Opazoval je njeno reakcijo. "Misliš? Dejansko ji sploh nisem dal priložnosti da kaj pove." Stekel je stran nekam na samo. Potem pa black out. Njegovi odgovori so bili nekoliko cinični in zajedljivi. "Eh ne, zakaj bi si jo želel? Saj je samo moja punca. ŽENSKA SEVEDA JO HOČEM ČE JO LJUBIM!" Dihal je hitro in plitvo. Na pol jo je poslušal in tiho nekaj odgovarjal. "Kaj mi pravzaprav hočeš povedati?"

Ha? je pomislila. Ni čudno, da je bila jokava. Zamajala je z glavo. Njegov izpad je.. No dosegel je Reino poterplenje: "Zakaj za vraga se pa potem že ne pogovorita?! V siloviti moči krika je vstala in kričala nanj, nato pa se zopet sesedla na tla. Če se že tako močno ljubita bi bil problem takoj rešen. Saj vsi delamo napake. Potem iščeš kompromis." Bila je besna, čeprav je bilo vse skupaj prav smešno. Prav nikoli ne bom razumela takšnih problemov kajne? Nikoli več se ne bom vmešavala v ljubezenske probleme. Nikoli.. a dobro je vedela da to ne bo dolgo držalo.
Globoko je vdihnila, se skušala pomiriti. Seveda. Moški nimajo pojma.. Prestrelila ga je s pogledom. "Nimaš pojma kakšne neumnosti so ženske sposobne narediti v žalosti, jezi, obupu.." je rekla dokaj mirno. Glasno je zavzdihnila. "Ne vem. Res ne vem kje sem imela glavo." Obupala je nad situacijo. Vstala je. Hotela je že oditi. "Raje pohiti če ne želiš še večje razpoke v vajinem razmerju.." Prav v napoto jima je bila kajne? "Dvomim, da me boš še potreboval.. obrnila se je proti njemu in ga pogledala v oči. "Povprašaj okoli po meni. Če ne drugje sem nekje v okolici šole. ČE me boš potreboval" Torej nikoli.. Madona kako grozna prijateljica sem! hotela je odiiti ampak ni mogla. Zato mu je le pokazala hrbet in čakala na izpad.

Just gonna stand there and watch me burn that’s alright because I like the way it hurts. Just gonna stand there and hear me cry that’s alright because I love the way you lie, I love the way you lie... Drla se je nanj in v očeh so se mu pojavile solze. "Končala sva, Rei," ji je samo rekel in počasi se je obrnil. Globoko je vdihnil. I will not break. I will not cry. Priklical je steklenico vodke in sedel na tla.

"Boš?" jo je vprašal tiho. Because of you I never stray too far from the sidewalk. Because of you I learned to play on the safe side so I don't get hurt. Odprl je steklenico in zamahnil s palico, da so se pred njim pojavili kozarčki. Prozorno tekočino je nalil v kozarček in enega podal Rei ne da bi jo prej sploh poslušal. Še sebi je nalil en kozarček in ga stisnil k sebi. Zamahnil je s palico in pričaral je modre plamene.

Čeprav je bila popolnoma stran od njega, je lahko čutila veliko žalost v ozračju. Je bila že prej, vendar se je nekako okrepila in po pravici povedano, je bilo prav srhljivo. Prekleto! Pa ja nisem zares še bolj poslabšala situacije? Ugriznila se je v ustnico. Ne. Takšnega ga ni mogla pustiti samega, zato se mu je pridružila, ko ji je ponudil vodko. Od kje pa zdaj to? Se je spraševala ker je prej ni videla ali je pa za res oslepela.
Tiho je razmišljala. Naprej je hotela že odkloniti pijačo, kar se pri njej zelo redko zgodi. A vedela je, da mora vsaj eden od njiju ostati trezen, če ne lahko tukaj zunaj zmrzneta. Kar pa ni bil ravno njen namen današnjega večera. Zato je sprejela kozarček. "Na zdravje." je rekla in ga ruknila. In ker ni hotela še bolj poslabšati vsega je bila tiho. A tišina je bila mučna, vsaj za njo, ker je mislila da ga je ona spravila ob rob solz in živcev. "Lej, oprosti ker sem se drla nate.." je rekla tiho in premlevala vso zadevo. Zakaj za vraga je sploh bila trmasta pri takšnih zadevah. In še kar ni dojela da je konec med njima? Potem je pomislila če potrebuje objem. Ponavadi bi osebo objela že na začetku, vendar njega si nekako ni upala? Bog ve kakšne neumne posledice bodo po tem. "Poglej, oprosti. Res nisem dobra glede nasvetov in nimam ti kaj drugega reči kakor to, da če potrebuješ tolažbo sem tukaj." je izdavila tako tiho. Sedela je po turško in bolj gledala v kozarček kot kamer koli drugam.

