Jennifer Olivia je vstopila v trgovino Dervish&Pokovts. Potrebovala je novo črnilo, ter pero. Ker ji ga je prejšnjega neki učenec polomil. Tako ga je nadrla, da se jo še zdaj izogiba. Ob tem se je samo nasmehnila ter skomignila z rameni. Oblečena je bila v strgane kavbojke, majico z kratkimi rokavi ter obute je imela allstarke. lasje so jii prosto padali po hrbtu. Ko je prišla noter se je najprej razgledala po trgovini. Pojma ni imela kje naj najde črnilo in pero. Nobenega pa tudi ni mogla vprašati, ker okoli nje ni bilo nikogar. Zavzdihnila je ter se odpravila do najbližje police. Začela je iskati stvari. Seveda kot vedno ni takoj našla. Zgleda da bo več časa tukaj kot je nameravala.Na gležnju jo je zasrbelo, ter se je popraskala. Ko se je sklonila se je z glavo zabila v bližnjo polico. Prijela se je za glavo, ter potiho zaklela. Za sabo je zaslišala da se ji nekdo približuje, vendar se ni zmenila zato. Še vedno se je držala za glavo.

Atreyu je oboževal čarovniške trgovine, sploh pa knjigarne, saj je v njih vedno našel izjemno zanimive snovi za razmislek. V bunkeljskih trgovinah so bile police sicer napolnjene z raznoraznimi priročniki in podobnim, toda vsi so se tikali le sveta, ki ga je že predobro poznal in se mu zadnja leta skušal kar malo izogniti. Tako je zdaj našel priročnik o tem, kako očarati čarovnice in čeprav ga je izjemno spomnil na bunkeljsko knjigo Fantje so z Jupitra, dekleta pa s Saturna, je bila Kako ji prebrati misli brez Čitlivije? petkrat bolj zanimivo napisana. Z nosom v knjigi je napredoval prek tihe trgovine, dokler ni zaslišal topega udarca in pogledal prek roba. Videl je plavolaso dekle, ki mu je bilo na videz sicer znano, vendar pa ni bila iz njegovega doma in zato nista bila seznanjena. Če se je prav spomnil, je nekdo nekoč omenil, da ji je bilo ime Jenny. Atreyu je hitro spet pogledal v knjigo, saj se bi lahko punca vsak hip obrnila proti njemu. Včasih je bilo res izjemno zoprno, da je bil nem, saj je bilo zanj vsako prvo srečanje že samo po sebi nerodno.

Jennifer Olivia se je pogladila po čelu, ter se obrnila okoli, da bi videla kdo je bil tam. Bil je neki fant, ki je bral neko knjigo. Nekajkar ga je videla hoditi po hodnikih,vendar nikoli nista zares govorila ali kaj podbnega. Njegovega imena ni vedela čisto natančno, samo da se je začelo nekaj na A. Naprej pa se ni spomnila. Ob tem je samo skomignila z rameni. Hotela je že nekaj reči, vendar si je premislila. Nekaj časa je samo stala tam. Nato pa se je spomnila po kaj je zares prišla. Odločila se je da bo vprašala tega fanta, če ve kje so pero in črnilo. Stopila je do njega.'' Hey, ali veš kje lahko tukaj najdem črnilo in pero?'' je vprašala ter se nasmehnila. Nato se je spet poglasila po glavi,ker jo je od udarca še vedno bolelo.

((Heh, resno, zakaj use ženske neki z barvami pišete? Se bojiš, da bom spregledu, da si neki rekla? XD Kr resno, js ceu post preberem, tut če je vse iste farbe ))

