Ura je odbila poldne in Harmony se je iz velike dvorane odpravljala proti ječam, kjer jih je čakala običajna ura čarobnih napojev s pihpuffovci. Napoji so bili edini predmet, ki ga je Harmony res vzljubila, saj je imela občutek za mešanje sestavin pa tudi teorija ji je šla kar dobro od rok. Učenci so se že pripravili na uro, se vsedli na klopi in čakali profesorja. Danes nas je res nekaj malo je pomislila Harmony in pogledala naokoli. Njenih sošolcev res ni bilo veliko pihpuffovcev pa še manj. Ko je v prostor stopil profesor, so vsi kot običajno vstali ter ga pozdravili, on pa je že začel z razlago o nekem napoju za katerega je Harmony slišala prvič. Ura pa ta dan ni bila teoretsko zasnovana, saj je profesor kmalu naznail, da bodo morali v parih ta napoj tudi ustvariti. Harmony je zaprla svojo knjigo in jo pospravila v torbo, saj v njej ni bilo nikakršnih napotkov kako bi ta napoj naredili. Pogledala je po prostoru in opazila, da se tudi drugi učenci čudijo, da knjiga nima nikakršnih navodil. Ker so se vsi čudno splogledovali in sprašvali kako naj začnejo je profesor vsem povedal katere setsavine morajo uporabiti, ni pa podal dodatnih informacij, ki bi jim morda koristile. Delo in razmislek je prepustil učencem ter se resno umaknil proti svojemu katedru in si začčel nekaj zapisovati. Harmony je odšla v shrambo po sestavine jih prinesla na svojo mizo ter pogledala po učilnici če morda še kateri od učencev nima para. Kar nekaj jih je bilo še izgubljenih in neorganiziranih, ki so čakali na dodatna navodila. Harmony je stopila k bližnjemu pihpuffovcu ter ga vprašala: "si morda še prost?" pogledala ga je in se nasmehnila kot nekakšna deklica, ki išče pozornost.

Bilo je sončno torkovo dopoldne in Nathaniel je imel na vsakodnevnem natrpanem urniku, ob takšnem času, napoje. Ravno je pozajtrkoval v Veliki dvorani, potem pa se z torbo preko ramen, odpravil proti grajskim ječam. Poskakoval je po kamnitem stopnišču, ki je vodilo v mrzle ječe in si tiho pel neko pesem, ki se mu je že cel dan vrtela v glavi. Ko je prisel do vrat, ki so vodila v učilnico, jih je odprl na stežaj in opazil da je bila že zbrana večina pihpuffovskih in drznvraanovskih učencev. Odpravil se je do klopi v kateri je ponavadi prebijal ure napojev, potem pa počakal da se jim je v hladni učilnici pridružil tudi profesor in preostali učenci, ki so kot ponavadi zamujali. Na mizo je zložil svoje potrebščine, ki so vsebovale učbenik za napoje, pero, pergament, kotel in še nekaj preostalih stvari, ki so bile pri teh urah nepogrešljive. Ravno je prenehal z zlaganjem predmetov na mizo, ko je profesor začel z svojo uro napojev. "Pozdravljeni dragi učenci in učenke," je kot vedno začel z svojim govorom, pred teoretičnim ali praktičnim delom ure. Ravno ko je Nathaniel postajal vedno bolj zdolgočasen, je profesor začel razlagati o današnjem napoju, ki ga bodo morali zvariti skupaj z enim učencem iz razreda. Že se je začel na veliko obračati po razredu, saj ni hotel ostati sam, in opazil je, da imajo skoraj vsi že svoj par. Vendar profesorjevih navodil še zdaleč ni bilo konec. Povedal jim je tudi, da bodo morali napoj zvarti sami, brez njegovih podrobnih navodil, kot jim jih je dal prejšnje ure. Na hitro je samo zrecitiral sestavine, ki jih morajo uporabiti, potem pa se vsedel za kateder in začel opazovati njihovo delo. Večina učencev je samo obsedelo za svojimi mizami, nekateri pa so že navalili shrambo, saj so se čimprej želeli dokopati do sestavin.Ko se je že vdal v usodo in mislil da bo moral cel napoj zvariti sam, je k njemu pristopila drznvraanovka in ga vprašala, če že ima par. Nathaniel se je olajšal in ji podaril velik nasmeh. "Ne," ji je rekel, ter ji dal prostor, da je lahko sestavine, ki jih je prinesla, odložila na mizo pred njima. "Nathaniel, Nathaniel Tonkins," je še pripomnil, potem pa ji veselo ponudil roko, saj ga je razveselila misel, da ne bo rabil sam variti zapletenega napoja.

Ko je Harmony dobila odgovor, da fant še nima para si je oddahnila, saj ji ni bilo več do iskanja. Sestavine, je odložila na mizo ter mu podala roko nazaj in rekla: "jaz sem pa Harmony" Vse pripomočke za izdelavo napoja je razporedila po mizi, da bi se bolje znašla, ker pa ni želela ostati tiho in čakati v neprijetni tišini je dejala:"upam, da ti gredo napoji dobro od rok, saj jaz napotkov o danjašnem nisem prav nič razumela" pogledala je proti desni, kjer sta dve dekleti že mešali nekaj v svojem kotlu. Več ali manj je bilo videti kakor, da si zmišlujeta lastne napotke in, da se pri tem veselo zabavata. Pogledala je še profesorja, ki je s precej resnim izrazom opazoval prav ti dve dekleti. Harmony se je odločila, da bo začela. Vzela je skodelico polžev ter jih z namrščenim obrazom odstranila v drugo skodelico. Njihovo sluz iz prve skodelice je prelila v kotel in jo segrela. Ker ni bila prepričana ali je začela prav je svojega partnerja vprašala:"misliš, da bo za začetek tole v redu?" Z grdo namrščenim obrazom je med čakanjem odgovora pogledala v kotel, kjer je počasi brbotelo. Prav gotovo sem ga že na začetku polomila, ko bi vsaj iz tega nastalo kaj zanimivega je sama pri sebi mislila ter začela z rezljanjem sestavine podobne ingverju.

