Bilo je pozno zvečer, ko Rei zopet ni mogla spati in se je odločila za kratek sprehod. V bistvu bi morala ostati v prostorih doma, vendar ni. Rei je to počela velikokrat in dokaj uspešno. Ni imela večjega cilja, kam bo šla, le sprehajala se je po stopnišču in hodnikih, ko je pristala v osrednjem prehodu. Tam se je ustavila in zopet znova opazovala zgradbo sten in njene vzorce. Ta nekakšna okna brez stekla so jo navdušila. Pa ne le zaradi tega, ker imaš po polen pregled na posest Bradavičarke, ampak tudi njihov vzorec. Všeč ji je bil ne po polen krog na vrhu in velikokrat se je spraševala kako so to naredili. Saj ne da jo je gradbeništvo zanimalo, sam ta del pa jo je. Na splošno se je trudila biti razgledal človek in vedeti čimveč. Ponavadi se je spravila v knjižnico po odgovore in pregledala kar nekaj knjig, ko jo je nekaj resnično zanimalo.
Začutila je osebo za seboj, ko se je takole sklanjala in gledala navzgor. Ker je ni ganilo, kdo je je začela: "Misliš, da so to naredili z magijo ali z trdnim ročnim delom?" Je vprašala in še vedno gledala gor upajoč, da bo oseba dojela na kaj cilja. Potem je umaknila pogled in se ozrla na posest. Ni se dala motiti in je ostala tiho in napol zamišljena opazovala zunanjost. Razmišljala je o zgodovini Bradavičarke, da bi se slučajno spomnila ali je kje zasledila poglavje o graditvi le te. Vendar se ni. Zavzdihnila je. "Izpopolniti moram zgodovino o Bradavičarki." je rekla tiho, komaj slišno, ker je govorila sama sebi in ne tisti osebi, ki je bila poleg nje.

[Sunny]

Medtem ko se je Heleri sprehajala po akademiji za čarovnike in čarovnice, je kmalu naletela na osrednji prehod, ki je ponujal prelep razgled na Bradavičarko. Ker se je že začelo rahlo temniti, je Mai sicer manj natančneje videla stvari in osebe okoli sebe, toda bilo ji je vseeno. Ozrla se je okoli sebe ter zagledala dekle s svetlimi lasmi in se ji nasmehnila, vendar le rahlo. Običajno sicer ni bila tako samozavestna, toda malce vljudnosti ne škodi, kajne?

((Natalie. Oprosti za čakanje,))

Natalie je bila naravnost izmučena. To je bil njen prvi dan, ko se je poizkusila v šolsko življenje vklopiti brez sposobnosti vida. Med urami in na hodnikih je lahko kar čutila poglede, ki so jo spremljali, ko se je počasi in previdno premikala po šoli. Glava jo je bolela od nenehnega piskanja tistega neumnega uroka in trenutno si je želela samo še v svojo posteljo, kjer bi se skrila pred vsem in vsakomur. Bilo je že precej pozno in svetlolaska je potemtakem predvidevala, da hodniki ne bodo preveč obljudeni, zato ni vklopila Obstacule Revelio, poleg tega pa se je odpravila še prek osrednjega prehoda, ki je bil tako ali tako ponavadi bolj zapuščen. Kot da bi jo tisti zgoraj zafrkavali, ker ravno tokrat ni začarala uroka, se je zabila naravnost v nekaj mehkega, kar je izpustilo presenečen zvok in s tem potrdilo da je bitje ženskega spola. "Oprosti, ampak malce težko vidim s prevezo čez oči..." Fino, sedaj se je zafrkavala že sama iz sebe.

[ni problema, oprosti za mojo zamudo.. trenutno mam malce napolnjen urnik :/]

"Zakaj jo potem nosiš?" Je zanimalo Heleri. Pa ne, da bi bila radovedna, toda če dekle moti preveza, zakaj si je vendar ne sname? "Moje ime je Heleri Paulos... in ti?" Heleri se je malce zazrla na Bradavičarsko posest in premišljevala, kako bi bilo, če je ne bi nikoli videla in bi za vedno živela kot kakšen nepomemben bunkelj, ki jih ni imela pretirano rada, čeprav jih je spoštovala.

((enako, pa še v ponedeljek gre moj razred v šolo v naravi...
Poleg tega, oprosti za kratek post, zadnje čase nimam pretirano veliko navdiha))

Natalie se je ob neznankinem vprašanju najprej cinično zahahljala, preden ji je ponudila odgovor. "No, lahko bi je tudi ne nosila, ampak potem bi vsi bežali od mene... Hej, to pravzaprav sploh ni slaba ideja! Potem vsaj ne bom imela več toliko možnosti, da se zaletavam v nič hudega sluteče ljudi..." Dejansko je idejo začela premlevati, vendar jo je premotilo novo vprašanje s strani dekleta, ki ji je bilo očitno ime Heleri. "Zanimivo ime... od kje pa izvira? Jaz sem Natalie Aurea, ena od redkih spolzgadovk, ki ne najdejo užitka v zatiranju drugih ljudi..." Segla je za glavo in počasi odvezala svojo svileno prevezo, potem pa pustila, da ji je padla z oči. "...in po novem tudi ena od redkih slepih učenk na šoli." Čeprav večinoma prijazna, je svetlolaska včasih vseeno imela nekakšna blažja sadistična nagnjenja in je potihem upala, da bodo dekle brezizrazne bele kroglice, ki jih je imela namesto oči vsaj malo prestrašile, poleg tega pa je že sedaj lahko preizkusila možno novo taktiko za premikanje po hodnikih.

[Ni problema, sem enako zadovoljna z dolgimi in kratkimi posti ]

Priznati je morala, da so jo njene oči(oziroma prazni prostori, kjer bi morale oči biti)rahlo prestrašile, toda poskušala je bili vsaj malce pogumna. "Prihajam z Estonije," je odgovorila. "In sem Pihpuffovka," je še dodala, čeprav je vedela, da se Spolzgadovci in Pihpuffovci ravno ne 'ljubijo'. Tudi sama Spolzgadovcev ni imela pretirano rada, toda sovražila jih pa že ni. Večina Spolzgadovcev v bistvu sploh ni bilo zlobnih, temveč so bili celo dokaj prijazni, tak vtis je vsaj dobila o slepi učenki.

Natalie je samo sebe vnovič presenetila s tem, kako hitro so se njeni čuti prilagajali njnemu slepemu stanju in ko ji je Heleri odgovorila, je v njenem glasu slišala komaj zaznaven trepet, ki je kazal, da je njene oči niso pustile čisto hladne. "Pihpuffovka? Luškano. No, če mi boš oprostila, precej sem utrujena, tako da se bom poslovila. Se še kaj vidiva, no, heh, srečava? Lep večer še naprej..." Prevezo, ki jo je še vedno držala v rokah si je zavezala okrog vratu kot rutko, potem pa se napotila naprej po prehodu, v smeri, v kateri bi vsaj po njenem notranjem kompasu morale biti ječe.

Ko je zrla za njo, je bila Heleri mešanih čustev. Bila je rahlo prestrašena zaradi Natalienih oči, rahlo pa tudi zmedena, ker je Splozgadovka samo odkorakala stran. Presenečena pa je bila tudi. Malce je zmajala z glavo, pomislila, kako je lahko mogoče to, da ima Natalie takšne oči, in kako hudo ji mora biti. Nato se je še sama obrnila in odkorakala stran.