Atreyu se je zdrznil, ko ga je ogovorila, toda na srečo ga ni vprašala česa, kar je rabilo direkten odgovor. Vprašala ga je, kje se nahajajo peresa. Trey je to seveda vedel, zato ji je prikimal, potem pa ji je pomignil, naj mu sledi. Knjigo je napol zaprl tako, da si je s prstom označil kje je ostal, potem pa je začel hoditi proti oddelku, kjer so se nahajale potrebščine za pisanje. Sprehodila sta se mimo nekaterih knjižnih polic, okoli stojala, kjer so bile razobešene raznorazne ženske stvari, nakit in podobne stvari, ki se jim je Trey ponavadi izognil, in končno sta prišla do dela trgovine, ki je bil namenjen pisanju. Cela vrsta polic je bila zapolnjena s črnilniki različnih barv, vse od navadnih pa do takih, ki so spreminjali barve v vsak mavričen odtenek. V ličnih lončkih na desni strani so se nahajala že ošiljena peresa raznoraznih sov, gosi, orlov in drugih ptic.

(( ne sam bols se vid,sej ve te mot lohka neham no,men je cist vseen,))

Jennifer Olivia se je nasmehnila ter mu sledila,tako da je bil on en korak pred njo.Hodila sta mimo razlicnih odelkov.In takraz se je zavedla da ona peresa in črnila ne bi nikoli našla.Ko sta šla mimo odelka za knjige,je na polici zagledala knjigo ki jo je že dolgo iskala.Hitro jo je vzela iz police,ter pohitela da ga je ujela.Bil je namreč že bolj stran.Spet mu je sledila,tako da je bila korak za njemu.Ko sta šla mimo police z nakitom,Jennifer Olivia ni bila pozorna,ter ponesreči skoraj prevrnila to polico.Ter jo postavila nazaj na svoje mesto."ups," je zamrmral,ter rahlo zardela.Ko sta končno prišla do odelka z pisali,se je Jennifer Olivia ustavila ter se nasmehnila.Še vedno je bila rahlo rdeča v obraz."Res hvala za pomoč," se je zahvalila ter se nasmehnila."Oh Jennifer Olivia Olsen,lahko pa me kličeš tudi Jenny ali Oli,"se je predstavila ter se rahlo nasmehnila."Ti?" Koo je čakal na odgovor se je ozrla po policah.Nato pa se je spet obrnila proti njemu ter se veselo nasmehnila.

((sej ni da me mot, dejansko se mi zdi, da se ne vidi "bolš", ampak je to prej slabš, k pol folk prebere samo tvoj premi govor ostal post pa spusti, kr izpade ful nepomembno kr ni pobarvan...))

Bila je videti prav hvaležna in nekam rdeča v obraz. Ni je znal umestiti v kakšen dom, prav lahko bi bila v kateremkoli. Toda ni bila videti dosti mlajša od njega in prepričan je bil, da ni bila Gryfondomovka. Toda izpadla je dovolj prijazno, da mu je postalo precej nerodno, ko ga je vprašala, kako mu je ime. Ošvrknil je polico ob sebi in zagledal enega od tistih blokcov pergamenta, na katerih si lahko preizkušal pisala. Vzel je enega izmed peres in ga pomočil v testni črnilnik in z njim na blokec napisal Atreyu in zraven puščico, ki je kazala proti njemu. Potem je pokazal proti svojemu grlu in odkimal. Najbrž se ne bo nikoli navadil na to gesto. Na Bradavičarki je bilo preveč ljudi in vsakič, ko se je moral predstaviti, se je počutil bolj izobčenega.

(( aiia okey, nikoli nisem razmišljala v tej smeri, ))


Jennifer Olivia se je nasmehnila, ter pogledala kaj je napisal na poskusni pergament. Nato pa ga spet pogledala, kako je pokazal da ne more govoriti. Jennifer Oliviji se je zasmilil.''Oh,'' je vse kar je v tem trenutku lahko izjavila.''Nice to meet you,'' je rekla ter še enkar pogledala na pergament kako mu je ime.'' Atreyu,'' je rekla ter se nasmehnila. Njena prejšnja rdečica je že pojenjala. Nasmehnila se mu je.''Kateri dom?'' je vprašala, ter se prijazno nasmehnila. Saj bi ga vprašala, če je nem že od rojstva ali je imel kakšno nesrečo, vendar se ji je zdelo da o tem ne bi hotel govoriti ali pa bi mu bilo nerodno. Kar pa Jennifer Olivia ni hotela. Pogledala ga je ter se mu nasmehnila.