V Nathanielovo roko, ki je kar nekaj časa molela v zrak, je segla drznvraanovka, ki se mu je vljudno predstavila kot Harmony. Usedla se je na stol zraven njegovega, na katerem je prej ždela njegova nabasana torba, potem pa začela razporejetati sestavine, ki jih je pred tem dobila v šolski shrambi. Opazoval jo je z zanimanjem, saj je delo opravljala z veseljem. Ko je končala mu je zaupala, da si napotkov, ki jim jih je pred tem povedal profesor, ni razumela prav nič. Še na srečo si je Nathaniel naredil kratke zapiske, med učiteljevim hitrim razlaganjem napoja. Iz kota mize je potegnil pergament, ki je bil popisan z njegovo pisavo, ter ga postavil na sredino mize, da sta ga oba dobro videla. Na njem pa so se skirvale sestavine, ki sta jih potrebovala, in kratki, ter neuporabni napotki za pripravo napoja. Kot je razbral iz profesorjevih namigov, so delali napoj, ki te začiti pred ognjenimi zublji. Nekaj časa je razmišljal, potem pa iz torbe potegnil knjigo, ki si jo je pred nekaj dnevi sposodil iz knjižnice. Govorila je o napojih in menil je, da jima bo prišla v pomoč. Ko je nekaj časa listal po njej, se je iz drugega konca razreda zaslišal dekliški krohot. Pogledal je proti koncu razreda in opazil, da se dve pihpuffovski punci, precej zabavata ob varjenju napoja. Ignoriral je vedno glasnejši smeh in znova začel listati po knjigi. "Če se ne motim, je to tale napoj," je rekel Nathaniel in knjigo pomolil pod nos in videl, da je punca že začela z delom. V kotel je že vmešala polževo sluz, ki je bila prva sestavina na njuni listi. "Če se ne motim, sva na dobri poti," je rekel in z nasmehom pogledal v kotel, iz katerega so začele prihajati prijetne vonjave, kar za polževo sluz, ne bi mogli reči. Harmony je že nadaljevala z rezanjem neke korenine, zato se je tudi sam lotil dela. Na mizo je odložil knjigo, ter pogledal kaj sledi. Po napotkih knjige, je v majhno posodico stresel pest čudnega zelišča, ki je bilo podobno slezu, in ga začel mleti, na vedno tanjše kose. "Mislim da napredujema najbolje od vseh," ji je rekel, ter se nasmejal.

"Od kod ti pa ta knjiga?" je vprašala Harmony, ko je Nathaniel iz torbe privlekel debelo knjigo o napojih. Bila je navudšena, da bosta morda s pomočjo te knjige imela prednost pred drugimi in morda celo napoj zvarila pravilno. Ko je Harmony končala s sekljanjem je koščke odrinila nekoliko stran, saj je po navodilih knjige ta sestavina prišla na vrtso nekoliko bolj na koncu. Med tem ko se je Nathaniel ukvarajl s svojim delom, je Harmony na hitro prelistala knjigo in ugotovila, da je notri veliko zanimivh napojev. Odprto je pustila na strani, ki je opisovala njujn napoj ter na glas prebrala navodilo do konca. V besedilu je bilo omenjeno, da potrebujeta cevtje zlate šmarnice, rastlino za katero je Harmony že slišala. "Mislim, da profesor ni omenjal te rastline" je pripomnila, vednar je bolj kot profesorju zaupala tej knjigi, zato je odšla do shrambe. Notri so bile police popolnoma napolnjene z sestavinami, ki so jih uporabljali pri učnih urah. Harmony je razmišljala kako naj najde rastlino, ki jo išče. Ker se ni spomnila primernega uroka je začela sestavino iskati na polici na kateri je pisala črka Z, tam ni našla nič zato se je premaknila na drugo s črko Š tudi tam ni našla ničesar. Bila je že na pol poti iz shrambe dokler se ni spomnila uroka s katerim lahko poskusi poiskati rastlino. Odšla je nazaj v shrambo ter zaklicala:"accio zlate šmarnice". Srednja polica se je začela nekoliko tresti. Zgodilo pa se ni nič. Urok je ponovila še enkrat in tokrat ji je prav s te police prilebdela vrečka polna zlatorumenih cvetov. Z navdušenjem jo je odnesla nazaj v učilnico in jo pokazala Nathanielu. Ko je on svojo sestavino primešal sluzi je Harmony vzela nekaj cvetov in jih razpolovila. Sledila je navodilom ter polovice cvetov primešala v kotel barva napoja se je spremnila v oranžkasto, vonj pa je ostal še naprej prijeten.

