Peggy je bila med prvimi, ki so prišli v dvorano na dan dvobojevalskega krožka. Sicer se ponavadi ni preveč rada borila, toda ker ji je profesorica za vedeževanje povedala, da bo tu ponovno srečala svojega usojenega moškega, je bila prepričana, da krožka ne sme zamuditi. Nervozno se je prestopala z ene noge na drugo, kot da bi bile njene ljubke črne balerinke nekam neudobne. Na sebi je sicer imela uniformo, toda njena kravata je bila ohlapno zavezana okoli njenega ovratnika in majica ni bila zapeta vse do vratu, ker je bilo tisti dan precej toplo. Prek srajce je imela oblečen plašč, spodaj pa krilce in črno modre nogavice, ki jih je potegnila do kolen in so se popolnoma ujemale z vzorcem na njeni kravati.

Upajoče se je ozrla okoli in pomislila na zadnjikrat, ko jo je profesorica za vedeževanje poslala na ogled. Takrat ni naletela le na enega moškega pač pa na celo kopico ljudi, z dvema fantoma pa je potem celo govorila. Začela je že kar nekoliko dvomiti v učiteljičino verodostojnost, vendar si vseeno ni upala tvegati. Stopila je k Drznvraanovskemu prefektu, ki je stal ob prefektinji nekega drugega doma.

"Rada bi se prijavila za sodelovanje," je rekla nekam sramežljivo, saj ni bila prepričana, kako točno je deloval krožek. Prefekt ji je samo prikimal in se naprej pogovarjal s tisto drugo žensko. Peggy se je namuznila in se postavila pred enega od štirih daljših podestov. Predvidevala je, da se ne bo borila z učenci iz svojega doma in že misel na to, da si je drznila pristopiti k krožku jo je prijetno vznemirjala. Morda bo končno razvila nekaj njej močno potrebne samozavesti.

Ko je vstopila v 'prenovljeno' Veliko dvorano, je bila rahlo presenečena. Že dolgo časa ni sodelovala na Dvobojevalskem krožku, zadnjič je bilo pri mogoče njenem drugem letniku, in od takrat je že rahlo pozabila na 'ta' izgled dvorane, na čarovnike, ki so se gnetli tu vsako tretjo soboto v mesecu... Bilo je naravnost prečudovito, a Heleri se ni pridružila, da bi občudovala, temveč zato, ker so ji obrambni uroki radi delali preglavice, nujno pa je potrebovala tudi vajo takšnih in drugačnih urokov. Na hodnikih ali pa kje drugje so bili namreč skorajda neuporabni, kadar je šlo za navadne stvari, kot je naprimer to, da ji je padla kakšna pomembna knjiga iz rok... ali kaj podobnega. Črnolaska se je ozrla po svojih oblačilih. Nosila je plašč z izvezenim znakom njenega doma, Pihpuffa, pod njih pa lepo krojene hlače črne barve ter tanek pulover bele barve z dolgimi rokavi. Njeni lasje so bili počesani ter pričeska urejena, če vas že zanima, pe čeprav ni to niti malce pomembno.

Tako je Heleri stopila do prefekta, za katerega je bila prepričana, da je Pihpuffovski prefekt. Dejala mu je, da bi se rada prijavila na krožek, in ko jo je premeril od glave do pet, ji je prikimal ter se ji nasmehnil, nato pa nadaljeval pogovor z nekim drugim učencem njenega doma. Sama pa je stopila nekam v sredino dvorane in se ozrla okrog.

Rekel si je, da ga niti slučajno ne bodo zvlekli nazaj. Večkrat. Kljub vsemu pompu, da bo tokrat nekoliko bolj zanimivo in da si ga ne bodo več privoščili. Rekel je, da je bolje če njegov nasprotnik ne ve česa je sposoben, ne pa da razkazuje svoje sposobnosti pred vsemi.
In zdaj je bil kljub vsemu temu vseeno tukaj.

Fenris Wolffe je oblečen v preproste črne hlače in dobro prilegajočo se srajco iste barve odkorakal skozi vrata dvorane. Kolikor mu je bilo jasno za dvobojevalni klub ni bilo obvezno nositi uniforme, tako da se je znebil vsega kar bi ga lahko oviralo, z univerzalnim črnim plaščem in zeleno spolzgadovsko kravato na prvem mestu.
Stopil je do svoje prefektinje in ji povedal svoje ime, ter da želi sodelovati. Po nekaj zbadljivih omembah vse prej kot prijetnih spominov iz časa, ko je bil še nekoliko drugače človek, ga je vendarle vpisala na seznam in ga usmerila proti najbližjemu podestu, kjer je bilo po barvah šalov sodeč še največ Drznvraanovcev, nato pa se obrnila nazaj in začela spet razpravljati z Drznvraanovskim prefektom.

