Trey je veselo pomahal skupini prijateljev, ki so se odpravljali od zajtrka proti napojem. Sam je imel na urniku prosto uro in te so mu bile vedno ljube, saj je lahko postaval naokoli in opazoval ljudi, ki so hiteli prek hodnikov. Ničkolikokrat se je tudi kdo ustavil ob njem in mu povedal kaj zanimivega, Trey pa je v odgovor s palico kaj zapisal v zrak ali s kakšno gesto komentiral slišano. Nikdar se ni počutil preveč omejenega, ko je prišlo do govora. Če je hotel komu kaj pokazati, je še vedno lahko iztegnil roko ali pa preprosto zavihtel palico in sporočil, kar je želel. Tistega dne si je bil precej podoben. Imel je temne lase skoraj do ramen in temne oči mandljaste oblike. Oblečen je bil v uniformo svojega doma in se ležerno naslanjal na podboj vrat, ki so vodila v Veliko dvorano. Njegov pogled je segel prek dvorane in ko je srečal zanimiv par oči, je zadržal pogled, dokler ga ni drugi umaknil. Toda kmalu je naletel na dvoje oči, ki se niso umaknile, pač pa so se skupaj z glavo in preostankom osebe premaknile k njemu in njihov lastnik ga je ogovoril.

((Anyone? ))

((Moi ))

Magie je sedela za drznvraanovsko mizo in čemerno srkala skodelico kosmičev. Razlog za njeno čemernost je bil dvojen: prvič je bila rahlo neprespana, ker je prejšnjo noč malce predolgo preučevala čudovito knjigo o veščinah keltskih druidov, drugič pa je imela takoj po zajtrku na urniku ravno uro rastlinoslovja. Saj ne, da bi imela načeloma kaj proti rastlinoslovju - nad njim ni bila nič manj navdušena kot nad vsemi drugimi predmeti na Bradavičarki. Problem je bil le v tem, da naj bi se tokrat že tretjo uro zapored ukvarjali z arahnoculami - rastlinami, ki so sicer izjemo uporabne za zdravljenje vida, a so na videz naravnost srhljive. Magie so še najbolj spominjale na nekakšno mešeanico med pajki in hobotnicami, le da so bile modrozelene barve in so imele to zoprno lastnost, da so bile njihove hitre in dolge lovke posejane z ostrimi bodicami, ki so Magie in njene sošolce kljub zaščitni opremi nekajkrat že prav nemarno opraskale. Saj res zaščitna oprema! jo je prešinilo. Hotela jo je prinesti s sabo že k zajtrku, a njene misli so bile takrat še vedno pri keltski knjigi in je zato nanjo čisto pozabila. Hitro je vstala od mize, da bi se odpravila nazaj v Drznvraan, ko je so njen pogled pritegnili naravnost zavidljivo lepi, vranje črni lasje. Nekoliko je stegnila vrat, da bi pogledala, komu so pripadali, in med podbojem vrat zagledala očitno zelo sproščenega Gryffondomovca, ki ga na svoje presenečenje ni videla še nikoli, čeprav je bil približno njenih let.
Zanimivo, je pomislila sama pri sebi. Nekoga s takšnimi lasmi bi si pa gotovo vsaj približno zapomnila, če bi ga že kdaj videla. Pri tem je neznanec ujel njen pogled. Videti je bilo, kot da bi z veseljem s kom poklepetal, pa tudi Magie je rabila nekaj, kar bi jo spravilo vsaj v malo boljšo voljo, zato se je pred izhodom iz dvorane ustavila in se obrnila k njemu.
"Lepo je videti, da je vsaj nekdo tako dobre volje že navsezgodaj zjutraj," je rekla in se nekoliko grenko nasmehnila. "Gotovo špricaš pouk, ali pa imaš prosto uro, kaj?" ga je podražila, čeprav ni mislila čisto resno.

Dekle, ki se mu je približalo je bilo lepo in nekam dražeče razpoloženo. Atreyu je to več kot ustrezalo. Široko se je nasmehnil njenemu pikremu komentarju, vedoč, da je to pomenilo, da ona sama ni imela proste ure. Iz žepa je potegnil zložen pergamentni list, na katerem je imel napisan urnik, ga razvil pred njenimi očmi in zmagovalno pomigal z obrvmi, saj je črno na belem (no, kolikor svetel pač je pergament) pisalo, da še vsaj nekaj časa ne bo rabil trpeti česa dolgočasnega ali neprijetnega s strani učiteljev. Saj je imel rad pouk, toda še raje je imel prosti čas in zato je bil posebno navdušen nad sedanjim urnikom. Sedmošolci so imeli precej manj ur, res pa so zato dobivali ogromne količine domače naloge, ki Treyu zaenkrat še ni predstavljala težav. Mimo njiju so se iz Velike dvorane odpravili trije njegovi sošolci in mu pomahali, eden pa je celo vzkliknil "Trey, preden pozabim, slovar run sem ti dal kar na posteljo!" Trey je v njegovo smer iztegnil palec v znak odobravanja in potem se je obrnil nazaj k Drznvraanovki, ki ga je ogovorila in se ji ponovno široko nasmehnil. Če nič drugega, ga je sošolec rešil iz precej nerodne situacije, ki se je pojavila vedno, kadar se je moral predstaviti komu novemu.

