim se, da to ni tvoja last, da bi se je polastil.« Ga je poskušal odvrniti. Kar pa ni bilo potrebno saj je zbežal takoj, ko se je obrnil proti njemu. Notri tako ni bilo ničesar kar bi mu lahko prišlo prav. Nekaj knjig, pergamentni zvitki in novo pero s priloženim črnilom. Bolj ali manj za šolo.

Victoria je nekega pametnjakoviča še zadnjič na gobec, da je končala ta nori pretep, ki se je razvlekel čez čas. Upajoč, da ni nihče opazil, da se je zopet stepla z neko manjšo skupino fantov, je vstopila v prvo stavbo, ki je stala v bližini. Upala je, da ne bo nihče opazil ponovne modrice, ki ji je modro utripala okrog očesa. Oh, krasno, res krasno. Tepci bi se že lahko sprijaznila, da z mano ni češenj zobat., šele zdaj je ugotovila kam je pravzaprav vstopila. V Tri metle. Ravno prav. Prav bi mi prišla kakšna osvežilna pijača in vrečka ledu., hudo zatoplejena v te misli bi skoraj zbila polovico ljudi, ki je hodilo mimo. Naslonila se je na pult kjer se je Šankerka, zmajajaoč s svojo majhno glavico, zazrla v velik zeleno-moder kolobar, ki je počival okrog victoriinega očesa. Njene misli je prekinila z hitrim opozorilom »Nič ni za videti. Rada bi led in maslenušek.« Gospa za šankom je zmajala z glavo, potem pa izginila v temi zadnje sobe. Po nekaj minutah je prinesla pijače, med njimi tudi njen maslenušek in skodelica ledu. Preden bi se šla sedet je naredila globok vdih v kozarec, in v nos ji je udaril močen, opojen vonj po maslenušku. Naredila je požirek in pustila, da pijača nekaj časa polzi po goltancu, potem pa se zazrla po pivnici. Še enkart krasno., prisegla bi lahko, da ni niti ene proste mize, za katero bi bila sama. Pogled se ji je ustavil na mizi kjer je sedel le en fant. Glasno je zavdihnila, da so jo vsi slišali in se z dvignjeno glavo odpravila proti mizi. Samo zavesno je nagovorila fanta »Smem?«

Lahko bi skoraj prisegel, da še ni videl Treh metel tako polnih. Vzdušje je bilo vedno ravno pravo. Skomignil je z rameni in žlico ponovno zapičil v sladoled. Ravno, ko si je žlico ponesel v usta jo je zmotil neznani glas nekega dekleta, ki ga je nedolžno vprašal, če sme prisesti. Ko se je obrnil proti njej se je sprva nehote stresel. Prvo kar mu je padlo v oči so bile njene. Ni moral reči, da niso bile lepe. Naravnost čudovite so bile, le, da različnih barv. V mislih si je primazal močno klofuto in spregovoril »Seveda, kar prisedi.« Oči so mu neprestano zahajale v dekle poleg njega. Bila je iz njegovega doma in skoraj bi spregledal, da ima okrog očesa veliko modrico. Morda pa je tisto dekle, za katerega govorijo, da se neprestano pretepa. »Oprosti moji radovednosti, takšen pač sem, ampak... ampak, kaj se ti je zgodilo.« S temi besedami se je zazrl v njeno oko. »Upam, da te ne kdo pretepa.« Čakajoč, da mu odgovori je svojo žlico zapičil v bananin sladoled in ga pomešal s čokoladnim, nato si je sladico ponesel v usta. Upal je, da ni izpadel kot kakšen nekontroliran radovednež. Ampak je rad pomagal tistim, ki so bili v resnih težavah. Še nekrat se je opravičujoče ozrl proti rjavolaski.