Opravičila se mu je. "Ne Rei, nisi ti kriva. Samo hočeš urediti zadeve ki uničujejo tvojo najboljšo prijateljico. Razumem te." Ni razumel. Nikoli ni. In ne bo. "Hvala Rei," je tiho odgovoril, potem pa pil dalje. "Ni malo hladno tu?" je vprašal sogovornico. "Kakšna koca bi prav prišla. Accio."

Par koc je priletelo k njima in Jesse je eno razprostrl po tleh, se ulegel nanjo in se pokril. Glasno je zazehal in potegnil flašo in si še nalil. "Boš še?" Prijel je palico in poskusil napisati nekaj po zraku. Bolj bogo je bilo vse skupaj in ko je začel U menjavati z O je odnehal. Premaknil se je na hrbet in gledal v zrak. Sijale so zvezde.

((Lame much >.< ))

To, da jo je razumel, mu ni ravno najbolj verjela. Ni zganjala trme glede tega in mu odšla razlagati, ker je itak nebi razumel, ker se njunih zadev z Rose ne da ravno razumeti. Zato se je sprijaznila s tem dejstvom.
Zahvala? "Ne zahvaljuj se." je rekla tiho, ker se ji res ne bi smel. Saj ni naredila nič takšnega, tukaj zganja cel vik in krik. Če mu je pa to pomagalo, potem pa tudi v redu.. Pokimala je. Čeprav samo zaradi nje ni bilo treba pričarati podlage za sedeti. "Šotor!" je prešinilo njeno glavo in izrekla naglas. Šotor iz odej se ji je zdela zabavna misel, čeprav to sedaj v tem trenutku res ne paše. Ulegla se je poleg njega in z njim gledala v zvezde. Napol je zavzdihnila, napol ga je gledala in sočustvovala z njim. Halo, ta situacija bi bila popolnoma noro romantična, če bi Rose bila tukaj namesto nje. In po njenem mnenju bi se kaj hitro pobotala.."Kaj poskušaš narediti'" je vprašala in gledala njegovo palico. Zgrabila je za steklenico in si natočila v kozarček. Pila je počasi, kakor da pije vroč čaj; kar je bilo naravnost smešno.

"Ni ravno šotor, samo koca je," ji je pojasnil. "Poglej, izvezan je grb Bradavičarke." S prsti je sledil vzorcu, ki se je združil pri črki. Nekoliko se je nasmehnil in pil dalje. Počasi je začel čutiti vodko na glavi. "In potem pravijo da vodka pride za tabo." Glasno je zakašljal. "A tole misliš? No... Trey piše po zraku. Zdi se mi zabavno." Skomignil je z rameni. Ko se je spomnil na Treya, se je spomnil na Rose. Bogve kje sta zdaj in kaj počneta.

Nehaj, Jesse! Se pač ni izšlo. "Veš, počutim se kot Blair in Nate... Iz Opravljivke." Naredil je premor. "Perfektni par... Ampak ni nikoli skupaj." Ker je Nate jebač in je spal s Sereno. Sexy.

"Ne nisem to mislila. Mislila sem narediti šotor, Saj veš kakor otroci smo to veliko delali. No vsaj jaz." je rekla in hotela demonstrirati en način od mnogih. Zato je zamahnila s palico, ki jo je vzela izza pasu in si pričarala odejico. "Poglej!" zgrabila je za rob odeje in se pokrila od glave do pet. "Šootooorrr!" je zaklicala in dvignila malo roko, da je imela vrh šotora. "Tako preprosto je to." je rekla, ko se je odkrila in odejo vrgla nanj. Izgledala je kot kakšen otrok, sicer pa ga je poskušala nekako razvedriti, da ne bo le tišina in tihih besed.
"Nikoli poprej nisem slišala za izraz koca. Sicer je pa tvoja res lepa." je rekla in pohvalila grb na njegovi odeji. "Vodka zna biti zahrbtna. Vendar je kljub temu zelo dobra." srknila je požirek vodke, ki jo je pila dolgo. Najbrž jo je prvič pila tako dolgo. "Trey? Kdo je to?" ne ni imela pojma. "Hah? Zakaj nikoli skupaj, če sta že bila skupaj. Še vedno sta lahko, ne glede na vse kar se vama zgodi. Ljubezen bo premagala vse." je rekla, kakor da ima milijon izkušenj iz tega področja, v resnici je pa prava packa in je sama lahko zgolj sanjala o resnični ljubezni.

