Bilo je še eno lenobno popoldne in večina učencev se je ukvarjala z domačo nalogo ali pa igranjem eksplozivnih kart ali pa čarovniškega šahu. Atreyu je skupaj še z dvema sošolcema, Michaelom in Gregom, ponavljal uroke, ki so jih vzeli v preteklih letih. Seveda niso mogli vaditi vseh, toda tiste bolj nedolžne je bilo vredno ponavljati, saj so kaj hitro ušli iz glave, če jih že nekaj časa nisi izvedel. Treyu je šlo zaenkrat odlično, saj je uroke ponavljal dokaj redno (ko čez poletje nisi visel dolgih ur na telefonu, je bilo hitro dovolj časa za učenje) in Greg, ki je nekoliko težje dohajal, je začel hitro godrnjati in čez čas uspel prepričati Mika, da sta se spustila v dolgo in široko debato o tem, zakaj se pravzaprav učimo uroke, ki pričarajo rože. Trey je zavil z očmi in s palico zamahnil, ter pomislil: Orchideous. Takoj se je v njegovih rokah pojavil šopek svežih orhidej, ki so opojno dišale. Nekaj trenutkov je gledal rože, ki so bile res nekam neuporable. Potem pa se je ozrl naokoli, zagledal eno od svojih prijateljic, vstal in se sprehodil do nje. Nekam dramatično se ji je priklonil in ji pomolil rože z žarečim nasmehom. Morda so vseeno imele neko uporabno vrednost.

((Evelyn? ))

Ob njenih besedah je šokirano pokazal nase, potem pa divje odkimal. Da bi se je izogibal? Nikoli. Namesto tega jo je zgrabil pod komolcem in jo potegnil v prijateljski objem, kot ponavadi, kadar sta se srečala. Že odkar je v petem letniku naletel nanjo v Veliki dvorani in ugotovil, da sta oba oboževala čokolado bolj kot vse drugo, sta bila skoraj nerazdružljiva. Če nič drugega, jo je vsakič, ko sta šla v Meryascoveeno, peljal na skodelico vroče čokolade. Vedel je, da je bil eden redkih, ki jim je Evelyn zaupala in to mu je pomenilo več, kot bi ji lahko povedal, tudi če bi lahko govoril. Potem je vzel knjigo, ki jo je držala v rokah in jo začel šaljivo listati, kot da ga silno zanima, kaj je prebirala. Vedel je, da mu bo kaj hitro knjigo spet vzela nazaj, zato si je na obraz nadel res skoraj smešno resen izraz in si ob tem še zamišljeno grizel ustnico, da bi ja hitro dosegel, da bi se spet nasmejala. Enkrat ob priložnosti ji bo moral pokazati tisti posebni gib s palico, ki je ustvaril rože povsem sveže in nedotaknjene. Toda za kaj takega bo moral počakati, da bosta imela več prostora in da bo imela v rokah palico. Vedel je tudi, da ga bo sama povprašala po tem, ko bo pripravljena, saj je bila odlična pri branju njegovih izrazov in občutkov, poleg tega sta se poznala že skoraj dve leti in dobro je vedela, kako je deloval.

Prikimal je ob njenem vprašanju. Dejansko so jim učitelji dajali toliko naloge, kot da bi mislili, da ima dan 42 ur, ne 24. Z nedolžnim nasmehom je dvignil roke v zrak v znak predaje, ko mu je odvzela knjigo. Potem sta se skupaj umaknila do najbližje klopi in Trey je iz žepa potegnil palico in jo začel sukati po zraku, da so se pred njima začele pojavljati črke. Pravzaprav sem počel vse in nič. Predvsem veliko dela za šolo, pa nekaj novih znancev imam. Ampak nič takega, da bi bilo res vredno omembe. Sem pa zato danes zvadil že kakšnih trideset urokov in pripravil Michaela do tega, da je pojedel eno od tistih krvavih lizik, ki sva jih zadnjič kupila. Mislim, da se me bo zdaj nekaj časa izogibal. Nasmehnil se ji je in spet pospravil palico, potem pa pokazal na knjigo in jo vprašujoče pogledal, kot da bi jo spraševal, o čem knjiga govori in zakaj si jo je izposodila. Nekoliko se je premaknil na klopici, da bi mu bilo bolj udobno, potem pa se je naslonil nazaj in čakal na njeno razlago. Ob tem so njegovi lasje dobili nekoliko rdečkaste konice, kot ponavadi, kadar je pozorno poslušal.

