[ okej kdorkoli ima čas in ne išče prepira =) i would be happy in je seveda poterpežljiv z odpisovanjem..]

Kaj je Rei delala na severnem stolpu? Nič kaj takšnega, samo spomini. V večini prijetni spomini, saj je tukaj bila z marsikaterim fantom. vendar so tukaj tudi slabi, nevšečni spomini. Kljub srečnim ali ne, se Rei ne prizna, da se jih rada spominja. Ni ji všeč, da je po svoje odvisna od svojih prejšnjih zvez, ki se niso obšle. Vendar ni tukaj zato, da bi si izlila srce. Kje pa. Prišla je na svež zrak in noge so jo mimogrede nesle sem gor. Razgled je bil lep, po polen. Točno ji je bilo jasno, zakaj je to bolj prostor za parčke, kot pa ne. Prvič, je ta prostor osamljen. Drugič, ponoči ga zvezde in okolica naredi še bolj romantičnega kot je že. In tretjič? No si na sveže zaljubljen ali pa pijan kot kafra in ti je pravzaprav vseeno za vse skupaj, samo da si z njim ali njo. Spet so tukaj nekateri, ker želijo nekoga le položiti in to je to. Ne vem, od kje jim vse to. Ni ji bilo ravno všeč, ker so tako prizadeli nedolžne ljudi. To kar je ona počela svoj čas, je bilo oboje stransko brez obveze. Čustveno se ni ranila (zato je tudi to počela) in uživala je v več kot dobri družbi.
Tako zamišljena ni slišala ptiča, ki je poleg nje pristal na polici, kaj šele korakov, ki so se ji bližali. Sedela je na polici in gledala ven, po okolici. Svež zrak jo je pomiril. Včasih Rei postane ne mirna, pa še sama ne ve točno zakaj. Zato jo potem najdeš nekje v osamljenem kotičku, če jo najdeš..

Olivia se je odlocila priti sem, saj je morala urediti svoje misli. Njeno zivljenje se je pocasi obracalo - na boljse ali slabse, odvisno kako vzamemo - sama pa se vedno ni dojela vsega novega. Ceprav je bil severni stolp znan po svojem romanticnem vzdusju, se ji je zdel najboljsi kraj za razmislek. Poznala je vecino dogtkov tukaj, torej je vedela za pare, ki so na tem mestu poceli za solo ne ravno primerne stvari.
V upanju, da ne bo nalatela na nic takega je sledila dolgim zavitim stopnicam v Severni stolp. Dotaknila se je mrzle stene, ki sr je ob stopniscu vila vse do vrha. Ne menec se za kaksno zuzelko, ki verjetno zivi v enem od skrivnih kotov je nadeljevala pot. Poslusala je svoje enakomerne korake in odmevanje, ki je sledilo, saj je nosila visoke pete. Ce v stolpu ni nikogar ne bo nikogar zmotila. Ce pa kdo je tam, jih bo predcasno opozorila nase in preprecila nadaljne nevsecnosti.
Zdaj je ze stala pred vrati, nezno potisnila dol staro kljuko in odprla tezka esena vrata. Dekleta pred sabo na zacetku sploh ni opazila, saj jo je oslepil precudovit soncni zahod, ki je iz tega stolpa igledal se toliko lepse. Zdaj, zdaj je resnicno razumela zakaj temu prostoru pravijo kraj za zaljubljence. Ob takem razgledu se zaljubis v karkoli. Nezavedano se je nasmehnila ob misli na nekega fanta. Ljubezensko zivljenje Amy ni ravno zanimalo, vsekakor pa ne bi imela nic proti fantu. Zdaj se je razgledala po prostoru in opazila delke iz Pihpuffa. Najprej je pomislila da mora to biti se ena puhkoglavka, a ni hotela oditi, zato je sklenila da bo poskusala boti prijazna. Ali vsaj ne bo izpostavljala svoje pameti.
Stopila je blizje in sedla na okensko polico. "Zivjo." je zamrmrala in stegnila roko proti pticku. Ob pravem trenutku ji ga je uspelo malce pobozati, nato pa je odletel. Amy je nekaj casa opazovala kako je letel v soncni zahod, nato pa pogledala temnolasko pred sabo, in cakala na odziv, kakrsen koli pac bo.