Povzpel se je po nizkih stopničkah, ki so ob strani vodile na končni del podesta. Videl je lahko, da so se na drugem koncu stopničke nahajale na drugi strani, kar ga je nehote spomnilo na to, da je podest izgledal kot nekakšna čudna črka Z, le da z navpično črto in zelo kratkima vodoravnima črticama.
Nasproti mu je stopil visok fant črnih las in prijetnega videza, malenkost mlajši od njega. Dvobojevalca sta se priklonila eden drugemu s palicama navpično pred obrazom, kakor so velela pravila, ter se postavila nazaj vsak na svoj konec. Prefekt je, stoječ na polni luni na sredini podesta, začel odštevati:
"Tri... dve... ena..." Namesto da bi rekel kaj takega kot 'zdaj' ali 'začnita,' je po enakem premoru kot med prejšnjima številkama preprosto skočil s podesta in pustil fanta da začneta. Njegov nasprotnik je teatralno zamahnil s palico in z razločnim in dramatičnim glasom začel urok, a še preden je prišel do druge besede Petrificus Totalusa, ga je že zadel Fenrisov hromilni urok in fant se je zložil po tleh kolikor je bil dolg in širok.

Čeprav se je tudi Fenris za zdaj vzdržal nebesedne magije, pa je njegov nasprotnik naredil dve ključni napaki, ki jih je sprva počel tudi Fenris sam in jih je zato takoj prepoznal. Prva je bila izbira uroka z najverjetneje najdaljšo inkantacijo izmed vseh napadalnih urokov, druga pa je bila uporaba polne geste namesto skrajšane. Slednje so resda zahtevale kar nekaj več vaje, vendar je bilo pri njegovi starosti dovolj takih, ki so vsaj za nekaj urokov to znali brez težav, da se mu je zdelo sodelovanje v dvobojevalnem klubu brez tovrstnega znanja za petošolce in višje skorajda nesmiselno.
Ne, ni res, se je opomnil. Nekje se morajo naučiti in navsezadnje je bolje če spoznajo v praksi, kako je v resnici. In v končni fazi je dvobojevalni klub namenjen ravno izboljševanju v dvobojih, ne tekmovanju. Poskusil si je zamisliti, kakšen bi bil sam, če ga ne bi takrat na začetku drugega letnika na težki način naučili kako zelo pomembna je v dvoboju redkobesednost.
Prefekta sta medtem že odhromila njegovega nasprotnika in Fenris se mu je kratko poklonil, kot je zahteval bonton. Fant mu je pokimal, kar je plavolasec vzel kot znak da mu izida ni zameril. Že se je hotel odpraviti s podesta, ko mu je spolzgadovska prefektinja odkimala:
"Kar počakaj tam Fynn, ko si ravno že gor." Nato je pomignila nekomu za sabo, ki ga Fenris ni mogel videti. Dokler ni stopila na oder. Ti ognjeni lasje, smaragdne oči in pegasta lica so mu delovale zelo znano in vedel je, da jo je moral že nekje videti. Nato ga je preblisnilo in preden bi lahko premislil kaj je nameraval reči, mu je že ušel vesel:
"O Peggy, kaj pa ti tukaj?"

Seveda se je morala v dvorani pokazati skoraj polovica tistih igralcev Quidditcha, ki so se tisti dan nahajali v preoblačilnici. Zamišljeno se je ozirala od enega do drugega in se spraševala, če se je učiteljica za vedeževanje morda samo delala norca iz nje. Ko je bila poklicana na oder, jo je kar streslo. Mislila je že, da so nanjo pozabili, ko je tako dolgo brezdelno stala tam ob strani. Toda očitno je ne bo tako poceni odnesla. Skoraj se je spotaknila na stopnicah, tako tremo je imela. Ko pa je končno uspela priti na podest in dvignila pogled, je pred sabo zagledala že znan obraz svetlolasega spolzgadovca.

