"No, one down, 1000 to go." se je zasmejala. Njo je ze nasmejal, ceprav se ob njem enostavno mi mogla pocutiti, kot limona. Vsekakor pa je bilo nasoli vec kot tisoc ucencev, ki bi vsak dan potrebovali koga taksnega, ki bi jih spravljal v smeh. Opazila je, da sta stala tako bilizu in se puskusala ne zmeniti za njegovo izjemno blizino. Zato je tudi splezala na vejo. "Sem ja. Mislim, da nimam moznosti, da bi ti preprecila slikanje, tako da me to ne sme motiti. Nimam nic proti temu, toda poziranje? Ne vem, ne vem. Mislim, da bi tvoj fotoaparat od groze pocil." je odvrnila. Njegova roka se je na njeni glavi znasla veliko prehitro, da bi se lahko odmaknila, a v trenutku, ko je nehal je bila pripravljena na naslednji 'udarec', ki bo seveda letel z njene strani. Na hitro si je popravila lase, ceprav ji to ni najbolje uspevalo. Kmalu je obupala, iz zmajala z glavo. "Hvala lepa, pokvaril si mi frizuro. Zdaj me pa res ne mores slikati." se je delala uzaljeno.
Zdaj, ko je zdela na drevesu z Blackiem v narocju je vsaj doseci ni moral in je bila njena priceska varna. "Ocitno ne bos odnehal, tako da mi drugega skoraj ne preostane... ampak, dokler bom lahko bom zavlacevala." je rekla in spetukrivila ustnice v nasmesek. "Prav tecen je lahko, tako da naj te prikupnost ne zavede." je povedala in v eni potezi pobozala malca od glave do konice repa.
Zavila je z ocmi. "Si do vseh tako zascitniski?" je vprasala in se vzravnala. "Sploh ni tako pozno in poznam veliko ljudi ki delajo ob se poznej uri deljajo se vecje neumnosti." je zavrnila njegovo skrb, ceprav se ji je vseskupaj zdelo prav zabavno. Nekaj ze mora cutiti do ne, da ga skrbi, kajne?

Bilo je konec pouka za danes in Alex se je odločila, da se sprehodi po parku preden bi odšla v dom in pričela z nalogami in učenjem. Že tako je komaj izdelovala letnik, to leto pa je bilo najpomembnejše za njeno prihodnost.
Ko je hodila po potkah v parku je razmišljala o šoli in o prihodnosti:" Kaj pa bi rada počela v življenju? Pomagala bi ljudem. To bi rada počela. Ampak ne to ni dovolj vzburljivo. No, mogoče pa je. Vse je odvisno kje in kaj počenjaš. Lahko bi pa postala novinarka. Ja to bo zame. Velko zanimivih stvari lahko najdeš o čemer bi pisal. Ampak kaj, če bi mi govorili o čem lahko pišem in o čem ne. Kaj, če bi mi naročili, da moram pisati laži? Ne, to pa ne bo šlo. Koliko je ura? Lačne sem. Upam, da bo kmalu večerja.". Te misli pa so se kmalu prelevile v hrano. Bila je lačna, do večerje pa je bilo še daleč.
Poiskala je prvo prosto klopco in se usedla na njo po turško. Pobrskala je po torbici, da bi poiskala kakšeno čokoladico, če bo imela srečo mogoče še vrečko bonbonov. Na njeno nesrečo je našla le polovico čokoladne žabe, a vseeno bolje to kot nič. Vgriznila je v njo in zavzdihnila. Pogrešala je svoje bunkeljske prijatelje, ki so mislili, da se šola na nekakšni privatni šoli na Švedskem.
Pozdravila je sošolko, ki se je sprehodila mimo nje, nato pa zopet segla v torbo in ven izvlekla knjigo. Aprilsko vreme ji je oteževalo branje, saj ji je nagajal igriv veter, ki ji je mršil lase in jih pihljal v oči. "Ah, daj nehaj pihat. Kako ne prenašam vetra in ja tečen si veter. Pusti me pri miru, da berem svojo knjigo. Pojdi tja severno pa pihljaj, tu te ne potrebujem," se je pogovarjala s vetrom. Za hip je celo nehalo pihljati in je ponosno dvignila glavo v zrak. Pogled je spustila na knjigo in pričela brati, ko je zopet močno zapihalo.
Zarenčala je in dvignila roke v zrak, kot človek, ki se preda. Knjigo je pospravila v torbo in se naslonila nazaj ter usedla bolj človeško ter se prepustila naravi.

