Profesorica za vedeževanje ji je obljubila, da bo tu našla svojo drugo polovico, svojega življenjskega partnerja in oboževanega moškega. Toda ko je hodila po oblačilnici, je lahko le vihala nos nad vonjem po prepotenih športnikih in umazanih nogavicah, ki so sem ter tja ležale na klopeh in tleh. Glede na to, da Peggy ni marala niti športnikov niti ljudi, ki so se preveč potili, je močno dvomila v to, da ji je profesorica povedala resnico. Toda ni si upala tvegati. Že zdaj ji je samota dihala za vrat in če ni upoštevala vsakega namiga, bo morda izgubila edino priložnost za srečo. Saj ne, da bi bila nesrečna, bila je samo nekam negotova in zato po mnenju nekaterih zmešana. Prestopila je eno izmed klopi in se še enkrat ozrla naokoli, da bi videla, če je morda koga spregledala.

Kaj je počenjal v teh prostorih, se mu ni niti sanjalo. Med sprehodom po okolici Bradavičarke je njegove noge zaneslo v smeri igrišča za Quidditch, kar se je zgodilo silno redko in nato še v same preoblačilnice, kar se je zgodilo še redkeje. Pravzaprav je v vseh petih letih le enkrat samkrat obiskal oblačilnice in to je bilo v prvem letniku, ko so ga sošolci pregovorili k temu, da bi se preizkusil v položaju tolkača. Takrat je bil ponosen in je mislil, da ga imajo za tako dobrega špornika, a nedolgo zatem je spoznal kruto resnico. Ko je na prvem treningu že tretjič namesto žoge usekal po svoji nogi, je sodnica obupala nad njim in ga poslala na rezervno klop, temu pa so sledile salve smeha sošolcev, ki so ga spremljale vso pot do gradu. Bil je glavna senzacija nekaj tednov in med mnogimi urami je dobil kar nekaj listkov, ki so prikazovali debelo vrečo na metli, kako nerodno pada proti tlom. To je bilo zadnjič, da je oblekel dres, svojo metlo pa je v besu zlomil na pol in jo zakopal nekje v parku. V vseh teh letih ni niti enkrat samkrat več pomislil na šport imenoval Quidditch in tudi tekem med domovi se ni udeleževal.
Zato je bil toliko bolj presenečen, ko se je na lepem znašel v preoblačilnicah in ga je zajel tisti neprijetni vonj po znoju in umazaniji. Učenci ki so se pravkar preoblačili, so bili na srečo mlajši in si ga tako niso upali izzivati, Mathias pa je bil tudi preveč zmeden, da bi se zmenil za njihove zbadljivke.
Sanjavo je taval po prostoru in v mislih podoživljal grozo prvega letnika, ko se je nenadoma zaletel v nekoga in malo je manjkalo, pa bi padel. Ne že spet! je bila prva misel, ki mu je švignila po glavi in njegova desnica je nagonsko šinila kvišku ter prijela za roko dekleta, v katero se je zaletel. Ni namreč želel, da bi zaradi njega padla še ena punca, še manj pa, da bi pristal na njej. Ko je bilo gotovo, da dekle ne bo padlo, se je opravičujoče nasmehnil in ji izpustil roko. "Oprosti, nisem te videl." Ker je ni poznal, se je odločil predstaviti in tako vsaj malo popraviti začetni vtis. "Sem Mathias Aurel in kot lahko vidiš, nisem najbolj spreten fant." Namenil ji je kisli nasmešek in počakal na grajanje ali kaj drugega.

