Fenris je med Nataliejinim spraševanjem ostal modro tiho, le ko so se njegove oči prvič srečale z ravnateljevimi je malenkost nagnil glavo v znak vljudnosti. Ni vedel zakaj, vendar ob starcu se je počutil nelagodno, kakor da bi ravnatelj že samo s svojo prisotnostjo razodeval vse njegove skrivnosti. Predvsem zato se je Fenris Rexa izogibal kadar je bilo to le možno, kadar pa je bil vseeno primoran komunicirati z njim, je ostal strogo vljuden in formalen. Prav tako ni vedel ali je Rex še razmišljal, ali se je hotel izogniti odgovarjanju, a ker tudi trenutek ali dva kasneje še ni začel govoriti in ker Spolzgadovec ni mislil prenašati ravnateljeve prisotnosti brez da bi imel kaj od tega, se je vključil v debato.
"Mislim da nama lahko poveste vsaj približno, kako so ti predmeti videti," je dejal stvarno. "Navsezadnje so, če so tisti ki so jih začarali sledili istemu principu kot za dvernike, ti predmeti v skrajni nevarnosti da jih kdo zamenja za smeti ter jih vrže v ogenj ali stranišče. Tam pa sklepam da jih nihče ne bi rad šel iskat, niti vi ne, v primeru da jih do konca leta nihče ne bi našel."
Nekako je imel Fenris občutek, da preprosti priklicni urok na teh predmetih ne bi deloval, saj bi bilo to preveč preprosto. In to je bila že ena lastnost, ki bi jo lahko ob potrebi izkoristil v svoj prid. Vendar se je odločil da bo Natalie to zaupal šele, ko bosta stran od nepoklicanih ušes, sicer bi jima lahko kdo ukradel idejo, Rex pa bi lahko celo spremenil uroke če bi se mu zdelo da bi imela zaradi tega Spolzgadovca nepošteno prednost.

"Moja draga učenca," se je nasmehnil Septimus, da so se konice njegovih košatih brkov ukrivile še nekoliko navzgor in so bili videti skoraj kot miniaturni slonovski okli. Vabila, da sede za Spolzgadovsko mizo sicer ni sprejel, toda odločil se je, da učencema vsaj delno odgovori na vprašanje, saj ga je njuno zanimanje zelo veselilo. "Če bi vama to povedal, bi bilo nepošteno od mene, saj bi imela veliko prednost, drugi pa nobene." Pomežiknil je Fenrisu. "Ne skrbi mladi mož, ne bodo rimali v koš. In tudi če bi, so začarani. Tudi če bo predmet videti kot da je namenjen za vsakdan, ga ni čarovnika, ki bi ga zmogel vreči stran." Še malo si je privihal brke in se zahahljal sam pri sebi. Vedel je, da ne bosta zadovoljna z odgovorom, sploh Fenris, ki je bil nekoliko manj sproščen kot Natalie. Toda več jima res ni mogel zaupati, saj bi s tem prikrajšal druge učence. Kljub temu se je v njegovih besedah že skrivala neke vrste uganka. Vprašanje je bilo le, če jo bo tisti, ki mu je bila namenjena, zmožen razvozlati. "Torej vama želim uspešno iskanje, mlada dama in gospodič." To rekši se je zasukal na petah, da je njegov plašč zaplapolal, potem pa je odkorakal iz dvorane in se izognil še neizgovorjenim vprašanjem, ki so počivala na ustih drugih študentov.