Preseneča ali ne, bila je vesela ženske družbe. Sicer je upala, da ni težka, vendar težkega fanta si zdajle res ni želela. Po treh minutah njegovega gobezdanja, bi ga najbrž počila in poslala nekam v tri krasne. "Živijo!" je pozdravila in skočila na tla. Stopila je do nje in opazila da je iz modrega doma. Kar jo je veselilo, vsaj prijazna bo. "Ne skrbi, ne motiš me. Če pa ti potrebuješ samoten kraj mi pa le povej, da se s pokam od tukaj." je začela in iskala nit pogovora. Ženska se ji je zdela znana, torej ni prvi letnik. Vendar ni nekako več od tega. Najbrž jo je videla nekje v šoli ali sami posestvi in trenutno nima to večje veze. Ima priložnost, da naveže stik z njo in postaneta kaj več kot znanki. Sicer Rei ne cilja na najboljšo prijateljico, ker to mesto je že zasedeno in si boljše ne bi mogla želeti.
"Lep je." in ciljala na sončni zahod. Zaradi njega je to tudi eden najbolj priljubljen romantičnih krajev. Kar se ni čudila in ni dvomila o tem. Vendar sta tukaj trenutno zgolj dve osamljeni duši (tako je predvidevala). "Rei, me veseli." se je predstavila z nasmeškom na obrazu in ji ponudila roko v pozdrav. "Sedmi letnik." je še dodala in s tem upala, da bo tudi sama odgovorila na to. Sicer pa ji je bilo vseeno. Le tiste glavni niti pogovora še ni našla, kar je bilo pri Rei kar čudno.

Po pravici povedano Amy ni pricakovala taksnega odziva. Bila g je vesela, a je pricakovala, da bosta ostali ti tisini, za obicajnima 'Zivjo'. Amapk nista. Prwmagala je osuplost in se nasmehnila. "Ne, ne kar ostani. Pravzaprav si trenutno edina 'stvar' s katero lahko prezenem dolgcas." je odvrnila. S zgornjim delom telesa se je obrnila proti svoji sogovornici. Podrobneje si jo je ogledala. Zagotovo je bila Pihpuffka. Najprj je pomislila, da mora to biti se ena puhkoglavka, a je bil spet eden tistihvedno manj reih dni, ko ji ni bilo do prepira. Pamet, gor ali dol, vsekakor je to boljse kot cepenje v tisini in zamisljeno gedati v soncni zahod na mestu za zaljubljence. Boljsega prostorne bi mogli izbrati.
Po videzu je rumenko pred sabo poznala, a drugace o njej ni vedela nicesar. Ne bi je motilo, ce bi nasla se kaksno prijateljico. Vsaj nekoga, ki bi ga lahko normalno pozdravila na hodnikih.
"Prelep." se je stirnjala o soncnem zahodu. Za trenutek se je spet izgubila v mislih , ko je gledala v tako precudovito cudo narave. Bila je skoraj presenecena kako lepo je. Ceprav soncne zahode gleda ze 16 let. Zbudila se je iz zasnjanosti in ji segla v roko. "Amy." se je se sama predstavila. Ni ravno marala svojega prvega imena, zato se je vecino casa predstavljala z drugim imenom. Bolje Amy kot Olivia. "Verjames ali ne - sem sesti letnik." je odvrnila. Re ni marala tega, da so jo ljudje zaradi videza postavljali v manjse letnike. Nikoli n sodi knjige po njenih platnicah!