Nathaniel, je še vedno mlel slezu podobno zelišče, saj je moralo biti po napotkih knjige zmleto na zelo male kosce. Ko sta že nekaj časa varila njun napoj, ga je povprašala po knjigi, s katero sta si pomagala. "Pred nekaj dnevi sem si jo sposodil v šolski knjižnici, saj me napoji kar zanimajo" ji je odgovoril, potem pa nadaljeval z delom, ki ga je vesto opravljal. Medtem ko je Nathaniel počasi stresal zelišče v napoj, je Harmony odšla v šolsko shrambo, saj je menila da se je profesor zmotil pri eni izmed sestavin. Še vedno je sipal čuden prah, ki je bilo prej zelišče, v napoj in ga potem začel počasi mešati v smeri urinega kazalca, kot je opisovala knjiga. Kar naenkrat je močno poknilo in iz kotla so se počasi dvigali veliki rumeni zublji. Vsi v učilnici so se obrnili proti njemu, vendar je Nathaniel še vedno vstrajno mešal napoj. Počasi so se zublji spremenili v dišečo rumeno paro, ki se je sedaj vila po učilnici. Ko se je Harmony vrnila, je k njima pristopil profesor in pogledal v kotel. Zmomljal je nekaj kar je bilo podobno, kar dobro, potem pa se vrnil za kateder in pogled znova preusmeril do punc, ki sta se znova histerično hihitali. Ko je znova preletel navodilo, jima je sedaj še manjkala samo zlata šmarnica, katero je prinesla Harmony in tri kapljice samorogove krvi, ki so že bile na mizi. Znova je začel mešati napoj, medtem ko se je Harmony ukvarjala z cvetovi zlate šmarnice.

[Nekaj na hitro]

V prostoru je postajalo vse bolj zatohlo. Poleg tega, da v ječah ni oken ki bi prostor prezračevali so v učilnici pripravljali napoje z zelo močnim vonjem. Vsak par pa je imel tudi nekoliko drugačen napoj, zato je vse to pripomoglo do še bolj zadušljivega zraka. Harmony je bila navdušena nad dejstvom, da so Nathanielu všeč napoji. "Zanimivo, te knjige še nisem videla, čeprav sem si v šoljski knjižnici ogledala že večino knjig o napojih." Harmony je z veseljem tudi v prostem času čepela v knjižnici in prebirala knijge, kar je bilo sicer čudno za dekle njenih let vendar se s tem ni obremenjevala. Profesor je bil kar zadovoljen z njunim napojem, kljub temu, da Harmony njegovih besed ni dobro razumela ji je to dal vedeti njegov izraz na obrazu. Ko je končala s šmarnico je čakala Nathaniela, da konča z mešanjem. Zaradi vročega zraka si je slekla jopico in jo posparvila v torbo. Hihitajoči dekleti sta bili vedno bolj glasni dokler se ni njun kotel previrnil in se razletel po tleh z njim pa je šel k vragu tudi napoj. Dekleti sta zakričali in stekli iz učilnice ostali učenci pa so se jima smejali. Harmony si o njiju ta trenutek ni morala misliti nič lepega zato se je sama pri sebi smejala kar pa se ji je zdelo zelo nesramno. Profesor je bil razburjen zato je ukazal dvema fantoma, naj pospravita škodo. Nathaniel in Harmony sta še naprej varila svoj napoj, bila sta že pri koncu ostale so jima le še kapljice samorogove krvi. Prijela je stekleničko v kateri je bilo za prst krvi. Pomolila jo je Nathanielu: "Naj bo zaključni podvig pripisan tebi" potisnila mu jo je v roko in dodala še: "Saj veš za vsak slučaj, če kaj eksplodira boš ob glavo ti in ne jaz" rahlo se je nasmehnila ter se, kot da bi se resnično bala za kokark odmaknila od kotla.

[Bolš na hitro, kot nikol]

Nathaniel je še vedno spretno mešal napoj, iz katerega se je še vedno dvigala dišeča rumena para. Učilnica v ječah je postajala vedno bolj zatohla, saj so se pare napojev skupaj pomešale in ustvarile nenavaden vonj. Odpravil se je do vrat, ki so vodile iz učilnice, in jih odprl, da bi čudne vonjave zapustile učilnico ter se porazgubile po ječah. Vrnil se je k Harmony, ki je v napoj že dodajala liste zlate šmarnice, zaradi česar se je napoj obarval lepe oranžne barve. Ko sta se bljižala koncu, so se iz kota učilnice znova slišali kriki smeha, ki so začuda postajali vedno bolj glasnejši. Mogoče sta zvarili smejalni napoj, si je mislil in se nasmehnil sam pri sebi. Že ko je želel nadaljevati z svojim delom, se je iz istega dela učilnice kot prej, zaslišal glasen pok, zato se je hitro obrnil tja. Dekleti, ki sta se prej na ves glas smejali, sta sedaj kriče tekli iz učilnice. Očitno se jima je napoj, ki sta ga tako 'spretno' varile, prevrnil, zato se je tekočina vila po učilnici in delala velike luknje v čevljih. Profesor je zadolžil dva učenca da pospravita nered, sam pa je še vedno zdolgočaseno sedel za svojo mizo in opazoval napredek učencev. Kot Harmony, se je tudi Nathaniel pri sebi tiho smejal, saj si je mislil da sta si dekleti to zaslužili. Znova sta se vrnila k svojemu napoju, ki sta mu morala dodati še samo tri kapljice samorogove krvi. "Naj bo zaključni podvig pripisan tebi," mu je rekla, saj jo je bilo strah da se bo napoj sfižil in eksplodiral po celotni učilnici. Nathaniel je v roko vzel stekleničko krvi, v kateri se je skrivala srebrna gosta tekočina. Odvil je zamašek in v napoj dodal tri kapljice. Harmony se je že predtem umaknila nekaj korakov stran, saj jo je bilo strah končnega rezultata. Po nekaj dodanih kapljicah krvi, se je napoj obarval sinje modre barve. "Mislim da sva končala," je rekel Nathaniel in se z nasmehom na obrazu pogledal Harmony.