Že prve besede, ki so prišle iz ravnateljevih ust so ji povedale, da je to izgubljen boj. Povedal jima ni popolnoma nič, svoje besede pa je rahlo enigmatično obrnil in Natalie si jih je vtisnila v spomin, da jih bo lahko kasneje preučevala. Potem, ko ju je na nadvse prijazen način odpravil in se poslovil, sta s Fenrisom ostala spet sama. “No, moram reči, da je bilo to izjemno produktivno,” se mu je zarežala, potem pa zavzdihnila. “Se mi je pa zdelo, da je bilo nekaj na njegovih besedah…” Nesproščeno se je ozrla, da bi se prepričala, da ju nihče ne posluša, potem pa vseeno dodala:”Morda bi morala poiskati bolj zaseben kotiček…?” Počasi se je dvignila s klopi, potem pa med redkimi ostanki, ki so še ostali od sladice poiskala sladkorno palico. Vtaknila jo je v usta in začela uživaško sesati, hkrati pa Spolzgadovcu pomignila, naj ji sledi. Odpravila sta se skozi vrata v Veliko dvorano, preko avle in po stopnicah navzdol nazaj proti ječam. Ni bilo dolgo, da sta prišla do dobro znane stene in potem, ko se je prepričala, da so v bližini samo kače, je Nat zašepetala geslo, ki ju je spustilo v dom. Dnevna soba je bila precej polna, svetlolaska pa je vedela, da se ob tej uri prav nobena od njenih cimer ne zadržuje v spalnici. “Greva v mojo sobo ali te bo preveč sram, da bi bil sam z dekletom v splanici?”

[back to Slytherin? ;D]

Ko je bilo ravnateljevega govora konec, je v Veliki dvorani završalo od navdušenja. Ena redkih, ki se ni obrnila k svojemu sosedu ali sosedi in se vrgla v debato pa je bila Sophie. Namesto tega se je zastrmela predse in se izgubila v svojih mislih. Za kratko jih je prekinila edino razburjena debata o plesu, ki naj bi sledil, kar je med kopico deklet pač za pričakovati. A Sophie je razmišljala o nečem drugem. 30 magičnih predmetov je predstavljalo neverjetno priložnost. S tem bi ji morda končno uspelo. Časa ji je zmanjkovalo in počasi je začela čutiti težo svojega bremena bolj in bolj. Kot v odgovor na njene misli, se je amulet zazdel še težji. Odsotno je do konca pojedla večerjo in se šele čez čas zavedla, da je ena izmed zadnjih, ki so še v dvorani. Zmajala je z glavo, potem pa se napotila proti dnevni sobi. Dobro bo morala premisliti kako se lotiti tega in ni smela izgubljati časa.

----- much much later -----

Ko sta zapuščala lokal, jima je nasproti skozi vrata stopila gruča ljudi in Trey se je ustavil, da bi jih spustil mimo. Toda na svoji dlani je nenadoma začutil Rosino in za trenutek je nehal dihati, ko ga je potegnila naprej skozi množico. Takoj, ko sta bila spet zunaj, ga je spustila, in škoda je bila storjena. Atreyu se je počutil, kot, da bi ga polila z mrzlo vodo po tem, ko se je nekaj čudovitih trenutkov namakal v jacuzziju. Ugriznil se je v ustnico in razmišljal, ali naj se ji zlaže glede tega, kaj je počel tisti večer. Izjemno je užival v njeni družbi, toda bal se je, da se bo začel obnašati kot zaljubljen kužek, če bo z njo preživel kaj več časa, kot ga že je. Palico je zavrtel v zraku. Pravzaprav sem hotel po kosilu v dnevni končati nekaj nalog za uroke in napoje. No, po tem, ko se spravim iz teh oblek. Lahko se mi pridružiš. Ja, to je bilo bolj varno. Tudi če bi se jima pridružil še Jesse ni bilo čisto nič čudnega, da bi Trey in Rose sedela skupaj in delala nalogo. Med tem sta uspela priti do Velike dvorane in Atreyu je snel jakno in jo držal v rokah pred sabo, da je skril še vedno viden kavni madež.