(( Mathias ))

V zadnjih dneh ga je pričenjal zaposlovati nov hobi in nad njim je vse bolj užival. V tistem kratkem prostem času, ki mu je preostajal, se je poleg svoje gobe posvetil še raziskovanju narave in ob tem poskušal zbrati čim več različnih primerkov, ki bi jih ozrl. Najboljši čas za tovrstno početje je bil kajpada večer, ko so se predavanja končala, domače naloge so bile narejene, večina učencev pa se je po domovih pripravljala na večerjo. Mathias je tako oblečen v debelo vetrovko prikorakal skozi dvokrilna hrastova vrata, globoko zajel zrak in se nato odpravil v smeri parka. V desnici je stiskal zamotan pergametni zvitek, medtem ko mu je v levici počivalo tanko pero. Ko bi bil vsaj uspešen. Pri rastlinah mi že gre, a rad bi našel še kaj več živali. To je počenjal predvsem iz lastnega zadovoljstva, hkrati pa je želel s tem še nekoliko bolj impresionirati profesorico rastlinoslovja, saj do konca njegovega šolanja ni bilo več tako daleč, svoj bodoči poklic pa je jasno videl. Bolj rada me bo imela, lažje bom postal njen pripravnik. V parku je bilo najlažje začeti z analiziranjem narave, saj so bila grajska dvorišča preveč kamnita, jezero preveč odmaknjeno, Prepovedani gozd pa preveč grozljiv. Tja ga v vseh petih letih ni še enkrat zaneslo in tako bo tudi ostalo. Samo bedaki izzivajo nevarnosti.
Zakorakal je po potki in nedaleč stran na klopi ugledal znan obraz sošolke iz njegovega doma. Njenega imena se ta trenutek ni spomnil, a skupaj sta hodila na mnoge učne ure in se srečevala tudi v skupni dnevni sobi. Noge so ga zanesle v njeno smer, pri tem pa si je nekoliko popravil pas, saj mu je začel lezti navzdol. Sem morda skujšal?
"Pozdravljena" jo je z rahlim nasmeškom pozdravil in obstal ob njeni klopi. "Se ti lahko za hip pridružim na klopi? Analiziram naravo in stoje si težko zapisujem."

Imela je zaprte oči in na obrazu je čutila igranje vetriča. Zaslišala je znan glas zato je odprla oči. Najprej je poškilila na levo oko, nato pa pogumna odprla še desnega. Zagledala je malce debelušnega fanta, ki je bil njen sošolec. Na obraz se ji je prikazal prijazen in topel nasmešek. "Oh, pozdravljen." ga je odzdravila. Potegnila je torbico bližje k sebi, nato si jo je posadila na kolena. "Prisedi, prisedi," ga je s toplim glasom povabila in rahlo z dlanjo udarila po klopci. "Na mi zameriti, prosim," je dejala in položila desnico na prsa:" Ampak ne morem se spomniti imena. Sem bolj slaba z imeni. Obraz si zapomnem. Torej vem, da sva sošolca, sem te dostikrat videla pri dostih urah. Že par let vem, da sva sošolca. No, saj je logično, ampak nikoli si nisem zapomnila imena. Saj sam veš kako je. Ne moreš si zapomniti imena vseh ljudi, ki jih srečaš v svojem življenju. Ampak, da ne boš mislil, da mislim kaj slabega s tem. Da ne boš mislil, da si nočem zapomniti, ni tako, le ne morem si. Ampak saj tudi nikoli se nisva družila ali karkoli, da bi sploh slišala iz tvojih ust ime, ampak,..." utihnila je. Zopet je z veliko hitrostjo blebetala brezvezne stvari, ki jih ne bi rabil slišati.
Glavo je spustila kot nekakšen poraženec in strmela je v tla. Pihnila si je v lase in z roko šla skozi lase, ki so se ji zapletli v prste. Pogledala je sogovornika, nato pa komaj sedaj videla, da ima s seboj pergament. "Analiziraš naravo? Kaj to pomeni?" ga je vprašala ampak nasmešek še kar ni izginil z obraza. "Oh, drugače sem Alexandra." se je še predstavila. "Alex na kratko," je dodala in stegnila roko proti sošolcu.