Z zanimanjem je poslušal njeno razlago o knjigi, potem pa nekaj časa strmel v platnico, kjer se je res nahajala v usnje vgravirana podoba zmaja, ki je sicer precej neopazno a vztrajno puhal dim iz nosnic. Ko je Evelyn prekinila razlago z opravičilom, češ, da ga noče dolgočasiti, je nejeverno razširil oči in nekoliko naslonil glavo na desno, ter ji namenil zelo pomenljiv pogled. Se hecaš? Če bi lahko govoril, bi ji povedal, da ga sploh ni dolgočasila. Toda govoriti ni moral in kot da bi misel preskočila med njunima glavama, je Evelyn zamenjala temo in omenila njegove lase. Sploh ni opazil, da so postali rdeči ob konicah. Včasih, kadar se sploh ni koncentriral na svoj videz, se je ta spreminjal kar sam od sebe. Toda zdaj je dobil odlično priložnost, da malo razkaže svojo sposobnost in šaljivo je zajel sapo in se prijel za nos, kot da bi poskušal izenačiti pritisk v ušesih. Zaprl je oči in nekoliko zgubal čelo, njegovi lasje pa so od korenin proti konicam postali intenzivno škrlatne barve, z nekaj zlatimi prameni, v popolnem soskladju z Gryfondomskim grbom, ki je zavzemal večji del tapiserije, ki je visela na bližnji steni. Nekaj sošolcev, ki so opazili to njegovo gesto je v njuno smer zaklicalo kakšen domoljuben komentar, Greg, ki se je končno naveličal pogovora o nesmiselnosti čarobnih rož, pa je s palico v njuno smer z glasnim žvižgom poslal nekaj živobarvnih konfetov in zvezdic, ki so pristale tako v Treyevih kot v Lyninih laseh.

Zamišljeno je privzdignil obrvi in se sklonil nekoliko bližje k njej, ob tem pa stresel z lasmi, da so mu padli prek oči. Potem se je sklonil še malo bližje, ker je vedel, da jo bo tako lahko požgečkal z lasmi po obrazu in vedno jo je rad spravljal v smeh. Nekaj časa je razmišljal, če bi ji morda pokazal enega od transfiguracijskih urokov, ki so se jih učili pred slabim letom. Ta je namreč prebarval človeške lase in Trey, ki je bil posebno talentiran za spreminjanje oblike, bi ji lahko v trenutku ustvaril pravi odtenek barve. Toda predobro jo je poznal, da bi mislil, da je bila resna. Včasih jo je zalotil, ko se je igrala s pramenom svojih las ali pa je pustila, da se je v njene lase ujel veter in z njimi božal njen obraz. Bila je zadovoljna z njimi in njihovo barvo. Vsaka sprememba bi bila resnično odveč. Za trenutek ga je odnesla misel, ki si je ob Evelyn ponavadi ni dovolil. Hitro jo je izbrisal iz glave in se nekoliko odmaknil in odločno zmajal z glavo v odgovor na njeno vprašanje o tem, ali bi ji barva pristajala. Potem ji je odgovoril še na drugo vprašanje, tako da je skomignil in so njegovi lasje v trenutku spet postali čisto črni. Spremembe ni čutil, samo nekako je vedel, da se je zgodila, ker je vedel, da si je je dovolj jasno zamislil. Zato mu tudi sploh ni bilo težko spreminjati oblike, razen če je kaj res močno zlomilo njegovo koncentracijo, kar pa se ni zgodilo pogosto. "Ja, no, saj vsi vemo, da si čudežni otrok," se je nekje iz strani spet oglasil Greg, potem pa je vstal in pristopil k njima.