Končno je zagledala nekaj mlajših učencev, ki so se preoblačili po tekmi. Od tam je prihajal še najbolj neprijeten vonj, zato je bila dokaj prepričana, da tja noče. Obrnila se je, da bi odšla in se skoraj spotaknila ob klop, čez katero je prej bila stopila. Za trenutek ji je zastalo srce in njena pljuča so se napolnila z zajetim zrakom, posledico njenega presenečenega vdiha. Par sekunc je zadržala dih, potem pa zelo počasi in namerno izdihnila. Vendar pa ni imela sreče. Komaj je uspela umiriti svoje srce na normalno hitrost, jo je grobo sunilo nekaj velikega in težkega. S kolenom se je udarila ob klop in zajavkala, toda še preden bi se uspela skloniti in se prijeti za boleče mesto, jo je tank zgrabil za roko in jo prisilil v to, da je ostala zravnana. Ko je uspela izostriti svoj pogled, je opazila, da jo za roko drži konkreten fant, ki je najverjetneje zavzemal eno od bolj agresivnih mest v ekipi. Najverjetneje tolkač ali branilec, če bi morala soditi po videzu, čeprav ni vedela, v katerem domu je igral. Predstavil se ji je in ona se je končno prijela za koleno. "Peggy," se je predstavila, precej bolj na kratko kot on, ob tem pa se je izognila njegovemu pogledu. "Oprosti, ne maram igralcev Quidditcha."

((Mathias pravi da bo ta teden zelo zaseden, pa me je prosil če vskočim. Upam da ne zameriš ))

Zazvonil je zvonec in Fenris se je že nadejal proste blok-ure, ko ga je profesorica za Rastlinoslovje poklicala nazaj v rastlinjak. Sam pri sebi je tiho zaklel, nato pa naredil nekaj korakov nazaj v smer, iz katere je prišel. Po kratkem "Želite še kaj od mene, profesorica?" mu je ta naročila, naj poišče Mathiasa Aurela, Pihpuffovca iz petega letnika, in mu sporoči da naj se zglasi v rastlinjakih takoj ko bo lahko. Zagodrnjal je kratek "V redu," nato pa pohitel iz rastlinjakov preden bi se ženska spomnila, da ji mora nekdo prinesti še zmajevo govno za gnojilo ali kaj drugega.
Na poti v grad je ustavil skupino Pihpuffovcev, ki so mu povedali da so o Mathiasovem nahajališču nazadnje slišali nekje v bližini Quidditch igrišča. Fenrisu se je ob spominu na okroglega fanta z večera ko je spoznal Sophie to zdelo nekoliko neverjetno, a se je kljub temu obrnil in odpravil tja. Boljše informacije tako ali tako ni imel, hkrati pa se mu ni dalo še naprej iskati drugih Pihpuffovcev po gradu.
Dobrih dvajset minut hoje kasneje je že stal pred ovalnim igriščem, katerega tribune so bile ravno tako prazne kot tla na sredini in zrak nad njimi. Edini drugi kraj v bližini, ki mu je prišel na misel, so bile preoblačilnice, čeprav si je težko predstavljal zakaj bi Mathias odšel tja. Je oprezal za kakšnim fantom ki mu je bil na skrivaj všeč, ali pa se je dobil s prijateljem? Menda se ni odločil včlaniti v ekipo tako pozno v sezoni?
S temi vprašanji v glavi je Spolzgadovec vstopil v veliki pokriti šotor, ki je služil kot preoblačilnice za Quidditch skupine in naletel na legijo prvošolčkov, ki so očitno ravno zaključevali uro letenja. A na sredi kaosa sta stala močnejši fant in plamenolaso dekle, ki sta bila očitno starejša od vseh ostalih. Znački na uniformah sta izdajali pripadnost Pihpuffu in Drznvraanu. Fenris je fanta dokaj razločno videl in v njem prepoznal iskanega. Stopil je naprej in nagovoril dvojico:
"Matty, profesorica za Rastlinoslovje te išče. Ne vem kaj hoče, ampak pravi da pridi v rastlinjake takoj ko boš lahko."
Oči so se mu ustavile na pegastem dekletu, ki mu je bila nekam tuja. Je bilo možno, da je vsaj štiri leta, kar sta bila, po njenem videzu sodeč, že oba na šoli ni videl? Očitno je morala biti bolj samotarske narave. Kar pa v bistvu niti ni bilo nič slabega, saj tudi sam ni bil ravno družabni metuljček.
"Mimogrede, kdo pa je to krasno bitje?" je vprašal lahkotno, vesel da mu ni treba več govoriti o rastlinoslovju.