"Fenris?" je vprašala nejeverno. "Zakaj stojiš na odru? Tukaj se bom morala boriti, najbolje, da greš dol," je hitro razložila svojo zmedo. Spolzgadovska prefektinja, ki ju je opazovala z roba podesta, jo je premerila, kot da bi opazovala nekoga mentalno nestabilnega. "Z njim se boš borila, Margaret," je rekla počasi in Peggy je razširila oči. "Oh, ah, potem pa... uh..." nerodno se je priklonila, ko je prefektinja dala znak za začetek boja, potem pa stegnila palico predse in butnila iz sebe prvi urok, ki ji je prišel na pamet. "Paro!" Takoj, ko je urok izgovorila, je vedela, da ne bo imel drugega efekta kot bi ga imelo, če bi v Fenrisa usmerila sušilnik za lase, toda česa drugega se sploh ni mogla spomniti.

Butec, butec, butec! "Kaj počneš tukaj?" A ni očitno? Če ne bi bila na preprogi bi bilo še možno, da je prišla samo gledat, ampak kljub temu, da ti stopi naproti, ji to rečeš? Pa kaj je s tabo, Fenris? je bentil sam čez sebe od trenutka, ko so besede zapustile njegova usta. Na srečo je bila Peggy videti dovolj zmedena, da najverjetneje tega ni opazila, ali pa vsaj ni kazala da bi. Ali Margaret, kot jo je poklicala prefektinja? Pravzaprav si okrog tega niti ni delal skrbi; tudi njega je skorajda cela šola klicala Fynn. Odločil se je, da jo bo še naprej klical po imenu pod katerim se je predstavila, si pa je zapomnil tudi ta novi podatek in ga shranil v spomin.
Prefektinja je nakazala začetek in Fenris je vrnil poklon, nato pa s pripravljeno palico čakal na konec štetja. Odločil se je, da bo Peggy pustil izvesti kateri koli urok bo že hotela, sam pa ga bo potem odbil z dobro pripravljenim Protegom. Ko je videl gib njene palice je takoj izvedel potrebno kretnjo za zaščitni urok, a preden bi izrekel besedo do konca se je njegovo grlo izsušilo in iz njegovih ust je ušel izjemno suh kašelj.
Izsušitveni urok? je osuplo pomislil sam pri sebi. Genialno. A na srečo ne odločilno. Čeprav je njegov jezik še vedno poskušal ovlažiti izjemno suho in srbečo ustno votlino, pa je vmes pomignil s palico v smer nasprotnice in vanjo spustil nebeseden Obscuro. Sklepal je, da bi jo kratkotrajna izguba vida morala dovolj zmesti, da bi vmes imel čas odpraviti težavo s suhimi usti. A ni smel izgubljati časa. Hitro si je usmeril palico v usta in z muko odhrkal: "Agua...menti."
Morda ni bil dovolj zbran, morda pa je bil kriv nerazločen govor, a namesto majhnega curka usmerjenega v njegovo grlo, se je iz Fenrisove palice zlilo za celo vedro vode, posledica česar je bil vsesplošen smeh in pa dejstvo, da je bil Spolzgadovec premočen do kože. Močno je zakašljal, kajti spil je nekoliko več vode naenkrat kot je nameraval, nato pa se hitro spet vzravnal. Preden bi se uspel osušiti ali sprožiti ponoven napad je hitro izvedel nebeseden Protego, šele nato pa si obrisal vodo z vek in pogledal v nasprotno smer...

Peggy se je zdrznila, ko je z druge strani dvignjenega odra zaslišala kašljanje. Je bilo možno, da ga je zadela ravno v grlo? Zaskrbljeno je začela hoditi proti njemu, ko jo je zadel njegov urok in je kar naenkrat pred seboj zagledala neskončno temo. Osuplo je zajela zrak, od presenečenja pa ji je celo padla palica iz roke. Spustila se je na kolena, še vedno zaslepljena in začela tipati okoli sebe, da bi našla svojo edino vez s čarovništvom. Končno je zatipala svojo palico in vsa vesela jo je pobrala in vstala, ko je stopila v prazno. Padala je in čeprav je vedela, da oder ni bil močno dvignjen, se ji je padec zdel neverjetno dolg. V glavi ji je kar naenkrat zavrelo cel kup misli. Kaj, če pade tako, da si kaj zlomi? Kaj, če se je čisto osmešila? Bo še kdaj spregledala? Kaj če bo Fenris zdaj vedno govoril s hripavim glasom? Jo bo kdo ujel?

Ravno, ko je pomislila na to, je njen padec prestreglo nekaj mehkega in vse misli so za trenutek zapustile njeno glavo. Samo oklenila se je svoje rešilne bilke in rešitelja hvaležno objela. Zdaj, ko ni več padala, se sploh ni mogla zbrati. Nekje za seboj je slišala nek glas izreči protikletev in kar naenkrat se je črnina pred njenimi očmi razblinila in zagledala se je v obraz osebe, ki jo je rešila, ter zardela.