((Za Grega in druge NPCje komot tudi ti kaj napišeš ))

"Ljubosumen?" je prhnil Greg in se prerinil na klopico med Treya in Evelyn, "Kje neki. Za razliko od njega sem dovolj lep, da se ne rabim spreminjati." Sicer je imel čisto prav, niti slučajno ni bil neprijeten na pogled, toda Trey je vseeno zavil z očmi. Ob tem je Greg šarmantno pogledal proti Evelyn in jo z roko objel čez rame. Treyev pogled se je nekoliko pomračil, saj Greg ponavadi ni bil tako neposreden ob njej, toda kot ponavadi se je komentarja vzdržal. Namesto tega je vzel v roke palico in pritegnil Lynino pozornost, potem pa v zelo gladkem, tekočem gibu, tako, da je dobro lahko videla, da je roko zapeljal naprej, namesto, da bi jo sunkovito ustavil po koncu giba, pričaral še eno orhidejo. Podržal jo je v roki, a Greg mu jo je vzel in jo ponudil Evelyn. Trey ga je v zahvalo s komolcem močno dregnil v rebra, da je Greg glasno zasopel in začel stresati pripombe o Merlinovi bradi in drugih delih telesa.

Trey si ni mogel pomagati, da se ne bi sam pri sebi nasmehnil. Evelyn je bila načeloma nežna in kar malo preveč zasanjana za njegov okus, toda kadar ji je kdo težil, se je znala postaviti zase in pokazala energijo, ki mu je bila veliko bolj po godu. Odrinil je zdaj precej nejevoljnega Grega, da se je skobacal s klopi in si šel iskat stol, potem pa je nakazal Lyn naj vzame palico in ji začel lepo počasi in previdno kazati gib. Greg se je v tem vrnil, pristavil stol k njima in se z zanimanjem še sam pridružil ponavljanju s palico. Trey je opazoval Lynine gibe, potem pa zmajal z glavo, odložil svojo palico in prijel njeno dlan, ter jo z nežnim a odločnim premikom pripravil do tega, da je gib izvedla prav. Greg je s palico nekaj časa mahal, potem pa užaljeno pogledal Atreya. "A mene pa ne boš prijel za rokico in mi pokazal, kako se to naredi?" je zagodrnjal. Trey je zavil z očmi, izpustil Lynino dlan, se postavil ob Grega in ga krcnil po glavi, potem pa ga je nekoliko grobo prijel za dlan in še z njegovo roko v zrak zarisal pot uroka, ter ga takoj za tem izpustil.

Bil je izjemno zadovoljen, ko je iz Evelyninih ust zaslišal vesel vzdih. V njenih rokah se je nahajala povsem rdeča orhideja, ki je bila videti tako sveža, da bi lahko prisegel, da je videl kapljo rose na lističih. Ponudila mu jo je in vzel jo je preden bi jo Greg lahko prestregel, ter si jo zataknil za uho. "Izgledaš kot flamenko plesalka," se je zasmejal Greg in tudi Trey se je zlomil in se neslišno zasmejal skupaj z njim. Greg je bil včasih nevljuden a Atreyu je vedel, da je bil dober prijatelj in da je lahko računal z njegovo zvestobo in pomočjo. Gregu je šel urok nekoliko slabše, a končno mu je uspelo pričarati marjetico, ki je imela cvet prave barve. Z nasmeškom je marjetico ponudil Evelyn in rekel: "Če obljubim, da se ne bom obnašal kot kreten, bi šla z mano na kakšen maslenušek konec tedna?" Treyevi lasje so v konice nenadoma spet postali rdeči. Pretvarjati se, da ga njen odgovor ne zanima, bi bilo povsem odveč, zato se je potrudil vsaj, da ni začel odkimavati, saj ni želel vplivati na njen odgovor.