"Saj sem vedela," je Magie zavila z očmi, ko ji je prikupni mladenič črno na belorjavem razodel skrivnostni recept svojega sproščenega jutranjega razpoloženja. Drznvraanovkinim očem pri tem ni ušlo, da je na urniku pisalo "Sedmi letnik". Torej je imela prav, res je bil skorajda njenih let, ampak kako to, da se ga ni mogla spomniti? Se je na Bradavičarko mogoče prepisal iz kakšne druge čarovniške akademije? Rahlo je priprla oči in mu namenila preiskujoč pogled. Pravzaprav se ji je res zdel nekam znan ampak kakorkoli, to zdaj ni bilo pomembno. Svoje grenko razpoloženje je odrinila na stran in se sedmošolcu prijazno nasmehnila. A ravno, ko je odprla usta, da bi ga vprašala po njegovem imenu, se je mimo njiju prebilo nekaj Gryfondomovcev. Očitno so bili njegovi sošolci, saj so mu pomahali v pozdrav, eden izmed njih pa ga je celo nagovoril in tako nehote odgovoril na Mageirino neizgovorjeno vprašanje. "Aha, Ray si torej! To je bilo že od nekdaj moje najljubše ime. Jaz pa sem Mageira, ampak zdaj se mi žal že mudi na rastlinoslovje. Hvala, da si me spravil v malo boljšo voljo." Po teh besedah mu je namenila še en nasmeh, nato pa se je obrnila in se izgubila med množico študentov, ki so hiteli iz avle.

Njene sumničave oči so ga prav zabavale. Saj je res kar pogosto spreminjal svoj videz, toda tokrat je bil skoraj popolnoma tak, kot običajno, s to razliko, da je imel nekoliko bolj svetle oči kot mu je prijalo skoraj vedno pozimi. Privzdignil je obrvi, ko ga je ponovno ogovorila. Ray? Kakšen Ray? Skoraj bi že začel divje odkimavati, ko se mu je posvetilo, da ji ne bo mogel razložiti, kako mu je v resnici ime razen če začne mahati s palico, kar bi v nagneteni dvorani izpadlo prej neprijetno kot koristno. Dekle se mu je potem dokaj hitro predstavilo in uspelo mu je še seči v njeno roko, preden se je po zelo hitrem postopku poslovila in odšla. Trey je torej ostal sam. No, morda bi moral reči Rey. Saj ni bil tako slab naziv, toda malo bolj je bil navajen na prejšnjega. Spomnil se je prvega letnika, ko so si vsi še lomili jezik in ga klicali Atreyu. Potem se je pridružil neki drugi skupini sedmošolcev, s katerimi so se že poznali in skupaj z njimi je odšel v knjižnico, da bi naredil del domače naloge že zdaj in si prihranil uro prostega časa za večer.

Amy in Quin sta se kmalu prikazala pred vrati velike avle. Na svetu ni veliko stvari, ki so se Amy zdele domace, a sem je hodila za slabih sest let, skoraj vsak dan. Nasmehnila se je in prijela za kljuko. Odrinila je vrata in Quina potegnila za sabo v avlo. Takoj ko je vstopila je zagledala veliko tablo in v prepricanju da je pravilnik tam, je samozavestno odkorakala do table. Seveda je imela prav. Na tabli je visel velik list, na katerem so bila rocno zapisana pravila. Ze ob prvem pogledu si je zapomnila vsako besedico. Pocakala je samo, da besedilo prebere se Quin. Medtem je pogledala po avli. Zacuda tukaj ni bilo tako veliko ljudi kot je pricakovala. Ali pa so se vsi ze ne premisljeno zagnali v iskanje. Bedaki, ampak toliko bolje zanju. "Ugotovil kaj zanimivega?" je vprasala in koncno spet usmerila pogled v tablo in Quina. Spet se je nasmehnila in se enkrat preletela pravilnik. "Torej bom lahko videlaslike za nagrado, potem ko kaj najdeva?" je predlagala.

((sorry, ker je tak malo, sam se mi tok ne da.. -.- ))

((Amy, lepo bi te prosil, da za premi govor ne uporabljaš tako kontrastne barve, ker je res težko berljiva, sploh na manjših zaslonih, kot so prenosni telefoni. Priporočam uporabo rdeče ali pa morda rumene. Te barvi se odlično vidita na podlagi foruma.))