»Hvala.« se je zahvalila neznancu in se poknila poleg njega. Sprva je naredila še en požirek opojne pijače, nato pa iz žepov potegnila svoj bombažni robček in ga razgrnila na mizi. Vanj je prekucnila šalčko v kateri se je nahajal led, in robček zavezala. Ne, da bi se zmenila za gledalce si je njen novi okladek naslonila na pomodreno oko. Nehote se je zdrznila, ko je fant poleg nje kar naenkrat spregovoril. Skoraj bi ozabila, da je miza za katero se je vsedla, pravzaprav že okupirana. Strašno vljudno je je vprašal kaj se je zgodilo. Bilo ji je všeč, da z nosom ni drezal preveč v notranjost. »Lahko bi rekli, da se opravila z neko preveliko gofljo. Vse bi se lepo izpeljalo, če se ne bi pokazali tisti nadležnji prijatelji, ki jih prinaša sabo.« To je bilo zelo res. Tip, ki mu je razbila čeljust je bil eden izmed bogataških družin, ki vedno opletajo z jezikom. Ni pa opremljen samo z ošabnostjo in izjemnim talentom za teženje, ampak tudi z veliko vrsto spremljevelcev, ki ga zasledujejo samo zaradi denarja ali pa popularnosti. »...No, ja lahko bi bilo hujše, vsaj nisem jaz tista, ki jo je najbolj skupila.« Morala se je malce nasmehniti. Presnetim cepcem je dobro izprašila riti in je odgovor bolj govorila sebo kot sosedu. Obrnila se je proti mizi. Tam je pred temnolascem ležala velika skodela, ki je bila napol prazna. V njej je še vedno plaval napol stopljen sladoled. Morala se je zasmejati, za sredi marca je bila taka izbira sladice zelo čudna. Ponavadi je bila ona tista, ki je delala take povsem ne logične podvige.

Nekaj časa jo je nemo opazoval, ko si je pritiskala led na oko. Ko je čisto hladnokrvno odgovorila, da je nekemu snobovskemu bogatašu razbila čeljust je samo pomignil z rameni. Včasih si je tudi sam želel, da bi jim eno primazal, vendar sloves je sloves in ni ga nameraval uničiti. Držalo se ga je namreč, mirna kri, hladnokrvnost in vljuden odnos, čeprav se ni moral zadržati, da bi kdaj pa kdaj pripomnil kaj grdega prek človeka. Povsem verjetno ga je zaradi tega razloga strpal med zelence. Dekle poleg njega je prekinilo njegove misli, ko je bolj sebi kot njemu zamrmrala, da je niti ni tako skupila. Nekaj časa sta bila tiho, potem pa se je sošolka kar naenkarat zasmejala. Sledil je njenemu pogledu, ki se je zapičil naravnost v njegovo sladoledno skledo. »Aja...to, ja no rad imam sladkarije. Še posebno sladoled.« Naredil je še eno majhno žličko, ko je opazil, da nenamirno zardi...zardi? Zakaj zaboga je zardel. Saj to ni nič takega, da ima človek rad sladoled, pa tudi če ga je, ko je letni čas napačen. Zanj ni nikoli napačen. V pobudi, da ni sramežljiv si je v usta dal še malo večjo žličko. Ko je dodobra zlazal tisto kar je imel v ustih je podal dekletu roko. Šele zdaj si jo je lahko dodobra ogledal. Žametni lasje, strašljive, ampak lepe oči, lepa postave in malo bolj močne obrazne poteze. »Fabian.«

Samo smehljaj je bil namenjen temnolascu, ki je nelagodno zapikal žličko v sladoled. »Tudi jaz ga imam rada. Dobra kombinacija mimogrede.« V mislih je imale njegovo veliko sladoledno skledo. Nekajkar si je v usta vtaknil žličko, nato pa ji ponudil roko in se predstavil. Kot imenovani Fabian je mirno čakal z roko v zraku. Po nekaj sekundnem premišljevanju je sprejela roko in z besedico odvrnila nazaj »Victoria.« Roko je spustila nazaj ob telo in pomignila natakarju »Nikoli ne mora škoditi.« Se je široko nasmehnila spolzgadovcu, ko je tudi ona naročila sladoled. Kaj kmalu je priskakljal natakar in ves dobre volje, prednjo položil skledo s petimi vrstami sladoleda. Tokrat so ji zapasali bolj ne sadni okusi in je naročila, kepico cimeta, banane, čokolade, kokosa in vanilijevega s koščki čokolade. Zadovoljno je napičila žlico v kokos in si jo ponesla v usta. Uživaško je zaprla oči in uživala v okusu »Tistega kar ne vidiš, ti ne more škodovati.« je besede, narejeno poznavalsko namenila Fabianu. Po nekaj časa je zgolj iz zanimanja vprašala soseda »Torej. S kom greš na ples? Prepričana sem, da te je veliko nadležnih duš popadlo takoj, ko so izvedeli, da so bo ples priredil.« Po nekaj pomisleka je dodala »To vklučuje tudi, če si že našel kakšnega od tistih čudodelnih predmetov.« Žalostno je zavzdihnila »Jaz nisem. Prevzaprav se niti trudila nisem, če sem poštena. Če muha ne pride h gori, pride gora k muhi.« V mislih se je zasmejala. Danes je morala gotovo imeti enega tistih dneh, ko je ljudi zasuvala z modrostmi.