Opazoval je njeno početje. "Okej, tega nikoli nisem počel. Mi smo si postavili kol in čez vrgli odejo." Nekoliko se je nasmehnil. Počasi ji je prikimal."Za narečno besedo gre. Tako kot druge." Skomignil je z rameni "Trey? Trey je moj najboljši prijatelj in Rosin nov fant." Zdaj je oči obrnil proti tlom in začel risati po zemlji.

"Lačna?" jo je vprašal. Krulilo mu je po žlodcu. In t ne malo. "Njega ljubi." Spomnil se je da je pohvalila njegovo koco. "Hvala... Nekoč mi jo je dala oseba, ki mi je bila zelo pri srcu." Spomnil se je Evelyn, njenih blond las, ki so se ji neverjetno kodrali. Debelo je pogoltnil slino.

"Res ne? Poskusi." bila je malce presenečena, da sam tega ni nikoli počel. "Tudi mi smo imeli količke in izrabili vsako obstoječo zadevo. Ta je malo bol za na posteljo in ravnine."v dvoje je ponavadi boljše Je pomislila.

"KAJ?!" ni imela pojma od kje sedaj to, vendar Rose ponavadi tega ni počela. Je možno, da se ji je čisto drugače prikazovala? Ali ji je pa nekaj prekrivala? Nekako te Rose sploh ni več prepoznala, še vedno pa je mislila, da je vse to povzročila zmedenost.
"Malo sem pa res lačna." je rekla in si skušala zbistriti misli, njemu pa pregnati bolečino. Važno, da ji ni povedala nič o tem.

Nekoliko je okleval. Potem pa se je zavil v koco in postavil roko naravnost naprej. Objel ga je hladen veter. "Tu postaja hladneje." Dupliciral je koco in se ogrnil vanjo.

"Tako očitno deluje ženska logika. Pusti tipa in imej njegovega najboljšega prijatelja." Skomignil je z rameni. "Potem pa greva v kuhinjo. Tam imajo vedno kaj za pod zob. Tudi jaz sem lačen." Potegnil je koco s sebe in jo zložil. "Če hočeš, seveda."

Bila je vesela, ker je ni imel ravno za noro in je poskusil. "Ne razumem te ženske logike." zamajala je z glavo. Zavzdihnila je na glas. "Saj ti pravim. Ženske počnemo vsemogoče neumnosti. Še posebej, če se počutimo zavrjene." je razlagala bedno. "Nevem. Nimam pojma. Pusti vama čas.." počutila se je pobito, kakor da se to dogaja njej. "V kuhinjo?" podrgnila se je po rokah, ker je res začelo zebsti.

"Eh..." Bilo mu je vseeno za vse. Rei je bila pametna in neverjetno elegantna. Razlagala mu je ženske stvari. "V kuhinjo ja. Za sliko tihožitja v četrtem nadstropju je." Skomignil je z rameni. "Ali pa greva nekam na toplo potem. V kako učilnico. V pritličju je ena." Pmežiknil ji je in opazil njene drgetajoče roke. "Izvoli." Podal ji je svojo jopico s kapuco. Bledo temno modre in dve špagi da lahko zategneš kapuco. "Ni ne vem kaj, bunkeljska je... Ampak meni ustreza." Za hip sta staknila prste, Jes pa se je takoj umaknil in sramežljivo zardel. Zdelo se mu je, da še vedno diši po Rose. V to jakno je bil oblečen prvič ko sta se stiskala na parku. Močno je stisnil ustnice in se ozrl stran.

But f*ck who you want and f*ck who you like...