Quincy se je zagledal v pravilnik. Bilo je 7 paragrafov, to bi lahko bilo nekako pomembno. Beseda lastnik je bila bolj poudarjena in sestavek besed Lov na zaklad mu je deloval pomemben. Nato pa je opazil še nekaj. Na dnu lista je bilo nekaj dodano. "Lahko prebereš tole, kar piše spodaj? Zelo grdo je napisano..." Quin je gledal štiri vrstice in premišljeval, tokrat na glas. "Pravilnik ima kar nekaj vrstic, ki bi naju lahko zanimale... toda tale čečkarija je prav zabavna. - Rex je smotan starec, po psu ima ime." Quincy je premišljeval. Lahko bi bilo karkoli. "Tale pes je verjetno bolj tule zaradi humorja. Morda lahko kasneje v knjižnici najdeva kaj o kakšnem psu, ampak malce dvomim, da je poudarek na temu. Naslednja vrstica je bolj zanimiva. - Izgubil je kozarec" Šlo mu je na smeh. "Kaj misliš bi nama to lahko povedalo?" Vedel je, da je to nekaj pomenilo, toda ni bil prepričan kam bi ju to pripeljalo. V kozarcu je bil lahko prikrit pomen in ker je bil njegov lastnik Ravnatelj bi lahko to pomenilo, da je kozarec nenavaden, skrivnosten, čaroben... Lahko bi bil kakršen koli, in definitivno ne običajen. "Zadnja vrstica pa je spet kar običajna - Nikol' ne najde me." Misli so mu švigale sem ter tja in nazaj. Nekaj je bilo v sporočilu! "Seveda, fotografije ti pokažem, ko najdeva kakšen čaroben predmet." je sklenil kupčijo, čeprav je imela tako ali tako samo Amy korist od nje. No morda pa vseeno ne, to je vsaj pomenilo, da si je pridobil njeno družbo do takrat, to pa ga je zabavalo.
Začelo se je pojavljati več in več učencev in avla ni bila več primeren kraj za njune ugotovitve, ki bi morale ostati prikrite širši množici. Hitro je prijel Amy za roko in jo odpeljal na bolj samoten kraj, kjer bi lahko nadaljevala svoj prijeten pogovor.

Njene razširjene oči so povedale več, kot bi zmogle katere koli besede. Seveda, kako, da ni pomislila na to?! V pesmi, kaj pa drugega! Predmet je moral biti skrit v zidu s šolsko himno. Fenris je bil očitno nadvse zadovoljen sam s sabo, Nat pa si ni mogla pomagati, da ga ne bi opazovala s kar malo strahospoštovanja. Uau, tale bi resno moral biti v Drznvraanu... Grobo jo je potegnil na noge in pognala sta se iz spalnice, potem pa hitro upočasnila korak, ko sta šla skozi dnevno sobo. Že tretjič v enem dnevu so ju videli skupaj, le da sta tokrat prišla iz dekliških spalnic, kar je nanju prilepilo kar nekaj pogledov. Zlatolaska se ni zmenila zanje in je poskušala čim mirneje nadaljevati do vrat, čeprav je v notranjosti kar prekipevala od želje, da bi stekla naravnost v avlo in se prepričala, kako prav je imel Fenris. Skoraj bi že dosegla izhod iz doma, ko pa se jima je na pot postavil visok in mišičast Spolzgadovec, ki sta mu za hrbtom 'zastrašujoče' stala dva podobna prijatelja. Iz ust je ji je izvil naveličan zavzdih in kljubovalno se je zazrla v svojega bivšega. "Kaj bi rad, Aaron? Mislim, da sem bila zadnjič, ko sva se srečala, precej jasna..." Rjavolaščev obraz je spreletel ogaben samovšečen nasmešek, zaradi katerega se je Nat obrnil želodec in že stoprvič se je vprašala, zakaj zaboga je kdaj hodila s tem tipom. "Daj no punči, se ti resno zdi on boljši od mene? Saj veš, da me hočeš..." V enem hitrem gibu jo je zgrabil okoli pasu in jo potegnil k sebi, vendar je bila zlatolaska še hitrejša. Nič kaj damsko je izprožila desnico in ga močno usekala po čeljusti, da jo je izpustil in se presenečeno opotekel nazaj. "Da se me ne dotakneš več!" mu je zasikala, potem pa Fenrisa zgrabila za podlaket in ga odvlekla ven. Hodniki so bili zaradi pozne ure skoraj prazni in jezno je hitela po njih, ne meneč se za to, ali ji svetlolasec sledi ali ne. Končno sta prišla v avlo in Natalie se je za hip ustavila na robu, potem pa se sprehodila po velikem prostoru in obstala obsteni, v katero je bilo vgravirano besedilo.

Odhod iz Spolzgada in tek do avle sta se zgodila tako hitro, da se je Fenris vsega spomnil bolj zabrisano. Spomnil se je Aarona, enega tistih učencev, za katere si pomislil da bi se bolje znašli v boksarski šoli kot na Bradavičarki, ter nisi mogel dojeti kako so lahko sploh prilezli do sedmega letnika, in pa nekaj o tem da sta z Nat včasih hodila. Nič ni bilo rečeno o tem kdaj je to bilo, ali pa on tega le ni slišal, vendar je bilo očitno da je ona sčevljala njega, in da se tip očitno še ni sprijaznil z bolečo resnico. Načeloma se s tem Fenris ne bi preveč ubadal, ampak Aaron je bil očitno mnenja, da ga je Nat skenslala zaradi Fenrisa, in to bi znalo biti še problematično.
Končno sta se ustavila pred zidom, kjer so bile v kamen vgravirane črke bradavičarske himne. Fenris je pogledal Nat, pokimal, nato pa s sobno jakostjo zdeklamiral besedilo:
In tako kot vedno, je tudi tokrat pomislil na to, kateri idiot se je spomnil tako zabite in ponekod (recimo na koncu) preveč dvoumne pesmi, kot bi bilo zdravo. Ampak če je bilo verjeti knjigi o zgodovini Bradavičarke, potem so jo že 1000 let prepevali, tako da je zaradi tradicije ni šel nihče spreminjat. Fenris je ugibal, da so bili štirje ustanovitelji po dokončanju šole tako zdelani, da so za pesem pač napisali prvo traparijo ki jim je padla na pamet, vendar žal te teorije ni mogel dokazati, ne glede na to kako verjetna se je zdela.
Stena je bila še vedno natančno enaka kot takrat, ko sta prišla semkaj.
"Ne razumem..." je zamrmral. Morda je bil namig drugačen? Bi bilo to res prelahko, če bi bil predmet shranjen za zidom, na katerem je bila napisana himna?
"Razen če..." je dejal in se s palico dotaknil besede "prazne". In takrat so se kamni začeli prerazvrščati na podoben način, kot so to počeli na zidu za Počenim Kotlom pri vhodu v Prečno ulico, ter kmalu razkrili vbočen prostor, dovolj velik za stoječega odraslega človeka, ali pa viteški oklep. A v njem ni bilo ne človeka, ne oklepa, temveč...