Bil je prelep sobotni dopoldan in Mathias Aurel je pred Tremi Metlami čakal na prihod Harmony. Bil je pošteno živčen in če ni prej použil čokoladnih kroglic z dobro mero likerja, ne bi mogel zdržati tega srečanja. Vstal je že zelo zgodaj, saj si je rad jemal čas in se temeljito pripravil na opravke, ki so ga čakali ta dan. Že malo po sedmi uri zjutraj je bil povsem nared in čeravno se ni oblekel tako elegantno kot za svečani ples, ni veliko zaostajal. Lase si je poravnal nazaj, si poiskal najlepši pulover, kar jih je imel in oblekel temne svilene hlače. Na čevljih se mu je nabralo že kar nekaj prahu, zato jih je temeljito predrgnil in se za konec še skoraj neopazno odišavil s svežo kolonjsko vodo. Ker ni želel, da bi ga njegovi sošolci videli takšnega, je takoj zapustil spalnico, smuknil skozi dnevno sobo in se napotil kar proti glavnemu izhodu iz gradu. Do enajstih so bile še debele štiri ure, a Mathiasu to ni bilo čisto nič preveč. Odpravil se je kar v smeri Meryascoveene in med potjo užival v svežem jutranjem zraku, ter tako poskušal odmisliti srečanje z Drznvraanovko. Začuda mu je to v tistih nekaj trenutkih celo uspelo, saj se je prepustil toplim sončnim žarkom, prisluhnil jutranjemu čivkanju ptičev in si predstavljal, da se sprehaja po neokrnjeni naravi. Naposled je le prikorakal do čarovniške vasice in se takoj po osmi uri, ko se je večina trgovinic odprla, napotil v Medenega carja. Na srečo ni bilo iste trgovke kot zadnjič, saj si ni želel mračnih pogledov in tako je brez problema dobil tisto, kar je želel kupiti. Oborožen z veliko vrečko je zapustil trgovinico in se podal v smeri Treh Metel. Zaradi zgodnje ure je bila Meryascoveena nenavadno prazna in ni imel veliko težav pri iskanju prazne klopi. Sedel je nanjo, se tesneje ogrnil v svojo vetrovko in si namesto zajtrka v Veliki dvorani privoščil nekaj čokoladnih kroglic, ki jih je kupil. Prevelike lakote ni imel, zato je po štirih kroglicah odnehal in začel premišljevati o svojem življenju. Sčasoma se je čas hudičevo vlekel, njegova zadnjica pa več ni prenašala trde klopi. Tako je vstal in se začel sprehajati po ulicah Meryascoveene in to je počel vse do enajste, ko je naposled le nastopila ura srečanja. Sonce je bilo visoko na nebu, zrak je bil prijetno segret in učencev je bilo bolj malo. Čudovite okoliščine za srečanje. Ves čas je pogledoval v smeri Bradavičarke in naposled jo je le učakal. Temnolaso dekle se mu je bližalo, zato si je na obraz pričaral prijazen nasmešek in ji stopil naproti. "Živjo Harmony. Zelo sem vesel, da si prišla. Preden vstopiva v Tri Metle, bi ti nekaj rad podaril." Segel je v belo vrečko in iz nje potegnil bomboniero z čokoladicami različnih oblik. "Izvoli, to je zate." Iztegnil je roko in bomboniero ponudil dekletu, ves čas pa se je rahlo nasmihal.

Rose je k trem metlam prišla nekaj minut pred dogovorjenim časom. S Treyem sta se namreč zmenila da se tam dobita na klepetu o knjigah. Ker še ni hotela naročiti pijače, je prijazno odslovila natakarico češ da nekoga čaka in da bosta potem skupaj naročila. Pogledovala je naokoli in opazila še nekaj znanih obrazov iz šole. Treya ni čakala dolgo saj se je kar hitro prikazal pri vhodnih vratih. Rose mu je ko ga je zagledala pomahala in napotil se je proti njej. "Živjo" je dejala ko je prisedel k mizi. Prijazno se mu je nasmehnila. "Torej kakšni so plani? Najprej nekaj popijeva? Nato pa sledi najina razprava o knjigah?" je povprašala Rose in se spet nasmehnila. Odkar je bila skupaj z Jessejem se je veliko več smejala, pa čeprav ji smeha tudi prej ni primanjkovalo. Čakala je da se Trey strinja oziroma ne strinja s predlaganim.


