Fant je sprejel njeno roko, vendar se nanjo sploh ni oprl, verjetno, da ne bi izpadel šibko. Ah, moški... Ker ni kazal nobenega znaka, da misli svojo dlan umakniti, ga je potegnila za sabo in kot bi mignil sta bila skozi zid in na hladnih hodnikih. Tej so bili večinoma zapuščeni, bližje, kot sta bila Veliki dvorani, pa je študentov postalo več, zamudnikov kot ona sama. Povzpela sta se po še enih stopnicah in se znašla v avli. Natalie je z ramo odrinila ogromno vratno krilo in sklenjenih rok sta smuknila v dvorano. Ker ni želela sprožati govoric, ga je že hotela izpustiti, vendar, če je bolje pomislila, bi to izpadlo, kot da puskušata kaj skrivati, kar bi bilo samo še boljše gradivo za trače. Počasi sta se približala Spolzgadovski mizi in zlatolaska jo je potegnila proti najbližjima prostima sedežema. Ko sta sedla in končno razpletla prste, je nekaj najbližjih študentov že šepetalo svojim sosedom in se obračalo proti njima, vendar jih je gladko prezrla in segla po dišeči gobovi juhi, ki je bila v bovli pred njo. Medtem, ko si je nalivala, se je neopazno nagnila proti Fenrisu in mu navihano zašepetala: »A greš stavit, da me bodo danes zvečer dekleta že spraševala, koliko časa sva že skupaj?« Že res, da so bili učenci kačjega doma najbolj zadržani in skrivnostni, vendar so se govorice pri njih širile kot ogenj po suhem dračju, pa čeprav so večinoma ostale samo med njimi.

[velika dvorana it is ]

Ko se je v dvorani nabralo dovolj veliko število učencev, da bi bilo varno sklepati da so bili prisotni vsi ki mislijo biti prisotni, je ravnatelj z žličko za sladico nekajkrat narahlo udaril ob svoj kozarec. Po dvorani se je razlegel rezek zvok vibrirajočega stekla, in vse oči so se uprle vanj, njih lastniki pa utihnili. Mogočna podoba Septimusa Augustusa Magnusa Eustaciusa Corneliusa Rexa se je dvignila s stola. Oblečen je bil v dolg plašč iz težkega bombaža lešnikove barve, obrobljen s hermelinom. Kljub temu da je bil že krepko čez svoja najboljša leta in da so bili njegovi lasje in dolga brada že povečini beli namesto plavi, pa je še vedno premogel močan glas in nekakšen žar dostojanstva, ki mu je dajal uglajen, aristokratski videz.
"Učenke in učenci Bradavičarke," je začel svoj govor z istimi besedami kot že ničkolikokrat. "Kot nedvomno veste, se nam čez dober mesec bliža nič manj kot tisočletni jubilej naše izobraževalne ustanove. Dolgih, veličastnih tisoč let odkar so se Godric Gryfondom, Daniela Drznvraan, Perwola Pihpuff in Salazar Spolzgad zbrali na natanko tem mestu in napol podrto ruševino spremenili v prvo čarovniško akademijo na Britanskem otočju. Kot izjemen dogodek ob taki historični prelomnici smo z Ministrstva za čaranje dobili dovoljenje, da po šolskem posestvu poskrijemo nič več in nič manj kot trideset čarobnih predmetov. Nekateri od njih so malo močnejši, drugi malenkost šibkejši, vendar pa imajo vsi zavidljivo stopnjo magične energije. A najboljše še pride: kljub temu da nihče ne ve kje so poskriti, pa posamezen predmet pripade tistemu, ki ga najde. Pravil je malo, in so kot sledi..."
Ob tem je iz enega od mnogih žepov v notranjosti plašča izvlekel pergamentni zvitek, si na nos nataknil nemogoče majhna očalca, razvil zvitek in začel brati:
"Paragraf A: Kdorkoli najde katerikoli posamezen predmet izmed tridesetih čarobnih objektov poskritih na Bradavičarski šoli za čarovnike in čarovnice (v nadaljevanju "Bradavičarka"), si ga ima pravico lastiti.
Paragraf B: Polna lastnina na predmetih iz paragrafa A (v nadaljevanju "Predmeti") preide na lastnika ob koncu šolskega leta, v katerem se vrši dogodek. V primeru da najditelj ob koncu leta ne poseduje omenjenega Predmeta, lastnina preide na trenutnega posestnika.
Paragraf C: Če je katerikoli Predmet uničen, ne Ministrstvo za čaranje (v nadaljevanju "Ministrstvo"), ne Bradavičarka ne odgovarjata za nastalo škodo.
Paragraf D..."
Tukaj se je Rex ustavil, saj je videl da so učenci, nevajeni strokovnega besednjaka, že izgubili interes. Namesto tega je zvitek spet zvil ter ga skupaj z očalci pospravil nazaj med gube svojega plašča, ter spregovoril z bolj prizemljenim tonom:
"Kot lahko slišite se tudi tokrat Ministrstvo na veliko ponaša s svojimi sposobnostmi da neko stvar povejo s čimveč kompliciranimi besedami. Torej na kratko: kdor najde katerega od teh predmetov ga sme obdržati, vendar pa ga je tudi dovoljeno vzeti drugim, recimo kot nagrado v dvoboju. Tisti ki ima predmet na koncu šolskega leta postane njegov pravi lastnik in ga sme obdržati do svoje smrti, v svoji oporoki pa ga mora vrniti Ministrstvu ali Bradavičarki. Še vedno ste odgovorni za svoja dejanja, zato naj opomnim vse, da ne mislim prenašati nobenega pretepanja ali nevarnih kletev. Ta dogodek je del proslave in njegov namen je, da se naučite iznajdljivosti, taktičnega razmišljanja, in pa da se izpopolnite v praktični uporabi vašega znanja čarovnij. Kopija pravil bo obešena v avli pred veliko dvorano, tako da si jih lahko kadarkoli preberete če vas zanimajo natančna pravila, ali pa če na katero pozabite. Preden pozabim in vam sladica otopi možgane, pa še zadnja stvar: v soboto zvečer čez dva tedna bo v veliki dvorani ples ob obletnici ustanovitve šole. Kot veste udeležba ni obvezna, vendar pa vas ob tej okrogli letnici vse še toliko bolj prisrčno vabim nanj. Majhna ptičica mi je prišepnila, da bo letos ples resnično nekaj posebnega. Zdaj pa prosim, uživajte v večerji."
To rekoč se je Septimus usedel nazaj na svoje mesto, po celi dvorani pa se je razlegel oglušujoč trušč, saj je imel vsakdo nekaj za povedati, ponekod pa so se zgrnile kar cele skupine v eno točko in se vneto pogovarjale.