Sovražil je pogled sočutja, ki mu ga je namenila. Čisto prevečkrat ga je bil deležen in šlo mi je že na živce. Saj res ni mogel govoriti, toda bil je tega že tako vajen, da je ponavadi lahko deloval povsem normalno v družbi. Pač ni bil eden od tistih, ki bi bili hitri sogovorci, ampak si je vzel čas za premislek in spisal svoje besede v zrak, namesto, da bi spregovoril. Toda ni ji mogel res zameriti. Saj ni mogla vedeti, kako se je počutil. Prisilil se je, da ji je vrnil nasmeh, in prikimal, ko je ponovila njegovo ime. Ko je nadaljevala z vprašanji, je nekoliko razmislil, potem pa je s police vzel škrlaten črnilnik, in ji ga pokazal v znak svojega doma. Gryfondom. Zdaj mu bo najbrž kmalu jasno, ali je bila ena od tistih, ki jim je šlo vse povezano s tem domom na živce ali pa je bila tudi sama v kakšnem domu, ki je bil tarča Spolzgadovskega posmeha.

Jennifer Olivia se je nasmehnila, ter čakala da ji napiše na listel ali pokaže. Ni vedela kako oni delajo. Ko je pokazal da je iz Gryfindoma. Ji je nasmeh malo splahnel. Verjetno jo bo imel za enako od drugih Spolzgadovcev. Ker ta dva domova se nista ravno marala. Vendar ona je bila drugačna,ni imela nič proti drugim domovom. Učenci so jo kar sami uvrščali, da je tudi ona tista ta zlobna,ki zbada druge domove.'' Glej verjetno boš zdele šel, ali pa ne vem no, ampak če ti poresnici povem sem jst iz Spolzgada,'' je rekla ter se kislo nasmehnila. Upala je da ne bo šel ali kaj podobnega. Umaknila je pogled, ter se zasmtrmela v police polne peres ter črnila.

Iz Spolzgada. Krasno. Atreyu se je napol nasmehnil. Ni vedel, kaj točno bi naredil. Saj je bila iz Spolzgada, toda delovala mu je kar prijazno. Morda zato, ker ji je pravkar pomagal. Tudi Spolzgadovci so znali videti koristi v tem, da so bili včasih prijetni sogovorci. In morda jo je sodil prezgodaj. Spoznal je že par čarovnikov iz Spolzgada, ki so se izkazali za čisto v redu ljudi. Vendar pa so bili bolj izjeme kot pravilo. Vzel je palico in v zrak zapisal: No, šel bom zagotovo, ker sem zmenjen s sošolci, da se dobimo. Ne pa zato, ker si iz Spolzgada. Gotovo si čisto prijazna punca tudi če se v tvojem domu najde kakšen tepec. Nasmehnil se je še enkrat in ji ponudil roko. Ravno takrat so se odprla vrata trgovine in Atreyu je zaslišal dobro znani glas svojega sošolca Grega. "Trey!" Opravičujoče se je obrnil k Spolzgadovki, potegnil s palico prek zraka in napisal: Se še vidiva. Lepo se imej. Potem pa se je odpravil k svojemu prijatelju in zapustil trgovino.

Jennifer Olivia se je nasmehnila.''ahh okey,'' mu je odgovorila, ter se nasmehnila.''Ja enako,'' mu je odzravila, ter se obrnila k policam z peresi in črnili. Iz police je vzela črno in rdeče črnilo. Ter naključno izbrala neko pero.Odšla je do blagajne, s vsem i svojimi stvarmi, ter plačala. Ko je blagajnik končno vrnil denar. Je veselo odšla ven iz trgovine. Ter se odpravila nazaj na bradavičarko, kjer se je dobila z svojimi prijatelji in prijateljicami.