"Naloge za uroke in napoje? Sliši se zabavno" je Rose sarkastično dejala ko ji je Trey povedal kaj je imel v planu. "Z veseljem se ti pridružim, saj moram tudi jaz narediti še nekaj nalog ki so se mi nabrale zaradi moje lenobe" je dejala Rose in se nasmehnila. Ni marala delati nalog, sploh pa ne nalog ki so jih dobili pri napojih in urokih. Teh dveh predmetov vsekakor ni oboževala. Vstopila sta v veliko dvorano in se napotila proti mizam. Prišla sta do njihovega omizja. Rose je pogledala če bo slučajno kje opazila Jesseja, vendar ga ni bilo na spregled. Usedla se je na klop in pozdravila znance ki so že sedeli za mizo. "Upam da je danes za kosilo kaj dobrega" je rekla proti Treyu in se mu nasmehnila. Hrana se je pojavila na mizi. Rose si je na prazen krožnik pred sabo naložila nekaj krompirja. Mesa tokrat ni vzela, tako ali tako pa ga ni jedla dostikrat. "Mi lahko prosim podaš kozarec?" je vprašala Treya in se mu nasmehnila. Kozarci so bili namreč bližje njemu in če bi se Rose stegnila da bi si ga vzela sama bi lahko podrla kaj iz mize.

Pomahal je znancem, na katere sta naletela. Med njimi je sedel tudi Greg, ki je visoko privzdignil obrvi, ko sta Rose in Trey sedla skupaj za mizo. Na srečo ni bilo nikjer blizu ne Jesseja ne Evelyn, sicer bi Atreyu že zdaj iskal kak izgovor, da odide. Tako pa se je posvetil hrani, ki se je pojavila na krožniku in nekaj trenutkov čudežno pozabil na vse svoje težave. Potem pa ga je iz njegovega varnega zavetja zvabil Rosin glas. Dvignil je pogled in se obrnil proti kozarcem, ki so stali na njegovi strani mize. S kotičkom očesa je opazil, kako previdno je Greg opazoval njegovo reakcijo. Vedel je, da je njegov prijatelj lahko prebral njegova čustva precej hitreje kot drugi. Najbrž mu je bilo že zdaj jasno, da bi morala Rose reči le besedo in bi se Atreyu ves vesel ulegel in ji pustil, da hodi po njem. Segel je po kozarcu in ga z nasmeškom položil pred Rose. Greg je skoraj neopazno zmajal z glavo in Trey je povesil glavo in se spet posvetil svoji hrani. Greg ni rabil na glas spregovoriti, da je Trey vedel, kaj mu je hodilo po glavi. Rose je bila Jessejeva in Trey se ni imel kaj mešati. Zabodel je kos krompirčka in si ob tem predstavljal Jessejev obraz, toda ta gesta mu ni nudila zadovoljstva, temveč mu je kvečjemu vzbudila še večji občutek krivde.

"Hvala" je dejala Rose, ko je Trey pred njo postavil kozarec. Ujela je pogled ki ji ga je namenil neki fant. Predvidevala je da je to Greg. Ignorirala ga je. Stegnila se je po vrč z nekim sokom in ga nalila v kozarec, nato pa se je posvetila hrani pred seboj. Prijetno vzdušje ki je vladalo med njo in Treyem preden sta prišla v veliko dvorano in prisedla k omizju se je razblinilo kot milni mehurček. In to vse samo zaradi tistega pogleda ki ji ga je namenil fant. Bil je tako obtožujoč. Kot da dela nekaj narobe ko takole sedi pri mizi s postavnim sošolcem in klepeta z njim. Volja po hrani ji je splahnela, zato je bolj ali manj samo še brskala po krožniku, kot pa da bi kaj nesla v usta. Odložila je pribor in pogledala Treya. "Oprosti, mislim da boš danes moral naloge reševati sam. Glava me boli in mislim da bo najbolje da grem spat" je dejala in se kislo nasmehnila. Vsak ki jo je kolikor toliko poznal je lahko opazil da z njo ni vse uredu. Vstala je od mize in se poslovila od množice. Obrnila se je nazaj k Treyu in dejala "hvala za to prijetno dopoldne, upam da ga bova še kdaj ponovila." Obrnila se je okoli svoje osi in odhitela proti vratom.