((Če ne boste drugače napisali se sklepa da ste bili na večerji prisotni, če pa bi radi še s kom kaj pokomentirali glede povedanega, pa ste več kot dobrodošli da to tukaj tudi napišete.))

Bila je še ena povsem običajna večerja in Trey je sedel na svojem povsem običajnem mestu in povsem običajno jedel malo, ker drugače ni mogel spati. Ravno je popil še zadnji požirek bučnega soka, ko je Ravnatelj vstal in pritegnil pozornost vseh prisotnih študentov. Če bi lahko govoril, bi najbrž ostal brez besed. Seveda je vedel, da se bliža tisoča obletnica. Kdo pa ni? Toda trideset čarobnih predmetov? Kaj takega se v zgodovini Bradavičarke še ni zgodilo. Vedel je, da mora priti do vsaj enega od teh predmetov. Nekaj njegovih sošolcev se je že spustilo v strateške pogovore glede tega kako in kaj bi želeli. Nihče ni točno vedel, kje začeti z iskanjem in kaj jih čaka, toda to jih niti slučajno ni ustavilo. Trey je mrzlično razmišljal, kaj bi lahko storil zato, da jih prehiti. Bil je samo eden človek. V letniku jih je bilo deset, če je štel še druge domove pa štirideset. Že za njih bi zmanjkalo teh predmetov, pa sploh ni upošteval mlajših letnikov. Hkrati pa je bil prepričan, da predmeti niso kar prosto ležali naokrog. Ko je vstajal od mize, je s pogledom ujel Evelyn in spreletelo ga je še eno pereče vprašanje. Koga bi povabil na ples? Nekoliko je zardel, celo v konice las, in se po hitrem postopku odpravil iz dvorane, odločen, da si natančno prebere pravila in razišče, kako bi najlažje lahko prišel do skrivnostnih predmetov.

Olivia Amy Jules je ob ravnateljevem nastevanju ustanoviteljev sole smuknila v dvorano. Hvala bogu, ni veliko zamudila. Da n bi pritegnila prevec pozornosti je po hitrem postopku stekla do mize svojega doma in se naslonila na naslonjalo. Medtem ko je ravnatelj razlagal in razlagal nekaj cesar ni cisto tocno poslusala - kar je bilo vseeno saj se bo besed spomnila se 10 let po vsem tem - je sama grickala opecenec z maslom. Res je bila lacna. Le kako je lahko spet pozna? Naslednjic se bo zacela pripravljat ze tri ure prej.. Zmajala je z glavo in na hitro osinila velikansko mizo uciteljev na odru. Vcasih je tam stala njena mama, potem pa.. Amy je hitro odgnala misel in se osredotocila na mogocno postavo ravnatelja. Ko je iz zepa potegnil listek je podzavestno zavila z ocmi.Je sploh mogoce se bolj nakladati? je zdolgocaseno pomislila. Zacela se je igrati z konico svojega ogrinjala, ki je ob straneh svetlikal v modri barvi Drznvraana, njenega doma. Nasmehnila se je in pogladila se grb. Pritegnil so jo besede 'skriti predmeti'. Rada je imela postulovscine, avanture... Vse kar je bilo povezanoo s kanckom nevarnosti in veliko zabave. Z nasmeskom je poslusala kako jih lahko poiscejo. Nasla bo kaksnega. Dva, ce ne celo tri. Mora jih. Malce zivcno je se zadnjic ugriznila v toast in poskusala preslisati glasno vriskanje mnozice. In potem je zaslisala se zadnje besede. Ples? O, joj. Ni bila ravno dobra plesalka ceprav je imela rada glasbo. In kaj ce je nihce ne povabi? Ah, ne saj ni tako grozna. Nekdo bo ze... Upam! Pravila bo prebrala na poti iz Velike dvorane. Zdelo se ji je brezveze d bi se zaganjala z glavo skozi zid, saj tako hitro ne bo se nihce nicesar nasel.. Se vedno ni vstala, ampak na usesa vlekla o cem se pogovarjajo ostali, medtem ko si je mazla se en toast.

Nathaniel je po napornih urah končno prišel pred velika vrata ki so vodila v nostranjost Velike dvorane. Počasi jih je odrinil in opazil, da so v njej zbrani že skoraj vsi učenci. Hitro je odhitel do Pihpuffovske mize in se usedel na enega izmed praznih mest. Pogledal je naokoli in na srečo ni pritegnil veliko pozornosti, saj so vsi pomenkovali drug z drugim ali pa si v usta basali velike količine hrane, ki je kar kopnela iz miz in pozlačenih krožnikov. Tudi sam si je postregel z njo, saj je bil sestradan. Ravno ko je v ustih mlel prvi grižljaj okusne hrane, je za mizo profesorjev vstal ravnatelj Bradavičarke, ter vse učence vljudno pozdravil, kot vsak dan pred tem. Že ko je Nathaniel mislil da bo znova pridigal o šolskih pravilih in nezanimivih novostih ki so povezane z Bradavičarko, je začel govoriti o obletnici šole, ki se jim je z vsakim dnevom vedno bolj bližala. Odložil je pribor in prisluhnil ravnateljevemu govoru, ki ga je nadaljeval z zanimivimi stvarmi o iskanju tridesetih predmetov, ki so bili skriti po celotni Bradavičarki in njeni okolici. Vse kar moremo storiti sedaj je to, da jih najdemo, si je mislil in opazil da so se učenci že zamislili in razmišljali o tem, kako jih bodo najhitreje najdli. Tudi sam je hotel kakšnega najti in upal je, da mu bo sreča v naslednjih dneh ali morda tednih, naklonjena. Že ko je mislil da je ravnatelj končal z svojim govorim, je še omenil šolski ples, ki se bo odvijal na Bradavičarki v naslednjih dneh, potem pa se končno usedel na svoj stol. To bo še zanimivo, si je rekel Nathaniel, zbasal v sebe preostalo hrano, ki je še ostala ne njegovem krožniku, potem pa skupaj z ostalimi učenci zapustil Veliko dvorano.