"Dolgčas kaj?" je vprašala napol nejeverno in pomislila kako ti je na tej šoli sploh lahko dolgčas. Potem pa je ugotovila, da kar lahko, če je ne poznaš kaj preveč dobro in nisi knjižni molj, ki bi cele dneve preživel v knjižnici za knjigami. Vendar ji ni zamerila in se po kakšni minuti ali dve nehala čuditi. Pač ji je dolgočasno in je čisto logično, da brez tega ne bi mogli raziskovati novih poti naprej. "Skoraj vsak dan je tak, vsak mesec, vsako leto." je tiho šepnila in se prepustila magičnemu trenutku. Dvomila je, da zna kdo pričarati tako lep sončni zahod, pa če tudi bi znal ni isti. Nikoli ne bo isti, ta barvni spekter, ki ga premore je čudovit in edinstven.
Zakaj ji nebi verjela, da je šesti letnik? se je spraševala Rei, ker ji ni bilo prav nič jasno. Ljudje od šestega letnika izgledajo približno isto otročji in odrasli. Se veda je zoper vse skupaj odvisno od vsakega posameznika a večje razlike med njimi ni, čeprav vsi mislijo da so. "Verjamem ti." ji je rekla, da bo zadovoljna, čeprav ni imela pojma kaj ženska sploh pričakuje od nje, a več kot očitno je, da ji ljudje tega ne verjamejo. "Ostali ti ne verjamejo ali?" je previdno potipala, ker se res ni hotela opeči. "No, da te pomirim. meni izgledaš kot šesti letnik, če ne celo kot sedmi." Upala je le, da je ne bo to razbesnelo, ker besneče ženske ni potrebovala. Pretepa pa še manj. Nasmehnila se ji je iskreno, ker je mislila popolnoma resno.

"Jap. Prebrala sem ze vecino knjig iz nase knjiznice, znam ze skoraj vsako besedo iz ucbenika o katerem koli predmetu, vecina mojih prijatljev pa je trenutno v sobi s svojo drugo polovico ali na neki zabavi, ki se je ni najbolj pametno udeleziti." je odgovorila, ceprav ni bila prepricana, ce ga je Rei sploh pricakovala. Skomignila je z rameni, saj je to ni ravno motilo, samo malce tecno je bilo. Vsekakor pa je ob takih trenutkih najvec odkirla, se najvec novega naucila.. Dolgcas je bil vcasih potreben, saj drugace ne bi imeli razloga za odkritje polovice sedaj ze odkritih stvari.
"Vsako deselteje, stoetje in tisocletje." je pritrdila. "Vedno je lep, toda barve se vsakic drugace prelivajo. Enkrat so oblacki, drugic jih ni. Nikoli ni popolnoma enak. Definitivno pa je carobno lep." je zamrmrala in se zastrmela v prepletanje rdece, oranzne in modre. Najlepsi kontrast, ki gaje poskusalo upodobiti ze mnogo slikarjev, a nobenemu ni uspelo tako dobro, kot je v resnici. Ce bi bilo mozno, to pricarati tako lepo kot je po naravnem postopku, bi bilo vredno vsake carovnije.
Nasmehnila se je njenemu ne razumevanju. "Nekatri pravijo, da izgledam premaldo za sesti letnik. Redno slisim da imam precej maldosten obraz, zaradi cesar bi me nekateri postavili v cetrti letnik ali se nizje." je pojasnila. "No, hvala. Vsaj nekdo, ze to je zacetek." je rekla in ji vrnila nasmeh. Takoj se je pocutila bplje, ker je niso vsi imeli za tri leta mljaso. Ceprav ji cez kaksnih 40 let tega ne btako zal, verjetno.
"Kaj pa ti pocnes v tem prelepem stolpu?" je pijazno vpeasala in na hitro se enrat pogledala soncni zahod, mi je poasi prihajal k svojemu koncu. Nato pa je vso svojo pozornost spet namenila sogovornici.

Presenetila jo je. kakor, da bi ji brala misli, a je bila prepričana da ji ni. Vendar je bilo čudno vseeno, zato ji je le pokimala. "Predvidevam, da ne bereš enciklopedije in teh zadev? Ali pač?" je povprašala, ker to bi lahko bila zelo dobra iztočnica za pogovor. "Saj zato je edinstven." je pripomnila in se po večini strinjala z njo. "Oblački znajo popestriti celotno barvitost in prelivanje barv. Prav sijajno je." je rekla, ko je pomislila na puhaste oblačke razporejene po nebu. Definitivno se ga ne da narisati kar tako, kaj šele pričarati. vendar je lep in vsi poskušajo delati neke približke temu, kar vidijo. Trud je ponavadi poplačan, ne pa vedno in nekateri se res ne trudijo veliko. Pa vendar to ni njena zadeva, ker sama ne obstaja v svetu slikarjev in umetnikov.
"Veš, ne smeš se sekirati zaradi tega kam te drugi postavijo. Brez veze je in popolna potrata časa." jo je pomežiknila. "Sicer se pa vsaj na stara leta ne boš sekirala, kar je dobro." je še dodala, da bi jo še bolj razvedrila. Potem se je zamislila in iskala odgovor, kaj sploh počne tukaj. "Prišla sem si osvežit misli." je dejala. "Nekako me pomiri tukaj gori, ker je bolj samotno. No že izpustimo romantične trenutke." zasmejala se je lahkotno in pogledala njo. "Pa ti?" je vprašala nazaj.