((Natalie, ko odpreta skrivni prostor, v njem zagledaš stekleničko parfuma:


Ta parfum ima sposobnost, da naredi tistega, ki ga uporabi, neustavljivo privlačnega za vse osebe nasprotnega spola. Dovolj ga imaš za celo življenje, toda če ga boš delila z drugimi, ga bo zmanjkalo prej.))

Pri zidu sta se postavila bok ob bok, Fenris je rahlo pokimal, potem pa sta skupaj začela deklamirati beseidlo, zapisano na zidu. Natalie je šlo še vsakič, ko je brala to pesem, na smeh, zato je bila njena izgovorjava precej tresoča. Ko sta prišla do konca pesmi se ni zgodilo nič. Zlatolaska se je namrščila in vrgla pogled proti Risu, ki je izgledal prav tako zamišljen kot ona. Se je navsezadnje vseeno motil?
Potem pa je iztegnil palico in se dotaknil zidu, ki se je naenkrat začel preoblikovati, prav tako, kot je to storil vhod na Prečno ulico. Kamenje se je prerazvrstilo in razkrilo sorazmerno majhen prostor, v katerem je stala preprosta mizica. Na njej pa je ležala… steklenička parfuma. Natalie se je živčno zahihitala, potem pa izvlekla palico. “Accio parfum!” Srčasta posodica se ni premaknila niti za millimeter. “No, ta teorija je bila definitivno pravilna…” Počasi se je približala mizici in previdno pobrala stekleničko. Ni bila posebej velika, steklena in precej lahka, na zlat pokrovček pa se je prtrjevala neokusno rožnata vrvica s cofkom. Potem, ko ga je nekajkrat obrnila v roki je počasi odvila pokrovček in ga ponesla k nosu. To je bil najlepše dišeči parfum, kar jih je v življenju vohala. V njem se je sladkasta vanilija mešala s čutno vrtnico, ženstvena sivka s pregrešno čokolado. Vonj je bil neverjeten, kakor, da bi zmešal vse najlepše vonjave sveta v mojstrovino, ki je ne more preseči noben drug parfum. Stekleničko je počasi pomolila proti Fenrisu, ki odkar se je zid odprl, še ni spregovoril. “Povohaj. Čemu misliš, da služi?”
Stopila je iz sobice, ki se je takoj, ko se je odmaknila, preoblikovala nazaj v zid s šolsko himno. Bila je skoraj prepričana, da je parfum eden od čarobnih predmetov, kaj bi lahko bil njegov namen, pa si resnično ni znala predstavljati. Neustavljiva privlačnost? se je zahahljala sama pri sebi, potem pa se zvedavo zazrla v svetlolasca, ki mu je molela parfum.

((Fenris, ko je Natalie pobrala parfum, si za njim zagledal prstan:


Nosilec prstana lahko z roko, na kateri nosi prstan, čara tako, kot da bi v njej vihtel svojo palico, vendar že z gibanjem roke. Če nositelj izgubi last nad palico, po kateri se ravna prstan, tudi s prstanom ne more več čarati dokler ni spet lastnik stare ali nove palice. Prstan izgubi moč, če je palica v drugem prostoru kot nosilec prstana.))

((Opla, tole je bilo pa ful hitro eno za drugim! Kul slikce drugače! (meni zgleda tisti trakec bolj blede vinske barve, ne ravno rožnate XD) ))