Čeprav ni mislil obiskati dvobojevalskega krožka, ga je radovednost vendarle prignala v Veliko dvorano. Toliko predrzen ni bil, da bi si upal javiti prefektu in stopiti na bojišče, saj ni dvomil v svojo nesposobnost. Rastlinoslovje mu je morda res ležalo in pri spreminjanju oblik ni bil tako neroden, kot nekateri iz njegovega doma, a vse to je pripisoval goli sreči. Jaz tam gor, to bi bila atrakcija. Kot sem v prvem letniku z Quidditchem vzbudil silno zanimanje, bi ga zdaj z vihtenjem palice. V vseh teh letih se ni niti enkrat preizkusil v krožku, ga je pa že nekajkrat obiskal in z občudovanjem spremljal svoje sošolce, kako spretno so sukali palico in se med seboj spopadali. Če bi bil jaz pol toliko spreten... si je večkrat zaželel in včasih ga je celo prijelo, da bi se javil za dvoboj, a ga je glas razuma vedno ustavil.
Tokrat sta se v še precej prazni dvorani spopadala svetlolasec iz Spolzgada, ki je nosil ime Fenris in pa dekle iz preoblačilnic, s katero sta imela precej neprijetno srečanje. Pozneje je obžaloval svoje vedenje do nje, saj jo je morda prizadel, tega pa si ne bi oprostil. Če bi bil bolj pogumen, bi pristopil do nje in se ji opravičil, a to ni bilo v Mathiasovih močeh. Tako jo je le nekajkrat ošinil med obedi v Veliki dvorani in če se je tudi ona ozrla v njegovo smer, je hitro preusmeril pogled proti hrani.
Dvojica se je spopadala, ko je Pihpuffovec ravno prikorakal do roba prizorišča in se nekoliko zasanjano zazrl v barvne curke, ki so švigali po zraku. Fenris je bil nedvomno zelo dober čarovnik, tega mu Mathias kljub vsemu ni mogel spregledati in za hip ga je zaskrbelo za Peggy, ki verjetno ni bila tako izkušena. In tisti hip se je zgodilo. Iz fantu neznanega razloga je začela stopati proti svojemu nasprotniku, ko jo je zadel njegov urok in je izpustila palico. Čeprav jo je našla, ji je urok očitno zameglil vid in stopila je v prazno. Mathiasove roke so se nagonsko iztegnile naprej in to še ravno pravi trenutek, da jo krhko dekle ujel v svoje naročje. Skupaj z Peggy je zardel in se ji sramežljivo nasmehnil. Bila je lahka in njena teža njegovemu močnemu telesu ni predstavljala velike ovire, tako da jo je nežno izpustil šele po nekaj trenutkih. "Si vredu? Si se poškodovala?" Nasmešek se mu je spremenil v rahlo zaskrbljenost, ko si je ogledoval njeno telo.

Bil je Mathias, nezgovorni fant, ki je imel nad njo prav čudno moč. Nazadnje, ko je govorila z njim, jo je spravil v jok z enim samim pogledom. Zdaj pa je bila povsem brez besed. Njegov pogled namreč ni sporočal čisto nič takega, kar bi jo pripravilo do joka. Nekam presenečeno se je postavila na noge, ko jo je izpustil in si popravila lase za ušesa. Njena lica so bila rdeča in bila je nekoliko zadihana, toda počutila se je varno in vedela je, da je bil Mathias v veliki meri odgovoren za to.

"Nisem se poškodovala, hvala," je odgovorila z mehkim glasom in ob tem pogledala v tla, saj ji je bilo precej nerodno. V tistem se jima je približala spolzgadovska prefektinja in zaskrbljeno je pogledala Peggy. "Margaret, si cela? Če si si kaj poškodovala, bom morala napisati cel kup poročil," je rekla nekam jezno in obupano, toda njen izraz se je hitro spremenil v zadovoljnega, ko Peggy ni pokazala povsem nobenega znaka, da je poškodovana. Prefektinja je zdaj splezala na oder in razglasila Fenrisa za zmagovalca. Peggy je skupaj z nekaj drugimi prisotnimi zaploskala svojemu nasprotniku in obenem upala, da je uspel popraviti škodo, ki mu jo je povzročila s svojim urokom. Čeprav se je hotela naučiti dvobojevanja, ni nikomur mislila storiti ničesar žalega. Obrnila se je nazaj k Mathiasu. "Si se tudi ti prišel dvobojevat?" ga je vprašala.

