Nedelja, še en dan za počitek, si je mislil Nathaniel z nasmeškom na obrazu, ko je odrinil velika težka vhodna vrata, ki so vodila na Bradavičarsko posest. Zunaj je bilo že precej toplo, čeprav je sonce komaj vzšlo. Na travnih bilkah je bila še vedno zbrana rosa, vendar je ta počasi izginjala. Sprehodil se je okoli Bradavičarke in tu ter tam opazil kakšnega učenca, ki je očitno ljubil sončne vzhode kot on. Odšel je po utrjeni potki do Velikega jezera. Njegova gladina ni bila temno modra, kot popoldan, ampak je bila sedaj obarvana v barve sončnega vzhoda. Usedel se je v bližino velikega drevesa in se zleknil na malce mokro travo, ki ga je objela in skrila pred ljudmi. Sedaj je bila že tako velika da če si se ulegel v njo, te ni opazil skoraj nihče, razen če se ti popolnoma pribljiža. Z rokami pod glavo, je tako strmel v pisano nebo, ki je iz minute v minuto spreminjalo barve.
[Atreyu]