Harmony je bila zadovoljna, ko je Nathaniel dejal, da sta končala. Približala se je kotlu in pogledala vanj. Napoj se ji je zdel zanimiv saj ni bil več oranžne barve, vendar se je obarval sinje modro. Zazrla se je proti profesorju, ki je stal ravno pri sosednjem paru in se mrščil med tem ko si je ogledoval njun napoj. Harmony je opazila, da si je nekaj celo zapisal potem pa prišel do njiju. Minilo je nekaj minut in Harmony je občutila kot da si profesor že pol ure ogleduje njun napoj. Postala je nestrpna in prav to je bil razlog da je globoko zavzdihnila. Profesor jo je na hitro pogledal ona pa ga je vprašala:"Kako se vam zdi gospod profesor?" nekaj časa je ostal tiho potem pa začel brksati po žepu. "Bomo videli" je rekel iz žepa je privlekel vžigalice. Počasi je izbral eno izmed stotih, jo prižgal in jo vrgel v kotel. Napoj se je točno ta trenutek zasvetil na njem pa se je prižgal tudi ogenj, ki je natanko v sekundi ugasnil. Profesor ju je z nasmeškom premeril si nekaj zapisal na papir in odšel. Harmony ni bila prepričana ali razume kaj naj bi to pomenilo. Z Nathanielom sta se spogledala in Harmony je le skomignila z rameni. Profesor, ki je že bil pri naslednjem paru pa se je obrnil in dejal:"Lahko pospravita svoje stvari in gresta" znova se je srhljivo nasmehnil in nadaljeval s svojim delom. Harmony je pospravila ostanek sestavin nato pa odšla do svoje torbe ter vanjo pospravila nekatere potrebščine. Na koncu se je še poslovila od Nathaniela in odšla proti izhodu.

Ko sta z napojem končala je bil Nahtaniel zelo vesel, saj se mu je zdelo da sta napoj zvarila bolje od drugih učencev, ki so se še vedno trudili narediti zvarek, ki naj bi te obvaroval proti ognju. Ko sta z Harmony čakala na profesorja, saj je moral pogledati tudi njun izdelek, se je Nathaniel malce razgledal po učilnici. Skoraj vsi učenci so se mršili nad svojimi kotli, nekateri so skoraj že zajokali od obupa. Znova je pogledal v njun kotel in mislil je, da sta opravila kar solidno za razliko od drugih. Profesor, ki je bil sedaj pri sosednji klopi, je gledal napoj, ki sta ga zvarila dva pihpuffovska fanta in se samo namuznil nad zmazkom v kotlu. Naslednja sta bila Nathaniel in Harmony. Oba sta precej živno pogledovala od kotla z napojem, do profesorja in spet nazaj. Profesor je na plan potegnil vžigalico in testiral njun zvarek. Že ko je Nathaniel mislil da bo vse šlo k vragu, se je profesor samo nasmejal in rekel da lahko pospravita stvari, ter odideta. Znova se jima je nasmehnil z svojim srhljivim nasmeškom, potem pa stopil do naslednje klopi in kotla, iz katerega se je dvigala rjavkasta para, ter si na obraz znova nadel temačen izraz. Nathaniel je pospravil svoje stvari v torbo ter izpraznil kotel, ki še je vedno tičal na mizi. Harmony se je že poslovila, on pa je še ostal nekaj časa in počistil vse stvari do konca. V majhno stekleničko si je nalil še nekaj napoja, jo pospravil v žep, potem pa se poslovil od preostalih v učilnici in odšel.

Natalie je hitela po hodniku, z eno roko oklepajoč se svoje torbe, drugo pa dvigajoč, da je gledala, ali bo uspela dovolj hitro doseči učilnico v ječah. Po Urokih se je predolgo zadržala na ženskem stranišču, sedaj pa je za las lovila šolski zvonec. Bila je Spolzgadovka petega letnika, zato je na svojo srečo hladne kamnite hodnike ječ poznala kot lastni žep in naredila je še en ovinek ter že zagledala vrata učilnice. Pritisnila je in prešprintala zadnjih petdeset metrov, potem pa šinila v učilnico.