((Trey ^^))

Očitno je bil res zmešan, da jo je povabil ven. Res pa se je Rose obnašala, kot da se popolnoma nič ni zgodilo, tako da ni bil več prepričan, če je razumela, da jo je skušal povabiti na zmenek. Toliko bolje, je pomislil in zavzdihnil. Če bi jo osvajal, bi samo sam sebi kopal grob. Toda bil je tako osamljen in Rose je bila tako prijazna do njega, da se je včasih kar težko prepričal v to, da ni razmišljal o njej kot o simpatiji. Do gostilne je tako prišel par minut zgodaj in nekam zasanjano se je ozrl po prostoru. Rose ga je že opazila in mu pomahala, da naj se ji pridruži. Kar malo ga je stisnilo nekje v trebuhu in hitro se je še enkrat ozrl naokoli, da bi videl, ali se je kje v Treh metlah nahajal tudi Jesse. Po tem, ko ga ni videl, je malo bolj sproščeno stopil k mizi in Rose veselo pozdravil z nasmeškom. Tudi ona se je smehljala in bila je videti nasploh precej srečna. Prisedel je k njej in iz žepa vzel palico, da je lahko začel s pogovorom. Predlagam, da najprej naročiva, je odgovoril v svetlečih črkah, ki so se izpisale v zraku med njima. V tistem je ravno prikorakala natakarica in Trey je vzel meni in na njem pokazal svojo izbiro pijače - kave z mlekom. Natakarica, ki ga je že poznala, je samo prikimala, potem pa se je obrnila k Rose, da bi vzela še njeno naročilo.

Rose je že hotela poklicati natakarico da bi naročila, ko je ta ravno prišla mimo. Trey je že izbral svojo pijačo zato je tudi ona naročila. "Jaz pa bi kakav" je dejala saj ga je oboževala. Še bolj rada je sicer imela vročo čokolado, vendar ji ta ta trenutek ni pasala. "Kako si kaj?" je povprašala Treya medtem ko sta čakala na naročeno pijačo. Natakarica je tokrat pijačo prinesla v zelo kratkem času, saj pri treh metlah za čuda ni bilo dosti ljudi. Ko je bila Rose tu zadnjič, se skorajda ni imela kam usesti tako polno je bilo. Ker je natakarica naročeno pijačo postavila na rob mize je Rose vzela Treyevo skodelico kave in jo postavila bol pred njega. Ko se je stegnila proti svoji skodelici kakava jo je prehitel Trey ki je hotel biti kavalir in ji podati skodelico. Rose je namesto skodelice prijela njegovo roko. Ko je videla kaj je storila se je nasmehnila.

V redu, je odgovoril preprosto. Pa ti? Natakarica, ki se ji je nekoliko mudilo, je skodelici odložila na rob mize. Rose je hitro segla po njegovi kavi in jo premaknila bližje k njemu, zato je tudi sam hitro dvignil roko, prijel njen kakav, ter hotel sam narediti nekaj podobnega zanjo, ko ga je čisto nepričakovano prijela za roko. Konice njegovih las so postale alarmno rdeče barve in sramežljivo je prestavil skodelico pred njo, potem pa roko umaknil. Najbrž bi lahko predvideval, da bo poskusila seči tudi po svoji skodelici, a ni si mislil, da bo tako hitra ali pa da se bo zmotila in namesto tega njega prijela za roko. Zdaj je z rokami objel svojo kavo in srknil požirek. Takoj za tem se je nakremžil in kavo spet odložil. Segel je po najbližji sladkornici in jo obrnil nad skodelico, da bi vanjo usul nekaj sladkorja, ko se je celoten pokrovček snel in se je cel plaz sladkorja zlil v njegovo kavo, da se je ta polila čez rob in stekla z mize, vsa vroča in grenka, naravnost na njegovo majico in hlače. Če bi znal govoriti, bi zdaj naglas zaklel. Tako pa je le sunkovito vstal ob vročem šoku in ob tem skoraj prevrnil njuno mizo. Hitro je segel po enem od prtičkov in začel z njim pivnati kavni madež na svoji srajci.