((sj je kul, če poznaš Grega, on je tut naš sošolec ))

Zvok odloženih vilic je dvignil njegov pogled k Rose in srce mu je upadlo, ko je videl njen nejevoljni, razburjeni obraz. Kaj neki se jima je zgodilo kar naenkrat? Še nekaj minut nazaj sta bila oba dobre volje in veselo razpoložena. Ko je vstala in se poslovila, ji je uspel komaj pomahati v slovo, ni pa imel časa, da bi vzel palico in jo vprašal, če lahko kaj stori, da bi se bolje počutila, čeprav si je tega silno želel. Rose mu je že obrnila hrbet. Skrušeno je gledal za njo, ko se je sunkovito spet zasukala. Njegov obraz je razsvetlil žarek upanja, ko je rekla, da je imela prijetno dopoldne in da upa, da ga bosta še kdaj ponovila. Hitro je prikimal, potem pa se je Rose že spet obrnila in odkorakala proti vratom. Gledal je za njo dokler ni zapustila dvorane, potem pa se je za njegovim hrbtom pojavil Greg. "Vidim, da si prebolel Evelyn," je rekel nekam pikro, a dovolj tiho, da ga je slišal samo Atreyu. Ta je svojemu svetlolasemu prijatelju namenil nekoliko grd pogled. Pa kaj, če jo je prebolel. Bo moral zdaj celo leto žalovati zato, ker je cela dva dneva imel punco? Greg je skomignil z rameni, kot da bi mu prebral misli. "Saj nič ne rečem, Rose je huda mačka, ampak ima že fanta. Dobro veš, da se take stvari nikoli ne končajo dobro. Ne bo ga pustila zaradi tebe, če pa bi slučajno ga, boš ves čas vedel, da si jo nekomu speljal." Trey se je ugriznil v ustnico in pogledal stran. Z Gregom se ni imelo smisla prepirati, pa tudi če bi poskušal, je vedel, da je imel njegov sošolec prav. Tudi Treya je zdaj minila vsa volja in težkih korakov se je odpravil iz Velike dvorane, ter razmišljal o skoraj polni steklenici tekile, ki jo je imel še vedno spravljeno v svojem zaboju. Na tak zoprn dan človek ni imel kaj veliko drugega početi kot to, da poskuša svojo žalost utopiti kakor ve in zna in Atreyu se je odločil narediti točno to.

Po nekaj minutah poljubljanja pod tušem se je Jesse naslonil nazaj in ugasnil prho. "Že?" je nedolžno vprašala in mu pomežiknila. Stopila je do mesta kjer je pustila brisačo. Ko je stopila mimo v brisačo zavitega Jesseja se je poredno nasmehnila in mu potegnila za brisačo, da se mu je le ta odvila od telesa. Preden bi jo lahko kaznoval je že stekla proti fantovskim spalnicam, spotoma pa je s tal pobrala še svoje perilo. "Lahko" je odgovorila ko jo je vprašal če gresta skupaj na kosilo. "Najprej pa moram še v svojo sobo po čiste obleke" je dejala in se nasmehnila. "Se dobiva spodaj?" je vprašala.
Ko se je Jesse strinjal s tem da se dobita v veliki dvorani je pograbila svoja oblačila in se odpravila proti sobi. Še bolj se je zavila v brisačo, vedela je namreč da bo na poti iz fantovskih spalnic v dekliške tarča pogledov marsikaterega fanta, in tudi kakšnega dekleta, v dnevni sobi. Ko je prispela v svojo sobo, si je v rekordnem času oblekla čisto spodnje perilo in nase navlekla najbolj oprijete kavbojke ki jih je našla v omari. Čez še vedno mokre lase je potegnila majico brez rokavov, čez njo pa še srajčko, ki pa je pustila odpeto saj se ji ni dalo ukvarjati še s tem. Obula je svoje črne all starke in se odpravila iz sobe.