Tisti grozljivi zvonec se je zaslišal ravno v trenutku, ko se je vrgla na stol. Učitelj ji je poslal neodobravajoč pogled, vendar ji ni mogel nič, saj ni zamudila. Iz torbe je na mizo hitro zmetala pergament, črnilo, pero in učbenik, potem pa se naslonila nazaj v stolu in lovila sapo. Rjavolaska, ki je sedela ob njej, jo je gledala z nesramnim nasmeškom na obrazu in v zameno ji je blondinka pokazala jezik.
Z Victorio sta v zadnjih tednih postali precej dobri prijateljici. Med poukom sta sedaj pri večini predmetov sedeli skupaj, med odmori sta klepetali in skupaj sta večerjali v Veliki dvorani. Še celo na Katherine sta se včasih skupaj spravljali.
Ko je Natalie končno nalovila sapo, je pozornost posvetila učitelju. Razlagal je o Zvarini opeklini, napoju, ki naj bi ga pripravljali danes, saj so imeli blok uro. Pravilno pripravljen, je zvarek na otip vedno vrel in povzroča hude opekline. Učitelj je nahitro navedel stran učbenika, na kateri so bila navodila, potem pa jim zabičal, naj začnejo.

[Vicky, hun? ]

Victoria se je zdolgočaseno sprehajala po hodnikih, odločena, da se bo prikazala na čarobnih napojih, trenutno njenem najljubšem predmetu. Kljub hladnemu pogledu, ki jih je vedno spremljal prek učnih ur, je še zmeraj rada metala ogabne stvari v kotel in jih mešati v goste čorbe, ki so delale prav neverjetne stvari, vsaj tako predstavo je imela, ko je komaj prišla na bradavičarko in svojo srečo, da je prišla v Spolzgad, namenila v prid čarobnim napojem. Namreč profesor, ki je ta predmet poučeval, je kot ponavadi vsem iz njenega doma rad pogledal čez prste.
Ni bilo dolgo, ko je tok njenih misli predramil hladen piš, temnih ječ v katere je medtem čisto nezavedno stopila. Že se je navadila, da je bilo v njih prav nepirijetno in srhljivo temno. Končno se je pritipala do vrat učilnice in jih celo malce preveč sunkovito odprla. Tisti, ki so v učilnici že sedeli so se kar precej opazno zdrznili. Ob tišini, ki je vladala prek učilnice, tega res niso pričakovali.
Sesedla se je na stol in iz torbe privlekla stvari. Vse je lepo razkomotila po mizi, ampak ne tako, da bi zasedla prostor, kjer je sedela Nat.
Zadnja, ki je prišla v učilnico je bila seveda Natalie. Usedla se je na stol v trenutku, ko je pozvonil šolski zvonec. Rjavolaska se ji je nekoliko nesramno smehljala češ 'zamujamo, kaj?'. Kmalu je po učilnici zadonel hladni glas, katerega lastnih je bil nihče drug kot seveda profesor čarobnih napojev. Najprej je dolgovezil o Zvarini opeklini, ki ga bodo danes pripravljali in jim navedel stran učbenika kjer so se nahajala navodila. Victoria je zakurila in za njo in Natalie, postavila kotel na mizo. Nahitro je prebrala navodila. »No, to je pa ogabno...« Na mizo je zložila sestavine in stekla po tiste, ki jih ni imela v omaro. »Ah ja, pa začnimo.« Najprej je povlekla na plan nekaj res ogabnega, katerega imena ni vedela natančno in ga položila na ploščo za sekljanje. Kako naj bi narezal nekaj kar je bolj podobno zrdruzu? Nekako je bolj z nožičem napeštala stvar in se zgrozila ob svojem delu.

Ko se je Natalie končno zares posvetila delu, je Vic na njunem delovnem mestu že zakurila in v kotel natočila vodo, da bi čimprej zavrela, iskat pa je šla tudi sestavine, ki jih nista imeli pri sebi. Medtem, ko je rjavolaska brskala za njimi, je izpod mize hitro izbrskala nekaj nožev, rezalnih desk, posodic in epruvetk, eno površino pa je pustila prazno, da je nanjo Victoria odvrgla vse sestavine, ki jih je prinesla iz omare. Spolzgadovka je na hitro preletela navodila v učbeniku in hotela je že poseči po legvanovih jetrih, ko jih je pograbila že njena sodelovka in jih začela sekljati. No, pravzaprav bolj peštati. Nat se je stresla in raje pogledala stran ter se sama lotila nekih jagodic, iz katerih je bilo treba iztisniti sok.

Po četrt ure sta pripravili že večino sestavin, nekaj pa jih je že romalo v kotel, kjer je sedaj počasi vrela oranžkasta tekočina. Učitelj se je sprehajal po razredu in opazoval učence pri delu. Pri nekaterih se je ustavil in kaj pripomnil, pri drugih pa je samo potiho pogledal v kotel in nadaljeval svoj obhod. Natalie ni skrbelo. Obe z njeno sošolko sta bili pri napojih precej nadarjeni, kadar pa so delali v parih, so njuni zvarki skoraj vedno prišli točno taki, kot bi morali biti. Zlatolaska je v tekočino stresla še dve žlički prahu iz oči črnih hroščkov, dobro premešala, potem pa se naslonila nazaj v svojem stolu. Napoj naj bi sedaj počasi vrel dvajset minut, sestavine pa sta imele že vse pripravljene, kar je pomenilo, da sta imeli čas za klepetanje. Z nasmeškom se je obrnila k svoji prijateljici in že hotela začeti razpredati o najbolj vročih novicah, ko je učitelj prišel do njune mize. Pogledal je v kotel, se nasmehnil in jima pokimal, potem pa oddrsel do dveh fantov, ki sta nerodno sekljala zelišča na njuni levi. »Torej... V petek te nisem videla na plesu, potem ko si odšla iz spalnice... Ali si sploh šla? Pa saj ni važno, itak je bilo brez veze... Afterparty je bil veliko boljši.« Nasmehnila se je rjavolaski, preden je nadaljevala. »jaz sem dobila še posebej ogaben izziv. Z usti sem morala držati šminko in nekemu Drznvraanovskemu tipu čez trebuh napisati KISS ME. Smrdel je ko prašič, trebuh je imel pa TAK, prisežem!« Z roko je zamahnila, da bi ponazorila kako zelo velik je bil dejansko trebuh tistega debeluha, ko je z roko zadela ob majhno epruvetko, polno strupeno zelene tekočine, ki se je prevrnila naravnost v kotel. »ŠIT!«