Konice Treyovih las so ob njenem dotiku postale rdečkaste barve. Kot da mu je nerodno ker se ga je dotaknila. Ker ji kakav v različnih gostilnicah oziroma pivnicah nikoli ni bil dovolj sladek se je hotela stegniti proti sladkornici ko je to storil Trey. Da nebi spet prišlo do nerodne situacije je roko namesto k sladkornici stegnila k lasem in ji jih popravila tako da je vse preložila ne eno stran in tako odkrila vrat. Ko se je zavedala da je razkrila ravno stran kjer se ji je še vedno videl madež ki ji ga je naredil Jesse, si je lase hitro popravila nazaj. Ko je Trey ravno hotel stresti sladkor v kavo, se mu je pokrovček sladkornice odprl in v kavo se mu je stresla skoraj vsa vsebina sladkornice. Seveda je pri tem kava stekla čez rok skodelice. Stekla je naravnost v Treyevo naročje in ko je dosegla njegovo kožo, je hitro vstal in pri tem skoraj prevrnil mizo za katero sta sedela. Rose je zaradi varnosti svoj kakav preložila na varno mesto, nato pa je Treyu podala še več papirnatih robčkov saj si je pivnal kavo na srajci.. "Ne skrbi, to bova že očistila" je dejala nato pa zamahnila s palico iz izvedla urok ki je posušil manjšo količino tekočine. "Tako, je že malce bolje" je rekla in se nasmehnila. Kavni madež se na posušeni srajci skoraj ni videl.

Rose mu je podala še nekaj robčkov in Trey je zavzdihnil. Žal so tudi čistilni uroki terjali nekaj previdnosti. Med drugim bi moral srajco in hlače sleči, če bi jih začel uročiti, da bi se same očistile, preprosto radirniti pa madeža ni mogel, saj se je popolnoma vpil v tkanino. Rose je kljub vsemu pogumno poskusila in ko je delno uspela je bil kar presenečen. Do zdaj jo je imel sicer za prijazno in luštno dekle, ni pa si mislil, da je bila dobra tudi pri pouku. Kak trenutek je njegov pogled zamišljeno obstal na njenem obrazu, potem pa je ugotovil, da ga je opazila in hitro je sedel. Natakarica je v tistem prišla in z nekaj bolj spretnimi gibi palice počistila mizo ter raztresen sladkor. Potem je odšla in se po nekaj trenutkih, ko si Trey ni upal niti pogledati proti Rose, ker mu je bilo tako nerodno, vrnila z novo kavo. Tokrat je bolj previdno nasul sladkor v pijačo in potem potisnil sladkornico proti Rose. V zrak je zapisal: Oprosti, ponavadi nisem taka neroda.

Natakarica je Treyu prinesla novo kavo in tokrat si je sladkor bolj previdno vsul v skodelico. Potisnil je sladkornico proti Rose. "Ne skrbi, se zgodi" ga je 'potolažila' ko je napisal da ponavadi ni taka neroda. Tudi Rose se je že zgodilo da se ji je sladkor vsul v kakav kot se je prej Treyu, zato se ni preveč obremenjevala s tem. Upala je samo da polita kava ne bo pokvarila vzdušja. "Torej kaj najraje bereš" je dejala ko se je spomnila zakaj sta se pravzaprav dobila pri treh metlah. Nasmehnila se je, nato pa segla po sladkornici ki jo ji je Trey prej potisnil bližje. Ko je v kakav vsula želeno količino sladkorja je prijela žličko in zamišljeno pomešala vsebino v skodelici pred njo. Dvignila je pogled k Treyu in ujela njegov pogled. Nasmehnila se mu je, nato pa v roke vzela skodelico in jo ponesla k ustom. Srknila je nekaj tekočine in po grlu se ji je razlila prijetna toplota. Skodelico je postavila nazaj na mizo, a roke je še vedno obdržala na njej saj jo je toplota skodelice prijetno grela.

Knjige, dobro, ja, je pomislil. To je bilo varno območje. Nekoliko je pomislil tačas, ko je pil kavo in potem končno spravil skupaj nekaj stavkov. Pravzaprav berem vse, je zapisal v zrak, da so se besede zalesketale pred Rose in zbledele čim jih je uspela prebrati. Zadnje čase sem veliko bral o spominu in spominskih urokih. Ravno prejle sem si kupil eno čisto novo knjigo na to temo. Berem pa tudi precej bunkeljskih knjig. Si že kdaj slišala za Igre lakote? Vzel si je nekaj premora s palico in spet prijel za skodelico kave medtem, ko je čakal na njen odgovor. Vedel je, da je precej čarovnikov bralo tudi navadne knjige, a o Rose je vedel presenetljivo malo, glede na to, da sta bila sošolca. Je sploh izhajala iz bunkeljske družine ali pa je bila mešanka ali čistokrvna? Mi poveš kaj o svoji družini? je zapisal v zrak, ko mu je odgovorila na prejšnje vprašanje.