(( začela novo zgodbo, ))

Alejandra je kot vedno vsa vesela vstopila v svojo najljubšo trgovino. Zato ker je tukaj lahko dobila vse kar je potrebovala. Tukaj so jo že skoarj vsi poznali, ker je bila rednja gostja. Oblečena je bila v majico z naramnicami, ki je imela spredaj napisan logotip nekega benda. Dobila ga je na nekem koncertu, ki ga je obiskala med počitnicami z njeno sestrično. Bil je res dober koncert. Na sebi je imela tudi kavbojke, ter rokerski pas. Njen najljubši. Ampak bilo je vseeno, ker je res oboževala pasove. Obute pa je imela rdeče alllstarke. Ko je vstopila, je najprej odšla k blagajni pozdraviti njeno prijateljico. Že odkar je Alejandar prvič vstopila, sta imele prodajalka Rosalie in Alejandar dobre odnose. Minilo je nekaj trenutkov,saj sta se z Rosalie zapletli v nek pogovor. nehali sta šele ko se je za njima nabrala velika vrsta ljudi.Poslovila se je, ter se odpravila do police z knjigami. Vzela je knjigo ki jo je naključno potegnila ven iz police. Saj ni bila tip človeka, ki bi dolgo stal na mestu ter premišljeval katero knjigo bi kupil.Dala je knjigo v naročje, ter se odpravila do oddelka z različnimi majicami. saj je zares potrebovala darilo za Samanthin rojstni dan. samantha je bila njena najboljša prijateljica in ni je smela razočarati. In vedela je da ona obožuje majice z različnimi napisi. Ni se mogla odločiti, katero majico bi vzela. Zavzdihnila je, ter si začela mrmrati neko špansko pesem z naslovom A paritr de Hoy. Zraven je še malo polesavala. ter se ni zmenila za poglede drugih ljudi.

(( Quincy, ))

Quincy se je sprehajal po Meryascoveeni popolnoma brez idej. Kako je bil lahko človek, ki je bil neprestano obdan z lepotami sveta, ki jih je lahko vsako sekundo videl skozi lečo, tako brez navdiha za fotografiranje? To mu ni bilo podobno. Poleg tega, ga je v Meryascoveeno še celo napotil trčeni profesor zgodovine čarovništva, ker naj bi se Quinu zehalo med njegovo uro. Res, da ni bil ravno zbran in malce žalosten, ker nenadoma ni imel več idej, kaj bi še fotografiral, saj je posnel slike že čisto vsega kar mu je prišlo pod noge. A to ni pomenilo, da ga predmet ni zanimal, da nima ničesar pametnega za početi in mu zato lahko profesorji dajejo napotke, kako naj preživi dan z besedami: "Mladi gospodič Flint. Tega zehanja ne bom prenašal! Če se vam zdi moja ura res tako nezanimiva potem vas lahko pošljem le še v Meryascoveeno, da najdete svoje navdušenje za učenje, ki ste ga očitno nekje na poti do Bradavičarke izgubili!" Izgubil naj bi navdušenje za učenje. Hah. Quincy je živel za učenje, definitivno pa se ne spomni, da bi kadarkoli zazehal pri uri polni novega znanja! Zgodovina čarovništva je bila pač... Quin ni znal razložiti svojega obnašanja. Ni imel niti energije, da bi iskal izgubljene predmete, saj se mu je že dozdevalo, da je moral biti kakšen skrit tudi kje izven Bradavičarke. Na njegovo srečo se je že znašel v trgovini polni knjig, ki bi mu lahko povrnile domišljijo in veselje, a ko je končno stal pred vsemi knjigami ni in ni videl takšne, v katero bi se lahko res močno poglobil. Vedno so bile police polne mogočnih knjig, ki jih je žele prebrati, a tokrat ga ni očarala prav nobena. Super. si je mislil Quincy. Res sem izgubil navdušenje...in ne samo za učenje. Za vse. Čisto ga je sesulo. Že se je obrnil, da bi odkorakal iz trgovine, a je očitno izbral napačno smer in zataval še globlje med čarovniške predmete. Nato pa je nekaj opazil. Kot preblisk hiter lesk, pojavil se je le za moment, a Quincy ga ni spregledal. Ta vijoličen lesk, te debele platnice je imela lahko samo ena knjiga. Napojni čarobi. Popolna knjiga perfektnih napojev in kateri ne bi bil bolj primeren, kot napoj navdiha. Moral je dobiti to knjigo! Toda kako... z prijazno gesto, humoristično, ali se bo moral boriti zanjo? Hitro je premeril nasprotnika. Kakšna sreča. Sploh ni prej opazil, a roke, ki so oprijemale njegovo knjigo Napojni čarobi so bile Alejandrine. Kako idealno. Bila je njegova sošolka. "Živjo Alejandra!" je hitro pozdravil ne da bi zares umaknil pogled z njenega naročja. "Lep dan za sprehod po trgovinah." Jo je poskusil vpeljati v prijeten pogovor, preden bi planil po plenu. "Oh, katera knjiga pa je tole?" je čim mirnejše in z neškodljivim zanimanjem pokazal na vijolične platnice.

