"Pa poglejmo, tri kapljice Osjega soka" si je v brado zamrmral Mathias in s tanko kapalko na veliko gobo kanil prvo kapljico zlate tekočine. Goba z velikim rjavim klobukom, ki je rastla v kotu rastlinjaka, je delovala sila turobno in nisi potreboval veliko znanja rastlinoslovja, da si lahko uganil bližanje njenega konca. Tudi sama profesorica je obupala nad njo, a Mathias se ni dal. Ta debela goba, ki jo je pred tremi leti poimenoval Jurček, je bila njegova stvaritev in v marsičem ga je tudi spominjala nase. Širina, odmaknjenost, samota, vse to se je ujemalo z Mathiasovim značajem. Fant se je na gobo izredno navezal in ni si mogel predstavljati, da bi zdaj morala umreti. Vsem drugim rastlinam se je posvetil le na pol in ob gobi posedal že več kot pol ure. Pogledal je v najrazličnejše učbenike o rastlinah, ki jih je našel v rastlinjaku, prav tako je tudi s seboj prinesel nekaj knjig iz knjižnice, a boljše strani od trenutne ni našel. Debela knjiga o gobah je med drugim vsebovala tudi poglavje: zadnji vzdihljaji življenja in med vrsticami je pisalo, da ji lahko na določen način podaljšaš življenjsko dobo. O tem se sicer ni posvetoval s profesorico, saj je trenutno niti ni bilo v rastlinjakih, a bil je več kot prepričan, da mu bo šlo. Dober sem v tem predmetu, pravzaprav najboljši v letniku. Ni vrag, da mi ne bi uspelo! S tresočimi rokami je kapalko znova namočil v kozarec poln rumene tekočine in drugo kapljico kapnil na gobo. Tudi tokrat se ni nič zgodilo, a ko se je pripravljal še na zadnjo kapljico, se je znova ozrl v odprto knjigo in povsem slučajno zagledal vrstico, ki jo je prej spregledal. "Kaj? Mathias ti trap, vse si uničil! Ne, kaj pa naj zdaj?" V knjigi je namreč pisalo, da je te kapljice treba kapniti v koreninski sistem rastline, ne pa na klobuk. Najprej je bil povsem zmeden in za trenutek ni vedel, kaj naj stori, a ker je bil pri gojenju rastlin vedno razumen in v bližini ni bilo deklet ali zoprnih Spolzgadovcev, se je kmalu umiril in poskušal popraviti škodo. Znova se je lotil kapljanja in se tokrat osredotočil na korenine, ki jih je goba poganjala v šibki temni prsti. Sicer kapljanje ni bilo težko, a bal se je predvsem škode, ki jo je povzročil s prejšnjim dejanjem. Preden je drugič zajel tekočino iz steklenice, si je z rokavom plašča obrisal potno čelo, saj je bilo v rastlinjakih zaradi sonca precej toplo in previdno nadaljeval z delom. Vanj je bil tako zaverovan, da ni slišal tihega zvoka korakov, ki so se mu medtem približali.