Zdelo se mu je kar malo čudno, da je bila steklenička postavljena kar na sredini mizice. Lahko bi bila vsaj v kakšni zlati šatulji ali kaj takega, ampak Rex bodisi ni imel občutka za estetiko in stil, bodisi mu je zmanjkalo lepih škatlic. Nat je kar takoj preizkusila priklicevalni urok, in kot se je Fenrisu zdelo, ta ni deloval. Steklenička je bila preveč domiselno skrita, da ne bi šlo za katerega od predmetov, in kot sta že predebatirala, bi bilo preveč preprosto če bi navaden priklic deloval nanje.
A čemu je služila? Je kako vplivala na tisto, kar si zlil vanjo? Recimo ojačala moči napojev, ali jih naredila neskončne? Morda pa je le vsebovala kakšen močan napoj, recimo feliksir? Po bleščeči prozorni tekočini sodeč bi bilo to sicer možno, čeprav je imel Fenris v spominu feliksir kot zlatkaste barve. Prej bi rekel da je šlo za reserum, vendar ta ni bil tako zelo redek, sploh pa ni videl smisla v tem da bi učencem dali stekleničko reseruma. Razen če so bili ti "mogočni čarobni predmeti" v resnici samo stara krama, ki so se je želeli znebiti?
Medtem ko je tako razmišljal, je Natalie že segla po steklenički in si jo začela ogledovati. Fenrisov pogled je zdrsnil k zapirajočim se kamnitim kvadrom, in na mizici, kjer je prej ležala steklenička, opazil kovinski odblesk na nečem majhnem. Brez da bi pomišljal je hitro stegnil roko in izmaknil stvarco, pri tem pa je njegova roka po goli sreči za las ubežala kamnom, ki so grozili da jo bodo vzidali medse.
Uff, to je šlo pa za las, je pomislil olajšano. A ni imel časa niti odpreti pesti in pogledati kaj je bilo tisto, za kar je tvegal levico (v desni je namreč še vedno držal palico), ko mu je Nat že pod nos pomolila stekleničko in ga vprašala o tem, kaj si misli. Fenris je zajel vonj, in bil absolutno prevzet nad tem, kako lahko nekaj tako popolno diši.
"Diši po snegu, tulipanih in vrtnicah, a hkrati po vaniliji, cimetovih palčkah, nageljnovih žbicah, kuhanemu vinu, sveže odprtemu črnilu in... ženskemu parfumu?" je poskušal opisati vonj. Malo je pomislil, nato pa dejal:
"Tole gotovo ni samo navadna dišava. Edinokrat ko sem vohal nekaj podobnega, je bilo ko smo pri napojih izdelovali amortensio... ampak tole mi deluje še močnejše. Ne vem kakšen efekt ima, ampak grem stavit da je podobno ljubezenskim napojem." Za trenutek je obmolknil in premislil zadevo ter počil roke v žepe, pri tem pa spravil palico in tisti drugi predmet, ki je bil na otip še najbolj podoben železnemu obročku, vsakega v svoj žep. Nato pa je še dodal:
"No, karkoli misliš storiti z njim, svetujem da uporabljaš zelo majhne doze, če nočeš da se začne cela šola sliniti za tabo. S puncami, profesorji in hišnikom vred."
In glej ga zlomka, kot da bi bili poklicani, so se z desne zaslišali počasni, drsajoči koraki, ki so bili lastni le eni osebi na celi šoli.
"Presneto, pa ravno zdaj!" je besno šepnil Fenris, nato pa prislonil uho na kamnito steno, ki je ločevala avlo od hodnika, s katerega je zaslišal korake. Ššššrrrrrrppp... šššššrrrrrrppp...
Bil je še vedno nekje na sredi hodnika in napredoval je počasi, tako da najverjetneje ni vedel, da je bil kdo tukaj po začetku policijske ure. Sta bila res tako dolgo v avli? Fenris ni imel želje počakati in se prepričati. Prijel je Natalie za roko, nato pa z zašepetanim "hitro, ampak potiho" natančno na tak način odhitel proti nasprotni strani, kjer se je dalo prek zahodnega hodnika po daljšanici priti v ječe...

((nadaljujeva v hodniku, ječah, Spolzgadu ali kje drugje? ))

[ Kaj ima Rei oblečeno. Eh post je a bit lame :S jutro pač. xD ]

V avli je bila petnajst minut prej, kakor sta se z Mathiasom dogovorila. Njej je šlo na živce, če je ona zamujala. Zatorej se je navadila, da pride prej. Za obleko je porabila vse svoje prihranke, katere je hranila zadnje leto. Ponavadi ima izposojene obleke ali pa stare. Kakor že rečeno, njo ne moti kaj ima ona oblečena ali kdo drug. Vendar je to njeno zadnje leto na tej šoli in pred začetkom leta, si je obljubila, da bo šla na vsako zabavo (čeprav je tu in tam trmasta). Pomembne stvari, kakor so dokumenti in denar, jih je imela med oprsjem. Ponavadi v nedrčku samemu ali pa tistemu, ki je že vgrajen v obleko. Nikoli ni oboževala torbic, tudi ni jim zaupala, ker ti jo lahko prej ko slej ukradejo. Vendar danes jo je imela. Zaradi tistega enega lip glossa, maskare in senčil. Pa tudi za okras. Da je videti vsaj malo bolj resna.
Imela je lahke kodre, ki so ji prosto padali na hrbet. Ni se ji dalo toliko upravljati z lasmi, ker se ji je zdelo brez veze. Zato si je le naredila malo večje kodre in si desno stran s črnimi priponkami pritrdila nad ušesom, pramen pa si zataknila za uho. Nadela si je še maskaro in črno senčilo v kombinaciji z belim. S torbico v obeh rokah, je hodila krožno po avli in čakala. Hodila je počasi in gledala stene. Potem se je ustavila tako, da je bila s hrbtom obrnjena proti stopnišču in gledala vzorec sten in vrat.. Obrnila se je šele, ko je zaslišala svoje ime.