Zanimivo, Trey bere vse je pomislila Rose ko ji je Trey napisal da pravzaprav bere vse. "Tudi zgodovinske romance?" je dejala in se nasmehnila. Čeprav jih je sama oboževala, je dvomila da so take knjige všeč tudi njemu. "Če veš kakšen uporaben urok za boljši spomin, na dan z njim" se je pohecala in mu pomežiknila. Dostikrat se je namreč zgodilo da je pozabila kakšno stvar ki je nebi smela, zapomnila pa si je raznorazne bedarije. "Igra lakote? Slišala sem, vendar jih nisem brala" je dejala. "O moji družini? Seveda zakaj pa ne" je dejala in se spet nasmehnila. "Torej oba moja starša sta čarovnika, prav tako kot njuni starši, torej sem čistokrvna čarovnica, ki je mahnjena na bunkeljske reči, kot so knjige, i-podi, računalniki in podobne zadeve" je rekla in se zasmejala ko je videla izraz na Treyovem obrazu. "Živimo v Londonu, doma imam nekaj živali med katere sodi tudi moj mali črni mačkon Mars, ki je sedaj že moj četrti muc s takim imenom" je dejala med smehom. Dejansko je dala vsem muckom ime Mars. Razen če so bile majhne kepice samičke. Takrat si je izbrala drugačno ime. "Komaj čakam da spet vidim mojo malo kepico" je potihoma dejala in se nasmehnila. Pogrešala je mucka, ki ji je vedno delal družbo. "Ko bodo naslednje počitnice ga bom vsekakor prinesla seboj" je svoje razmišljanje na glas povedala. Trey jo bo sedaj gotovo imel za čudakinjo ki razmišlja na glas.

Nasmehnil se je. Zgodovinske romance mu je že pred dvema letoma predstavila Evelyn in čeprav je bil v začetku nekam skeptičen, ker je slišal, da gre za neko vrsto ženske pornografije, se je potrudil in prebral nekaj knjig, ter se kar nalezel njihovega humorja in elegantnega stila pisanja. Se hecaš? Mislim, da sem prebral čisto vsako knjigo, ki jo je kdaj izdala Julia Quinn, pa tudi Amande Quick se skoraj nikoli ne branim. Z zanimanjem je poslušal opis njene družine. Ko je omenila, da ima doma mačka po imenu Mars, je nenadoma začutil močno željo po tem, da bi jo objel in pocrkljal kot mlado mucko. Ugriznil se je v ustnico in skušal zadržati nasmešek, ko je tako zasanjano spregovorila o majhni črni kepici, kot da bi si jo lahko kar predstavljala pred seboj. Če ga prineseš s sabo, mi ga moraš predstaviti. Vedno sem oboževal mačke. Žal je moj oče nanje alergičen, tako da jih doma nikoli nismo smeli imeti. Besede, ki jih je pravkar izpisal v zrak so se zaiskrile pred njo, on pa se ji je nasmehnil in nekam zasanjano pogledal pramen njenih zlatih las, ki se je ujel v izrez majice tik ob njeni rami. Preden bi se lahko ustavil, ga je že prijel in ga osvobodil, ter pustil, da je prosto padel.

"Hecaš se kajne? Zgodovinske romance so moje najljubše knjige" je navdušeno dejala in kar malce poskočila na klopil. Ko ji je Trey navdušeno dejal da mu mora pokazati svojega mucka ko ga bo prinesla na šolo se ji je kar zasmejalo. "Oh jaz pa sem bila včasih alergična na njih vendar sem alergijo hvala bogu prerasla. Ne vem kako bi zdržala brez svojega mucka" je dejala in se spet nasmehnila. Še dobro da je alergijo prerasla, saj so bile mačke ena izmed njenih najljubših živali. "Ti imaš kakšno žival?" je povprašala in se nasmehnila. Nekoliko je skomignila z glavo da si je pretegnila vrat in pramen las se ji je ujel za majico. Rose tega še opazila nebi,to se ji je namreč pogosto dogajalo, če Trey nebi segel proti njenim lasem in osvobodil pramen las. Rose je presenečeno pogledala ko je Trey to storil, a je presenečenje dobro skrila in se je samo nasmehnila. "Hvala" je dejala in se mu spet nasmehnila. Vedela je sicer da je vsakršno reševanje njenih las iz raznih zapletov nesmiselno, saj so bili čez 10 minut spet zavozlani. Z rokami je segla skozi lase da so ji zaplapolali po zraku in jih 'razvozlala'.