"Ah, enciklopedije. Na to sem skoraj pozabila, ampak je vcasih prav brezveze ce si zapomnis vse kar vidis." je odvrnila. Zato je tudi bila vcasih tako vzvisena in tecna. Skomignila je z rami, saj se ni hotela ubadati s tem, pa tudi Rei ni hotela moriti s svojimi problemi. Bilo jih je vec kot prevec, in zagotovo ni bila edina z njimi, zato jih e pogosto zatlacila v podzavest in poskusala pozabiti na vse skupaj. "Kaj pa ti beres?" je vprasala nazaj. Odgovor jo je iskreno zanimal, saj bi tako ze imeli nekaj o cemer bi se lahko pogovarjali.
Zamisljeno je pokimala. "Natanko tako." je pritrdila. Soncni zahod je ze od prazgodovine izjemno zanimal ljudi in vse dobesedno fascaniral. Ob morju je bilo to se toliko lepse, saj si lahko prav slisala tih 'sss', ko se je sonce spustilo za morje in je vse skupaj izgledalo kod da je padlo v vodo. Tukaj pa je neverjetno lepo obarval konice listov in vej dreves in oblacke, ter visoke stolpe Bradavicarke. Pravljicen prizor, pod vsemi pogoji. Preprosto codovito, in vsakic drugace. Vredno naziva enega od 1000-ih cudes narave.
Amy je prikimala. "Saj vem, a vcasih se nehote opremo na to kaj dugi mislijo o tebi. Ne moras reci, da se ti tose ni zgodilo." je pojasnila svoje stalosce in jo skoraj prisilila v strinjanje."Ko bodo ta leta prisla - za kar racunam da bodo se dolgo ostala izven mojega dosega - pa bom zelo halezna." se je nasmehnila.
"Nekako tako ja. Res je odlicen prstor za razmisljanje. Tudi sama sem iz tega razloga tukaj. Urejanje misli je dolg postopek, ki vzame vsaj pol ure in nujno potrebuje lep in miren pstor." se je posalila. Naslonila se je na rob okenske police in spet opazila pticka, ki je prejle priletel k Rei in ga je Olivia nehote odgnala. Nasmesek e je spet prikradel na njn obraz, ko je opazovala zamehe pticjih kril in upala na cim boljsi odzivPihpuffke.

"Vse. Od enciklopedij, do časopisa, do romantičnih knjig in tako dalje." je dejala z navdušenjem, ker si je skoraj za vse vzela čas. Pomislila je na tisto zanimivo raziskovanje o športu (ne ni bilo o Quidditchu, ker je ta šport res ne zanima). Pregledala je časopise in revije, da bi zbrala podatke z čim večih različnih člankov. V knjižnici je bila vsaj en teden neprestano, poleg tega se ji je še uspelo učiti za tekočo snov. Uživala je delo v knjižnici, tam je mir in v miru lahko bereš, delaš nalogo. "Quidditch me ne zanima. Pa tebe? Mislim, da je to edini šport, ki me sploh ne zanima. Še na tekme grem komajda kdaj navijat." začela je govoriti o njem, ker jo je zanimalo njeno stališče glede tega in ker je ravno prej razmišljala o športu. "Drugače treniraš kaj?" je vprašala, ker sama ne. Nekako nima časa, če pa bi bi pa najbrž plavanje.
Pokimala ji je glede sončnega zahoda, ker se o tem res ni dalo več razpravljati v nedogled. Ni se ji pa dalo tir ure skupaj opisovati njegovo lepoto in barvitost.
Narava je njej na splošno zelo lepa in edinstvena. Včasih ji je kar žal, ker jo ljudje uničujemo, pa se nekateri tega ne zavedajo. A zaveda se da bo enkrat za res konec sveta in nje takrat ne bo več na svetu. Za njo ji je vseeno v bistvu, za druge pa ne. Da bi drugi živeli v uničenem okolju? Nikoli.
"Meni so na splošno vsi samotni prostori ali pa tihi, super za razmišljanje." je rekla na glas in pokimala poleg stavka. Ker so ji bili res. Kjer je mir je uživala takrat, ko ga je potrebovala. Tako kot sedaj. Njena prisotnost je ni prav nič motila. Tako ali pa tako pa je bila nekaj minut sama in to je bilo čisto dovolj za Rei.