TKOLE pa zgleda moja bejba ;D

Natalie je bila že malce na tesnem s časom, ko je zapuščala dnevno sobo. Skoraj celo zadnjo uro je preživela v kopalnici, kjer se je drenjala s svojimi cimrami. Vse so se urejale za ples, ki se je imel začeti približno ob tistem času, kot se je ponavadi začela večerja.
Spolzgadovka je sredi tedna od mame prejela paket z vsemi stvarmi, za katere jo je prosila. Komplet je dobila prejšnje leto za rojstni dan in ne bi moglo biti bolj očitno, kateremu domu je pripadala, vendar se je v obleko zaljubila na prvi pogled in ni hotela izpustiti priložnosti, da jo končno pokaže. Preden je odšla iz kopalnice, se je še zadnjič ocenila v ogledalu in si morala priznati, da izgleda dokončno ‘shaggable’. Svoje divje zlate kodre je s srebrnim glavničkom spela v prefinjen vozel, tako da ji je nekaj pramenov las padalo ob obrazu in ji dajalo malce skrivnosten izgled. Svoje nevihtne oči je poudarila z nekaj odtenki temno zelenega senčila in veliko maskare, ustnice pa obarvala v pastelno rdečo bravo, da so se svetlikale kot zrela jagoda. Za to priložnost si je vzela ven vse uhane v ušesih, v najnižji luknjici pa vtaknila velike viseče, v katerih sredi se je zibal smaragd, prav tako kot na tanki srebrni verižici okoli njenega vratu. Največja atrakcija pa je bila obleka. Bila je črna in brez naramnic, izrez pa je obrobljala tanka kontura iz srebra. Po desni strani telesa so bili razporejeni majhni smaragdi, ki so se vili navzdol v obliki kače, ki je s svojo glavo z dvema žarečima rubinoma počivala na Nataliinem boku. Obleka sama je segala malce nad kolena, za piko na I pa je svetlolaska svoje noge skrila v žametne črne salonarje, prav tako dopolnjene z nekaj smaragdi. Če ne drugega, se je vsekakor splačalo imeti nesramno bogate starše vsaj zaradi tega.

Torej, ko se je tako odpravljena spustila v dnevno sobo, je tistim redkim osebkom, ki so jo še okupirali, zastal dih. S širokim nasmeškom, ki ga je to povzročilo, je zapustila dom in se napotila skozi ječe v avlo, da se sreča s svojim očarljivim soplesalcem.

[OKEJ! 1. Show alittle respect tistile slikci mojih stvari, ker sm na njej zabila VSAJ eno uro (ja, narisala sm jo na psju).
2. kdor ne ve, kaj pomen glagol ‘to shag someone’ nej zgugla ^^]

Mathiasova slovesna obleka

Z obleko ni imel pretiranih skrbi, saj je staršem za svečani dogodek dovolj zgodaj sporočil in ti so mu izbrali najboljše kose oblačil po njegovi meri. Sova s pošiljko je prispela že nekaj dni pred plesom in v njej so bile sledeče stvari; eleganten svilen frak črne barve, sive hlače z tankimi in nevsiljivimi črtami, mehka svilena sivkasta srajca in pa posebna ruto, ki je na daleč delovala kot zelo široka kravata. V njega je bilo všito mnogo majhnih simbolov jazbeca, kar je fanta povezovalo z izbranim domom. Lakirani čevlji so predstavljali edini kos garderobe, ki jo je že imel na Bradavičarki in tako niso prispeli po sovi. Na večer tega slavnostnega dogodka je bil izrazito nemiren in svoja slavnostna oblačila je komajda spravil nase. V spalnici na srečo ni bil sam in tako je dobil pomoč svojih dobrih prijateljev, ki so mu skrbno zavezali ruto, mu zravnali frak in preverili, ali je za silo dober. Na koncu se je spravil še k svojemu videzu in si z glavnikom poravnal sicer zmršene lase, ter se nevsiljivo odišavil. Tako je bil nared za obisk plesa in zdaj mu ni bilo prav nič do tega. Najraje bi se kar tako oblečen vlegel v posteljo, se do vratu pokril z odejo in zaspal lepo do jutra. Kajpak mu tega niso preprečevali le njegovi sošolci v spalnici, ampak tudi plesalka, ki ga je čakala. Če bi jo pustil čakati in ji ne bi svoje odločitve sporočil, bi bil zelo nemiren in vprašanje je, kako bi sploh prespal noč. Verjetno bi se v postelji divje premetaval in sanjal grozne sanje o dekletu, ki ga besneče lovi. Tako se je nazadnje le zbral in se s pomočjo kratkega požirka ostre pijače le še nekoliko opogumil. Ko si je obul čevlje, se je še zadnjič razgledal po prijetni rumeni spalnici in nato odkorakal neznanemu naproti. Sam še zdaleč ni bil edini iz doma, ki se je nameraval udeležiti plesa, a imel je občutek, da so vse oči uperjene vanj in se mu posmehujejo. Hodniki so bili srednje zasedeni, saj je do uradnega začetka še manjkalo nekaj minut in navada mnogih učencev je bila, da pridejo zadnji hip. Mathias se je neodločno spustil po stopnišču in sam pri sebi prosil, da bi pot trajala čim dlje. Zdaj se ne bi prav nič jezil, če bi se kaj pripetilo in mu ne bi bilo treba plesati, a verjetnost za to je bila praktično nična. Kaj pa se lahko zgodi ti trap? Se ti zruši strop na glavo? Zberi se že enkrat in ne bodi stalno mevža! Pred zadnjim ovinkom je globoko zajel zrak in karseda energično zakorakal proti avli pred Veliko dvorano, kjer so se že zbirali prvi plesalci. Ni potreboval dolgo, pa je že opazil svojo nasmejano plesalko, a jo je sprva komajda prepoznal. V svoji beli obleki in rahlo kodrastih laseh je bila neznansko lepa, tako da je Mathias postal prav ponosen nanjo. Opazil je tudi Natalie in ko ju je med hojo tako primerjal, se mu Spolzgadovka kljub vsemu blišču in zapeljivosti ni zdela prav nič lepša. Osredotočil se je izključno na Rei in se ji s prijaznim nasmeškom približal. "Dober večer Rei, zelo si lepa. Še malo, pa se bo začel ples." Nekoliko nervozno je pogledal proti zaprtim vratom Velike dvorane in upal na čim prejšnji začetek dogodka. Če je bilo kaj najbolj mučno, je to bilo nedvomno čakanje.