"Ja vem kje je kuhinja smotko." se je srčkano nasmehnila. "Nisem ravno dojela kaj s tem misliš, vendar je kuhinja zakon ideja. Mogoče bo tam kaj več pijače." pogledala je v svoj na pol polen kozarec vodke. Ni ji bilo ravno do pijače, kako pa naj uživa, če je nekdo poleg nje popolnoma sesut.
"Oh, kako pozorno od tebe" je rekla in oblekla njegovo jopo. "Čisto v redu je. Topla je." je rekla. Za stil jakne se res ni sekirala, sicer pa ni bila ravno mimo njenega okusa. Kapuco si je poveznila na glavo. Kapuce so bile njena obvezna oprema na njenih jopah in podobnimi oblačili. Vstala je: "Greva?" je rekla in pograbila za svojo deko. Ponudila mu je podporo pri hoji, se mu toplo nasmehnila. "Pa pojdiva novim dogodivščinam naproti!" je zakričala in spila preostanek pijače v njenem kozarčku.

Po dolgem času se je s svojo metlo v roki končno spet odpravila na igrišče za Quidditch. Bilo je sončno in toplo vreme. Idealno za letanje, je pomislila. Tudi v šprtnih oblačilih se ni odpovedala nadkolenkam, ki si jih je popravila preden je na sredini zelenice zajahala metlo. Oprijela se je ročaja in se močno odrinila od tal, da je z vso hitrostjo švignila naravnost v nebo. Letela je višje in višje, dokler se metla več metrov nad tlemi ni popolnoma ustavila. Nagnila se je nazaj in začela padati navpično proti tlom. Trenutek preden bi z vso silo treščila na trdo zemljo je zavila ročaj in elegantno poletela nazaj proti oblakom. Preprosto uživala je v tem, da je na metli vedno znova poskušala nekaj novega in tako testirala kako daleč si upa iti. Naredila je še nekaj lupinogv, nato pa umirila metlo in jadrala okoli igrišča, pri tem pa pustila, da ji je veter mršil lase. Kadar je letala, je pozabila na vse kar se je dogajao okoli nje in se prepustila trenutku.

Zunaj je bil vroč dan. Ura je bila okrog petih popoldan in sonce je počasi zahajalo, vendar je v zraku bila še vedno pristona vročina in sopara. Sprehajal se je po gradu, ki je bil v vseh letnih časih hladen, razen ko je prišla zima in so zakurili v velikih kaminih. Predolgo časa je bil zaprt med štirimi stenami zaradi šole in učenja, zato je na plan potegnil svojo metlo, katera je bila prekrita z dobrim centimetrom prahu in ovita v debel sloj pajčevine. Na hitro jo je očistil, potem pa stekel proti igrišču za Quidditch. Ko je zapustil Bradavičarske zidove in je stopil na dvorišče, ga je odela vročina in sopara. Čeprav je bil oblečen v lahka poletna oblačila, so se mu ta prilepila na kožo, kar je bila posledica vlage in sopare poletnih dni. Ko je končno prispel do igrišča, je hitro zajahal metlo in se močno odrinil od tal. Poletel je visoko v zrak in veter mu je mršil lase ter oblačila. Že dolgo ni letel, zato ga je tu in tam skoraj vrglo iz metle, vse skupaj pa je bila posledica nešportnosti, ki jo je prinesla šola, ter sedenje za knjigami pozno v noč. Kar nekaj časa je letal po zraku in v nekem trenutk se je skoraj zaletel v nekoga, ki je tudi tako kot on preživljal svoj popoldan na metli. Počasi se je ustavil in opazil da je punca in ne fant, kot je predvideval. "Hej," je zaklical in pomahal.

Abbey je v zraku ostro zavila, ko je pred seboj na metli zagledala še eno postavo, ker drugače bi trčila naravnost vanjo. Ustavila se je in se obrnila metlo, ter v zraku na metli zagledala nekega fanta, ki jo je pozdravil in ji pomahal. Svojo metlo je pognala proti njemu in jo pred njim na hitro zaustavila, da se je z metlo vred nekajkrat zavrtela, kar jo je spravilo v smeh. Svobodno letanje jo je precej razživelo. "Zdravo," je odvrnila. "Oprosti, ker bi naju kmalu obadva zbila z metle," se je opravičila. Ošvrknila ga je s kotičkom očesa in presodila, da ni ne iz njenega doma ne iz letnika, saj ga ni poznala. Mogoče ga je že kdaj videla na hodnikih ali v veliki dvorani na obedu a ni bila povsem prepričana. "Nisem si mislila, da si bo na da vroč dan še kdo upal sesti na metlo, večina se jih hladi za grajskimi zidovi," je rekla, zgrabila lase in jih z lasnico spela v čop. "Kako si?" je veselo dodala.