((Uhhh, kok postov v manj kot pol dneva. XD A sem prav dojel tole: govor je na večerji, Rex pa misli pravila nabiti na steno v avli na stil Dolores Umbridge po tem ko bo konec? Ker iz nekaterih postov mi ni čisto jasno glede tega ))

Pustil se ji je odvesti do Velike dvorane in ji sledil do Spolzgadovskega omizja. Sicer se je ob vstopu v sobano tudi on zavedel, da sta se še vedno držala za roki, vendar je vedel tudi da je bilo zdaj že prepozno da bi komurkoli skušal dopovedati nekaj, kar bi nasprotovalo tistemu, kar si je ta nekdo že vbil v glavo. Nevede sta bila istih misli, namreč da bi, če bi se sedaj spustila, izgledala kot mlad parček, ki se zelo neuspešno trudi skrivati svojo zvezo, kar bi bil visoko-oktanski bencin za govorice.
"A greš stavit, da me bodo danes zvečer dekleta že spraševala, koliko časa sva že skupaj?" ga je izzvala Nat. Fenris se je zdrznil kakor da bi se šele zdaj zavedel kje je (čeravno je velika pretiranost te geste dala jasno vedeti da se zafrkava), ter z enako pretirano zasanjanim glasom dejal:
"Oprosti, kaj? Izgubil sem se v tvojih očeh."
Ni pretekla sekunda, ko se je že nasmejal lastni igri, nato pa pomežiknil in dodal:
"Skorajda zagotovo bo vsaj ena imela kaj pripomniti, vendar sem prepričan, da tudi jaz ne bom ušel komentarjem na tvoj račun. Vsekakor obstajajo dosti slabše vrste govoric, zato se niti ne sekiram kaj dosti glede tega. V najboljšem primeru bodo mislili da gre za najstniško romanco, v najslabšem pa da sva bila otroška prijatelja in je najino razmerje kulminiralo v romantičnem trenju, dokler se nisva več morala zadrževati. No, ali pa kaj drugega kar spominja na slabo napisano mehiško telenovelo."
Namenil ji je še enega svojih bleščečih nasmeškov, nato pa se tudi sam lotil hrane. Med večerjo sta izmenjala nekaj komentarjev ali pripomb, a ni še minil trenutek od tega ko je Fenris dokončal glavno jed in odložil vilice, že se je po dvorani razlegel tisti tipičini "cin-cin-ciiiiiiiin" ravnateljevega kozarca. Kot vedno v njegovih šestih letih kar je bil na Bradavičarki, so tudi tokrat učenci potihnili in pozorno prisluhnili ravnateljevemu nagovoru. No ja, pozornost je pri branju pravilnika občutno upadla, vendar je Rex, ki je imel očitno neprecenljiv občutek za takt in natančno poznavanje razpoloženja množice učencev (slednje je Fenrisu delovalo že skoraj kot masovno branje misli), z branjem kaj hitro nehal in v nekaj stavkih povzel bistvo. Kratki povzetki dolgočasnih dokumentov so bili še ena od ravnateljevih sposobnosti, ki je staremu močno dvignila priljubljenost med učenci.
"Lov na zaklade, kaj?" je Fenris pripomnil z dvignjeno obrvjo in navihanim nasmeškom, takoj potem ko je ravnatelj utihnil in se je začelo vsesplošno govorjenje enega čez drugega. "To bi znalo biti zanimivo. Ampak še bolj zanimivo se mi zdi, da ni nič rekel o tem kako močni dejansko so ti predmeti, niti kako izgledajo."
To je bilo bolj razmišljanje na glas, a po tem se je obrnil nazaj k Natalie in jo pogledal naravnost v oči.
"Torej Nat, "you and me against the world," kot se reče?" jo je vprašal z enakim navihanim nasmeškom kot prej. Nato pa je še bolj hudomušno dodal: "Ali pa moram tvojega soplesalca najprej premagati v dvoboju?"

Quin je imel spet težavo pri izbiranju obroka. Miza je bila polna dobrot, dišale pa so mu prav vse. Dolgo je tuhtal katera jed bi ga naredila najbolj simpatičnega dekletom in se začel malce razgledovati, kaj so njegove sošolke sploh jedle. Nato je zagledal eno, ki je ravnokar uletela in jo takoj ocenil, da je bila v šestem letniku. Bil je kar dober pri ugotavljanju kateri letnik so bila dekleta, še posebej rad je vedel za tiste, ki so imele še kaj več v glavi kot nezanimiv prah, torej Drznvraanovke. Namazala si je opecenec z maslom in takoj je dobil idejo za svoj obrok. Že se je odločil, da si bo še sam postregel, ko je blondinka začela ljubko gristi svoj masleni prepečenec. Roka mu je avtomatično segla po fotoaparatu in že je imel palec na sprožilcu, ko je ravnatelj začel z besedami 'pravil je malo...' kar je hipoma pritegnilo Quina, da je bolje prisluhnil in za hip pozabil na fotoaparat, ki ga je še zmerom držal v smeri prikupnega dekleta. Ravnatelj je prenehal brati pravilnik in Quincy je postal nejevoljen. Toliko inteligentnih besed, pa jih nihče noče slišati... Zagotovo bi lahko našel predmete s pomočjo pravilnika, nekaj mora biti skrito v besedah samih. Morda je odgovor celo čisto logičen za bister um kot ga imam jaz, zdaj pa ga ne bom mogel najti, ker nismo slišali še preostanka. Oči so se mu spet posvetile, ko je ravnatelj omenil, da si lahko pravila sam prebere v avli, kamor se je hipoma odločil, da bo šel po večerji, a ga je spet nekaj zmotilo. 'Ples ob obletnici ustanovitve šole'... Besede so kar zazvenele in iskale prostor v njegovih zapletenih možganih. Trajalo je nekaj minut, tako da so vmes njegovi sošolci že zapustili mizo in ko se je spet zavedal, da ni še nič prigriznil, je videl, da je blondinka, ki jo je prej zagledal, le dva metra oddaljena od njega, med njima pa ni bilo nikogar več. Seveda, ples! In kaj je boljšega kot lepotica z možgani... Osredotočil se je samo nanjo. Že je začel premišljevati, kako bi jo pripravil do pogovora, ko je sklenil, da ji bo prepustil, da ga najprej opazi in počakal njeno reakcijo. Morda bo videla njegove modre oči in se sama premaknila teh nekaj centimetrov ter se mu pridružila.