Namuznila se je ob več kot zabavnem pogledu na Treya z njeno stvaritvijo za ušesih, ki mu je po svoje celo pristajala. Je pa morala priznati, da je bil Gregov komentar tokrat dokaj zabaven in je tudi na njen obraz privabil širok nasmešek in z veliko mero ponosa je opazovala svojo orhidejo, ki jo je zdaj predala prijatelju. Uroki ji ponavadi niso delali prevelikih težav, ampak včasih je bilo res zapleteno razvozlati tisto pravo kombinacijo gibov, ki so izpopolnili urok. »Večno ti bom hvaležna,« je naznanila in se namuznila, potem pa je pogled skoraj presenečeno dvignila ob Gregovih besedah in uprla pogled v njegove oči. »Vidiš, saj nisi tak kreten če to želiš,« se je nasmehnila in potisnila pramen svojih las nazaj, medtem ko je v dlani druge roke zavrtela belo marjetico in rahlo nagnila svojo glavo. »Lahko bi šla kot prijatelja, ja,« se je delno strinjala, čeprav je bila pri tem dovolj poštena, da je poudarila tisto dejstvo, ki ga pač ni mogla spregledati in zaradi katerega je namenila Gregu polovičen nasmešek, čeprav je s pogledom poiskala Treya, ki je stal nedaleč stran.

Prisilil se je, da je pogledal nekam drugam, toda bilo mu je precej očitno neprijetno. Žal ga je Evelyn predobro poznala, da bi lahko to spregledala in ko je sprejela Gregovo vabilo, hkrati pa dodala, da bi šla kot prijatelja, bi se Trey najraje udaril po glavi. Gotovo je to dodala zato, ker je videla, da ga je Gregov predlog vrgel iz tira. V trenutku se je počutil krivega. Konec koncev ni bila njegovo dekle in zato ni imel nobene pravice, da ga je zbadalo ljubosumje, ko je Greg ves navdušen začel določati dan in uro in se navduševal nad idejo, da bi jo peljal še v Medenega Carja. S palico je pomahal nevarno blizu sošolčeve glave, da so se svetleče iskrice oblikovale v črke in ravno za las zgrešile Gregov obraz. Morala se bosta zmeniti kakšno uro kasneje. Najprej sva midva z Lyn zmenjena za vročo čokolado. Kot ponavadi. Greg je zavil z očmi. "Naj Evelyn pove kdaj in kako se bomo zmenili. Mogoče je po dveh letih že sita vroče čokolade." Trey se je obrnil proti Lyn z vprašujočim pogledom.

((hahaha ASFDGDFDGS ))

Nekam zadovoljno se je nasmehnil, ko je Evelyn zelo jasno povedala, da ga ne namerava še takoj nadomestiti z Gregom. In potem mu je bilo jasno, kaj je počel. Konice njegovih las so se obarvale nekam modro, toda barva je bila dovolj temna, da je ni bilo opaziti, če človek ni dobro pogledal. Tepec. Evelyn je bila čudovita družba, toda dokler se ni vmešal Greg, je bil Trey prepričan, da je bila le to. Zdaj pa je hotel svojega najboljšega prijatelja pretepsti, ker si jo je drznil povabiti ven. Ravno Greg, ki bi res lahko vedel, da je Trey zadnji dve leti očitno hodil okoli s prevezo čez oči. In zdaj je Trey sam postal eden izmed tistih kretenov, ki niso vedeli, kaj so imeli, dokler tega niso izgubili. Nikoli si ni mislil, da bi lahko imel tako očitno značajsko pomanjkljivost in to ga je povsem streznilo. Tako je, ko je Evelyn stopila k njemu in ga vprašujoče pogledala, iztegnil oba palca v zrak in ji podaril širok, zadovoljen nasmeh. Seveda je bil v redu. Toda hotel je biti sam. Pokazal je nase in na stopnišče, ki je vodilo proti fantovskim spalnicam, pomahal svoji prijateljici in odšel še preden bi lahko izrekla besedo protesta.