Alejandra je dvignila pogled ko jo je nekdo ogovoril.Bil je Quincy,njen sosolec.Rahlo se je nasnehnila."živjo Quincy!" je rekla veselo.Spet se je posvetila majicam.Ko pa ji je še nekaj rekel se je spet obrnila proti njemu."Ja zares lep dan,in to je knjiga,"je rekla ter pokazala na knjigo.Naslov je zelahko videl,zato ga ni ponavljala.Odšla je do naslednje police z majicami.Začela je brskati med oblačili dokler ni našla popolne majice za Samantho.Zdaj je morala najti samo se ta pravo številko.Ko jo je končno našla je poskočila ter vzkliknila od veselja.Nekaj obrazov se je obrnilo proti njej,ona pa se je še vedno samo smejala.Zdaj je morala še najti samo se kaksno čokolado.Ozrla se je okoli za čokolado.Ona je naravnost oboževala čokolado. Ob tem se je v mislih obliznila okoli ust.Zasmejala se je ter si popravila lase za uho.V ušesih je imela uhane v obliki pajkov,ki so ji bili njej najljubši.Ozrla se je nazaj,kjer je stala prej.In Quincy je še vedno stal tam.Ob tem se je samo nasmehnila ter zmajala z glavo.

Alejandra je s knjigo ravnala, kot da je bila nekaj čisto običajnega, nepomembnega. Kako ni morala videti velikega pomena Napojnih čarobov, ko pa je bilo Quinu tako očitno, da je bila to zanj najpomembnejša stvar v celi trgovini. Nekaj časa je opazoval sošolko, ki je očitno zbirala med majicami, ki so se zdele Quincyju popolnoma enake, prav vse. Res ni razumel kako so lahko ženske zapravile toliko časa med oblekami, ko pa je bilo na policah toliko bolj uporabnih reči. Očitno je končno našla eno, ki je zadoščala njenim željam, saj je kar zažarela od sreče. igrivo se je začela obračati in iskati še nekaj, nato pa se je začela še smejati zraven. Quin je moral priznati, da ga je Drznvraanovka, ki je kar poskakovala okoli, kar zabavala. A to ni zadoščalo. Moral je dobiti njeno knjigo. Pa saj še ni bila njena, dokler je ni odnesla iz trgovine. Še je bil čas. Nasmehnil se je, ko se je končno spet spomnila nanj. Očitno jo je zabavala tudi njegova prisotnost. Seveda ni vedel koliko časa bo še zdržal brez pravega napoja. Že sama misel, da bi ga lahko rešil slabe volje ga je navdušila, a ni vedel do kakšne mere se bo moral potruditi za knjigo. Tudi njegovo potrpljenje ni bilo neskončno. Morda bo kmalu le obupal? Spet je poskusil. "Hej, imam idejo. Nujno potrebujem tole knjigo, ki jo držiš." je prijazno rekel in pokazal na njeno naročje. "Kaj če mi prepustiš, da plačam zanjo, jo malce prelistam, potem pa ti jo lahko posodim kadarkoli boš želela." Nato ji je še z nasmehom pomežiknil.