"Hvala" ji je tiho odvrnil in se spravil na klop, ko je začelo dekle na dolgo in široko razpravljati o imenih. To ga je presenetilo, saj tolikšne gostobesednosti ni pričakoval, zato je glavo nekoliko začudeno obrnil v njeno smer in jo opazoval, dokler ni govora pripeljala do konca. Še eno nenavadno dekle je pomislil in se začudil nad tem, koliko jih je že srečal v zadnjem času. Prej je vedno mislil da so vse iz iste moke, a očitno še zdaleč ni bilo tako. Ni si mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil njenim številnim besedam in pergament je začasno odložil na kolena.
"Zelo se strinjam s teboj. Mnogo let smo sošolci, pa se niti ne poznamo po imenih." To je držalo, a njega osebno ni niti preveč motilo. Nekatera imena je poznal in z nekaterimi od teh se je tudi družil, da pa bi si moral zapomniti čisto vsa imena in se potem vedno pozdravljati z vsemi, pa ni bilo po njegovem okusu. Čeprav je morda tako izgubil priložnost, da bi spoznal kakšnega novega prijatelja.
"To?" je rahlo zmedeno vprašal in se zazrl v liste na njegovih kolenih. Zaradi vetra jih je moral zavarovati s svojimi dlanmi, ki so mu zdaj počivale na vrhu listov. "Gre zgolj za enega od mojih nenavadnih hobijev. Sem velik ljubitelj rastlinoslovja, poleg tega pa tudi narave in v zadnjih dneh sem si zadal, da bom poskušal analizirati naravo okrog Bradavičarke. Človek ne more verjeti, kaj vse lahko vidi." Šele tedaj se mu je Pihpuffovka predstavila in prijazno je segel v njeno roko. "Jaz pa sem Mathias. Čudno ime za te kraje, a moji starši prihajajo iz vzhodne Evrope." To je že vnaprej pojasnil, da ne bi bilo kakšnih nesporazumov in pojasnjevanja, kot se mu je dogajalo že v preteklosti. "In kaj ti počenjaš v parku? V tem vetru ni prav prijetno sedeti." Precej je pihljalo in če ga ne bi vleklo preučevati živali in rastline, bi raje sedel na toplem za grajskimi zidovi.

((Trey ))

Ko ji je Trey podal rože ki jih je držal je skoraj omedlela. Česa tako prikupnega ni storil še nihče. No razen za rojstni dan je sem ter tja dobila kako rožico od fantov. Nasmehnila se mu je v zahvalo in vstopila za njim v trgovinico. Nabrala si je nekaj najljubših bonbončkov in čokoladic in jih odnesla k blagajni. Trey je vse skupaj plačal še preden bi lahko iz torbice potegnila denarnico. "Resno? Misliš vedno vse ti plačevati?" ga je okarala in se mu nasmehnila da bi videl da ni mislila nič slabega. Saj je bilo lepo da ji je plačal kakšno stvar, vendar ni marala da bi ji vedno vse plačeval, ker bi se potem počutila kot da ga samo izkorišča. Ko je prodajalka k njunima vračkama s sladkarijami dodala še nekaj bonbončkov in ko je dejala da sta ljubek parček je Rose zardela. Prijela je Treya za roko in skupaj sta se odpravila iz trgovine.
"Kaj praviš če bi se odpravila v park?" je predlagala Rose in že je zavila na kolovoz ki je vodil iz vasice proti šolskemu parku ki je bil v zgodnji pomladi prečudovit. Vse je bilo zeleno, vse je cvetelo. Sredi poti se je ustavila in ga na hitro poljubila.

Zmajal je z glavo in preprijel vrečko s sladkarijami, da ji je lahko odgovoril. Ne, samo takrat, kadar sem jaz tisti, ki te povabi ven, ji je odgovoril z nasmehom. Tako je bil namreč naučen. Tisti, ki je vabil, je poskrbel za to, da so bili računi poravnani. Šlo je za vljudnost, ki jo je prakticiral že od nekdaj, vendar pa je pri Rose to storil še s toliko večjim veseljem, ker je bil sam dobre volje, če ji je lahko priskrbel kaj lepega. Nikoli ni imel toliko denarja, da bi se mu splačalo varčevati, zato ga tudi to ni skrbelo. Dan je bil kot naslikan. Ptički so peli, sonce je sijalo... vrečko s sladkarijami sta odprla na poti in si vsake toliko izmenjala nekaj poljubov in sladkorčkov. Nista se kaj veliko pogovarjala, toda besede niti niso bile pomembne. Treyu je bilo povsem udobno z njo tudi, če sta samo v tišini uživala v čudoviti naravi in prijetni družbi. In Rose je bila vsekakor definicija prijetne družbe. Nasmejana, živahna in prijazna, pa še tako lepa, da je zasenčila vse lepote pomladnega dne. Končno sta prišla do prijetnega kotička, ki je bil ravno dovolj oddaljen tako od vasice kot od šole, da se je Treyu zdel primeren. Zamahnil je s palico in trava na tleh se je prepletla in spremenila obliko, da je pred njima nastala mehka in puhasta zelena preproga. Trey se je spustil nanjo, potem pa je za sabo potegnil še Rose in jo nežno poljubil.