((Amy? ))

Amy je pogledala po veliki dvorani. Vecin jih je ze zapustilo svoja mesta in so odsli prebrati navodila. Nasmehnila se je. O, ja morala bo najti kaksen predmet. Mmed govorom je opazila fanta fotoaparatom. Nekejkrat je pomeziknila, da bi se prepricala ce je res hotel slikati njo. Zamisljeno se je obrnila nazaj, a s kotickom ocesa vseeno opazovala svetlolasca. Ko v dvorani res ni bilo skoraj nikogar vac, pri njihovi mizi pa ste sedela samo se ona dva se je nasmehnila. Premerila ga je s pogledom in se za trenutek ustavila na njegovih ledeno modrih oceh. Pa se pameten naj bi bil? Ni slabo... je pomislila. Presedla se je dve mesti bolj proti njemu. "Hejla." je pozdravila. Namenila mu je se en nasmeh in si popravila ogrinjalo. "Lep fotoaparat." je zamrmrala. Sama pri sebi je zmajala z glavo. Cesa bolj bedastega se ni mogla spomniti, ha? Ce kaj potem ji taksne stvari res niso sle. Edina stvar ki ji ni sla. Rahlo je zardela in si zivcno popravila pramen las ki ji je padal na obraz. Zberi se Amy! si je zabrusila v mislih. "Jaz sem Amy." se je nazadnje predstavila. Sest let je ze na soli pa ga se ni srecala? Pobrskala je po spominu. Na videz se ji je zdel kar znan. Skomignila je z rameni in naredila pozirek caja iz skodelici, ki jo je prinesla zraven ko se je presedla. Se vedno pa ni odmaknila pogleda od fanta pred sabo.

Delovalo je. Drznvraanovka se je sama premaknila k njemu. Quincy se je nasmehnil na njen komentar na fotoaparat. Naprava ga ni še nikoli razočarala pri pridobivanju ženske družbe. "Ni slab, kajne. Bi te motilo, če posnamem kakšno sliko s tabo? Prejle sem se komaj zadrževal." ji je pomežiknil. Pravzaprav je že imel nekaj njenih fotografij, ki jih je posnel na dvorišču, v parku ali pa mimogrede na kakšnem hodniku. V svojih sedmih letih si je nabral že lepo trofejo slik vseh možnih lepotic, ki so se sprehajale po Bradavičarki, ampak vedno je raje fotografiral dekleta iz svojega doma, saj so se mu zdele veliko pametnejše in zanimivejše kot kakšne praznoglave Pihpuffovke. "Kako ti je pa ime, če smem vprašati?" je poskušal biti čimbolj očarljiv in se spet nasmehnil ter ji ponudil roko z načrtom, da bi potem njeno polujubil. Bil je prepričan, da bi kavalirska taktika uspela. "Jaz sem Quin. Lepo te je bilo spoznati." Amy...preprosto in ljubko. Ko je Amy prijela za njeno skodelico, ga je spet zamikalo, da bi jo fotografiral. Fotoaparata se je že tako navadil, da ga skoraj ni izpustil iz rok, čeprav mu je ta visel za vratom. "V kateri letnik hodiš?" je poskusil nadaljevati pogovor. "Ah, ne povej mi! Bom uganil." se je nagajivo nasmehnil "Peti letnik?" Namenoma se je zmotil, saj ga je nadvse zanimal način kako ga bo popravila. Poskušal si je zapomniti zven njenega glasu, obliko njenega nasmeha in njene točne besede. Vse ga je izjemno zabavalo.

Amy se je rahlo presedla na stolu in dvignila desno obrv. Namenila mu je presenecen pogled. "Kolikor vem, nisem ravno fotogenicna." je zamrmrala in se rahlo nasmehnila. "Ampak ce ze vztrajas, ne bi imela nic proti." je nazadnje odvrnila. Potem se ga je spomnila. Videla ga je v parku, s fotoaparatom seveda. Ni mu posvecala prevec pozornosti saj je mislila, da slika predvsem praznoglave Piffpuhke, ki so tekle za fotoaparatom samo da bi se kdaj pa kdaj ponasale s sliko. Amy pa so zanimale cisto drugacne stvari. Definitivno ni imela prazne glave. Odlozila je skodelico in mu podala roko. Spetse ni mogla upreti nasmehu. Quin. je ponovila v mislih. Ne bi rabila avtomatskega spomina, da bi si ga zapomnila. Zasmejala se je. "Res zgledam tako mlado? Sesti letnik." ga je popravila. "Ti pa si sedmi letnik, ce sem prav ugotovila." je se dodala. No, pravzaprav ni ugotovila, ampak se je spomnila seznama ucencev. Komolec je naslonila na mizo in glavo naslonila v dlan. Se enkrat ga je premerila s pogledom in poskusala ugotoviti o cem razmislja. To ji nikoli ni slo, ne glede na to kako se je trudila. Ampak to je nikoli ni ustavilo. Z drugo roko si je spet popravila pramen las, ki ji je vztrajno lezel na obraz.