(olol, ne vem kako mi je tole uspelo. xD )

Evelyn ni točno vedela, kaj se je dogajalo. Seveda, zaplet dogodkov ji je bil bolj kot ne jasen, ampak še vedno ni vedela, zakaj ali kako naj bi se obnašala. Ponavadi je vedno točno vedela in se prilagodila situaciji, tokrat pa tega sploh ni mogla storiti – vsaj ne glede na to, da ji situacija ni bila popolnoma razumljiva. Rahlo se je namrščila, ko ji je Trey pokazal navzgor usmerjena palca in se nasmehnil ter nato še preden da bi lahko karkoli storila, preprosto odkorakal in jo pustil samo z Gregom, ki je še vedno koval načrte za prihodnost. Opazovala je prijateljevo odhajajočo postavo in odtrgala oči iz Treya takoj, ko je izginil na stopnišču. Zakaj je kar tako odšel? Začutila je rahel zbodljaj, ki jo je presenetil, a o tem ni imela časa razmišljati, saj je iz Gregovega pogleda ugotovila, da jo je nekaj spraševal in je zdaj pričakoval odgovor. »Oprosti Greg, ampak ne zdaj,« mu je namenila hiter nasmešek, potem pa pograbila svojo knjigo in vzela še šopek, nato pa z vsem skupaj odšla v dekliško spalnico.

Takoj, ko je predlagala, da se odpravita v dnevno sobo, se je strinjal. Hotel je čimprej priti do knjige in imela je čisto prav. Celotno učilnico je zdaj nekolik ohladil prepih in preden sta se odpravila proti domu, je Atreyu stopil do okna, ki je bilo odprto in ga priprl, toda ne zaklenil. Nikoli nisi vedel, mogoče je učitelj pustil okno odprto, ker je skozenj zapustil šolo. Morda se bo moral po isti poti vrniti. Sledil je sošolki proti domu dokler ga ni začela spraševati. Ko ga je vprašala, če ga lahko kliče Trey, je seveda takoj prikimal. Tako so ga klicali skoraj vsi, celo nekateri učitelji. Potem, ko je pogovor nanesel na bolj osebne stvari pa je začel s palico risati po zraku. Zaradi tega sta se morala vsake toliko ustaviti, saj jima napisi niso magično sledili, ko sta se premikala. Huh, o sebi? Torej.... moja starša sta bunkelja, je začel, potem pa je moral že kar precej pomisliti, da se je spomnil česa, kar bi ji lahko povedal. Sicer sem Londončan, a moja mama prihaja iz Punjaba v Indiji, tako da sem nekaj časa pogosto hodil tja na počitnice. Nasmehnil se je, saj je imel zelo rad svojo mamo, čeprav je bil po srcu prej anglež kot indijec. Še malo je pomislil. Napoji mi ne grejo preveč dobro, je spisal v zrak, ravno ko sta dosegla Gryfondomovsko dnevno sobo. Mi boš ti povedala kaj o sebi?

((Rose? ))

Rose je počakala da je Atreyu zaprl okno v učilnici, ki se je bilo odprlo, nato pa se je odpravila proti vratom. Atreyu pa je bil tik za njo. Ko sta prišla na hodnik sta hodila drug ob drugemu. Atreyu ji je dovolil da ga kliče Trey. Ker je bil Trey nem, in je za odgovarjanje potreboval pomoč palice sta se med pogovorom večkrat ustavila da je Rose lahko prebrala kaj ji ima za povedati. Hodila sta dokaj počasi. Trey ji je povedal, da sta njegova starša bunklja. Prav tako kot ona je bil tudi Trey Londončan, vendar pa je imel Indijske korenine po materi. Še nekdo ki mu napoji ne gredo prav dobro od rok je pomislila Rose in se nasmehnila. Prispela sta do vhoda v dom. Med pripovedjo Rose Treya ni prekinila niti enkrat zato je takoj ko sta vstopila v dnevno sobo pokomentirala povedano. "Res? Moja pa sta oba čarovnika, čeprav si želim včasih želim da bi bil vsaj eden bunkelj" je dejala. "Ne sprašuj čemu tako, ker še sama ne vem" je še dodala in se zasmejala. Včasih je imela res čudne ideje. "Tudi jaz sem Londončanka" je veselo dejala. "Od tu torej tvoja lepa barva kože, tvoja mama je iz Indije. In ti si tja hodil na počitnice? Kako super" je navdušeno dejala. Tudi sama si je kdaj želela oditi iz Londona v kakšne bolj oddaljene kraje. "Seveda ti bom povedala kaj o sebi" je dejala in se nasmehnila. "Kot sem ti že povedala sem tudi jaz Londončanka, čeprav na žalost nimam kakšnih eksotičnih korenin, saj sta oba moja starša Londončana" je začela pripoved. "Obožujem živali, naravo in sladkarije, torej jih če jih imaš kaj in ne želiš ostati brez njih skrij pred mano" se je pohecala. "Veš kaj, samo po knjigo skočim v sobo da ti je ne pozabim dati, nato pa nadaljujeva najin pogovor uredu?" je predlagala Rose, ko se je spomnila zakaj sta pravzaprav prišla v dom.