Poljubčki, ki jih je Rose dobila od Treya so bili slajši od bonbončkov ki sta jih jedla. Našla sta prijeten kotiček in Trey je travo začaral tako da je postala prijetna, mehka preproga. Trey se je usedel in za sabo potegnil še njo tako da mu je dobesedno padla v naročje. Nasmehnila se je in ga poljubila nazaj. Presedla se je iz njegovega naročja na travnato preprogo. Iz vrečke je vzela enega izmed sladkorčkov in ga potisnila v usta. Preliv se ji je stopil na jeziku in pustil za sabo modro sled. Rose je oboževala take bonbončke. Potihoma si je začela brundati neko pesem. Ko je videla da jo Trey opazuje se je nasmehnila in se stegnila k njemu da ga je lahko poljubila. Nasmehnila se je in ga nagajivo pogledala.


((kok nimam ideje kaj napisat -.-"))

Opazoval je nežno premikanje njene roke, ko je vzela sladkorček in ga vtaknila v usta. Njen jezik se je ob tem obarval modro in Treyu se je prek obraza razlezel širok nasmeh. Bila je tako ljubka, da je bilo težko verjeti, da se tega ne zaveda. Toda Trey jo je poznal že precej bolj, kot pred nekaj meseci, ko sta prvič uradno začela družiti. Vedel je, da je bila tako simpatična tudi zato, ker res ni imela pojma, da je bila lepotica. Nekaj časa jo je tako opazoval in ko se je izmuznila iz sanjarjenja, ki jo je zgrabilo za nekaj trenutkov, se mu je nekoliko približala, da mu je dala poljub. Zaprl je oči, potem pa jih spet odprl, jo prijel za ramena in jo igrivo potisnil na tla, da so se njeni lasje usuli prek travnate preproge. Poljubil jo je z ustnicami sladkimi od čokolade, potem pa poiskal in ujel njen pogled. Nekaj časa je samo zadovoljno in nežno strmel v njene osuplo modre oči, potem pa je vzel v roke palico in njegov izraz je postal malo bolj resen. Skrivnost imam, je napisal v zrak, ne da bi se umaknil od nje.

Trey jo je igrivo potisnil na tla in jo poljubil. Njegove ustnice so bile čokoladne od čokoladic ki jih je prej jedel. "Mmmm čokoladen si" je dejala in se nasmehnila. Njegovi lasje so jo žgačkali po nosu. Skrivnost? Kakšno skrivnost? se je spraševala v mislih. "Res? Mi jo zaupaš?" je zvedavo povprašala in se spet nasmehnila. Dvignila se je in ga poljubila. Poljub je trajal kar nekaj časa in Rose so začele boleti roke saj se je opirala na njih da je lahko dosegla Treyeve ustnice, saj je bil on sklonjen nad njo. "No? Mi boš zaupal kakšna je tvoja skrivnost?" je začela drezati vanj, saj jo je res zanimalo.

Za trenutek se je zamislil. Ji je res želel povedati svojo skrivnost? Kaj, če bo odreagirala tako kot Kathleen in bo mislila, da je nekakšen prevarant? Toda ne, to ni bilo mogoče. Rose ga je poznala že od prvega letnika in če ji dovolj jasno razloži... ni bilo kaj. Hotel ji je povedati. Moral ji je povedati. Trenutno je njej zaupal bolj kot komurkoli drugemu. Spustil je pramen njenih zlatih las s katerimi se je prej povsem nezavedno igral. Potem se je spet spravil k pisanju in čeprav mu je bilo precej težko komurkoli zaupati nekaj tako ogromnega, je vedel, da se je lahko zanesel na Rose. Nekaj dni nazaj sem našel poseben predmet. Enega od tistih, ki naj bi bili skriti po Bradavičarki. Pravzaprav, je ta predmet našel mene. Dvignil se je, da je sedel na petah in si odpel prvih nekaj gumbov srajce. Ko je tkanino odmaknil, je lahko jasno videla bledo tetovažo belega metulja, ki je prejšnji dan ni imel. Tiho je zavzdihnil, da se je pripravil. Potem pa se je izmed njegovih ustnic izvil miren, globok glas: "Omogoča mi, da govorim."

"Odkril si predmet? Super" je navdušeno dejala potem pa obstala z odprtimi usti ko je Trey spregovoril. "Trey? Govoriš" je presenečeno rekla. Bila je hkrati presenečena/prestrašena, hkrati pa vesela ker je Trey lahko govoril. Vedela je kako mučno mu je bilo ko je moral kakšno stvar razlagati. Roka ga je hitro začela boleti od mahanja po zraku s palico. Ko je minil prvi šok ga je navdušeno objela in ga poljubila. "Trey! Govoriš!" je veselo vzkliknila in se zasmejala. Bila je zelo vesela. In to je tudi pokazala. Še enkrat se mu je veselo vrgla okoli vratu. Poljubljala ga je po licih, čelu, ustnicah. Tudi po vratu. Tam ga je narahlo ugriznila in ko je dvignila pogled je Trey v njenih očeh lahko videl sledi nečesa kar bi bilo lahko poželenje.