Ko je hodila proti veliki dvorani si je z urokom malce posušila lase, saj je ujela kar nekaj presenečenih pogledov ljudi ki jih je srečala na poti. Ko je vstopila v veliko dvorano ji je v nosnice butnil vonj po hrani in njen prazen trebušček se je oglasil. Rose se je nasmehnila sama pri sebi in se odpravila proti domskemu omizju. Usedla se je poleg Jesseja in se mu nasmehnila. "Si me zelo pogrešal?" ga je vprašala in se navihano nasmehnila. Ukradla mu je poljubček, nato pa se je stegnila po kozarec da bi si natočila sok. Pred njo se je pojavil krožnik s kosilom. "Mmm, diši dobro" je dejala boj sebi kot drugim. "Dober tek" je glasno dejala, nato pa se je lotila hrane na krožniku pred njo.

((Jesse))

Stopil je v prazno sobo in iz omare potegnil srajco ter ruto. Srajca je bila rdeče barve, ruta pa svetlo modre. Narejena je bila iz svile. Na noge si je hitro dal oranžne nogavice in se zapodil po stopnicah v Veliko dvorano. "Čudovita si, draga. In ja, sem te." Pogledal je na krožnik. Tri kile zelja in dve krvavici. "Oh ja... Dober tek."

Nekoliko mu ni dišal sok. "Raje bi kavo." Črna kava je bila čisto na začetku omizja in sprehodil se je do nje. Natočil si jo je v čašo in na dušek izpraznil. Potem pa se je sprehodil nazaj do Rose. "Njooom."

"Pšttt" ga je utišala. "Nisem čudovita" je dejala in se nasmehnila ko ji je dejal da jo je pogrešal tistih 10 minut ko se nista videla. Očitno njen sarkazem ni bil dovolj izrazit ko je vsem voščila dober tek. Za kosilo so namreč imeli hrano ki je ni najbolj oboževala, vsaj krvavic ne. Nezadovoljno je brskala po krožniku ko je Jesse dejal da bi kavo. Ko je videla njegovo navdušenje nad popito kavo je takoj postala boljše volje. Namesto da bi jedla zelje, je vzela kruh. Odtrgala je majhen košček in ga vtaknila v usta. "So si pa izbrali okusno hrano za danes" je sarkastično dejala. Z roko je podrsala Jesseju po nogi in se nasmehnila. "Dragi greva po kosilu na sprehod?" je vprašala. V usta si je spet nesla košček kruha.

"Tiho mala." Videl je da Rose ni najbolj navdušena nad hrano. "Rose lepo te prosim, bi pa vzela vegetarijanski meni če si vedela da je tako kosilo!" Moral jo je malo jeziti. "Tako si čedna ko se razjeziš, muca." Podrsala je po njegovi nogi in napel je ramena. "Packa!"

"Da draga. Lahko." Počasi je pojedel, potem pa se vstal. "Kam pa greva?"

"Ko bi vedela da bo to za kosilo sploh prišla nebi" je sitno dejala in grdo pogledala Jesseja ki jo je očitno dražil. "Tvoja mucka bo postala še bolj jezna če jo boš dražil" je dejala in se nasmehnila. Pojedla je kruh do konca, nato pa vstala in počakala Jesseja da se ji pridruži. Pozdravila je prisotne pri omizju nato pa se odpravila proti vratom.

"V park? Mogoče okoli jezera?" je odgovorila na še v dvorani zastavljeno vprašanje in se napotila proti izhodu iz šole. Pot ju je zanesla do velikega jezera. "Da me danes nebi slučajno vrgel vanj" je rekla in se nasmehnila. Prijela ga je za roko in sprehodila sta se po bregu.