Stresla je z lasmi kot v reklami za šampon in Trey se je moral kar zadržati, da je ni takoj zgrabil za pas in je potegnil k sebi, da bi videl, ali so njeni lasje res tako mehki, kot je sumil. Toda bila je Jessejevo dekle in Trey ni bil take vrste, da bi komu drugemu kradel dekleta, ne glede na to, kako ljubko so bile videti, ko so stresale svoje zlate kodre. Posvetil se je svoji kavi in ji skoraj pozabil odgovoriti na vprašanje. Potem je potipal po žepih in našel svojo denarnico. V njej je imel sliko svoje družine. Njegov oče je bil svetlolas in modrook in smehljal se je kot da je pravkar zadel na loteriji. Kako se tudi ne bi, ko pa je imel roko okoli ramen izjemno lepe indijske ženske? Njegova mama se je smehljala bolj skrivnostno in nežno, imela pa je ognjevite mandljaste oči, ki so dale vsakomur jasno vedeti, da je bila živahnega in močnega značaja. Poleg njiju je stal desetletni Trey, ki je v rokah pestoval zelo razkuštranega kužka. Tole je Lajka, je napisal v zrak in ob tem je njegova pisava postala nekoliko manjša in poševna. Umrla je, ko sem bil star 13 let in od takrat nisem imel nobene druge živali.

(( kuži ))

Trey ji je pokazal njihovo družinsko fotografijo. Rose je na sliki uzrla prečudovito žensko. Treyevo mami. Bila je čudovita. In potem se Rose čudi od kje Treyu taka lepa polt. Na sliki je Trey v rokah držal kužka. Kot ji je povedal ji je bilo ime Lajka. "Oh kako lepa psička" je dejala Rose in se nasmehnila. Na žalost je psička že umrla. "Oh moje sožalje" je dejala z majhnimi solzicami v očeh. Trey je na sliki izgledal zelo navezan na psičko in njena smrt ga je gotovo potrla. "Jaz pa preprosto ne zdržim brez živali, in sedaj ko ob sebi nimam svojega mucka.." je žalostno zavzdihnila. Mogoče pa bi mi lahko starša mucka prinesla na Bradavičarko ali pa v to čarovniško vas. Napisala jima bom pismo takoj ko prispem nazaj na Bradavičako je pomislila Rose in se spotoma nasmehnila. "Povej mi še kaj o tvoji družini, oziroma kaj imaš rad in česa ne maraš" je dejala Rose. Prijela je skodelico in srknila še nekaj požirkov kakava.


((awww kak je lepi ^^))

Trey se je nasmehnil njenemu predlogu. Povedal ji je o svojih starših, o tem, kako sta bila presenečena, ko je dobil pismo, saj sta bila oba bunkeljna. Povedal ji je tudi, kako sta se spoznala. Njegova mati se je ravno preselila v Anglijo in ni imela kje ostati, njegov oče pa je oddajal sobo v svojem stanovanju, ker je bil z denarjem bolj na kratkem. Sprejel je intervju z nekom po imenu Manju, za katerega je sklepal, da je moški. Vendar se je izkazalo, da gre za žensko in bila le ljubezen na prvi pogled, vsaj za njegovega očeta. Manju je potrebovala precej več spodbude, da se je zagrela za svetlolasega angleža. Šele takrat jo je zares osvojil, ko si je neke daljne noči čarovnic nadel rjav jedijski plašč čez tuniko in ji povedal, da bi bil samo zanjo pripravljen prestopiti na temno stran sile. To je bil tudi razlog, zakaj je bila Treyeva najljubša igrača iz otroštva majhen plastičen meč, ki se je ponoči zeleno svetil in je spuščal vesoljske zvoke, kadar je pritisnil na gumb na ročaju. Povedal ji je o tem, kako je bil že od majhnih nog navdušen nad branjem in da še zdaj prebere vsaj dve knjigi na mesec, ki nista povezani s šolskim delom. Povedal ji je, da je, ko je odkril, da je čarovnik, mislil, da se je udaril v glavo in vstopil v čudovito knjigo. Potem se je prijel za zapestje in zavzdihnil. Pisanje v zrak ni bil mačji kašelj in roka ga je že precej bolela, pa ji ni o sebi povedal niti polovice tega, kar bi ji lahko.