Njen objem je bil kot objem sonca samega. Topel in tako zelo, zelo nujen za njegovo srečo. Tako močno jo je držal, da se je moral vsake toliko opomniti, da je dekle in bi jo premočan prijem lahko tudi bolel. Toda tudi ona ni bila pri miru. Poljubljala ga je, mu vračala objem in potem, je presenečeno ugotovil, ga je celo ugriznila v vrat. Pogledal jo je in ugotovil, da se je v njenih očeh svetlikalo nekaj igrivega in vročega in kar nekaj trenutkov je porabil, da se je dovolj spravil k sebi, da je nadaljeval. Še vedno je govoril malo počasneje, saj ni bil tako dobro vajen besed, toda bil je že precej bolj samozavesten in to je bilo čutiti v njegovem glasu. "Zaupam ti s tem, vendar mora ostati skrivnost. Nisem pripravljen razkriti tega pred celo šolo," je povedal, ter še dodal, da je povedal do zdaj samo ravnatelju in zdravnici. "In zdaj tebi." Potem jo je poljubil, počasi in posesivno. "Moji punci." Nasmehnil se je in jo pobožal po laseh. "Saj si, kajne? Moja punca?" je vprašal z nevsiljivim glasom. Vso pravico je imela reči ne. Ali pa da ji je prehitro ali pa kaj takega. Toda že to, da je lahko izgovoril besedi moja punca, ga je pogrelo pri srcu.

"Veš da ne bom nikomur povedala za tvojo skrivnost" je dejala in se nasmehnila. Tudi če ji nebi rekel da ne sme nikomur povedati, tega nebi storila. Bila je njegova skrivnost in če jo bo hotel deliti z drugim jo bo delil sam in ne ona. Ni imela te pravice. To je bilo njeno mišljenje. Ko jo je pobožal po laseh in ko je je previdno vprašal če je njegova punca se je skoraj stopila. "Seveda" je veselo dejala, nato pa ga močno objela in ga strastno poljubila. Sedaj je bilo uradno. Bila je njegova punca, in čas je bil da pozabi na Jesseja. Čeprav ji je še vedno veliko pomenil, se je odločila da bo s Treyem začela pisati novo poglavje v knjigi njenega življenja. "Tako lep glas imaš" mu je dejala in se nasmehnila. Kotički njenih ustnic so se zavihali navzgor in pokazala se je vrsta belih zob. Pokazal se je njen iskreni nasmeh. Nasmeh, ki ga zadnje čase ni bilo ravno pogosto opaziti na njenem obrazu. "Poslušala bi te lahko cel dan in celo noč" je dejala. Spet ga je poljubila. Tokrat čisto nežno. Z rokami mu je segla skozi lase in se prižela bližje k njemu.

Kar požgečkalo ga je v trebuhu, kot da bi se v njem sprožil val metuljčkov, ko se je tako ljubko in prijazno odzvala na njegovo vprašanje. Ni rekla "ja". Rekla je "seveda"! Pritisnil jo je k sebi in jo poljubljal in poljubljal, vse dokler ni rabil malo bolj velikega vdiha, takrat pa je Rose uspela pohvaliti njegov glas in Trey se je prvič v življenju naglas zasmejal. Kako je bilo možno, da tako čudovite punce skoraj sedem let sploh ni spoznal, pa čeprav sta živela v istem domu in obiskovala ista predavanja? Vrnil ji je poljub in ko je zapletla prste v njegove lase, jo je potegnil k sebi v naročje in jo pobožal po hrbtu, preden jo je še sam bolj strastno poljubil. Bil je res navdušen nad tem, da sta bila dovolj odmaknjena od drugih ljudi, da se je lahko ob njej popolnoma sprostil in užival. Kljub temu, da je bil sicer povsem nenavajen na to, da bi spuščal kakršnekoli zvoke, je zdaj od užitka glasno zavzdihnil. Ko se je za trenutek le odmaknil od nje, je opazil, da sta prevrnila vrečko z bonboni in v srčke oblikovala čokolada se je raztresla po travnati preprogi. Nasmehnil se je, vzel enega od srčkov ter ga dal v usta, potem pa je enega ponudil še Rose.