Njen odgovor ga je nekoliko pomiril, čeprav se je še vedno počutil rahlo nelagodno. Za to je bila kriva mešanica dogodkov v zadnjih nekaj minutah, ki so bili povsem izven fantovega običajnega vsakdanjika in bi jih prej pripisal kakšni povesti za branje. "Me veseli" je bilo vse, kar mu je uspelo zamomljati s precej tihim glasom, ko je do njiju pristopila spolzgadovska prefektinja in se posvetila dekletu. Ta je še enkrat potrdila, da je z njo vse vredu, nakar so se posvetili zmagovalcu na odru. Spopad med Fenrisom in Peggy je bil eden najbolj zanimivih, kar jih je spremljal v zadnjih nekaj letih, k čemur je v veliki meri pripomogel padec tekmovalke v njegovo naročje.
Fantu je iskreno zaploskal, saj svojih zamer do domov ni nikoli gojil preveč globoko v sebi in mu po svoje tudi privoščil zmago, saj se je videla Fenrisova izkušenost.
Njegovo pozornost se je kmalu spet preusmerila v Peggy, saj ga je ogovorila in fant je rabil nekaj trenutkov, da ji je odgovoril. "Ne, nisem ravno za to. Prišel sem zgolj kot opazovalec, saj rad spremljam različne dvoboje." Rahlo se ji je nasmehnil in zatem pomislil na naslednji par. Tudi to je bilo prijetno pri krožku, da nisi nikoli mogel vedeti, kdo se bo naslednji spopadel na prizorišču. "Drugače se ti vedno udeležiš dvoboja?" Krožki so namreč potekali vsako leto in ta ni bil prvi, toda Mathiasu se ni zdelo, da bi dekle opazil že na kakšnem od prejšnjih krožkov, tako da je bil precej radoveden. Rdečica na obrazu mu je medtem zbledela in zdaj je skušal nastopati čim bolj umirjeno, da se ne bi preveč osramotil. Tako ali tako ne bo ušel jezikom nekaterih sošolcev, ki bodo radostno razpravljali o tem, kako tekmovalke končujejo v njegovem naročju.

Ko je pogledal v njeno smer je ravno še opazil, kako se je Peggy opotekla in ji je pod peto naposled zmanjkalo tal pod nogami, ter začela padati. Instinktivno je zamahnil s palico in vanjo sprožil nebeseden Impedimenta. Čeravno se je ta kletev v močnejši verziji pogosto uporabljala tudi za odbijanje nasprotnika nazaj, pa je v manj intenzivni obliki predvsem upočasnila gibanje, in to je bil sedaj tudi njegov namen. Res pa v končni fazi ni bil potreben, saj se je pod plamenolasko prikladno znašel nihče drug, kot prav Mathias Aurel. Fenris je nenamerno pomislil, da je pač padla v eno od bolj mehkih naročij, nato pa se opomnil da bi bilo takšne misli bolje odmisliti, preden zine kakšno preveč in fanta po nepotrebnem užali. Mathias se mu sicer ni zdel debel, a bil je nekoliko širši od večine, zato se mu je vendarle zdelo pametneje izogibati se tej temi.
Prefektinja ga je razglasila za zmagovalca in sledil je nenavadno glasen aplavz. Sicer je vedel, da je bilo nenapisano pravilo o tem, da če stopiš dol s podesta izgubiš, še vedno aktualno, ampak nekako ni pričakoval takega odziva publike, sploh ker si je dejansko naredil fenomenalno blamažo s tem, ko se je zmočil do kosti namesto da bi si samo osvežil žrelo. Fenris se je prisilil v nasmešek in se kratko priklonil publiki, nato pa sestopil s podesta. Zaenkrat je imel dovolj, sploh pa se je moral še osušiti. Čeprav se vse skupaj ne bi zgodilo, če Peggy ne bi uporabila tega uroka, pa je imel vseeno srečo v nesreči, saj bi bilo vprašljivo, če bi se sicer spomnil izsušitvenega uroka. Usmeril je palico v svoja oblačila ter ponovil urok, s katerim ga je zadela nasprotnica. Čeprav mu je uspelo oblačila osušiti brez težav, pa se je odločil, da tega raje ne bi poskušal z lasmi. Prehitro sušenje je namreč dokazano povzročalo tanjšanje las in posledično hitrejše redčenje, česar pa si vsekakor ni želel.
Tako ali tako sem glavo nagnil dovolj, da me je po laseh zmočilo samo zadaj in malo pri konicah, je pomislil sam ori sebi. Ne bi smel biti hud problem.
Stopil je mimo sošolcev, ki so že opazovali naslednji dvoboj, ter se sprehodil okoli podesta do Peggy in Mathiasa.
"Zanimivo da vaju dva vedno vidim skupaj," je pripomnil deloma zato ker je to resno mislil, deloma pa zato da ju je opozoril na svojo prisotnost. "Kaj sta par ali kaj takega?" je še vprašal z nasmeškom, iz katerega je bilo vsaj po njegovem mnenju jasno, da je šlo za šalo. Potem pa se je v mislih kresnil z dlanjo po čelu, kajti če bi par dejansko bila, bi ravno ta smeh lahko izpadel kot nekakšen posmeh. Upal je le, da če je bilo tako, tega nista vzela drugače kot le šalo.