Alejandra se je zdrznila ko jo je Quincy spet ogovoril.'' Res? Veš tudi jaz jo potrebijem,'' je rekla ter se prikupno nasmehnila.'' Ne ni potrebno, ker ne maram da kdo plačuje zame,in kaj pa če bi naredila tako, najprej jo bom jaz prebrala, in ko jo bom prebrala do konca, in malo uporabila, jo boš lahko potem dobil ti,''' je predlagala Alejandra ter se zasmejala. Knjigo je pogledala, ter se nasmehnila. rada je brala kakšne zanimive knjige in te ni hotela izpustiti iz rok. Čeprav ni vedela zakaj, saj je rada brala druge vrste knjig je to enostavno morala imeti. Mogoče bi jo lahko podarila Samanthi? si je mislila, ter si v mislih prikazala Samanthino navdušenje nad knjigo. Samantha je poleg majiv z napisom oboževala take vrste knjig. In če ji kupi to dvoje, ji ne bo treba kupiti še sladkarij. In Samantha bo stoposto posodila to knjigo njej za prebrati. Zasmejala se je ter si popravila majico, ki ji je konstantno lezla gor.

Quin je šokirano gledal sošolko, ki je našla svojo rešitev. Vsaka beseda je bolj bolela. Ni imel dragocenega časa, ki bi ga lahko zapravil za čakanje. Če bi lahko videl vsaj tisto stran na kateri je bil napoj navdiha. Poleg tega je po njenem smehu in različnih izrazih, ki jih je kazala, delovalo, kot da je Alejandra našla že novo idejo, kaj bo naredila s knjigo in kdo je vedel, kje bo pristala na koncu. Preprosto mu je ni hotela dati, a ker še ni rekla nič drugega je moral poskusiti še nekaj. "Tudi meni ni ravno všeč, da kdo plačuje zame." je rekel in se ji kavalirsko nasmehnil. "Lahko pa jo plačava skupaj, mi pokažeš enega od teh 272 napojev, ki ga nujno potrebujem in jo lahko potem ti listaš naprej, izmenjava si jo pa morda še kdaj." Ponudil ji je prav lepo ponudbo, ki bi zadovoljila vsakega Drznvraanovca. In kakršni koli nameni, ki jih je imela z njo niso mogli biti tako pomembni, da mu ne bi prepustila knjige za 5 minut, da bi si zapomnil sestavine za napoj. Že zdaj sta zapravljala pomembne minute, ki so Quincyu tekle v prazno. Če bi bil pri sebi, bi posnel že vsaj dva ducata genialnih fotografij. Je moral res tako trpeti s svojim primanjkljajem navdiha in domišljije? "Prosim, res jo nujno potrebujem."

Alejandra je razmislila o njegovem predlogu, in se je preperosto morala vdati.'' Okey,zmenjeno,plača vsak pol in ti bereš prvi,'' je rekla Alejandra ter se nasmehnila. Ponudila je roko kot da bi bila nek poslovnež, ki bi ravno dobil pogodbo. Zasmejala se je, ob misli nato, ker ona ni bila nikakršen poslovnež, samo zgledalo je kot tako, ker sta se bolj ali manj pogajala za tole knjigo.''So jo rabiš takoj zdajle, ali grem lahko še malo po trgovini, in boš počakal name pri blagajni,da dam še jaz svoj delež denarja za knjigo, če me razumeš kaj hočem povedati,'' je vprašala Alejandra ter se nasmehnila. Ker ona je morala še kupiti nekaj za Samantho. Zdaj ji ni mogla podariti knjige. In je rabila še kakšno stvar. Razmislila je kakšno bi rabila. Ni imela pojma. Pogledala je na uro, in ni imela že kaj preveč časa, ker se bo morala vrniti na Bradavičarko. Zavzdihnila je, ter z nasmehom čakala na Quincyev odziv.