Ko jo je Trey potegnil k sebi v naročje in jo pobožal po hrbtu je njeno telo streslo od užitka. Njeno telo se je tako odzivalo na vse njegove dotike, pa tudi če je bil samo bežen dotik z roko, ali pa ko ji je popravil pramen las ki ji je silil na oči. Ko sta se razmaknila je Trey pobral čokoladni srček in ga dal v usta, enega pa je ponudil njej. Vzela je ponujeni srček in ga dala v usta. Njene brbončice so registrirale čokolado in Rose je zavzdihnila od užitka. Potem pa je začutila nekaj čudnega. Začelo se ji je smejati, a naslednji moment bi najraje naskočila Treya. Ker ni vedela kaj naj stori najprej je izbrala bolj všečno možnost, torej da 'naskoči' Treya. Začela ga je poljubljati po vratu. Sem ter tja ga je tudi ugriznila, pri koncu vratu,skoraj pri rami pa mu je naredila majhen madež. Z ustnicami se je po tem dejanju preselila na njegove ustnice. Začela ga je osvajalsko poljubljati. Ko ga je ugriznila v spodnjo ustnico pa se je umaknila in se začela nenadzorovano smejati. "Se tudi ti počutiš nekoliko drugače? Kot da bi se rad samo smejal, naslednji trenutek pa bi se najrajši do onemoglosti poljubljal z nekom?" je vprašala med smehom. Prijela se je za trebuh saj jo je ta že začel boleti od nenehnega napenjanja mišic zaradi smeha.

Čokolada se je stopila v njegovih ustih in z užitkom jo je pogoltnil, njegovi možgani pa so hvaležno prosili za repete. Toda že naslednji trenutek si sploh ni več želel čokolade. Rosine dlani so drsele po njegovem telesu in bila je tako lepa in vroča, da se je čudil, da se ni spekel ob stiku z njeno kožo. Široko se je nasmehnil, ko ga je poljubljala po vratu, vendar pa je bilo prav noro naporno zadrževati se, da je ni zgrabil in ji vrnil vsakega poljuba. Začutil je, da se je z ustnicami za trenutek dlje ustavila tam, kjer se je njegov vrat staknil z ramo in povsem instinktivno je potegnil za ovratnik svoje srajce in jo potegnil narazen, da je imela boljši dostop. Ob tem je strgal vsaj dva gumba, vendar pa tega detajla sploh ni opazil. Rose je dišala tako sladko, da je napolnila vse njegove čute z nečim povsem opojnim. Je bilo sploh kaj na svetu, kar je bilo bolj vzburljivega? Potem pa se je zasmejala in Trey se je zasmejal z njo, čeprav mu sploh ni bilo jasno, kaj je bilo smešnega. "Pravzaprav bi te najraje porinil na tla in te slekel," je rekel, še preden bi se mu uspelo zadržati. Potem je zardel in se ponovno zasmejal. "Mislim, ne bi te proti tvoji volji," je dodal in se smejal naprej. Občutek je bil tako nenavaden. Kot da bi bil kar naenkrat desetkrat bolj zaljubljen, kot sicer, pa vendar ne čisto pri sebi. Sumničavo se je razgledal okoli, da bi videl, če se je v bližini nahajal kdo, ki bi ju lahko uročil z razvedrilnim urokom, ki je imel močno podoben učinek. Toda bilo ni nikogar. Zasmejal se je, potem pa kar naenkrat Rose prevrnil na preprogo in se v hipu znašel nad njo. "Pozabi tisto o tvoji volji, mislim, da te bom zdaj slekel."

Rose se je zasmejala ko ji je dejal da bi jo najraje porinil na tla in jo slekel z njenim dovoljenjem. Kar naenkrat jo je res porinil na tla in Rose se je še bolj zasmejala ko je dejal da jo vendarle bo slekel brez njenega dovoljenja. "Imaš moje dovoljenje" je dejala in ga potegnila nase da bi ga poljubila. Z rokami ga je pobožala po hrbtu in čutila je njegove napete mišice. Njegovi poljubi so bili res slajši od sladkarij ki sta jih jedla prej. Potem pa še njegov glas ki ji je naravnost mešal glavo. Sploh ni mogla normalno razmišljati. Ugriznila ga je v ustnico in z jezikom podrsala po njej. "Trey" je dejala in ga pogledala v oči. Bi ji kdo verjel če bi rekla da si ga ni želela?