Seveda ne bi imela nič proti. Dekleta se rada slikajo, tudi, če tega nočejo priznati. Je prepričan sam vase razmišljal Quin, ko je posnel 2 fotografije. Svetloba je bila ravno pravšnja in skozi fotoaparat je videl čisto drugo podobo. Njene oči so se lesketale v različnih barvah, te pa so ga čisto zmedle. Ni jih bilo možno opisati samo z eno besedo, saj niso bile ne samo modre ne zelene, ne samo temne niti močne ali le intenzivne. Bile so čarobne. Moral je posneti še eno sliko. Kako si je želel, da bi lahko zamenjala sceno. Zunanja okolica bi bila bolj prijetna, ampak večerilo se je in popolnih svetlobnih trenutkov je bilo zelo malo. Potreboval je več časa, zato jo je moral zainteresirati. Ko mu je podala roko jo je res poljubil in se ji prisrčno nasmehnil. "Šesti, že?" se je 'začudil' in se spet nasmehnil. "Zelo mladosten obraz imaš." Njen smeh je bil prikupen in takoj ga je vzljubil. "Ja, res sem sedmi. Staram se." zasmejal se je. Resno Quin, se nisi mogel spomniti bolje zveneče šale? si je mislil sam pri sebi in se poskušal hitro spomniti kako si izboriti priložnost za dodatno druženje z Amy. Že se je spomnil na ples, ko si je prikupno popravila pramen las. Samo ples ni bil dovolj. Potreboval je boljšo idejo, takšno, ki bi bila lahko kadarkoli in kmalu. Ravnateljev govor! ga je prešinilo. "Amy... bi te morda zanimalo, da bi iskala čarobne predmete z malo moje družbe?" poskušal je izpasti kul, skulirano ali vsaj simpatično, čeprav ni vedel, če je postavil vprašalnico s pravilnim vrstnim redom ali s pravo izbiro besed. Če bi ji lahko razlagal o napojih bi mu šlo bolje, kot kakršnokoli osebno spraševanje. Besede so bile že izrečene in ni jih moral več popraviti, zato se je le lepo nasmehnil in čakal odgovor.

Amy je poskušala prezreti njegov fotoaparat. Upala je, da na fotografijah ne izgleda tako gozno kot se je zdelo njej. Opazila je zmeden pogled in se spet ni mogla upreti nasmehu. Mogoče le ni tako slaba v branju ljudi. Nekaj časa ni rekla ničesar, ob njegovi gesti je samo malce zardela in odmaknila roko. Spet mu je namenila nasmeh.Je s tabo vse v redu? Mislil bo da si čisto zmešana, ker seže celih destem minut samo nasmihaš. Še za Pihpuffko bi te lahko imal? se je okrala v mislih. Večino časa se je iemla za pametnejšo in boljšo od drugih, ampak v bližini fantov je običajno izpadla bedasto. Raje bi predavala o urokh, ali nečem podobnrm. Veliko lažje bi ji šlo z jezika, kot pa to. Na izjavo, daima maldosten obrazek je zavila z očmi. To je ves čas poslušala in po šetih letih, ti počasi gre na živce. Toda Quin ji je postajal všeč, zatomu je bilo oproščeno. "Ah, kje pa. Samo eno leto si starejši od mene, tako še jaz izpadem stara. Ššš!" ga je nasmejano opozorila. Njegovo vprašanje jo je malce presenetilo. "In če res najdeva kakšen predmet, čigav bo?" je vprašala in kot prej povzdignila desno obrv. Morala se je resno pripraviti do tega da se ni zasmejala, ko je poskušal izpasti kul, skulirano ali vsaj simpatično. Še enkrat je pogledala njegov fotoaprat. "Se e dlogo ukvarjaš z fotografiranjem?" je vprašala, preden bi pozabila na svoje vprašanje, čeprav je bilo to malo mogoče.

Kako ji je uspelo? Kako je lahko njegovo neumno šalo spremenila v nekaj briljantnega. Nobena puhoglavka tega ne bi mogla narediti. Takšne ženske verjetno sploh ne bi poznale humorja. Amy pa je bila prav ljubka. "Če najdeva kakšen predmet je seveda tvoj. Mene bolj zanimajo uganke in spletke, ki naju bodo pripeljale do njih. Morda bomo morali celo Drznvraanovci malce pretegniti svoje možgane in spet povaditi uroke." Če bi lahko zapustil lepotico pred njem, bi bil zdaj že globoko v iskanju. Komaj je čakal na kakšno sled, ki ga bo dobro presenetila, a Amy je bila zaenkrat prav zanimiva družba. "Predmeti so res lahko kjerkoli in igra se je šele začela." Z zanimanjem na izrazu je pogledal naokoli, da bi ji nakazal, da je za igro ogromno možnosti in vsaka bi bila lahko zanimiva, ter ji nato pomežiknil. "Kaj praviš? Si za?" S tem bi lahko tudi izvedel če je bila res tako znanjaželjna kot je delovala in lahko bi našel sorodno dušo. Res, če bi ga zdaj zavrnila, bi bil kar razočaran. Lahko bi rekel, da je kar pričakoval vprašanje o fotografiranju. Dobil ga je že neštetokrat in da bi si bolj popestril vsakdanjik si je začel izmišljevati zgodbe, ki jih je predstavil vsakemu malce drugače. A pri Amy ni vedel. Če ga je bila sposobna prebrati, bi vedela, če bi ji povedal izmišljotino. Previdno je začel s pravo verzijo. "Ah ja, že kakšnih 8 let. Kar prevzelo me je, zdaj pa slikam vse kar vidim." V redu. Ni ji povedal preveč, niti premalo, a vseeno je prijel za fotoaparat in že nakazal, da jo bo slikal še enkrat, če bo še drezala z vprašanji o fotoaparatih. Moral jo je malce tudi pohecati, da bi se večkrat nasmehnila, saj mu je bila prav simpatična. Pihpuffovke imajo tako zlagane nasmeške, Amyin pa je prav čudovit. Se bo razjezila, če jo še enkrat slikam?