((nadaljuj tam.. ))

• Tag: Niall

Abbey je tega dne na večerjo prišla nekoliko pozno. Ko je vstopila v veliko dvorano je bila ta že skoraj povsem prazna, le tu in tam je za mizo še sedel kateri izmed zamudnikov, kot je bila sama. Odpravila se je proti omizju Gryfondoma, kjer je bilo dejansko še največ študentov, pa še te se je dalo prešteti na prste na roki. Omizje Pihpuffa na primer, je bilo že popolnoma prazno. Počila se je na klop v bližini nekega Gryfondomovca iz sedmega letnika, ki ga je poznala tako na videz, ter se lotila hrane, ki je še ostala na pladnjih. Ravno ko si je naložila poln krožnik, je opazila kako je v dvorano prihitel eden izmed Pihpuffovcev, žalostno povesil obraz ob pogledu na prazno Pihpuffovsko mizo in se prijel za trebuh. Priprla je oči, da bi ga bolje videla, saj se ji je zdel nekam znam. Potrebovala je nekaj trenutkov, da je ugotovila od kje ga pozna. Spomnila se je, da je to tisti Pihpuffovec, ki mu pri enemu izmed izbitnih predmetov, ki jih imajo skupaj tudi z nižjimi letniki, vedno kruli med poukom. Kako mu je že ime? Nick? Niles? Ne... Niall! se je spomnila. Vzkliknila je: "Hej, če si lačen, lahko prisedeš k našemu omizju, tu je ostalo še nekaj hrane!" Najprej je bil dečko nekoliko zmeden, zato mu je še pomahala naj prisede.

Niall je na vso moč tekel proti Veliki Dvorani. Vedel je, da zamuja in močno je upal, da je ostalo še kaj hrane. Prekleti Harry! si je mislil med tekom. Ravno ZDAJ me je moral zamotiti. Mi ni mogel svojih neumnih žonglerskih trikov pokazati prej?! V resnici Niall ni bil mnenja, da so Harryjevi triki neumni, a trenutno je bil lačen in jezen. Končno je prispel do jedilnice in pogled mu je takoj zašel na Pihpuffsko mizo.

Ko je opazil, da je za mizo le še en učenec, ki se ravno baše z zadnjimi grižljaji hrane na mizi, mu je kar zakrulilo. Prijel se je za trebuh in žalostno pogledal v tla. "Harry, dolžan si mi večerjo," je zamrmral sam pri sebi. Niall se je odločil, da bo pač prisedel za eno izmed ostalih miz, kajti brez večerjo definitivno ni nameraval spat. Ravno ko je hotel narediti korak proti Drznvraanski mizi, je videl neko dekle, za katero se mu je zdelo, da ga vabi k mizi. Ni bil prepričan, če govori njemu, zato je malce zmedeno pogledal, a gryfondomovka mu je še pomahala.

Niallu se je v trenutku na obrazu pojavil nasmeh in veselo je odkorakal do mize. "Hej," je pozdravil in prisedel. "Hvala za povabilo." Dekle se mu je zdelo znano. Verjetno imava skupaj kakšen predmet.

"Ni panike," je takoj odvranila Abb s polnimi usti krompirčka in popolnoma zignotirala nekaj Spolzgadovcev, ki so so za sosednjim omizjem takoj staknili glave skupaj, ko so opazili da Pihpuffovec je za Gryfondomovsko mizo. "Stradati te pa menda ja ne bomo pustili, tako kot te profesorji med poukom," se je pošalila, zdaj ko se je spomnila, da mu je krulilo skoraj vsako uro pri tistem predmetu. Čeprav so se mu pri tem včasih pridružili tudi trebuhi ostalih študentov, saj so imeli predmet tik pred kosilom. Spomin na to, kako živčna je bila zaradi tega vedno profesorica, jo je spravljal v dobro voljo. S pladnja si je vzela še nekoliko solate in med tem prečesala mizo, če je kje ostala še kakšna sladica, a njen pogled ni našel ničesar. "Škoda, mislim, da so pobrali vse, kar je na jedilniku danes vsebovalo sladkor," je pripomnila.

Niall se je ob njeni pripombi o stradanju med poukom zasmejal. Vedel je, da s tem verjetno cilja na kruljenje njegovega trebuha, saj ga je gotovo slišal cel razred. Torej imava res skupaj en predmet, je pomislil, a se ni mogel spomniti katerega. "Jaz temu pravim mučenje," se je napol pošalil, napol pa mislil resno. "Jaz bi med poukom uvedel prigrizke." Medtem ko si je na krožnik začel nalagati razno vrsto hrane, ki je še ostala na mizi, se je predstavil: "Ime mi je Niall, mimogrede."