Rosein izgled

Rose se je iz fantovske sobe odpravila v dekliške da bi se pripravila za ples. Hitro je stekla v kopalnico kjer se je stuširala. Zavita v brisačo je odšla do omare iz katere je potegnila prečudovito črno obleko. Preden je nase navlekla obleko je poiskala sveže črno čipkasto perilo. Iz dna omare je potegnila čevlje z visoko peto. Nasmehnila se je sama pri sebi. Tako oblečena bo Jesseju sigurno všeč. Oblekla si je obleko in obula čevlje. Za še lepši končni izgled je nadela še verižico in pa zapestnico. Tako napravljena se je odpravila nazaj v kopalnico kjer je z maskaro poudarila že tako dolge trepalnice. Na ustnice je nanesla še nekaj temno rdeče šminke. Še pravi hip se je spomnila in s pudrom rahlo prekrila madež ki ga ji je naredil Jesse. Z lasmi se ni dosti ukvarjala, pustila jih je da so ji prosto padali čez ramena in tako še dodatno skrili madež. Tako, sedaj je bila končno pripravljena.

Sobo je zapustila s štorklajočimi koraki ki jo jih povzročali njeni čevlji. Spustila se je po stopnicah. Ko je že mislila da jim nikoli ne bo konca se je pred njo odprl pogled na avlo. S pogledom je iskala svojega soplesalca. Uzrla ga je pri stebru nasproti stopnic. Odšla je do njega in se mu nasmehnila. "No kaj praviš bo uredu?" je dejala in prikupno zardela. Upala je da bo njen videz po volji Jesseju. Ko je malce pogledala če vidi koga poznanega je opazila svojo najboljšo prijateljico Rei. Pomahala ji je. Ni pa bila prepričana če je Rei njeno mahanje videla saj je bila zatopljena v pogovor z nekim fantom. Vsaj tako se je zdelo. Ozrla se je nazaj k njenemu spremljevalcu in se mu zopet nasmehnila. "Tole sem pa kar dobro prekrila kaj?" je dejala in mu pomežiknila. Z rokami je šla skozi lase in odkrila pogled na s pudrom prekrit madež ki se dejansko ni videl, razen če je nekdo vedel da je tam. In Jesse je to vsekakor vedel, saj je bil prav on povzročitelj tega madeža.

((Uuuuu :$ )

Preprosta oblačila, nič preveč napihnjenega. Ni maral smokingov in tega elegantnega stila. Raje je imel športna oblačila. Oziral se je po avli in čakal na Rose. Bleda luna je sijala skozi velika okna in tiho je bemtil veter, ki je pihal skozi avlo. Nekoliko ga je zeblo. Končno jo je videl. Bila je prečudovita. Zajel je zrak in rdečica mu je preplavila obraz.

"Čudovita si," ji je zašepetal v uho in se ji nasmehnil. Pogledal je madež. "Hmmm... No ja. Ja." Ugriznil se je v ustnico in jo pospremil v dvorano. Na poti je videl sošolca in mu pokimal. Zgledal je osamljen. "Pegla mi danees."

"Greva najprej jest?" jo je vprašal. Čutil je kruljenje in nedolžno je pogledal Rose, kot mali otrok ki naredi bedarijo.

[rose]

Skupaj sta hitro pritekli do avle. Rei se je smejala, kot nora. Vse skupaj jo je precej zabavalo in sploh je ni skrbelo glede prehlada. Obe premočeni do kože, če ne celo do kosti. Dež se je naenkrat usul na njiju in vsaj enkrat v življenju je Rei imela prav glede vremena. "No jaz se tako hitro že ne prehladim. Prej se prehladim zaradi sladoleda sredi zime kakor pa zaradi dežja." je po komentirala in odvrgla mokro brisačo na tla sredi avle. "Ja saj vem. Čudno, preveč čudno." radovedni pogledi so ju oblegali. Kako ne, če sta dve hudi ženski prišli premočeni v avlo? "Kaj praviš za urok? Da bove prej suhi?" je vprašujoče pogledala. Pomignila ji je proti novim oboževalec, ki so odkrito gledali njune obline. "Ali bi rada dražila tipčke tukaj?" pomežiknila ji je nagajivo in mislila popolnoma resno. Rei je zanalašč pobirala brisačo s tal, tako da je izbočila njeno zadnjo plat in zelo zelo počasi pobrala brisačo. Do sedaj bi se jo pa ja že lahko navadila kajne? Počakala je, da je Rose zamahnila s svojo palico.
Rei se je usedla na tla, nekje ob steni. "Torej.. Kje točno sva ostali'" je iskala konec prejšnje teme, ki se je nikakor ni mogla spomniti.