Trey se je na dolgo in široko razgovoril oziroma razpisal o svoji družini. Povedal ji je tudi da je že od nekdaj navdušen nad knjigami. "Knjige so tudi moja strast že od nekdaj. Knjige sem požirala kot za stavo. In jih še vedno, ko najdem dovolj prostega časa, ki pa mi ga vedno bolj primanjkuje" je dejala Rose in se nasmehnila. Trey je resnično oboževal knjige. To ji je bilo zelo všeč. Rose se je zasmejala ko ji je Trey povedal o spoznavanju čarovnije. "Kako lepo bi bilo vstopiti v knjigo kajne" je dejala in se nasmehnila. Opazila je da se je Trey prijel za zapestje. Pisanje po zraku ga je gotovo utrudilo. "Joj oprosti, roka te najbrž že pošteno boli zaradi moje radovednosti" je opravičujoče dejala. Pomahala je natakarici in ko je prišla k mizi je Rose naročila"Jaz bi prosim limonado" nato pa se je obrnila k Treyu in ga pričakujoče pogledala da si bo izbral pijačo, saj sta prej naročeni pijači že zdavnaj popila.

Nasmehnil se ji je in prikimal. Potem je počakal, da je prišla natakarica ter si naročil kozarec vode. Po vsej kavi, ki je je bil tisti dan deležen, mu kaj drugega sploh ni prijalo piti. Z Rose se je imel zelo lepo, saj je bila sproščena in ves čas dobre volje. Ko se je smehljala, je imel občutek, da je kar žarela. Naslednja ura je minila, kot bi trenil in Trey se je končno zavedel, da je izjemno lačen. Pogledal je na uro in presenečeno ugotovil, da je bil že skrajni čas, da se odpravita nazaj v grad, na kosilo. Hitro je pomahal natakarici in na mizo položil nekaj srebrnih srpcev, dovolj, da je pokril stroške pijače za oba. Niti najmanjšega namena ni imel, da bi ji pustil, da bi si sama plačala. Konec koncev jo je povabil on. Ko je natakarica prišla, se ji je zahvalil s preprosto gesto, ki so jo pogosto uporabljali nemi. Iztegnjeno in plosko dlan je dotaknil k svojim ustnicam in jo odmaknil proti njej. Neizučenemu človeku bi bilo morda videti, kot da ji pošilja poljub, razen tega, da je bila gesta precej bolj diskretna in da ni niti malo našobil ustnic. Toda natakarica ga je že dovolj dobro poznala, da je vedela, kaj je pomenila ta poteza in prikimala mu je v odgovor, pobrala denar in odšla. Atreyu je vstal, se nekoliko pretegnil, in pomignil Rose da se morata odpraviti.

Trey je pomahal natakarici in na mizo položil denar. Ko je natakarica vzela denar in odšla je Rose začela protestirati. "Smotan si, zakaj si plačal tudi mojo pijačo?" je povprašala. Čeprav se ji je zdelo kavalirsko da je Trey plačal tudi njen delež, se ji ni zdelo prav da je to storil brez njene privolitve. Pomignil ji je da se morata odpraviti, zato je Rose vstala, se prijazno nasmehnila natakarici, nato pa prijela Treya za roko in ga potegnila mimo gruče obiskovalcev ki je pravkar vstopala v lokal.
Njegovo roko je spustila takoj ko sta varno prišla ven. "Torej, kakšne načrte imaš za danes?" je povprašala ko sta hodila po ulici proti šoli. Potihoma je upala da nobenih, saj je uživala v njegovi družbi in je hotela da se njuno prijetno druženje nadaljuje še naprej. Sploh pa za tisti dan ni imela nikakršnih načrtov, saj je imel Jesse trening skoraj ves dan in se bosta videla šele zvečer. Če se bosta videla. No seveda da se bosta. Nasmehnila se mu je.

((nadaljuj nekje drugje? ))

((Nadaljeval tukaj: http://magic.highforum.net/t56p15-velika-dvorana#2438 ))