((Zdajle se mi je malo mudilo, tako da lahko da je kje napakica ker nisem imel časa za sabo prebrat. Alternativa bi bila post čez 3 ure XD))

"Oh, ne, skoraj nikoli, samo tokrat..." je začela, ter si ponovno živčno popravila lase, ki so ji kot nalašč zdrsnili izza ušesa. Kaj mu je pravzaprav mislila povedati? Da ji je profesorica za vedeževanje svetovala, da naj na krožku poišče fanta, s katerim sta si usojena? Nekako tako kot takrat, ko se je nepričakovano pojavila v preoblačilnicah? Saj bo mislil, da je nora in še prismuknjena povrhu. Njena lica, ki so bila že tako posuta s pegami, so ponovno postala rožnato obarvana. Na srečo jo je iz nelagodne situacije rešil Fenris, ki je tačas stopil z odra in se jima pridružil. Imel je nekoliko mokre lase in Peggy ga je presenečeno pogledala. Ko je izvedel svoj vodni urok, je bila namreč že oslepljena in ni videla, kdaj si jih je zmočil.

"Imajo tu bazen?" je vprašala in se že naslednji trenutek ugriznila v jezik. Kakšno trapasto vprašanje! Če bi imeli bazen, bi ga vendar videla, mar ne? Potem pa je Fenris odprl usta in Peggy se je prestopila na mestu, zdaj res vsa vroča v obraz.

"Pravzaprav sva se komaj spoznala," je izjecljala. "Srečala sva se že tolikokrat kot ti in jaz," je še dodala in pogledala Fenrisa, potem pa spet Mathiasa. Dvakrat, torej, in to je bilo vse. Česa drugega ni želela reči, saj se je bala, da bi lahko s kakšnim komentarjem v smislu "morda" ali pa "ne še", odvrnila enega ali pa drugega od njiju, morda pa kar oba. In če je imela profesorica za vedeževanje prav, bi s tem najbrž lahko storila grozljivo napako, zaradi katere bi za celoten preostanek svojega življenja ostala sama, po možnosti kot lastnica treh ali štirih mačk.

No vsaj moje skrbi so bile zaman, je pomislil ter se nasmehnil. Nekaj na Peggy je bilo drugačno, vendar ni bil prepričan kaj. Je imela drugo pričesko ali kaj podobnega? Vsekakor pa ni izgubila svojega čara, čeravno ta ni bil eden tistih trenutkov, ko bi se njena inteligenca na veliko pokazala. Delovala je rahlo zmedeno in Fenrisu se je zdelo, da urok omračitve pač ni mogel biti glavni razlog za to.
"Mislim, da je bil bolj tuš kakor bazen," je dejal in stresel z glavo.
"In ta je bil bolj ali manj po moji lastni krivdi. Mimogrede, zelo domiselna ideja tole z izsušilnim urokom. Po mojem da bi kogarkoli, ki ne zna nebesednega čaranja, uspešno ustavila že takoj na začetku," je še pripomnil. Nato se je spomnil lastnega protinapada in, ker je videl prefekta izvesti preprost, a učinkovit protiurok, bolj zaradi vljudnosti kot dejanske skrbi vprašal:
"S tvojimi očmi je zdaj upam da vse v redu?"
Nekaj je še hotel reči, a ga je že prekinil krik s podesta. Zasukal je glavo in videl, da se je plašč nekega starejšega Gryfondomovca vnel. Na stotine rdečkastih plamenov je pognalo s tkanine in fant se je vrgel na tla, da bi jih udušil. Eden od prefektov je zamahnil s palico in jih udušil, medtem ko se je spolzgadovska prefektinja že prepirala z dekletom. Fenrisu se je zdelo, da jo bodo diskvalificirali zaradi uporabe nevarnega uroka, vendar ni bil popolnoma prepričan. Navsezadnje se je plamene dalo z urokom udušiti ali pa celo narediti neškodljive, če si razmišljal s trezno glavo, res pa tega ni mogel reči za fanta, katerega plašč je bil sedaj v večih smodečih se delih. Močan smrad po zažgani tkanini je napolnil dvorano in tudi z drugih delov so se nekateri obrazi obrnili v smer, iz katere je prihajal.
"Po eni strani sem ti kar hvaležen, da se name nisi spravila s čim takim," je rekel rdečelaski, nato pa stopil korak nazaj.
"Nič, jaz bom imel za danes počasi kar dovolj," je dejal, nato pa še dodal: "Gresta zraven na malo svežega zraka?" To rekoč je odkorakal iz dvorane z enakomernimi koraki, vedoč, da ga bosta Peggy in Mathias že ujela, če ga bosta hotela.