Odletel je stran od punce, vendar je bila ona že naslednjo sekundo takoj pri njem. Priletela je tako hitro, da je potem še nekaj časa krožila okoli njega in njegove metle. Opravičila se je za prejšno nezgodo in Nathaniel se ji je v zameno široko nasmehnil. Vajen je bil raznovrstnih nesreč in ne bi bilo prvič da bi padel iz metle. "Se zgodi, drugače pa sem tudi brez tvoje pomoči nekajkrat skoraj zletel iz metle," ji je odvrnil in jo pogledal. Govorila je naprej in moral se je strinjati z njo. Tudi sam si ne bi mislil da bi se kdo ob taki uri in vročem vremenu prikazal iza Bradavičarskih zidov ter z metlo letal po Quidditch igrišču. Prosto sta letea nad zelenico in čez nekaj časa se je ustavila, da bi si svoje lase spela v čop. "Kako si?" ga je vprašala in tudi sam se je ustavil in se ji pribllžal. "V redu sem. Malce me vročina zdeluje, ampak sem vesel ker sem konec z šolo," ji je odvrnil. "Pa ti?" jo je pomenljivo vprašal in ji podaril nasmeh.

Njegova pripombo o tem, kako ne potrebuje njene pomoči, da se sklati z metle, jo je nasmejala. "Se strinjam, vročina ubija. Zato pa tudi tako divjam z metlo, saj je v tej sopari odlično čutiti veter na koži," je rekla in medtem naredila še en luping. Ko pa je omenil, da je že končal s šolo je ročaj metle potegnila nazaj in umirila let, da je poleg njega lebdela v zraku. "Uau, zavidam ti," je priznala. "Potem predvidevam, da si peti letnik in imaš malo maturo že za sabo." To je bila bolj trditev kot vprašanje, saj je Abbs točno vedela kako je to, če s šolo zaključiš pred ostalimi, saj je bila sama prejšnje leto na istem. Vseeno je čakala na njegovo potrditev. Ni vedela zakaj, a fant se ji je zdel nekoliko sramežljiv. Mogoče se mu je pa zamerila, ko ga je skoraj zbila z metle, je pomislila. "O saj res, jaz sem Abbey, ali pa Abbs, kot ti je ljubše," je rekla, ko je ugotovila, da se še nista predstavila in mu preko metle podala roko.

Vročina je še vedno ubijalsko pritiskala in Nathaniel se je pognal z svojo metlo po Quidditch igrišču. Všeč mu je bilo kako se je veter igral z njegovimi lasmi in oblačili, ki so sedaj neukrotljivo vihrala po zraku. Nekaj časa je drvel nad travnato zelenico in znova je po neskončno dolgih mesecih dobil občutek popolnega nadzora nad metlo. Počasi se je približal punci, katera je zverinsko švigala po soparnem igrišču. Tudi sam je imel rad občutek mrzlega vetra na koži, kot ona. Počasi sta se zapletla v pogovor in tema je znova nanesla na šolo. "Da, pravilno sklepaš. Mala matura je za mano," je veselo rekel in se ob tem počutil srečno kot ptička na veji. Rad je imel izzive in v vsem je hotel biti najboljši, vendar mu je nekoliko odleglo, ko je bila šola in Mala matura za njim. Prenehal je razmišljati o šoli in se znova osredotočil na punco, ki je letela na metli pred njim, ravno pravi čas, saj se mu je končno predstavila. Izvedel je, da je njeno ime Abbey, vendar jo očitno kličejo Abbs. "Nathaniel, vendar za prijatelje Nath," ji je prijazno odgovoril, ter ji tudi sam ponudil roko.

"Hi Nath," je nasmejana rekla, se z metlo nagnila v stran in začela padati navpično proti tlom. Trenutek preden bi z vso hitrostjo trščila v tla, je dvignila ročaj metle in se spet dvignila proti nebu. Oboževala je dejstvo, da je v zraku lahko počela kar je hotela. Naredila je nekaj zavojev okoli tribun, nato pa se pognala proti obročkom, se s celotnim telesom naslonila tesno na ročaj metle in se zletela skozi enega izmed njih. Naredila je ovinek, poletela dovolj visoko, da je imela pregled nad vsem igriščem in zaustavila metlo. Pogled je bil fenomenalen. Pogledala je navzgor, proti redkim oblakom na nebu. Slišala je, kako se je zraven nje ustavila Nathanova metla. Brez da bi odvrnila pogled z neba, je vprašala: "Kako visoko misliš, da lahko poletiš na metli?"