Amy je preseneceno povzdignila obrv, saj resnicno ni pricakovala, da ima Pihpuffka taksno veselje do branja. Mogoce bi resno morala biti manj rasisticna glede domov. Nasmehnila se je in veselo ugotovila, da je morda konco nasla nit pogovora. "Torej... kaj si nazadnje prebrala?" je vprasala v glavi pa ze sestavila svoj odgovor.
Quidditch? Sport je poznala predvsem na teoreticni ravni , poleg tega je vedno uzivala v samoti, ko so vsi ostali cepeli na tekmi. "Nekako sem se sprijazni s tem, da se ga na soli ne bom znebila, in sem prebrala kar nekaj knjig o Quddichu. Poznam ga samo po pravilih in teoretiki. Na tekme pa tudi ne grem velikokrat." je odgovorila. Pravzaprav je ze enkrat igrala, toda potrebuje se veliko vaje, kar pa je niti ne zanima prevec.
"Nekaj casa sem trenirala letenje, hitrostno letenje." je dejala. "Drugace pa najraje treniram svoje mozgane." je smeje dodala. Seveda je naraje brala in odkrivala kar je bilo mozno. Samo da je bilo novo. Verjetno je zato Klobuk Izbruh zanjo izbral Drznvraan.
"Res je. Le da jih je na tej soli precej malo. Ko kaksnega odkrijes, naslednji dan zanj ve ze vsa sola." je pritidila.
Sonce je zdaj ze skoraj zaslo, in na drugi strani neba je ze sijala luna. Olivinemu naddobudnemu ocesu pa se ni izognila niti prva zvezdica. Med cakanjem na Reine odgovore je opazovala naravo, ki se je videla skozi okno. Bradavicarka je res izbrala neverjeten prostor.

"Nazadnje?" je vprašala na glas samo sebe in razmišljala. "No, če se ne motim je bil to učbenik za rastlinoslovje. Najnovejši, ki je trenutno samo v knjižnici, ker je namenjen za tiste, ki pridejo za nami." je razložila, kakor da bi Olivia vedela, da je Rei sedmi letnik. Vendar na to ni pomislila, tako da je kar naprej razlagala: "V bistvu sem bolj pregledovala kaj so sploh spremenili. Dejansko je kar nekaj novih rastlin notri in niso tako pretirano lahke." je še dodala in resnično odkrila kar nekaj presenetljivih novosti. "Pa ti?" je še vprašala in se vsemu skupaj nasmehnila.
"No, mene ponavadi sploh ne vidiš na tekmah. Mislim, ne vidim sploh poante v športu in nekako me ni pritegnil, čeprav imamo v krvi dobre letalce." je razložila in ji zatrdila. Poznala je potek igre in nekaj taktičnih potez, kajti njen brat je čisto obseden s tem športom in je velikokrat morala poslušati o njem. In tako si je marsikaj zapomnila o vsem skupaj.
Zasmejala se je. "Treniranje možganov je kar odlično a včasih preveč naporno." se je pošalila in se zasmejala. "Ja, prav res. V bistvu če mene vprašaš ni noben več miren. No, so določene ure, ko v mirnem kotičku ni nobenega, ampak so to le redke ure." je pokomentirala in pomislila na trače, ki se razvejo po šoli. Potem je pogledala ven, ker se je stemnilo. Opazila je sijočo lunin sijaj, ki je neomejeno padal na naravo in ustvarjal lepe in nevarne sence. Pomislila je, da je več kot odlično, da trenutno niso v nevarnosti. "Mesečine so tudi lepe in edinstvene." je rekla in zopet pomislila na slikarje, ki poskušajo upodabljati raznorazne zadeve. Pomislila je kakšna noč jo bo čakala tokrat, ker zadnje čase se ji res ne spi..