"Kako kavalirsko, celo predmetu bi se odpovedal." se je zasmejala Amy in se vzravnala. Naslonila se je nazaj in ga pogledala v oci. "Kaj pa vem, Quin. Nisem ravno zatimsko delo." je brezbrizno rekla. Ob njegovem izrazu se je zarezala. "Hecam se. Seveda, lahko skupaj kaj najdeva." je se vedno v smehu rekla. Glede na njegov izraz je pomislila, da si ga ne bi smela tako privosciti. Ampak v njeni glavi je bilo precej smesno. "In kje bi ti zacel? Predmeti so res lahko kjerkoli..." je odvrnila in sledila njegovemu pogledu. Prav je imel, tukaj ni bilo vprasanja. Predmete so verjetno tako razprseni po soli in njeni okolici da jih bo skoraj nemogoce najti. Potem jo je spet premagal smeh. "Ce je ze nam, Drznvraancem, ki smo pametni, to tezko, predstavljaj si uboge Pihpuffce." je pkjasnila svoj smeh. Zmajala je z glavo, ze samo gledati jih, bi bila nagarada. Sploh pa se bo vecinatakoj zagnala v iskanje - kar bi ce ne bi bilo Quina verjetno tudi sama naredila - in se tako z glavo zaletavalo skozi zid se preden bi sploh razmislili. Skomignila je. Trideset predmetov, to je bilo precej veliko.
"Dobro, dobro. Tudi prav." je zamrmrala in zakrilila z rokami, da bi nakazala da je res ne rabi spet slikati. "Samo to se: kaj sploh naredis s slikami?" je vprasala z nasmeskom, v pripravljanosti, da jo bo res spet slikal. Zamisljeno si je se enkrat ogledala njegov obraz, in poskusala razlovlati njegove misli. Pri Pihpuffcih je bilo to cisto lahko, pa ce si bil dober v branju izrazov ali ne.

Zarežala se mu je in izmenjala sta še nekaj besed, preden sta svojo pozornost popolnoma posvetila hrani. Ravno je bila na tem, da poje še zadnji košček ribe v smetanovi omaki, ki je ostal na njenem krožniku, ko jo je zmotila ravnateljeva naznanitev, da ima nekaj za povedati. Odložila je vilice in se obrnila proti dvignjenemu učiteljskemu podiju, dvorana pa je potihnila. Kar je imel starec povedati, je bilo ekstremno zanimivo in zalotila se je med razmišljanjem, kaj vse bi lahko počela, če bi našla katerega od predmetov. Vsekakor se bo potrudila, da bo to uresničila. Začel je brati pravilnik in naenkrat je napetost v dvorani precej popustila, kar pa je postalo jasno tudi ravnatelju in z nekaj človeku prijaznimi besedami je povzel vsebino navodil. Tisti, ki jih tako zelo zanima vse imeti na papirju, si bodo liste lahko ogledali zunaj, avli, kar je bila najrazumnejša stvar, kar jih je starec naredil. Njeno pozornost je v tistem trenutku spret pridobil Fenris s svojim hudomušnim komentarjem. "Mm, ja, morda vsebujejo kakšne prepovedane vrste magije, in so zato raje ostali tiho... Potem bi vsekakor rada našla kakšnega z magijo ljubezni in poželenja..." Namenila mu je širok in bleščeč nasmešek, preden so jo ujele njegove izjemne vijolično-modre oči. V trenutku je čutila napetost, ki pa je izginila z njegovo duhovito pripombo. "Dvoboj med Risom in Fynnom bi bil pravzaprav zelo zanimiv, veš..." Natalie ni dvomila, da njegovo povabilo na ples ne bi bilo edino, vendar ga je takoj sprejela. Svetlolasec je bil zabaven in inteligenten, z njim pa se je prav tako lahko dejansko pogovarjala. Sovražila je tiste fante, ki so se namesto z njo pogovarjali z njenimi prsmi. Zavedela se je, da so med govorom na mizi glavne jedi zamenjale sladice in navdušeno je posegla po malinovi tortici, ki je prikladno stala v njeni bližini. "Misliš, da bo te predmete težko najti?" Vprašanje je bilo namenjeno njenemu sosedu, medtem ko je Nat navdušeno oblizovala žličko, da je srebrna bunkica v njenem jeziku kar nekajkrat glasno 'klenknila' ob stiku z drugo kovino.

[o đizs, kašna aktivnost... Za pou dneva grem h babici, pa je tlele 5 novih postou?! ]

Zavrnila ga je. Razumel je netimsko delo, saj je že velikokrat ugotovil, da večina ni mogla slediti njegovemu razmišljanju in je sam uspel narediti dvakratno delo, če mu ni bilo potrebno dajati dodatnih razlag. Čeprav včasih se je prileglo, če je komu pokazal, kaj vse se mu je pletlo v glavi in mu s tem dokazal svojo inteligentno prednost. A Amyina mrzla pripomba ga je prav zabolela. Prehitro je sklepal? Nekaj sekund ga je pustila, da so se na njegovem obrazu pokazala kanček žalosti in občutek izgube ter zmedenost, nato pa mu je pokazala, da se samo šali. Nasedel ji je, pa tako očitno je bilo. Paziti se je bo moral, saj ga je res medla. Nekako si je kar oddahnil, a ni bil prepričan, če ga ne bi Amy še enkart prelisičila. Toda zdaj je Quincy vsaj vedel, da z blondinko ne bo kar preprosto dolgčas in njenega povoda do iskanja predmetov se je prav veselil. "Oh idej imam že ogromno." je bil takoj vesel Quin, saj je lahko kakšno ubesedil. "Ampak ne smeva se prenagliti in biti nepremišljena. Če vzameva to kot preprosto raziskavo morava najprej začeti na začetku. Prva pomembna stvar, ki smo jo danes iz ravnateljevih besed izvedeli so..." Čakal je, da ga bo dopolnila, saj je moral ugotoviti kako hitro deluje njen um. "Tako je. Večina nikoli ne bere pravilnika, zato lahko sklepam, da bo nekaj na njem." Quin ni še vedel kaj bo našel... lahko bi bila koda skrita v tekstu, lahko bi bila pomembna vsaka peta beseda, lahko je pomemben ravno predzadnji stavek. Ni vedel kaj, ampak nekaj je bilo na pravilniku in to je nameraval odkriti. "Seveda, če se ne motim, bo treba ukrepati hitro." Pogledal jo je s svojimi intenzivno modrimi očmi in opazoval, če se bo njegov adrenalin, ki je kar prekipeval zaradi neznanih reči, ki jih lahko odkrije, prenesel nanjo. "Ja, Pihpuffovcev se res ne bojim, da bi naju prehiteli." Spravljala ga je v smeh. Na njeno vprašanje o slikah je samo resno rekel: "Če bi ti povedal, bi te moral ubiti." nato pa se je zasmejal, da je videla, da se je pošalil in je bilo logično, da jih lepo shranjuje v albume. Imel je celo galerijo doma in zelo malo slik se je izkazalo za neuporabne. Fotografijo je pač obvladal.