Na urniku je imel uro rastlinoslovja in čeprav je vedel, da je bilo še prezgodaj, se je odpravil iz gradu proti velikim steklenim rastlinjakom. Sonce je sijalo in kadar je imel možnost, je rad občudoval žarke, ki so se lomili prek z zemljo umazanih stekel. Pogled je bil vedno božanski. Toda ko je prispel do rastlinjaka, kjer bi moral imeti tisti dan pouk, je v njem že nekdo sedel. Trey se je že skoraj ustavil in odšel. Bo mar zdaj vsakič, ko bo kam šel, nekoga presenetil s svojo prisotnostjo? Že tako mu je bilo zoprno, da se ni mogel nič hudega slutečim učencem približati s kakšnim "Hej, kaj pa ti tukaj?". Toda fant, ki je sedel ob loncu, v katerem je rasla ogromna goba, je bil videti tako nesrečen, da je Treyu zasmilil. Stopil je naprej, da bi preveril, kaj ga teži. Pihpuffovec je imel v rokah kapalko in steklenico, na kateri je pisalo Osji sok. Trey je zavil z očmi. Ni čudno, da mu je goba umirala, če jo je hranil s tem. Osji sok je bil izvrsten za zdravljenje večine rastlin, toda pri gobah je delovalo le na užitne rastline, na ostale pa ne. Stopil je naprej in v učenčevo vidno polje, ter mu pomahal v pozdrav. Potem je prijel njegov rožni lonec skupaj z orjaško gobo in ga dvignil ter prestavil pod mizo, da se je goba znašla v senci. Potem je iz žepa z dobro vajenim gibom vzel palico in v lonec okoli gobe nalil čarobne vode, ter jo hitro zmrznil z Glacius urokom, da so se okoli gobe pojavile posamezne kocke ledu. Goba zdaj ni bila ujeta, bila pa je nekoliko bolj na hladnem, zato je bila verjetnost, da bodo njena tkiva odmirala precej manjša. Potem se je Trey obrnil nazaj k pihpuffovcu ter po zraku narisal majhno sliko gobe in sonca, potem pa s palico zamahnil in goba na sliki je klavrno ovela in nehala rasti. Potem je pokazal na rastlinjak okoli njiju in si še sam obrisal čelo, saj je bilo notri res vroče.

Prihod temnolasega fanta ga je tako presenetil, da se je najprej nehote zdrznil in ni manjkalo veliko, pa bi mu kapalka padla iz rok. Fant je prišel rahlo nenavadno, saj je namesto običajnega pozdrava raje pomahal in se potem kar usmeril proti Mathiasu. Obraz debelušnega fanta je postal nekam nezaupljiv, saj si ni mogel predstavljati, kaj ima učenec za bregom. Po plašču sodeč sicer ni prihajal iz Spolzgada, a zanikrn odnos do rastlin so imeli mnogi mladi in ne bi ga čudilo, če bi se zdaj tudi Gryfondomovci zabavali na njihov račun. Ko se je prišlek dotaknil njegove gobe in si jo celo drznil prijeti, je Mathias osupnil. Naglo se je dvignil, pripravljen da se zanjo spusti tudi v spopad in izpod plašča nerodno potegnil svojo palico. A namesto tega, da bi Gryfondomovec lonec vrgel na tla, ali se začel celo poigravati z nedolžno gobo, ga je previdno odložil pod mizo in na njej izvedel nekakšen začar. Pihpuffovec je še vedno držal iztegnjeno palico, v pripravljenosti kakršnega koli napada ob prvem znaku poškodbe na gobi, a do tega ni prišlo. Počasi je začel dojemati, kaj prišlek počenja in ko mu je ta vse to narisal skozi zrak, se mu je v glavi vse zjasnilo. Palico je nekoliko zmedeno povesil in se brez besed približal rožnatemu loncu pod mizo, kjer je gobi že zdaj prijalo. Seveda, čisto logično. Kako se nisem spomnil mu je švignilo skozi misli in za trenutek je povsem pozabil na temnolasega fanta. Počepnil je ob mizo in si svojo rastlino ogledal od blizu in dejansko se je zdelo, da ji sprememba ugaja. Jaz pa tak bedak, če ne bi bilo tega fanta... Pogled je odvrnil od gobe in se zazrl v prišleka, ki mu je neznansko pomagal. Ni bil sicer povsem prepričan, zakaj je fant do zdaj molčal, a dozdevalo se mu je, da bi lahko vedel. Bradavičarko je obiskoval že pet let in v vsem tem času je slišal že marsikatero govorico. Ena od njih se je nanašala tudi na nemega fanta, ki je obiskoval zadnji letnik Gryfondoma in bi se opisu kar ujemal s tem tukaj. Mathias govoricam nikoli ni namenjal pretirane pozornosti, a določene zadeve si je vendar zapomnil. "Pozdravljen. Res hvala, da si mi rešil gobo. Čim prej jo bom spravil v hladnejši prostor." Popraskal se je po laseh in naredil nekaj korakov v smeri Gryfonomovca. "Jaz sem Mathias, ti pa si morda Atreyu?" Z negotovim nasmeškom je počasi iztegnil roko, da bi se s svojim rešiteljem rokoval.