Spomnil se je znamenitega citata iz Gossip Girl. Načeloma čarovniki niso poznali bunkeljskega sveta. Ampak here ya go. Spotted in Central Park. Two white flags waving. Could an Upper East Side peace accord be that far off? So what will it be? Truce or consequences? We all know one nation can't have two queens. What happens next ? Only time will tell. XOXO, Gossip Girl. V rokah je držal pismo, ki ga ni nikoli poslal. Nikoli. Poslati bi ga moral že vsaj trinajstkrat. Prišel je trmasto, vendar se je odločil da tako ne bo šlo več.

Črna srajca. Temne hlače. Še All starke so bile črne. Temne barve. Ampak tudi temna je včasih dobra. Čakal je da pride Rose, da se ji opraviči. Treba je priznati premoč in poraz. Dovolj je star da se spoprime s posledicami.

Rose se je v severni stolp odpravila takoj ko je dobila Jessejevo sporočilo da bi jo rad videl. Me prav zanima kaj hoče si je mislila, ko je hodila proti stolpu. Prispela je na vrh in vstopila v prostor. Opazila ga je. "Hej" ga je pozdravila in se nasmehnila. "Torej? Zakaj si me želel videti?" ga je vprašala naravnost. Prestopila se je na mestu. Bila je vidno živčna. Res jo je zanimalo kaj ji ima za povedati Jesse. Zadnjič ko sta govorila ni bilo ravno lepo. Kakorkoli že. Bila je radovedna. Pričarala si je stol in se usedla nanj, ni se ji namreč dalo stati med njunim pogovorom oziroma kar koli bo že bilo. Pričarala je še enega nasproti njej in pomignila Jesseju naj se usede.

Vstopila je in nekoliko se je nasmehnil. "Zdravo," je odgovoril. "Kako s...?" je začel počasi. Ampak očitno je hotela preskočiti vljudnostne fraze. "Ker bi se ti rad opravičil." Pričarala je stola. Sam se ni takoj usedel, razmišljal je če naj sede. Svojo palico je potegnil na plan in iz nje se je kmalu izvila jata ptic. Nekoliko se je nasmehnil. "Oprosti ker sem se vedel kot kreten... Ampak... Glej, poljubljanje non stop in takšne stvari niso zame. Nisem najbolj romantična oseba. Glej še vedno te imam rad in to, ampak res se ne bi želel spremeniti." Upal je da bo razumela. Stol je obrnil kontra in se usedel tako da je glavo naslonil na naslon.

Opravičil bi se mi rad?To bo pa še zanimivo si je mislila. Poslušala je kar ji je imel za povedati. Ni ga prekinjala. "Tudi ti oprosti meni, vendar sem ti samo želela pokazati kako rada sem te imela, oziroma kako rada te imam" mu je dejala, ko je prenehal govoriti. Razumela ga je. Tudi sama nekdaj ni bila taka. Potem pa je spoznala njega in želela mu je pokazati kako rada ga ima. Sedel je na stol nasproti nje. "Mogoče sem se res obnašala preveč zaljubljeno. A moja čustva do tebe so bila res močna. In lagala bi če bi rekla da te nimam več rada" je dejala. Sedaj je upala da bo on razumel njene ljubezenske izpade. Hotela je razčistiti zakaj se je obnašala tako kot se je. Imela ga je rada. Še preveč rada.

Počasi je prikimal. "Vem. Žal mi je." Ampak ne bom zrl v preteklost, ampak v sedanjost. Nič več naju ne povezuje kot prijateljstvo. Vstal je. Stopil je do okna in se zazrl ven. Z roko je zdrsel po polici in pod prsti je začutil nekakšen nakit. Spustil je pogled in presenečeno je pogledal Rose. "Rose, kaj je to?" Zapestnico je dvignil in jo pokazal. "Misliš da je eden izmed predmetov?" Z prsti je potipal razne silhuete okoli zapestnice. Pes. Ptica. Volk. Delfin.