Z nekoliko privzdignjenimi obrvmi in kritičnim pogledom je motrila pihpuffovca, ki ji še ni odgovoril. Še preden bi mu uspelo, pa ju je nekdo zmotil, nekoliko starejši spolzgadovec, ki je imel svetle lase, oglato čeljust in postavo precej bolj primerno iskalcu kot pa branilcu. Premerila ga je z zelenimi očmi in se odločila, da je veliko večja verjetnost, da je profesorica za vedeževanje mislila tega fanta in ne onega drugega. Na srečo je vse kazalo na to, da je tudi ona všeč njemu, saj se je govorica njegovega telesa drastično spremenila po tem, ko je pozornost preusmeril od Mathiasa proti njej. No ja, morda bo lahko pogoltnila tisto o igralcih Quidditcha, če se izkaže, da je bilo kaj na tem. Prišlek je bil očitno Mathiasov prijatelj, saj ga je nazval z okrajšavo njegovega imena - Matty. Ta se ji je zdela veliko bolj simpatična kot Mathias in odločila se je, da si jo bo tudi lažje zapomniti. Glavo je nagnila v desno, ko jo je spolzgadovec ogovoril kot da je ne bi bilo tam. "To krasno bitje je Peggy, ki običajno ne govori v tretji osebi." Že je hotela dodati, da pač ni Gollum, ko se je spomnila, da je spolzgadovec najbrž eden od tistih čistokrvnih zavrtežev, ki še nikdar niso imeli priložnosti za fenomenalen maraton Gospodarja Prstanov z goro popkorna in kokakolo za zraven. "Se boš tudi ti predstavil ali pa te starši niso naučili olike?" je vprašala, preden bi se lahko zadržala. Že v naslednjem trenutku se je na njenih licih pojavila sled rdečice. Je s tem naredila slab vtis? Nekateri niso marali pikrih žensk. Nikoli ni mogla dobro presoditi, kdo ima smisel za humor in kdo ga nima.

Dekle, ki se je predstavilo kot Peggy, je odgovarjalo sicer prijazno, a z nekaj subtilnimi bodicami, namenjenimi naravnost v Fenrisove manire. Vsaka vrtnica ima svoje trnje, je pomislil in se ujel ob razmišljanju, da je barvna kombinacija najbolj pogoste vrste vrtnic, pa tudi tulipanov, zelo podobna njenim očem in lasem. Hitro se je otresel takšnih misli in ji odgovoril:
"Odvisno kakšne olike. Mami bi rada, da se obnašam kot angleška princeska, oče pa kot kakšen vikinški barbar. Sam pa poskušam najti neko normalno srednjo pot med obema ekstremoma. Kakorkoli, ime mi je Fenris."
Pomežiknil ji je, kar je sam nameraval kot dodaten znak lahkotnosti pogovora, vendar se je šele prepozno zavedel da bi lahko s tem hkrati povzročil dilemo o tem, kako resno je mislil povedano. Vsekakor je povedal več resnice, kot bi kdorkoli lahko slutil. Razen seveda njegove družine, in pa od nedavnega Natalie.
Tok misli je prekinil neprijeten vonj, ki se je v zadnjih minutah okrepil, saj so v oblačilnico prišli še zamudniki. Fenris se je stresel in z roko pomahal pred nosom, kakor da bi lahko s tem kako odpihnil smrad. Kljub temu da je imel prstan kot vedno na dlani, pa raje ni razkazoval predmetovih moči pred vsemi.
"Kaj pravita, da se poberemo od tukaj?" je vprašal in pomignil proti izhodu iz šotora.