Bil je rešen! Quinove oči so zasijale ob Drznvraankinem odgovoru in z veseljem je takoj segel v njeno roko in jo morda kar malce premočno stisnil. Kako ga je razveselila, ni morala vedeti. Končno je imel spet priložnost, da bo izboljšal svoje fotografije, za te pa bi ubijal, če bi bilo potrebno. Srečo je imel, da se je lahko z Alejando, ki je bila iz njegovega doma, lepo zmenil. Če bi se moral pomeriti z učencem, ki ne bi bil Drznvraanovec bi bil konec njunega srečanja vprašljiv. Lahko bi prišlo celo do čarovniškega spopada... če bi bil Quinov nasprotnik tako zavzet, da dobi knjigo kot on. Seveda, ko mu je nekako namignila, da bo rabila še nekaj časa v trgovini ji je z roko, kot da bi se še malce kavalirsko priklonil, nakazal na police in se nasmehnil. "Seveda, ti se kar razglej." Moral ji je prepustiti toliko. Če bi jo zdaj še prisili, da bi takoj plačala, bi bilo to kar preveč nesramno, kot kakšen Spolzgadovec pa res ni želel biti. "Potrebuješ kakšno pomoč?" je prijazno ponudil pri njenem iskanju, ko je videl kako nestrpna je postala. "Iščeš kaj specifičnega ali samo navdihujočega?" Nekako bi ji res lahko vrnil uslugo, ko pa je bila tako prijazna, da je privolila v njegovo prošnjo.

Alejandra se je obrnila spet proti Quincyu.'' Ja rabila bi nekaj pomoči,'' je odgovorila ter se nasmehnila.'' Rada bi kupila Samanthi za rojstni dan še nekaj poleg te majiice, vendar nima pojma kaj,'' je odgovorila ter se nasmehnila. Ozrla se je po trgovini.'' Išečm nekaj kar bo ne vem izviirno, nočem biti kot drugi,'' je še odgovorila. Ni hotela da bi ji nosila darila ki ji bodo že skoraj vsi prinesli. Hotela je nekaj svojega,to kar se bo spominjala. Vendar je bilo to izredno težko izbrati. In ona ni imela potrpljenja ne časa za to da bi zdaj še ugotavlajal kaj je ozvirno kaj ne. vendar je še vedno moralo biti. In mogoče bo Quincy kaj pametnega predlagal in bo odrešena muke izbiranja izvirnega darila. In potem bo lahko veselo odšla nazaj na Bradavičarko. In Quincy bo lahko prebiral karkoli že namerava prebrati. In na koncu bi bili vsi zadovoljni. Samo treba je bilo najti pravo darilo za prijateljico.

Quin je bil postavljen pred težko idejo. Moral je najti popolno darilo za dekle, o katerih tako ali tako pravzaprav ni imel pojma - kdo pa še razume ženske. Poleg tega pa je bilo darilo za dekle po imenu Samantha, ki ga ni poznal. Zdelo se mu je, da je že slišal zanjo, morda je bila njuna sošolka, pa je le pozabil, mogoče jo je enkrat celo srečal na kakšnem festivalu, a vseeno bi lahko bila kdorkoli. "Aha..." je Quincy intenzivno razgibaval svoje možganske celice. "Ne vem, če ti bo tole kaj pomagalo, a mislim, da sem slišal neke Pihpuffovce govoriti, da je v tej trgovini obstajal zavit paket presenečenja, ki naj bi bil začaran tako, da je tistemu, ki ga je odprl, podaril nekaj kar res ni pričakoval, a ga je zelo navdušilo. Nihče pa ni vedel kaj je bilo notri, dokler niso paketa odprli." nasmehnil se je in upal, da bi njegovo sošolko morda navdušila njegova ideja. "Prepričan sem, da bi bilo čisto zabavno preizkusiti takšno darilo." Če Pihpuffovci niso klatili kakšne prazne govorice, je bila ideja pravzaprav kar dobra. Morda bi še celo Quina zanimalo, kaj je notri. Prodajalka je morala vedeti, če je bil tak paket res v trgovini in nobenega ni nič stalo, če bi jo preprosto povprašal po tem. Pihpuffovci so bili neškodljivi. Sami se ne bi spomnili kakšne potegavščine, tako da je bil vir dokaj zanesljiv. Vsaj tako je upal Quincy, ki ni želel povzročati Alejandri dodatnih težav.