"Glej. Nisva zato tukaj. Kako si?" Še vedno se je igral z zapestnico. Zdela se mu je zanimiva. Nataknil si jo je na roko in čutil je nekakšno čudno energijo. Kot bi ga oblila ledena voda, potem pa še enkrat vroča. Presenečeno je odprl usta in nekaj trenutkov samo globoko dihal.

Rose je s pogledom spremljala Jesseja ki se je napotil k oknu. Še vedno ji je bil privlačen, vendar ima sedaj Treya. O Jesseju ne sme več razmišljati na tak način. O njem lahko razmišlja samo kot o prijatelju, mogoče najboljšemu prijatelju, a nič več. Njuna romantična zveza je končana. Jesse ji je pokazal nekakšen nakit ki ga je našel. "Daj pokaži" je dejala medtem ko je že vstala in se napotila bližje. "Zapestnica je" je dejala poznavalsko. Saj sploh ni bilo očitno da je zapestnica kajne? "Prav lahko bi bil eden izmed čarobnih predmetov ki so skriti po okolici šole" je dejala. V njenem glasu je bilo zaslediti navdušenje. "Me prav zanima čemu služi" je dejala in se nasmehnila. Upala je da ji bo Jesse povedal čemu služi ko bo ugotovil. Sprehodila se je nazaj do stola in se usedla. "Pravzaprav sem kar dobro. Pa ti?" je dejala. Potem pa je začel Jesse kar naenkrat globoko dihati. Prestrašila se je. "Jess? Si uredu?" ga je zaskrbljeno vprašala.

"Ja, Rose, vem da je zapestnica. Nisem tako butast." Skomignil je z rameni. "Bomo ugotovili. Kasneje." Pogledal jo je od strani. "Ja okej sem..." Pogoltnil je slino. O tem predmetu bo raziskal v knjižnici. Gotovo obstajajo kakšni spisi, karkoli. Ugriznil se je v ustnico. "Okej sem. Mislim tudi na splošno." Tistega o ocenah ji raje sploh ne bo povedal. Tako ali tako že ima dovolj skrbi. Ampak vedel je da Rawsa bo imel popravni izpit ne glede na to kaj naredi."Kaj boš počela med počitnicami?"

(glavno da sm šele zdej vidla da si odpiso :O sori za tok pozn odpis :*)

"Oprosti, nisem hotela da bi zvenelo kot da ne veš kaj je" se je začela opravičevati. Saj je bilo vendar jasno vidno da je zapestnica. Jesse je temo iz zapestnice spretno speljal drugam. "Pojma nimam, mogoče bomo s starši odšli na počitnice ali pa se bom dolgočasila doma" je povedala. "Kaj pa boš počel ti? Imaš kakšne načrte?" ga je povprašala. Prav zanimalo jo je kaj namerava čez počitnice početi Jesse. "Lahko bi me prišel kaj obiskat" je dejala in se nasmehnila, nato pa se ugriznila v jezik ker je dojela kaj je dejala. Jesseja je vabila k sebi domov. Kaj neki bi si o tem mislil Trey? Ker bodo že ravno počitnice bi se lahko več časa družila z njim, s svojim fantom. A ni vedela kakšne načrte ima on. Vsekakor ga bo morala povprašati o tem. Res da bi se lahko čez počitnice večkrat videla, ni bila prepričana ali se bo njuna zveza obnesla ali ne. Saj ga je imela rada, in vedela je tudi da ima on rad njo. Ampak kaj če bo uvidel da je ona samo ena izmed mnogih punc ki bi jih lahko imel? Kaj če si najde boljšo od nje? Rose se je čisto izgubila v svojih mislih. Ozrla se je k Jesseju in ga opazovala. Nič se ni spremenil. Še vedno je bil dobri stari Jesse. No odvisno kaj štejemo pod dobro.

Skomignil je z rameni in sedel nekoliko bolj nazaj, da mu je pihalo iz strani. "Ne... Po navadi nikoli ne počenem ničesar. Dolgočasim se. Kot vedno. Družim se z bunkeljskimi dekleti. Nič posebnega." Njeno vabilo ga je presenetilo in razprl je oči. "Kako? Vabiš me k sebi... Seveda. Ampak... Ti pa Atreyu sta skupaj. Nočem da gresta narazen zaradi povabila." Nasmehnil se ji je, nekoliko otožno vendar vseeno. Nasmeh je bil. "Nič se nisi spremenila." Šel je do nje in jo objel. "Pogrešam te," ji je povedal med objemom.