Fantov obraz se je počasi iz osuplega prevesil v razumevajočega in na koncu celo v nekam hvaležnega. Atreyu je bil vesel, da je končno lahko naredil nekaj uporabnega s svojim dolgoletnim znanjem rastlinoslovja. Če nič drugega, se mu je ta predmet pred tem dogodkom zdel res nekam neuporaben - doma ni imel niti vrta, kaj šele, da bi na njem gojil čarobne rastline. Morda pa je bil to znak, da bi se res lahko končno pozanimal in kupil kakšno lončnico, s katero bi se lahko ukvarjal, ko bo njegovih dni na Bradavičarki konec. Ta misel ga je nekoliko potrla. Odkar je stopil v svet čarovnij, mu res ni bilo do tega, da bi kdaj zapustil Bradavičarko. Rad je imel svoje starše, toda kadarkoli je vpričo njih pokazal kakšno magično sposobnost, so bili videti kar nekoliko zadržani. Nazadnje, ko je vpričo matere spremenil svoje lase v plave, je presenečeno prebledela, potem pa mu zelo previdno rekla, da mu bolj paše naravna barva. Od takrat se ni več tako pogosto spreminjal, tudi v šoli ne. Pihpuffovec je v tistem že pristopil k njemu in Atreyu je ujel njegovo ime, potem pa ga je Mathias vprašal še po njegovem imenu. Treyu je odleglo. Končno je spet naletel na nekoga, ki je očitno že slišal zanj. Torej mu ne bo treba razlagati, da ne more govoriti! Čudovito! Prikimal je, segel v njegovo roko in jo nekoliko stresel, potem pa se je sunkovito obrnil proti vratom rastlinjaka, ki so se ravno škripajoče odprla. V rastlinjak se je sprehodilo nekaj učencev, skupaj z njimi pa je vstopila tudi profesorica. Trey je pogledal na uro in ugotovil, da se ima ura zdaj zdaj začeti. Potrepljal je Mathiasa po rami in se spravil k svojemu običajnemu mestu za eno od miz v rastlinjaku.

Atreyu mu je postal takoj simpatičen in rahlo je obžaloval, da je njun pogovor zmotil začetek pouka. Pomahal mu je v slovo in pohitel do velike gobe, ki je še vedno stala na varnem mestu pod mizo. S prsti je nežno zdrsel po njenem klobuku, lonec previdno dvignil in se napotil v bolj zasenčene predele rastlinjakov. Ob tem je profesorici zgolj pokimal, saj je bila okupirana s sedmošolci in že ga več ni bilo. Rastlinjaki so bili nepredstavljivo veliki in človek brez orientacije se je v njih zlahka zgubil. Sestavljali so jih namreč mnogi zastekljeni predeli, nekateri namenjeni pouku in spet drugi zgolj gojenju rož. V enega od teh se je zdaj napotil Mathias, ki je bil po rastlinjakih že vajen postopati. Še ena stvar, ki mu je bila tukaj tako všeč je bilo to, da skoraj nikoli ni srečal nobenega učenca, če pa je po slučaju le naletel na koga, je to ponavadi bil kak njemu podoben Pihpuffovec, ki je prišel k svoji predstojnici. Prečkal je tri zastekljene sobe in pri četrti zavil na levo, da se je zdaj znašel v drugi vrsti rastlinjakov. Ti so bili precej prijetnejši, saj so bili bolj odprti, stekla pa so preraščale plezalke in tako preprečevale vdor močnemu soncu. Pihpuffovec se je razgledal po precej natrpanemu prostoru in kmalu našel primeren kotiček za njegovo gobo, kjer je ne bi smel nihče vznemirjati. Nežno jo je položil na tla, odmrznil led, ki ga je prej pričaral Atreyu in še nekaj časa prebil ob svoji rastlini. Ko se je naveličal, se je pobral nazaj na noge in se odpravil v grad, kjer ga je čakal sklop popoldanskih predavanj.