Obe sta se dobesedno zagnali v delo. V kotlu je že pošteno prasketalo in zavrelo, ko je vanj stresla lepo merico nadrobljenih harpijinih krempljev. Vzela je še zmleto lubje vrbe mesarice in ga ščepec dodala napoju. Malo je pogasila ogenj, da je napoj brbotal praktično samo na žrjavici. Ponosno se je obrnila, ko jima je učitelj namenil nasmešek. Vrgla se je v stol poleg Nat, ki je že začela veselo razpravljati. »Znana sem po tem, da sem precej nevidna. Ne, na Afterparty-ju pa nisem bila.« Takrat pa se je rjavolaska mimogrede spomnila zadavico s katero bi jo lahko pošteno razkurila in to je ljudem še posebaj rada počela. »No... kako gre pa tebi in tistemu Fenrisu.« Bilo je kot, da je zlatolaska ne bi slišala. Z gnusom je razlagala kakšen iziv je dobila. Vic se je zmračil obraz. Poznala je debeluha, ki je bil del iziva in prav dobro vedela kako visoko raven osebne higiene ima.

Zakrohotala se je malce preveč naglas, ko je sošolka pokazala kako velik trebuh ima Drznvraanovski tip. Krohot je poniknil v globine njenega srca, ko so njene oči v počasnem osnetku opazovali, ko je eproveta neznane tekočine padala v kotel. V njenih ušesih je odmeval tisti zadnji »ŠIT!«, ko so njune roke treščile skupaj. Vse sta naredili še hujše, ko sta vso vsebino epruvete porinile v njun napoj. Epruveta je še vedno ležala v njenih rokah, ko je večina učilnice kriknila. Rjavolasko je odneslo v mize, ko ji je vsaj pol vsebine napoja razneslo v obraz. V paniki se je spotaknila prek mize, ki je stala za njo in njeno sošolko s katero sta povzročili katastrofo. Z glavo je treščila ob stol, ko jo je zajela tema. Moram... moram ostati, moram, mor........

[There it is.... trenutek resnice ]

Atreyu je bil tako zelo skoncentriran na svoj napoj, da najprej sploh ni opazil, kdaj se je Rose premaknila bližje k njegovi mizi. Jesseja ni bilo pri napojih in tam sta večkrat klepetala, kadar sta morala čakati na to, da se je napoj nekaj časa kuhal, preden sta dodala naslednji set sestavin. Tokrat so se ubadali z nekim res kompliciranim napojem, toda Trey je ravno uspel končati zadnjo fazo in zdaj je bilo treba le še počakati in napoj bi bil pripravljen. Toda ko se mu je približala Rose, je pozabil pogledati na uro, da bi vedel, kdaj ugasniti ogenj. Nekoliko nelagodno je zdaj razmišljal, koliko sekund je izgubil tačas, ko je razmišljal o njej in končno se je odločil, da ni bilo pomembno. Po občutku bo ugasnil ogenj, pa bo že nekaj nastalo iz tega. Nasmehnil se je sošolki in vzel palico v roko. Pozdravljena. Kako si kaj?

O bog kako sovražim napoje je Rose v mislih ponavljala znova in znova. Napoj ki so ga pripravljali tisti dan ji ni in ni uspeval. Ravno je že razmišljala da bi obupala in vse skupaj pustila na miru, ko je opazila da Trey zaključuje svoj napoj. Napotila se je k njemu, da bi ga vprašala za malo pomoči. Ko jo je opazil se ji je nasmehnil in s palico zarisal po zraku. "Ne preveč dobro, pa ti?" je dejala. "Tega napoja mi ne bo uspelo nikoli narediti" je potožila in se klavrno nasmehnila. "Bi mi mogoče malce pomagal?" je vprašala in ga proseče pogledala. Vedela je da ji bo Trey če ji bo le lahko pomagal, to tudi storil saj je bil vedno pripravljen pomagati. Ozrla se je po drugih sošolcih in opazila da so še nekateri imeli težave pri pripravi napoja. No vsaj nisem edina si je mislila. Groza kako ni marala napojev.