((Če bi nadaljevala lahko kar napišeta kje zunaj gradu, ni pa nobene nuje ))

Presenečeno je spoznaval, da je Peggy povsem drugačna punca, kot si jo je prvotno predstavljal. Srečanje v preoblačilnicah je resda bilo nekam nerodno, a Mathiasu se je pozneje dozdevalo, da je dekle precej ostra in hladna, morda zaradi besed, ki jih je takrat namenila Fenrisu. Zdaj je bilo vse drugače; njena rdečica, nerodnost, stamežljivost. Mathiasu se je zdelo, kot da bi imel opraviti z dvema različnima dekletoma in sedanja Peggy mu je mnogo bolj ugajala. Njena rožnata lica so se mu zazdela zelo prikupna in že ga je imelo, da bi jo povabil na kakšen maslenušek in se z njo bolj spoznal, ko je do dvojice pristopil premočeni Fenris in ju takoj zbodel z zelo neprijetnim vprašanjem.
Tudi sam bi ga vprašal, če je morebiti padel v kakšen nevidni bazen, saj se je med Peggyinim padanjem preveč osredotočal nanjo, da bi mislil na Spolzgadovca, če ga ne bi njegovo vprašanje spravilo v slabo voljo in še večjo zadrego. Morda je bil nekoliko preveč občutljiv, tega se je globoko v sebi zavedal, a vendar fantu ne bi bilo potrebno biti tako direkten. Najbrž bi samo zazijal, če bi mu pritrdil mu je švignilo skozi misli, a je Peggy stvar uredila hitro in najbolj pošteno. "Z njenimi očmi je na srečo vse vredu, a prav lahko ne bi bilo" je odvrnil z glasom, ki sicer ni izdajal prav nič jeznega, a v njegovem pogledu je bilo mogoče opaziti majhno sled očitanja. "Pri dvobojih na žalost niso vsi enako sočutni in radodarni." Krik s podesta ga je prestrašil in ošinil je Gryfondomovca, katerega plašč se je med njihovim pogovorom vnel. Sam mu ni prav nič zavidal, saj bi se najverjetneje drl kot divji prašič, a vseeno ni odobraval tega početja. Kot prvo bi lahko nasprotnik uporabil nedolžnejši urok in kot drugo se fantu ne bi trebalo spravljati tja gor. Vedno hočejo igrati heroje. Tiho je zavzdihnil in se šele tedaj zavedal, da se Fenris poslavlja. Da mu ne bi speljal še enega dekleta, se je skoraj tisti hip zasukal k Peggy in jo s podobno rožnatimi lici ogovoril. "Danes zaradi krožka ni pouka in sem mislil... Mislil sem, če bi te lahko povabil na en maslenušek v Medenega carja. Da se spoznava in popraviva napačne vtise od zadnjič." Ker mu je bilo nerodno, je pogled spustil proti svoji obutvi in nazadnje dodal še nekaj povsem nepotrebnega. "Vreme je zelo lepo, tako da ne bo zeblo." Kaj pa ima vreme tukaj opraviti? Res si tepec Mathias. Upal je, da bo Peggy sprejela njegovo povabilo in se zadeva ne bo končala tako klavrno kot zadnjič.