Minilo je že dva tedna, odkar je nazadnje obiskal svojo gobo in občutil je krivdo. V tem času ga je zamotilo toliko drugih stvari, da se na rastlino sploh ni spomnil, nekega večera, ko se je pripravljal na spanje, pa ga je nenadoma spreletela misel nanjo. Treščil se je po čelu in imelo ga je, da bi se pošteno prebutal. Goba je bila njegova edina spremljevalka, v družbi katere mu ni bilo nikoli nerodno, poleg tega pa ga ni nikdar izdala. To kar ji je storil, je bilo neodpustljivo in čim prej je moral popraviti škodo. Ura še ni bila devet, zato je hitro smuknil v svoja dnevna oblačila, ki jih je prej zložil na bližnji stol, pograbil svojo palico in se tiho odkradel do vrat. To je bilo sicer povsem nepotrebno, ker je večina učencev še vedno preživljala večer v skupni dnevni sobi, a na to ta trenutek ni niti pomislil. V polni dnevni sobi ga na srečo sploh niso opazili, saj je bilo vedno na robu dogajanja in komaj kdo je vedel zanj. Brez velikih težav je smuknil skozi odprtino doma in se znašel na bradavičarskih hodnikih. "Zdaj pa proti rastlinjakom" si je zamrmral v brado in za hip omahoval, v katero smer naj krene. Lahko bi se napotil po običajni poti, skozi ječe in nato skozi glavno avlo na dvorišče, a obstajala je tudi stranska pot. Ta je bila daljša, pri njej si se bolj utrudil, a si hkrati manj tvegal, da te ujamejo. Tako je nazadnje sklenil, da krene po tej poti in svoj korak obrnil na desno. Šolski hodniki so že povečini samevali, a bakle so jih še osvetljevale, tako da ni bilo pretemno. Hvalabogu, v temi ne bi daleč prišel. Korakal je po enem hodniku, nato skozi sliko smuknil v prehod in se znašel spet na drugem. Povzpel se je po zavitih stopnicah, prečkal krajši hodnik in nazadnje prišel na prazno dvorišče, odkoder se je vstopalo tudi v rastlinjake. Nebo je bilo posusto z zvezdami, drugih glasov kakor oddaljenega zavijanja sove ni bilo in Mathiasu je odleglo, da ni treščil ob kakšnega profesorja. Zadnje kar je ta trenutek potreboval, bi bila kazen, saj potem gobe spet ne bi videl in zaradi misli nanjo vso noč ne bi zatisnil očesa. Stekel je preko dvorišča, da je plašč zaplapolal za njim in se znašel v ozkem hodniku z mnogimi vrati. Že z zaprtimi očmi bi vedel, katera vodijo v rastlinjake, zato mu njihovo iskanje ni povzročalo težav. Segel jo po kljuki, jo potisnil navzdol in vstopil v mračen prostor, nasičen z vlago. "Lumos!" Konica njegove palice je zažarela in zagledal je znano omizje z rožami, police s cvetjem in stekleno streho, skozi katero so zrle zvezde. "Končno." Previdno se je podal naprej in pri tem obnovil srečanje z Atreyem, ko je premaknil svojo gobo. Prvotno je namreč ležala v prvem prostoru, a ta je bil preveč izpostavljen soncu in goba je začela v njem umirati. Če mu ne bi ta prijazni Gryfondomovec pomagal, bi danes bil brez nje. Prečkal je rastlinjak, zavil v levo in se znašel v drugi vrsti. Zdaj je bil v pravem prostoru, samo najti je moral še kot, kamor jo je postavil. "Kakšen mrak, še palica mi komaj pomaga." Oziral se je naokrog in jo nazadnje le ugledal. "Pozdravljena prijateljica. Da, jaz sem, tvoj Mathias. Komajda se me še spomniš kaj? Obljubim, da te bom zdaj pogosteje obiskoval." Nežno je pobožal njen klobuk in segel po kangli z vodo, ki je stala v bližini. Suhi zemlji je voda nebeško ugajala in fant je lahko prav videl, kako je goba pred njegovimi očmi oživela. Ne drži se tako gobasto... so ga nenadoma prešinile ravnateljeve besede. Kaj je hotel s tem? Da moram bolj skrbeti za gobo? Ali nemara kaj drugega? Tisti hip se mu je posvetilo. Ravnatelj je nedvomno ciljal na magični predmet, saj je to edino imelo smisel. Urno je dvignil palico in svetlobo usmeril proti gobi. Približal je obraz in pozorno preiskoval njeno okolico, če bi kjerkoli našel kakšno sled. Po tleh, v loncih drugih rož, ali celo v kateri od kangel.