Takoj je prikimal, ko je omenila, da bi potrebovala njegovo pomoč. V zadnjih tednih se je na Rose precej navezal in zelo je užival v njeni družbi, toda tudi sicer je vedno zgrabil priložnost za to, da je komu pomagal. Ne le, da je rad malo dodatno povadil delanje napojev, imel je tudi občutek, da bi bil precej dober učitelj, če bi se kdaj rabil znajti na tem področju. Seveda je bila njegova glavna smer trenutno še vedno služba na ministrstvu, sektor za eksperimentalno magijo, toda še vedno je puščal vse opcije odprte. Konec koncev ni bilo tako lahko kar takoj dobiti službe na ministrstvu, tudi za metamorfe ne. Skupaj z Rose je stopil k njenemu kotlu in takoj je opazil, da je pozabila dodati ščepec samorogovega roga v prahu, tako da je bil njen napoj vijolične barve namesto rožnate. Pokazal ji je na navodila in ji podal terilec, da bi lahko v njem košček roga strla v prah. Sam se je lotil preletavanja navodil in ugotovil, da je sicer skoraj vse naredila pravilno, čeprav je bilo jasno videti, da ni imela največ zaupanja vase. Potrepljal jo je po roki in ji v znak odobravanja pokazal pest z iztegnjenim palcem. Sošolec poleg njiju je ravno začel glasno kašljati, saj se je iz njegovega kotla močno pokadilo in Trey je zmajal z glavo. Nekaterim je šlo precej slabše, toda če je človek tako zelo zamočil, je bilo pri napojih bolj preudarno preprosto nehati, kot pa nadaljevati in povzročiti še kakšno nesrečo.

Trey se je strinjal da ji pomaga, zato sta stopila do njenega kotla. Ker ni vedela kaj je naredila narobe je počakala da je Trey še enkrat preletel navodila, nato pa ji je podal terilnico v kateri je bil košček samorogovega roga. Hvaležno ga je pogledala in se mu nasmehnila. Rog je strla v fin prah in ga ščepec, kot je pisalo v navodilih stresla v napoj. Pomešala ga je in spremenil je barvo v rožnato, kot je bilo prav. "Hvala" se je iskreno zahvalila. Po navodilih sodeč je morala napoj sedaj samo še nekaj časa pustiti vreti na zmernem ognju, potem pa mu dodati še neko sestavino ki bi prebarvala napoj iz rožnate v svetlo zeleno barvo. "Ti si že čisto končal?" je vprašala svojega rešitelja in se mu nasmehnila. "Si uredu?" je vprašala sošolca poleg njiju ki je začel divje kašljati. Ta je prikimal in Rose se je zopet posvetila Treyu. "Kljub moji nezainteresiranosti in sovraštvu do napojev še vseeno nisem tak anti talent kot nekateri" je zašepetala, da je profesor in kakšen sošolec slučajno nebi slišal, in se zarotniško nasmehnila Treyu.

Široko se ji je nasmehnil. Sploh nisi slaba, samo samozavesti ti manjka, je zapisal v zrak med njiju, tako da je lahko napis videla samo ona. Stal ji je precej blizu in zrak v učilnici je bil gost, vroč in težak. Napoj je služil kot neke vrste magično zdravilo za kašelj, le da je zdravil tudi precej hujše bolezni, kot je bil prehlad. Temu primerno je bil tudi sladek in lepljiv in celoten zrak je dišal po njem. Trey je vsake toliko pogledal proti svojemu napoju, sicer pa je užival v tem, da je bila Rose tako blizu, da bi se je lahko dotaknil, če bi želel. Lahko bi jo celo objel, čeprav bi bilo to res čudno, glede na to, da se ponavadi nista objemala in sta bila povrh vsega še pri pouku. Toda misel na to je bila prijetna. Rose je bila celo povsem navadno opravljena in urejena videti kot prava lepotica in ni si mogel pomagati, da je ne bi vsake toliko zamaknjeno gledal ter ob tem sanjaril o tem, kakšen občutek bi imeli njeni lasje, če bi jo lahko pobožal po njih. Potem pa se je začel njegov napoj rahlo peniti in takoj je skočil zraven in v zadnjem trenutku mu je uspelo dodati pravo sestavino, da se je napoj zgostil in postal svetlo zelene barve. Oddahnil si je in pogledal nazaj proti Rose, da bi videl, kaj je počela, saj bi tudi njen napoj moral biti zdaj zdaj končan.

"Pomanjkanje samozavesti pri napojih? Vedno!" je dejala potihoma in se nasmehnila. Trey je stal precej blizu nje in Rose se je to zdelo čisto uredu, saj je tako lažje spremljal dogajanje v njenem kotlu. Niti pomislila ni da bi tako blizu nje stal iz kakšnega drugega razloga. "Trey" je dejala in ga hotela opozoriti na njegov napoj, ko je že sam opazil da ni vse tako kot mora biti in skočil k svojemu napoju. Ko je Trey naredil vse kar je bilo potrebno pri njegovem napoju se je obrnil nazaj k njej. "Misliš da bi že morala dodati tole zadnjo sestavino?" ga je povprašala in z roko pokazala na sestavino ki je ležala na delovnem pultu. Ker ni bila pazljiva je s komolcem podrla stekleničko a na srečo jo je še pravi hip ujela tako da se ni razbila na tleh in si ni prislužila jeznega oštevanja profesorja ki že tako ni bil preveč naklonjen prebivalcem njenega doma.