"Saj nisem igralec Quidditcha" je bilo vse, kar mu je uspelo spraviti z grla, ko se je poleg njiju že pojavil visok svetlolas fant iz Spolzgada. Enkrat v preteklosti ga je že srečal in na tisto srečanje ni imel najboljših spominov, tokrat pa se ga je na nenavaden način celo razveselil. Dekle mu ni ugajalo, zdela se mu je preveč hladna in preveč ostra, takšne pa so bile zdaleč od njegovih idealiziranih deklet. "Hvala Fenris, grem takoj pogledat k profesorici." Rahlo se mu je nasmehnil in mu pokimal, nato pa se poslovil še od Peggy in se ob tem vprašal, od kod ji to čudno ime. Ni mu bilo všeč, kakor mu ni bila všeč ona v celoti in prav sprostil se je, ko je lahko zakorakal skozi preoblačilnice, navrgel prvošolcem kratke poglede in nato odšel nazaj proti šolskemu poslopju. Zagotovo je bilo, da sem še dolgo ne bo več prišel, saj ga na ta prostor ni vezal niti en lep spomin. V prvem letniku tisti posmehi, zdaj pa to nelagodno srečanje. Dekle in preoblačilnice je odrinil iz glave in se raje osredotočil na njegovo ljubo rastlinoslovje in profesorico, ki ga je potrebovala. Le kaj želi od mene? Morda ji bom moral pomagati pri kakšnem sajenju. Zaradi tega ga je namreč pogosto poklicala in v tem je sila užival. Eden od njegovih želenih poklicev je bil tudi poklic profesorja rastlinoslovja, a ga je do tja čakala še dolga pot.

Peggy se je začudila, ko je Mathias rekel, da ni igralec Quidditcha. "Kaj potem počneš..." je začela z vprašanjem, a Mathias ji je namenil pogled, ki je bil tako grd, kot da bi ga spominjala na star pohojen čigumi, ter se odpravil proti izhodu. Peggy se je kar naenkrat počutila, kot da bi se še enkrat zaletel v njo, tokrat nalašč, da bi jo ja bolelo. Očitno je imela čisto prav, da ni zaupala ljudem. Vedno znova jo je udarilo, kako hitro so ljudje pobrali šila in kopita, samo da je skočila iz popolnega kalupa ženske, ki je ves svoj ljubi čas preživljala v kuhinji in pripravljala sendviče za svojega morbidno predebelega moža. Stisnila je ustnice skupaj, da bi zadržala solze in se pretvarjala, da si ogleduje eno od okrasnih zastav, ki so visele na steni, najverjetneje zato, da bi v oblačilnico prinesle vsaj nekaj, kar je pozitivno vplivalo na razpoloženje učencev. Hitro je pokimala Fenrisovemu komentarju in še pred njim stopila iz šotora, ter se odpravila proti Bradavičarki.

((Fenris, lahko nadaljuješ kjerkoli, če bi pa raje zaključil, pa tudi ne bom nič zamerila.))

Mathias se je sicer poslovil čisto vljudno in olikano, vendar je bilo v tonu njegovega glasu slišati majhen prizvok neprijetnosti. Fenris, ki ga še ni slišal govoriti v takem tonu, si je mislil da se Mathias najverjetneje zaveda, da ga v rastlinjakih čaka kakšno posebej nagravžno opravilo in da je bil zato tak. Tudi sam bi bil, če bi bil prisiljen v to.
S Peggy sta odšla nazaj do gradu in po stopnicah navzgor, vmes pa pokramljala o tej ali oni temi. Več besed kot sta izmenjala, bolj je imel občutek da je spoznal zanimivo in inteligentno osebo. Sam je poskušal delovati očarljivo, a ne preveč, da ne bi dajal napačnega vtisa.
V šestem nadstropju sta se naposled poslovila in Fenris ji je pomahal v slovo. A ni minila minuta ko je rdečelaska zapustila njegovo vidno polje, ko ga je nek Spolzgadovec iz petega letnika potegnil za rokav in mu s hitrimi besedami zdrdral eno od najslabših novic kar ji je kdaj slišal. Fenris je v hipu odbrzel nazaj po stopnicah navzdol v smeri ambulante...

((Sorry za pozen odgovor pa takle kratek zaključek. XD Upam da mi ne zameriš. Nadaljujeva na Dvobojevalskem krožku? ))