"Sveži zrak se sliši čudovito," je dahnila veselo, navdušena nad tem, da bo smela zapustiti sobo, v kateri je ves čas nanjo prežala nevarnost, da se ponovno osmeši. Poleg tega je bil Fenris z vlažnimi lasmi videti še bolj čeden, povrh vsega pa ji je še naklonil tak kompliment, da jo je napolnila toplina vse od lic pa do prstkov na nogah. Sama se je samo obrnila stran, ko je zagledala ognjeno katastrofo, ki se je dogajala na odru poleg nje. Nikakor ni uživala ob tem, ko bi gledala druge trpeti, vedela pa je, da so bili prefekti že prisotni in bodo lahko poskrbeli, da dvobojevalci ne bodo utrpeli nobenih resnih poškodb. Skoraj je že sledila Fenrisu skozi vrata, ko jo je ustavil Mathias.

"Oh, Matty," je rekla z zardelimi lici in se potem spomnila, da se ji ni predstavil s tem imenom. "Oprosti, mislila sem Mathias. Ali pa te vsi prijatelji kličejo Matty? Saj ne vem, če me šteješ med... hočem reči, ja, z veseljem bi šla," se je končno uspela ujeti. Plaz besed je bil zanjo povsem nepričakovan in bala se je, da je z njim spet povsem pokvarila vtis. Mathias je sicer deloval zelo prijazno in ljubko, kot medvedek, ki ga preprosto nisi hotel nehati objemati, čeprav si že zdavnaj prerasel tista leta in bi moral pustiti igrače doma.

"Oprosti, kadar sem živčna preveč govorim," se je opravičila, ter navila pramen las na prst. Kadar je bila v takem stanju se je velikokrat začela igrati s svojimi lasmi. Potem pa se je spomnila, da morda ne bi bilo najbolje kar razkriti, da je živčna. Čemu pa naj bi bila? Morda ga je užalila s tem, ko mu je rekla, da je živčna ob njem? "Hočem reči, saj ne, da me delaš živčno... joj, samo pojdiva, tu je težko dihati!" Prijela ga je za roko in ga rahlo potegnila proti izhodu. Imel je mehko, toplo dlan, sploh v primerjavi z njo, ki je imela tako pogosto ledeno mrzle roke.

V močno spremenjeni veliki dvorani je vladala precejšnja gneča, a Magie se je vseeno nekako uspelo prebiti skozi vhodna vrata. Pri tem ji je pogled obstal na štirih dolgih odrih, okoli katerih so stali gledalci in bučno navijali dvobojevalce, ki so zgoraj merili čarobne moči. Rahlo se je namuznila, ko se je na najbližjem odru nekemu Pihpuffovcu nekako posrečilo, da je svojemu spolzgadovskemu nasprotniku noge spremenil v ribji rep in se je ta nemočno zgrudil po tleh, še najbolj podoben kakšnemu morskemu dečku. A Magie ni prišla le zato, da bi dvoboje samo opazovala, temveč je nameravala na njih tudi sodelovati. Že res, da je poznala precejšnje število urokov in je bila kot prava Drznvraanovka glede svojega znanja precej samozavestna, vseeno pa ji je na področju dvobojevanja primanjkovalo praktičnih izkušenj in Magie je bila odločena, da to popravi. Hitro je smuknila mimo nekaj omarastih Gryfondomovcev, ki so se o nečem veselo prerekali, eden izmed njih pa se je celo ozrl za njo in ji prav trapasto zažvižgal. Magie je sama pri sebi zavila z očmi. Še en obupanec, ki bi rad bil Casanova.. Sploh pa ji ni bilo jasno, zakaj je opazil ravno njo, saj ni imela občutka, da bi kakorkoli izstopala iz množice ali pa kaj podobnega. Oblečena je bila v nevpadljive črne pajkice, krilce in majico z rokavi, ki so ji segali do komolcev in so bili nekaj posebnega le zato, ker so bili na koncu obrobljeni z elegantno črno čipko. Kar pa za Magie, ki se je rada lepo oblačila, ni bilo nič nenavadnega. K sreči se je kmalu nato znašla ob drznvraanovski prefektki, ki je nekoliko zdolgočaseno opazovala dogajanje na odru pred sabo. »Rada bi se prijavila na dvoboj,« jo je obvestila Magie, nato pa se je počasi odpravila do odra, ki se je pravkar izpraznil. Ko je prispela na svoj konec, se je elegantno zasukala, v njeni roki pa se je nenadoma pojavila čarobna palica. Tako je z mirnim nasmeškom na obrazu čakala svojega nasprotnika, v glavi pa je medtem premlevala uroke, ki bi ji med spopadom lahko najbolj koristili.

((Anyone up for a friendly fight? ))