Ob pogledu na njegov obraz se je spet zasmejala. "Oprosti, res sem se samo salila. Skoda da te nisem slikala. Neprecenljiv izraz.'" se je v smehu opravicila. Res ni hotela da bi ostal jezen nanjo, ali kaj podobnega. Prikimala je. Ideje so imeli vsi, a v Quina je imela toliko zaupanja, da bodo te zamisli boljse od deugih. Mislim, dva res pametna Drznvraanca, sta zagotovo dobra ekipa. Poleg tega jo je vsa ta stvar z raziskovanjem resnicno mikala. Rada je imela taksne avanture. Adrenalina se nikoli ni branila. Vsi so mislili, da so Drznvraanci samo sedijo, berejo in se ucijo, kar pa je bila popolnoma zgresena teorija. Sama nikoli ni bila taka, Quin se je izkazal da tudi ni taksen, in vecina ostalih pravtako. Spet je pokimala v znak strinjanja. "Da moramo prebrati pravilnik." ga je takoj dopolnila. Zdaj ga je ze lazje brala. Nasmeshnila s je, ko je ugotovila da ima prav. No, seveda ima prav. Saj imvedno prav. Tudi na to je ze pomislila. Verjetno se v pravilniku res skrva kaj pomembnega. Vsaka moznost je obstajala in pravilnik se je zdel kot logicen zacetek. Logicen zacetek za tiste, ki so imeli dovolj pameti da so na to pomislili. Navduseno je pokimala. "Kdor prej pride, prej melje." je zamrmrala. "Nikoli ne ves. Lahko te presenetijo." je odvrnila v sali. Se sama ni verjela v to. "Ne, no. Resno mislim. Enkrat mi jih bos moral pokazati." je rekla. Res je zelela videti njegove slike. Saj je ze slikal tudi njo, kajne? Nasmehnila se je in si sla z roko skozi lase, medtem ko je cakala na nkegov naslednji odziv pa ga je gledala v oci. Modra ji je postajala vedno bolj vsec.

((Meni se zdi takšna aktivnost super: nikoli ne zmanjka novih priložnosti za RPG ^^))

Moral se je nasmehniti Nataliejini pripombi o dvoboju med njegovim običajnim vzdevkom, in tistim, ki mu ga je nadela sama.
"Hja, po mojem bi šlo za dolg in razvlečen spopad, ampak na koncu bi zmagal Ris, ker je manj poznan. V knjigah in filmih "Underdog" vedno zmaga," ji je odvrnil in se znova nasmehnil. Prisotnost sladice je preusmerila njegovo pozornost, in takoj se je zagrebel za čokoladno tortico, ter se je lotil ko je v miru počivala na njegovem krožniku. Ni vedel zakaj je toliko Spolzgadovcev oboževalo čokoladno torto (poleg očitnega razloga da je bila *dobra*), vendar je kaj kmalu ugotovil da "kdor prvi pridrvi, tortico dobi". V usta je nesel grižljaj in za trenutek zaprl oči, da je lahko v polnosti užival v okusu. Nato ga je Nat s svojim vprašanjem o tem, da naj bi bilo predmete težko najti, zdramila iz čokoladno-obarvanega transa. Fenris jo je pogledal in ji odvrnil:
"Po mojem že. Če bi bil jaz na Rexovem mestu, potem jih že ne bi skril pod umivalnik v Spolzgadovski kopalnici, ali kam drugam kjer bi se lahko vsak štor spotaknil čeznje. Ne, mislim da bodo ali tako močno zavarovani, da ne bomo mogli do njih brez določenega uroka, ali pa tako dobro skriti, da jih lahko najdeš le po naključju, ali pa če točno veš kaj iskati. Kakorkoli, potem ko pojeva do konca bo treba Rexa počakati v zasedi in si prebrat pravila, ne glede na to kako dolgočasna so. Po mojem da nezainteresiranost publike ni bil edini razlog zakaj je nehal pri točki D."
Nato se je nasmehnil in se ji odločil malo ponagajati: "Hej, mogoče ga pa lahko s svojim naravnim šarmom prepričaš, ali pa samo dovolj govoriš o tem, da mogoče izda kakšen namig o tem kje bi bil kateri od teh predmetov, ali pa kakšni sploh zgledajo?" Ob tem ji je pomežiknil, saj je mislil le napol resno, vendar pa po drugi strani nista imela ničesar za izgubiti.