Samo da je privolila, že so njegove roke zdrsnile k njeni majici in jo potegnile navzgor, da je razkril njen trebušček. Potem je z rokami zdrsnil še pod majico in njena koža je bila tako vroča na otip, da je od užitka zamrmral njeno ime. Oprl se je na roke in se spustil nekoliko nižje, da je imel dostop do sveže razkrite kože, ter z jezikom podrsal okoli njenega popka, potem pa navzgor, kjer je z desno roko še nekoliko bolj odmaknil njena oblačila. Če bi bila kjerkoli bližje gradu ali vasi, je ne bi nikoli takole razkril sredi belega dne. Pravzaprav je bilo nekako čudno že to, da si je drznil to storiti zdaj. Bil je precej manj izkušen kot večina njegovih sošolcev, ker deklet njegova nezgovornost ponavadi ni ravno privlačila. Zdaj pa je bil tako predrzen in razvnet, da je slačil Rose brez kakršnegakoli sramu ali pomisleka in poljubljal vsak delček razkrite kože, vse dokler mu ni uspelo potegniti njene majice in modrčka dovolj navzgor, da jih je dobil prek njene glave in ju skupaj odvrgel na travo poleg njiju. Spet je bil blizu njenih ustnic in poljubil jo je, potem pa se je spustil nekoliko navzdol, da je lahko začutila težo njegovega telesa in se prisesal na njen vrat za nekaj izjemno sladkih trenutkov, po katerih je na njenem vratu kraljeval živordeč ljubezenski ugriz.

Trey ji je z jezikom zarisal sled okoli njenega popka in Rose je mislila da se ji bo zmešalo od užitka. Na tistem predelu je bila najbolj žgečkljiva in ko je z jezikom tako drsal po občutljivih mestih je tiho zastokala njegovo ime. Njegove ustnice in jezik so na njeni razkriti koži puščale vročo sled ki je Rose ne bo tako zlahka pozabila. Poljubil jo je na ustnice in Rose mu je željno vrnila poljub, ki ga je potem prekinil. Premaknil se je na njen vrat, in glavo je obrnila da je imel še boljši dostop. Ko ji je tako sesal vrat je spet zasopla od užitka. Potem pa ga je odrinila in še sama prevzela malo moči. Ker ga je prevrnila na hrbet,in ker je bila njegova srajca odpeta samo zgoraj- pa še tam so gumbi bili odpeti zato ker jih je Trey prej odtrgal-se je najprej lotila odpenjanja preostalih gumbov. Ko ji je uspelo odpeti vse majhne gumbke na njegovi srajci, mu je z nohti podrsala po mišičastem prsnem košu. Sklonila se je nadenj in ga začela poljubljati tako kot je to prej storil on. Košček za koščkom, mišico za mišico. Ko je prišla do roba hlač je dvignila pogled in se poredno nasmehnila. Po mislih so se ji podile raznorazne stvari ki bi jih lahko počela s Treyem. Nasmehnila se je, nato pa počasi in zapeljivo podrsala s svojim telesom ob njegovega. Priplazila se je do njegovih ustnic in ga strastno poljubila.

Za trenutek se je počutil kot nekoliko preveč romantičen vampir, ki svojo žrtev poljubi, preden jo ugrizne, potem pa ga je nekako uspela prevrniti na hrbet in za trenutek je bil tako osupel, da se sploh ni poskušal upirati. Lotila se je gumbov na njegovi srajci in ob tem mu je vsake toliko poslala tako zapeljiv pogled, da mu je bilo vse bolj vroče, pa čeprav je bil vedno manj oblečen. Ko ga je začela poljubljati po trebuhu, so se njegove mišice kar same od sebe skrčile, podobno kot kadar je delal trebušnjake, le da tokrat ni zraven preklinjal od napora, pač pa uživaško zaprl oči. Bi bilo možno, da je bila takšna aktivnost bolj prijeten način, da človek ostane v formi? Če bi lahko zamenjal tole za telovadbo, bi to storil kot bi pomežiknil. Potem pa se je ustavila pri njegovih hlačah in dvignil se je na komolce in se ugriznil v ustnico, ob tem pa ji je poslal naravnost izzivajoč pogled. Ni mu rabila sleči hlač, da je lahko opazila, kako zelo si je je želel, vendar pa se sploh ne bi branil tega, da bi ga od Rose ločila kakšna plast oblačil manj. Tako je bil skoraj razočaran, ko se je umaknila in se spet vrnila k njegovim ustnicam po poljub. Poljub ji je vrnil, potem pa se je sam sebi zasmejal. In njegovi lasje so čisto brez njegovega nadzora postali svetlo modre barve. In potem rumene. In zasmejal se je še malo glasneje, ob tem pa je s komolcem zdrsnil v stran in se zložil nazaj na tla, da je ob udarcu ponovno ostal brez zraka. In potem se je zasmejal še enkrat, ker je v laseh začutil nekaj lepljivega in najverjetneje čokoladnega, saj je padel ravno na enega od raztresenih bonbonov.