"No ja jaz pa kakor kdaj. Včasih sem takoj bolna, včasih pa so bolni vsi okoli mene samo jaz ne" je dejala in se nasmehnila. Bili sta čisto mokri in Rei se je pohecala če bosta malo podražili skupino fantov ki je šla ravno mimo. Rei je zapeljivo pobrala brisačo na tleh in fantje so ji navdušeno zažvižgali. Rose pa ni bilo do tega da bi jo te fantje opazovali v mokrih oblačilih ki so več razkrivala kot skrivala, saj so se ji nalepila na kožo. "Ti kar, jaz bom kasneje izzivala Jesseja" je dejala in se zasmejala. Zamahnila je s palico in si posušila obleko. Ker pač ni hotela da se Rei prehladi, je urok ponovila še na njenih oblačilih. "Pojma nimam kje sva ostali" je dejala resno, nato pa bruhnila v smeh saj je res pozabila kje sta ostali s pogovorom.

"Mah ne vem. Saj teli zakoni glede prehladov in bolezni so včasih prav čudni. Sploh niso po zakonih ampak so kar nekje po svoje izven sezone in tako naprej." je rekla in zamahnila z roko, pri zakonih pa je nakazala narekovaje. Niso ravno zakoni, so skoraj zakoni in vsekakor so po sezonah in spet ne. "Kasneje ne boš več mokra. Ali greš posebej zanj v jezero? Pft." je napol prhnila in se smejala. Seveda jo je izzivala, kako nebi. Vedela je, da so njune igrice.. no takšne kakršne so pri vseh ljubezenske igrice. Po pravici, Rei to niti ni zanimalo, jo je pa rada dražila in jo je vedno. Če ne drugega se je delala, da ji zameri ker z njo pa ne more afne guncat.
"No jaz tudi ne. vendar se mi zdi da je čas nekje okoli večerje. Kaj se ti ne zdi da je nekam veliko ljudi tukaj okoli?" je opazila sama in delila svoje opažanje z njo. Sama je hotela že pogledati v zrak in se glede na nebo orientirati za čas, vendar je pozabila da je že v graščini. ure pa Rei ponavadi ne nosi. Veliko raje ima na levi roki pet zapestnic kakor pa uro. "No zate ne vem a meni že pošteno kruli in če vsak čas ne bom nekaj zaužila bom.. Bom.. POČILA! Od zraka." se je zasmejala. Vstala je in počakala na Rose. "Za teboj." se malo priklonila in z rokami pokazala v smeri miz.

"Ni mi treba iti v jezero,lahko grem samo več če bo deževalo oziroma pod tuše in bom spet mokra" je dejala in se zasmejala. Ob omembi da je veliko ljudi v avli je pogledala naokoli in res je opazila da je bilo nekam dosti ljudi. "Jap prav res. Kot da bi bila večerja" je dejala in se nasmehnila. Pobrala se je s tal in se zasmejala ko je Rei dejala da bo počila od zraka. Prijela jo je za roko in odpravili sta se v veliko dvorano. "Dober tek najdražja" je dejala Rose in se nasmehnila Rei. Odšli sta vsaka k svojemu omizju.


((sorry no idea.. btw ZS pogledi ))

[[ prihajam z tukaj fur rose ]]

Pomagala ji je vstati in ji nudila oporo vse do vhoda v njen dom. "Ne opravičuj se." je rekla mirno in se ji nasmehnila. "Najbrž. Zaradi mene lahko greve jutri že v knjižnico, ali pa vsak vikend po tri ure. Knjižnica je ogromna in v njej res lahko najdeš vse. Kar nekaj časa bo trajalo. Lahko naredive selekcijo, najprej tvoje najljubše knjige pa kakšna strokovna. Potem drugo." jo je poskušala zamotiti s svojimi idejami. Pijani ljudje res niso lahki. si je pa mislila v glavi in se spomnila svojih pijanih dni. Dobro za močne moške! Čeprav Rose niti ni bila toliko težja, vendar se je čutila razlika.
Spustila jo je šele pri vhodu v dom. "No poglej, da si privoščiš prho. Ponavadi mrzla deluje, vendar daj raje s toplo. Bolje zate, plus tega če pozabiš da si pod prho ne zmrzneš. Pripravi si plastenko vode za čez noč in glej da ne spiš na hrbtu. Ni ravno pametno. Drugo ti svetujem da ostaneš v domu do jutra, jutri si pa nadeni sončna očala." objela jo je. Vse to ji je govorila le iz previdnosti in ker ni hotela da se zaduši. Čeprav je sedaj izpadla kot kakšna mati, ki otroku govori kaj more narediti. "Bodi pridna, ja? Bove skupaj rešili tvoj problem. Ne skrbi." ji je rekla, ko se je poslovila z objemom. Potem je počakala, da je Rose odšla v dom. Potem je tudi Rei odšla v svoj dom.