Natalie je manj pozornosti namenjala Fenrisu in več čokoladni tortici, ki je napol pojedena počivala pred njim. Poleg sadnih tortic je bila ta njena absolutna favoritka in po njej bi posegla že prej, če bi jo videla. Medtem ko je bil Spolzgadovec v žaru razlage, je svojo žličko centimeter za centimetrom pomikala proti njegovi sladici, potem pa naenkrat izprožila roko in velik kos tortice smuknuila v svoja usta. Bila je [u]božanska[u]. Tej vilinci so bili geniji. Potem ko je počasi pogoltnila grižljaj in se prepričala, da ji na zobeh ni ostalo nič čokolade, je Risu namenila zelo širok in zelo nesramen nasmešek. “No, ja strinjam se, moj šarm vedno deluje. Lahko bi ga zapeljala, samo v spalnico skočim po moj lingerie…” Obrnila se je in opazila, da je starec ravno vstajal od mize. “No, ravno prav! Pridi, greva!” Vedela je, da fant zelo verjetno ni mislil resno, ravnatelj pa je bil veliko preveč izkušen, da bi mu dejansko ušel kakšen podatek, vendar je bilo vredno poizkusiti že samo zaradi zabave. Če ne drugega, bi mu lahko težila toliko časa, dokler jima ne bi kaj povedal že iz čistega obupa, kako se ju zgubiti. Vstala je od mize in se začela počasi in nevpadljivo pomikati proti učiteljskem podiju, s katerega se je Rex ravno začel spuščati.

Sledila mu je brez težav. Bil je tako vesel, da jo je hotel kar objeti, a je bil raje previden, da je ne bi s čem odgnal. To bo še zabavno. se je namuznil Quin. O temu, da bi ga presenetili pihpuffovci ni nikoli razmišljal, saj se mu je zdelo samoumevno, da je nemogoče, zato se je nasmejal šali. "Torej, draga Drznvraanovka. Se kar odpraviva pustolovščini naproti?" Prijetno se ji je nasmehnil in ji podal roko, da bi videl, če mu je zaupala. Spet ni bil prepričan v svoj izbor besed, ampak kmalu ji bo lahko razlagal o veliko bolj zanimivih rečeh in skupaj bosta raziskovala meje znanosti. Iskanje predmetov bi bilo zanimivo in polno adrenalina, a s sopotnico bi lahko postalo še veliko bolj zabavno. Sledilo je še eno vprašanje o fotografiranju. No, saj je bila Amy prav prikupna in njeno zanimanje za njegove fotografske sposobnosti je bilo prav navdušujoče. "jih bom MORAL pokazati" se je zasmejal Quincy. "No če bom moral, bom pa moral. Ampak v dom bova šla kasneje." Bil je neučakan. Avla najprej, nato ostalo. Igra se je zanj ravnokar začela. Skupaj sta odšla iz Velike dvorane.

((sem naju kar spravil vn... boš ti začela v avli?))

Septimus je v miru dokončal večerjo in neznansko je užival v razburjenem ozračju, ki ga je povzročil njegov govor. Seveda je sam vedel, kako priti do vsakega predmeta, vendar pa tega ni nameraval razkriti nobenemu od študentov. Ošinil je nekaj učencev, ki so po njegovem govoru resnično hitro zapustili Veliko dvorano in odhiteli proti mestu, kjer so zdaj visela obešena pravila iskanja. Vedel je, da bodo nekateri izmed teh našli predmete, če ne zaradi drugega razloga že zato, ker so bili izvrstni čarovniki in čarovnice ali pa ker so preprosto imeli srečo.
Z damastnim prtičkom si je obrisal usta po tem, ko je pospravil še zadnjo pohano miško, potem pa je večerjo poplaknil z radodarno količino izvrstnega maslenuška, ki so ga naročali iz gostilne Pri Treh Metlah. Tudi učitelji so se navdušeno pogovarjali. Sicer sami niso smeli sodelovati v tekmovanju, toda tudi oni niso vedeli, kje so bili predmeti skriti in kakšna magija jih je ščitila, zato je bil dogodek tudi za njih velika uganka. Septimus si je nekoliko popravil plašč in brado, ter si privihal brke, potem pa je vstal od mize in se v svojem počasnem ritmu odpravil proti izhodu iz dvorane. V tistem pa je njegovo pozornost pritegnila Spolzgadovka, ki se mu je približala.
"Si imela kakšno vprašanje glede tekmovanja?" je vprašal, njegove oči pa so se ob tem hudomušno zaiskrile.

Ker se je osredotočal na svoje besede in na Nataliejine oči, je bil popolnoma slep za dlan, ki se je le malenkost izven njegovega vidnega polja prikradla do njegovega krožnika, nato pa mu naglo kot ugriz kraljeve kobre zmaknila grižljaj torte.
"Hej!" je vzkliknil bolj iz presenečenja kot neodobravanja, nato pa se je njegov obraz spet sprostil in lahkotno je pripomnil: "Drugič mi rabiš samo reči, veš."
Seveda ni imel priložnosti da bi rekel karkoli drugega, saj je Nat že vskočila s svojim komentarjem o brezhibnosti njenega šarma, in omembo zapeljivega spodnjega perila. Takoj zatem je že opazila ravnatelja odhajati od učiteljske mize in Fenrisu pomignila naj gre z njo. Malo v znak maščevanja, malo zaradi same igre, je pred tem na hitro še sam z njenega krožnika ukradel kos sadne torte, nato pa ji je sledil.

((Malo krajši post, bom imel več za napisat ko bo Rex odpisal ))

Ravnatelj jo je očitno opazil, saj se je kakšen meter pred njo ustavil in jo prijazno nagovoril. “Pravzaprav ja, gospod. Torej, ko ste opisovali predmete, ste bili zelo skopi. Ne dvomim, ad tudi v pravilniku o naravi samih predmetov ne piše prav nič več. Spraševala sem se, kašna je dejansko razsežnost temovanja. Ali predmeti vsebujejo magijo, ki jo je drugače izjemno težko doseči? Morda samo izjemno močne čarovnije? Ali pa kakšno prepovedano vrsto?” V očeh se ji je videlo, da jo stvar resnično zanima, vklopil pa se je tudi njen čut za vljudnost. “Prosim, prisedite, gospod.” Z gesto je nakazala proti Spolzgadovski mizi, ki je bila sedaj že malodane prazna in tudi sama sedla nazaj na klop. “Ali so predmeti nevarni? Je treba izvesti prav poseben urok, da se razkrijejo? Prosim, povejte nama čim več!” Sedaj je v pogovor vključila tudi Fenrisa in nestrpno je čakala, da bo tudi on kaj dodal.

[tudi moje bolj skopo, ker moji prsti trenutno pri tipkanju precej trpijo ]