Rose se je začela nenadzorovano smejati ko so Treyevi lasje menjali barvo kot za stavo. Enkrat so bili rumeni, enkrat modri, a tisto kar je sledilo je iz Rose izvabilo še več smeha. Trey je namreč padel na čokoladico. "Dragi moj, čokoladen si" je dejala in se zasmejala. Potem pa je imela preblisk. Preden sta pojedla čokoladna srčka sta bila čisto normalna. Torej je bilo nekaj narobe s tistimi bombončki. "V čokoladnih srčkih je bilo nekaj čudnega" je dejala resno kot kakšna znanstvenica ki je ravnokar odkrila da je nekaj hudo narobe z njenim poskusom. A kaj ko se je naslednji trenutek spet smejala kot nora. Sklonila se je k Treyu in pa poljubila. Pravzaprav se je najprej usedla na njegov trebuh oziroma malce nižje in se šele nato sklonila k njemu po poljub. Poljub je bil strasten. In Rose se je popolnoma prepustila Treyevim poljubom.

Segel je z roko čez živo rumene pramene, da je umaknil večino bonbona iz svojih las. Njegovi prsti so tako postali nekoliko lepljivi in nagajivo je segel naprej in podrsal z njimi po Rosinem trebuščku. Glasno se je zasmejal, sploh po tem, ko je pomislil na njeno divjo idejo o tem, da je bilo nekaj v bonbonih. "Zabavna si," je zamomljal med poljubom, ki je sledil, toda le toliko, da ji je nekako odgovoril. Nikakor ne na tak način, da bi morala zato prekinjati poljub. Nasprotno, roke je ovil okoli njenega golega pasu in jo potegnil navzdol, da je lahko bolje začutil pritisk njenega telesa, sploh na tistih delih, ki so bili zdaj najbolj željni pozornosti. Ves razvnet je zavzdihnil in z rokami pobegnil pod njeno krilo ter poiskal rob njenih hlačk in ga potegnil rahlo navzdol, ko mu je prišlo na misel, da sta pravzaprav šele začela hoditi. Navadno se nikoli ne bi tako obnašal z novim dekletom, zdaj pa je imel občutek, kot da sta bila že dolgo - in očitno zelo navdušeno - intimna in so gibi prišli kar sami od sebe. Zbral je vso voljo, kar jo je premogel in spustil tisti drobni košček tkanine, ter se ponovno dvignil na komolce in jo pogledal v oči. "Mislim, da imaš prav. Ampak kaj neki bi lahko imelo tak učinek?" Zasmejal se je, toda tokrat mu je bilo ob tem malo nelagodno, saj ni videl ničesar smešnega na tem, da je bil očitno nekako zadrogiran. Še dobro, da sta vsak pojedla le po en bonbon. Vprašanje, kako močan bi bil učinek, če bi si jih privoščila več.

Trey jo je s prsti lepljivimi od čokolade pobožal po trebuhu. Rose se je najprej zasmejala, nato pa ga je okarala. "Zdaj se pa lepim, pa še vsa čokoladna sem" je dejala. Ampak ni se mogla jeziti nanj. Bil je tako očarljiv in privlačen da bi ga najraje kar pojedla na licu mesta. Trey jo je potegnil k sebi da se je dobesedno prilepila ob njegovo telo. Njegova roka je zašla pod njeno krilce. Dotaknil se jo je tam kjer je dotike tisti trenutek najbolj potrebovala. A kaj ko je takoj prenehal. Očitno se je ustrašil da ga bo obsojala ali kaj podobnega. "Pojma nimam, mogoče je bil kakšen napoj ali nekaj takega?" je predlagala Rose. Res ni vedela kaj bi se lahko skrivalo v čokoladnih srčkih ki sta jih jedla. Zaželela si je poljuba. Stegnila se je k Treyu in ga nežno poljubila na ustnice. Z roko mu je segla v lase in ga pobožala. Kako je uživala v božanju. Pa ni bilo važno ali je nekdo božal njo, ali pa je sama božala koga drugega.

Mirno se je sprehajal. Resno se je moral spraviti v red. Ni imel časa da bi igral broken hearted boy. Tako pač je. Življenje gre dalje, s punco ali brez nje. S tem se je počasi začel spoprijemati, na zunaj je izgledal srečno, v sebi pa je razpadal. Težko se je izogibal Rose in Treya, konec koncev sta njegova sošolca. Tiho je zavzdihnil, potem pa se napotil proti parku. Modro nebo in vroče sonce sta ga spravila v malo boljšo voljo. Stopil je skozi grajska vrata in zadovoljno vdihnil svež zrak. Napotil se je proti bolj oddaljenim delom parka. In potem ju je zagledal. Zdela sta tako srečna.

Srce se mu je ustavilo. Za vse kar se je trudil, je izgubilo je pomen. Globoko je pogoltnil slino. The scars of your love, remind me of us. They keep me thinking that we almost had it all. Videl jo je. In ujel njen pogled, potem pa ji obrnil hrbet in se spravil nekam na samo.