Alejndra se je zasmejala.'' Ja to bo perfektno, samo ali mogoče veš kje se to najde, ker jaz nimam pojma,'' je rekla ter se zasmejala. Odšla je malo nižje po trgovini, zraven pa še potegnila Quincya za roko, da bi jo usmerjal kam mora iti.In povrh vsega bi si lahko sama kupila to, in bi ven napriemer zletelo kakšno spodnje perilo, kar res ne bi nikoli pričakovala iz darila presenčenja. Ali pa kakšna neumnost ki je ne bi nikoli uporabila. Razgledovala se je po trgovini če bi kje našla te vrečke ali pakete presenečenja. Vendra za zdaj ni še nič našla. Ustavila se je ter malo stopila na prste, da bi videla čez police kje se kaj nahaja. Vendra ni našla niti sledu o tem.'' Quincy si prepričan da to prodajajo tukaj? Mogoče bi lahko vprašala prodajalko,'' je zamrmrala Alejandra, ter z očmi iskala prodajalko.

((Quincy!
Ko se sprehajaš po trgovini, naletiš na fotoaparat po smešno nizki ceni - stane le dva srpca, zato ga nujno moraš kupiti. Aparat je na otip napolnjen z magično energijo.



Fotoaparat na sliki ovekoveči trenutne misli tistega, ki je slikan. Slik ni potrebno razvijati, saj se pojavijo takoj (kot polaroidne slike), misli pa se v obliki teksta izpišejo na fotografiji, ko se nosilec aparata dotakne glave posameznega človeka na sliki. Kamera lahko ujame in zapiše tudi misli večih ljudi naenkrat.))

((uuu hudo torej text vidim samo jaz, ce dam sliko naprej, pa druga oseba teh misli ne vidi, se pravi tako lahko deluje kot normalen fotoaparat?))

Quin je skomignil z rameni, ko ga je sosolka vprasala, ce ve nahajalisce paketa presenecenja. "Mogoce ga lahko najdeva pri skatlah za zavijanje." potegnila ga je s sabo in skupaj sta se sprehodila mimo raznih predmetov. Nasla sta vse cesar se je lahko spomnil, da ni nikoli obstajalo v tej trgovini, a tega paketa ni bilo nikjer. "Hecno. Res sem mislil, da bi lahko bil paket tukajle." je bil malce razocaran Quincy, ki je zelel cimprej zapustiti trgovino in narediti napoj, ki ga je se zmerom obupano potreboval. "Prodajalka bo najbolje vedela." namignil je Alejandri, da bi se sprehodila nazaj do blagajne, nato pa ga je nekaj zmotilo. Ko je bil ze sam med policami, je z kotickom ocesa opazil fotoaparat. Naredil je dva koraka in si ga poblize ogledal. Za tako star model je bil se posebaj lepo ohranjen, cena pa je bila presenetljivo nizka. Samo dva srpca? je razmisljal sam pri sebi. Za tako lep fotoaparat? Tukaj mora biti neka ukana... segel je po kamero v pricakovanju, da se bo zlomila, ker je bila njena cena ze kar smesna, a ko jo je dobro prijel, ga je presenetila magija, ki jo je zacutil ob dotiku. To definitivno ni bil navaden fotoaparat. Moral ga je imeti. Odsel je do blagajne, da bi ugotovil, ce je Alejandra ze izvedela kje najti paket. Nato je, ker je bil ze cisto neucakan, hitro iz zepa potegnil nekaj kovancev in placal prodajalki za kamero, ceprav je bila cisto presenecena, da je predmet sploh bil v njeni trgovini.