((sorry za pozn odgovor))

Trey si je pobližje ogledal njen napoj. Vse je bilo videti dobro, zato ji je dal zeleno luč, naj nadaljuje z delom. Toda ko je dodala sestavino, se je napoj besno spenil in začel glasno brbotati. Atreyu je razširil oči. Kaj vendar... saj je bilo vse narejeno, kot bi moralo biti? Potem pa je s kotičkom očesa ujel barvo lusk, ki jih je dodala. Niso bile rožnate temveč rahlo vijolične. Ugriznil se je v ustnico in divje pomahal profesorju. Ta je z očmi vsake toliko preletel učilnico in tudi tokrat je storil podobno, vendar pa ni bilo videti, da bi se imel kakršenkoli namen odzvati na Treyev klic. Vsaj ne, dokler ne bi bilo že prepozno, je jezno pomislil Atreyu. Vedel je, da učitelj za napoje iz njemu neznanega razloga ni maral Gryfondomcev, pa tudi do drugih je bil neverjetno strog. Toda Atreyu je imel rokavu še enega asa. Skoncentriral se je in se vrgel po tleh tako, da je prevrnil dva stola in je glasno zaropotalo. Na njegovem obrazu so se pojavile velike zareze in ob tem je glasno hropel, kot da ne more priti do zraka. Profesor je sunkovito vstal in stopil k napoju, ter nekajkrat zamahnil s palico in umiril penjenje, potem pa se je sklonil nad Treya. Ta je imel zdaj na obrazu nasmeh, zareze pa so izginile, saj sploh niso bile prave. Profesor je besno pogledal, ko je ugotovil, da je bil ukanjen. "Pripor, Jones! To soboto od jutra do večera boš čistil podganja čreva!" je zapihal, potem pa naznanil, da je konec ure in da naj vsi pospravijo in izginejo iz učilnice.

Njen napoj se je, ko je dodala zadnjo sestavino, začel zelo čudno obnašati. Trey ki je bil vsekakor bolj skoncentriran na njen kotel je začel divje mahati po zraku. Hotel je pomoč profesorja a ga je le-ta ignoriral, kar Rose ni popolnoma nič čudilo. Profesor je bil znan po tem da ni bil ravno naklonjen učencem njunega doma. Potem pa se je Trey vrgel na tla. Rose je prestrašeno kriknila ko je opazila zareze na njegovem obrazu. Profesor, ki ga je trušč spravil na noge je prihitel k njima in spotoma Rose umiril napoj. Ko je profesor jezno zaukazal da ima Trey pripor je Rose samo čudno pogledala čemu tako. Potem pa je videla Treyev nepoškodovani obraz. Fant je bil metamorfag in je lahko poljubno spreminjal obliko svojega telesa. Le zakaj ni pomislila na kaj takega. "Norec! Veš kako si me prestrašil ko sem te videla tako poškodovanega" je Rose jezno okarala Treya. Ker je profesor oznanil konec ure je vsebino kotla shranila v za to pripravljene kozarce, nato pa je počistila še delovno površino. Ko sta v razredu ostala samo še Rose in Trey, je Rose stopila k njemu, ga objela in mu na lice pritisnila poljubček. "Hvala ker si mi pomagal" je dejala in se nasmehnila. "Vendar pa ti nebi bilo treba pretiravati, zaradi meni si si nakopal pripor" je dejala in ga žalostno pogledala.

Čeprav ni bil niti malo vesel ob dejstvu, da je dobil pripor, se je Atreyu končno spet počutil nekoliko bolj živega. Že predolgo ni izkoristil tega, da je bil metamorf za kaj bolj zabavnega kot to, da je spremenil barvo las. Toda profesor jima vsaj ni vzel nobenih točk in to je bilo odlično. Pobral se je s tal in tiho pogledal stran, ko ga je Rose okarala. Toda v njenem glasu ni bilo resnične ostrine in ko je začela pospravljati, se ji je hitro pridružil. Kljub temu je delal počasi, nalašč, saj je videl, da se tudi njej ni mudilo. Končno ju je tudi profesor pustil sama, saj se mu očitno ni dalo čakati nanju. Ko so se za profesorjem zaprla vrata, se je Rose znašla ob Treyu in preden bi uspel odložiti epruveto, ki jo je držal v roki, ga je objela in ga poljubila na lice. Kolena so se mu zašibila in z nekam blaženim nasmeškom je poslušal, ko se mu je zahvalila in ga za dobro mero vseeno malo okarala, češ da mu ne bi bilo treba pretiravati. Toda Trey je bil avanturistično razpoložen in Rose je bila videti tako čudovita v soju šibkega ognja, s spuščenimi lasmi in rahlo vlažnimi ustnicami. Izpustil je epruveto, da je padla na tla in se razbila. Roke je ovil okoli Rose in jo stisnil bližje k sebi in ji namenil tako nežen in predan pogled, da je bilo več kot očitno, da bi bil zanjo pripravljen pretiravati še veliko, veliko bolj.

Rose vsekakor ni bila pripravljena na to kar je sledilo. Ko ga je okarala da mu nebi bilo potrebno pretiravati, jo je namesto da bi dejal kaj v svoj zagovor, enostavno objel in jo potegnil k sebi. Pogledal jo je tako nežno da se ni mogla upreti tistemu kar je sledilo naprej. Poljubila ga je. Najprej nežno in previdno, ko pa ji je vrnil poljub pa ga je poljubila bolj samozavestno. Roke mu je ovila okoli vratu in ga nežno pobožala po laseh. Prekinila je poljub in ga previdno pogledala. Sem storila prav ko sem ga poljubila? se je spraševala v mislil. Glede na to da z Jessejem še vedno nista razčistila, in je slišala govorice po gradu da se je v enem dnevu poljubljal z več dekleti, je bila njena slaba vest začasno pomirjena. Če lahko to dela on, lahko tudi ona. Oh k vragu naj gre vse skupaj si je mislila, nato pa Treya potisnila k bližnjemu zidu in ga strastno poljubila.