Plaz besed, ki ga je doletel, je bil skoraj preveč zanj, pa je bil navajen poslušati. Nekoliko živčno se ji je nasmehnil. Bila je simpatična in živahna in v primerjavi z njegovo ponavadi zelo umirjeno družbo, ga je spomnila na kakšno nagajivo nimfo. Na svoj neslišen način se je zasmejal, ko je omenila, da so ji všeč živali, narava in sladkarije in da naj skrije svoje, če noče, da mu kaj izgine. Tudi svoje živali in naravo? jo je hotel vprašati, toda bila je prehitra zanj. Poslovila se je in pohitela po knjigo takoj, ko ji je prikimal, da naj to stori. Sam je pogledal po dnevni sobi, tako kot ponavadi, da bi videl, če je bila Evelyn kje blizu. Imel je občutek, kot da se ga je začela malo izogibati, toda ni vedel, zakaj. Upal je, da bo lahko, karkoli je že naredil narobe, popravil na plesu. Če se bo sploh prikazala. Zavzdihnil je. Precej je pogrešal njene divje lase in oči, ki so rahlo spreminjale barvo glede na to, v kaj je bila oblečena in na svetlobo, v kateri je stala. Morda je imela samo toliko dela s šolo, da ni imela časa zanj. Ni le njega konec leta čakala matura. Tudi Evelyn se je že pripravljala na malo maturo. Zavzdihnil je in se sesedel na enega od kavčev, ki so bili razporejeni okoli kamina. Skoraj takoj po tem, ko je to storil, je že opazil njeno svetlolaso postavo, ki se je spuščala po stopnicah iz dekliških spalnic.

Rose se je takoj ko ji je Trey prikimal odpravila v dekliške spalnice da bi poiskala knjigo ki mu jo je ponudila v pomoč. Stekla je po stopnicah in se skoraj zaletela v eno izmed prvošolk. "Oprosti" ji je dejala nato pa pot hitro nadaljevala proti svoji postelji in omari v kateri je imela pospravljene vse šolske potrebščine. Iskanje knjige ji ni vzelo preveč časa, saj je imela vse stvari lično zložene, knjige pa tudi po abecedi oziroma po temah. Pograbila je knjigo ki jo je hotela in stekla nazaj proti vratom spalnice kjer je spet skoraj podrla nič hudega slutečo osebo ki je hotela vstopiti v spalnico. Preskakovala je po dve stopnici naenkrat,samo da bi čimprej prišla nazaj v dnevno sobo na toplo, saj je v spalnici bilo malce hladneje. "Sem že nazaj" je veselo rekla Rose ko je prišla do Treya, ki se je v času njene odsotnosti prestavil na kavč ob kaminu. "Tukaj imaš knjigo, če pa boš še kaj rabil pa mi lahko seveda rečeš in skušala ti bom pomagati" je dejala in se nasmehnila. Usedla se je na kavč poleg njega in se obrnila tako da ga je gledala v obraz. "Bi mi povedal še kaj o sebi?" je vprašala in se mu spet prijazno nasmehnila. Čeprav je bila žalostna in je čutila sočutje do Treya ker ni mogel govoriti, tega ni pokazala na ven, saj je bila prepričana, da ne mara da bi ga pomilovali zaradi njegove hibe.