Ob njegovi zadnji pripombi se je zasmejala tudi Abbs in si v mislih priznala, da ima popolnmoma prav. Tudi sama je včasih zaradi lakote med urami pred kosilom že komaj dočakala konec pouka, da se je lahko s prijatelji odpravila v veliko dvorano. Sicer pa je tako ali tako vedno komaj dočakala konec pouka, pa naj je bila lačna ali ne. Ko se ji je predstavil, je potrdil njeno ugotovitev, da mu je ime Niall, kot ga je vedno klicala profesorica med tisto uro, zato se je prej tudi spomnila njegovega imena. "Abbey, me vesli," se je predstavila še sama. Ker je bilo hrane na njenem krožniku vedno manj, jo je čezdalje bolj začelo najedati dejstvo, da bo ostsla brez sladice. "Misliš, da imajo še kaj sladkega v kuhinji?" je tako mimogrede vprašala Nialla. Resnično je potrebovala sladkor.

"Tudi mene," je po pravici povedal Niall in ji podal roko. Spet mu je zakrulilo in vrgel se je na hrano. Nekaj časa sta z Abbey v tišini jedla. Ko je hrane že skoraj zmanjkalo, je Niall ugotovil, da je še vedno malce lačen in ravno ko je začel razmišljati o tem, da bi po večerji smuknil še v kuhinjo, je Abbey izjavila: "Misliš, da imajo še kaj sladkega v kuhinji?"

Niall jo je ves navdušen pogledal. "To je pa že skoraj tako, kot da bi mi brala misli," je povedal z nasmehom na obrazu. "Ravnokar sem namreč nameraval skočiti v kuhinjo in preveriti, če je še kaj ostalo." V usta je dal še zadnji grižljaj. "Greš z mano?" je vprašal.

Z Gryfondomovske mize so pladnji, krožniki in pribor počasi začeli izginjati, skupaj s še tisto malo hkrane, ki je ostala na njih. Abbs je pogledala k ostalemu omizju in opazila, da tam ni nič drugače. Očitno je že precej pozno, je pomislila. V dvorani je bila le še peščica študentov, ki pa so počasi začeli vstajati in se odpravili vsak proti svojemu domu. Niallova ponudba jo je zelo mikala. Sama sicer ni bila več lačna, a izrecno je potrebovala nekaj sladkega in odločila se je, da danes brez sladice ne gre spat. Tudi sama je vstala s klopi, pogledala Nialla in nagajivo rekla: "Shall we?"

((Lahko nadaljuješ v kuhinji.))

Ob Abbeyjinem odgovou se je Niall nagajivo nasmehnil in še sam vstal. Ni bil prepričan, če je učencem ob tej uri vstop v kuhinjo sploh dovoljen, a pravzaprav mu je bilo za to tako ali tako vseeno. Pravila je za zabavo namreč prekršil že neštetokrat. "Si že bila kdaj v kuhinji?" jo je vprašal. Vedel je, da to vprašanje mogoče zveni malce neumno, saj je bila Abbey tista, ki je prva načela temo o kuhinji, a nikoli ne veš. Niall je namreč poznal kar precej učencev, ki v kuhinjo še niso stopili.

EDIT: ((Šele zdajle vidla tist v oklepaju. Bom kr u kuhinjo neki napisala, ti pa samo zaključ tu, ok?))

"Nekajkrat," je rekla Abbs in natančno številko raje obdržala zase. Podatkov o tem kolikorat si kršil pravila je bolje obdržati zase. "Glede na to, da si prvi predlagal, da se dejansko odpraviva v kuhinjo predevam, da tam spodaj nisi novinec," se je nasmehnila. Tako sta se zapletla v pogovor in se skupaj odpravila proti kuhinji.