"Bunkeljska dekleta praviš?" je dejala pomenjlivo in se nasmehnila. Kako tipično. Čisto nič se ni spremenil. Še vedno je bil največji zapeljivec kar jih je poznala. "In kaj potem če sva skupaj? Kaj nebi smela imeti moških prijateljev?" je dejala ogorčeno, a se je nasmehnila da je malce omilila svoje besede. Res da je bil Jesse njen bivši fant, a je bil tudi njen dobri prijatelj. Če pa Treyu kaj ne bo všeč, se bosta pa že pomenila kasneje. "Tudi ti se nisi spremenil" je dejala in se nasmehnila. Prišel je do nje in jo objel. Bila je malce presenečena a ga je tudi sama objela in se nasmehnila ko ji je dejal da jo pogreša. "Tudi jaz tebe" je dejala in se stisnila k njemu. Čeprav je bil konec njune zveze vse prej kot lep, je bilo v njuni zvezi tudi nešteto lepih trenutkov, ki se jih bo Rose spominjala z nasmeškom na ustnicah. Dvignila je pogled in ga pogledala v oči. Pogrešala ga je bolj kot si je upala priznati. Čeprav je Treya imela iskreno rada, je bil Jesse vendarle njena prava ljubezen.

Poredno se je nasmehnil. "Poznaš me bolj ko bi si mogoče želela, draga," ji je povedal. To je bilo res. Poza jo že 7 let in ve veliko o njej, o njenem karakterju. Odreagirala bi predvidljivo če bi ji kaj rekel. Skomignil je z rameni. "Glede na to, da si s Treyem mu verjetno to ne bi bilo kaj preveč všeč. Zna biti precej ljubosumen, bi rekel." Previdno je nadaljeval. "Sploh pa je to vajina stvar in v to se ne mislim vmešavati." Prikimal ji je. "Vem." Bila sta tako skupaj in spomini si bili tako sveži. Nekoliko se je umaknil, potem pa jo poljubil. Čuteče, nežno. Zaprl je oči. Svoj jezik je potopil v njeno ustno votlino, raziskoval notranjost in jo občudoval. Ko je začutil njen jezik na svojih zobeh, so zazvonili vsi alarmi in takoj se je umaknil. "Oprosti." Sedel je nazaj na okensko polico. "Tega ne bi smel narediti. Oprosti."

"Saj vem" je dejala in se široko nasmehnila. Jesseja je res dobro poznala. "Tudi tvoje poznavanje mene ni ravno slabo" je dejala in mu pomežiknila. Včasih je vedel kako bo odreagirala še preden je to vedela sama. No, njuno skupno 7 letno šolanje je vsekakor pripomoglo k temu. "Kaj moram biti jaz potem ljubosumna na vsa dekleta s katerimi se druži? In na vsa njegova bivša dekleta?" je rekla in se zasmejala. Jesse je bil včasih tako smešen. Sicer pa je imel prav. To je bila njena in Treyeva stvar. Če pa Treyu kaj ne bo všeč pa ji bo že povedal. Sicer pa mu za Jessejev obisk ni nameravala povedati. Kot da se njega tiče s kom se druži in koliko časa preživi z drugimi prijatelji. Njeno razmišljanje je prekinil nežen poljub. "Jesse ne.." je zaječala potem ko se je že odzvala na poljub. Hitro je stopil stran od nje. "Ok je" je dejala, a se ji še kar ni nehal opravičevati. "Jesse poslušaj me! OK je. Tudi mene včasih prime da bi te zgrabila in napadla s poljubi, a se potem vedno še pravočasno spomnim da sem še vedno s Treyem" je priznala. Hitro se je ugriznila v jezik, a kar je bilo izrečeno je bilo izrečeno. Tega ni mogla vzeti nazaj. Sicer pa je bila to čista resnica. Včasih je pozabila da z Jessejem nista več skupaj. Hotela ga je. Hotela je biti njegova. A na žalost Jesse očitno ni bil enakega mnenja. Očitno ni več hotel biti njen. Očitno je ni več hotel.