((Mathias!


V svojem naslednjem postu boš našel Zgovorne Rokavice - vrtnarske rokavice, ki nosilcu omogočajo, da komunicira z rastlinami. Ker rastline nimajo lastnega jezika, sprejema nosilec rokavic odgovore rastlin kot telepatske podobe v mislih. Rastline pod rokami nosilca tudi bolje uspevajo, a ne hitreje/močneje od svojih naravnih zmožnosti.))

Nič takega, nič takega, nič takega si je tiho mrmral, ko je svetloba njegove palice potovala čez različne vrtnarske pripomočke. Kangla je bila prazna, v prst njegove gobe ni bilo zakopano prav nič, karkoli svetlečega ali bleščečega pa tudi ni opazil. Že je mislil odnehati in se sprijazniti z mislijo, da se ravnatelj rad šali, ko so njegove oči pritegnile rokavice, ki so ležale na dvignjeni polici. Šlo je za par zelo lepih rumeno oranžnih rokavic, ki so se celo ujemale z barvo njegovega doma, najbolj presenetljivo pa je bilo, da niso bile prav nič umazane. Previdno se jim je približal in iztegnil levico, saj je v desnici držal palico in osvetljeval prostor. Ko se jih je dotaknil, je začutil neizmerno mehkobo in toplino, takoj so mu prirasle k srcu in imelo ga je, da bi jih vzel. Saj nisi tat Mathias Aurel. Kaj če so samo nove vrtnarske rokavice profesorice rastlinoslovja? A vendar. Profesor Septimus je bil zelo nenavaden človek, besed ni izgovarjal tja v en dan in beseda gobast je imela nedvomno določen pomen. V povezavi z dejstvom, da se s plesom sploh ni ujemala in v povezavi z dejstvom, da so na Bradavičarki v tem šolskem letu skrili trideset magičnih predmetov, je bil odgovor praktično na dlani. "Če pa so že profesoričine, bo nedvomno omenila njihovo izgubo." Previdno se jih je dotaknil, jih najprej pozorno pretipal, nato pa levico potisnil vanjo. Dlan se mu je hitro segrela in bilo je zelo mehko, a čutil je še nekaj več. Gorečo palico je odložil na polico in si poveznil še drugi par, ter se povsem nagonsko dotaknil uvele rože, ki je rastla v bližini. Ko je dlani v rokavicah držal tik nad listi, se mu je v glavo nenadoma prikradla misel, ki nikakor ni mogla biti njegova. Prišla je iznenada in zdela se je nekam tuja. Pred seboj je zagledal jasno sliko sonca, nakar se je prikazala še majhna uvela rastlina v zaprtem prostoru, polnem vodnih kapljic. Nenadoma mu je bilo jasno. "Rastlina mi govori!" To je vzkliknil tako na glas, da se je živčno obrnil naokrog in samo upal, da ga ni nihče slišal, nato pa brez pomisleka zgrabil majhen lonček in ga držeč v levi dlani odnesel s sabo. Do jutra je bilo še kar nekaj ur, zato je mislil rastlino odnesti v spalnico in jo tam položiti na okno, da bi jo jutranji žarki vzhodnega neba takoj dosegli. Rokavice si vse do svojega doma ni snel, kajti v njih se je počutil zelo prijetno in sklenil je, da jih bo spravil na tako varno mesto, da jih ne bo mogel nihče najti. Čudovita najdba! Lahko se pogovarjam z rastlinami in morda bom celo spretnejši pri njihovem gojenju! V prihodnjih dneh jih moram vsekakor preizkusiti. S temi mislimi je zapustil rastlinjake in se previdno odplazil v smeri svojega doma. Ta dan se je končal zelo dobro in več kot zadovoljen je bil, da je obiskal gobo.