Ko je ležala na kavču, raztegnjena, kolikor je bila dolga in široka ter z nogami bingljala čez naslonjalo za roke, je seveda pritegnila kar nekaj pogledov. Še več jih je seveda pritegnil star gramofon na mizici poleg nje, ki je vrtel počasno jazz glasbo. Sicer so teoretično vse bunkeljske stvari v bližini Bradavičarke nehale delovati, vendar je bil ta gramofon še tako star, da se ga je vrtelo ročno in zato magija ni imela česa onesposobiti. Glasbo je spremljalo rahlo šumenje, vendar je bila Nat tega že navajena in ljubeče je gledala vinilko, ki se je počasi vrtela, krog za krogom. Njeni sošolci so ji seveda namenjali čudaške in neodobravajoče poglede, vsakič, ko so šli mimo, vendar ji ni nihče nič rekel. Spolzgadovci so se držali zase, večina pa jih je tudi vedela, da je zlatolaska malce trčena in da ima rada bunkeljsko glasbo, zato so jo pustili na miru. Dnevna soba ji je bila glede tega vsekakor bolj všeč, saj so se njene cimre stalno vtikale vanjo zaradi te ali one stvari. Toda očitno ji tudi tu ni bil usojen mir, saj je slišala stopinje, ki so se približale njenemu kavču.

[insert random Slytherin? ]

((How very random of me! ))

Fenris je stopil skozi zid, ki je ločeval spolzgadovsko dnevno sobo od preostalega dela ječ, skupaj s tremi izgovori za prijatelje. Lance, George, in Frederick so bili vsi po vrsti plitki kot najbolj obroben del Črnega jezera, vendar pa so imeli njihovi starši vpliv na nekaj pomembnih mestih, občasno druženje z njimi pa ga je rešilo pred zasmehovanjem in žaljivimi komentarji, katerih bi bil sicer tarča zaradi dogodkov v svojih prvih dveh letih na Bradavičarki. Če je bila ena stvar skupna vsem domovom, je bilo to to, da nihče nikoli ni pozabil govoric; le preusmerili so se na bolj sočne, bolj zanimive, ali bolj aktualne. In ko je teh zmanjkalo, so šli po lestvici nazaj.
Potem ko so vstopili, so se poslovili eden od drugega z najbolj umetnimi nasmeški na svetu, nato pa je George odšel nazaj ven, Lance in Frederick proti deškim spalnicam, Fenris, oziroma Fynn, kot je bil bolj znan po Spolzgadu, pa se je sprehodil do svoje najljubše zofe. A glej ga zlomka, ne samo da je bila zasedena, na njej je razkomotena kot kakšna prefinjena mačka počivala privlačna plavolaska, njena glava pa se je rahlo pozibavala v ritmu glasbe.
Fenris je že premišljeval ali bi se ji prikradel za hrbet in jo nagovoril izza zadnjega dela zofe, vendar se je odločil da bi to najverjetneje izpadlo preveč čudaško in bi ga punca prej nadrla kaj se ji plazi za hrbet, kot pa spregovorila z njim. Namesto tega je torej obšel zofo in se počil na naslonjač, ki je sedel nasproti omenjene zofe. Iz torbe je potegnil knjigo o različnih vrstah strupov, nato pa lahkotno, kot da ne bi vedel da je plavolaska poslušala glasbo in brez da bi pogled odmaknil od knjige, usmeril svojo snežno belo spiralasto palico v gramofon in zelo tiho odpel: "Glasba več ne poje, saj Quietus zahteva svoje."
Šele trenutek potem ko je gramofon utihnil je dvignil glavo s knjige, kakor da bi šele tedaj opazil dekle na zofi nasproti njega, ter s čimbolj pristno mešanico presenečenja in opravičila dejal:
"Joj, oprosti, nisem vedel da kdo dejansko posluša tole..." iskal je primerno besedo za glasbo ki je do pred nekaj trenutkov igrala, vendar se ni spomnil nič drugega kot "cigu-migu", to pa je bil nekaj tisočkrat premalo kul izraz da si s tem ne bi uničil podobe, ki si jo je zadnja štiri leta skrbno popravljal. Tako je po sili razmer končal z nezanimivim: "..stvar."

V danem trenutku je bila Nat veliko preveč lena, da bi se ji dalo obrniti glavo in pogledati, kdo je prišel motit njen mir. Že čez nekaj sekund pa je slišala udušeni 'plop', ki se je slišal vsakič, ko se je nekdo usedel na enega od usnjenih foteljev, zato je zadovoljno zaprla oči in se posvetila Louisu Armstrongu, ki je s svojim hripavim basom prepeval o tem, kako je svet čudovit. Potem pa se je glasba odsekano nehala in zlatolaska se je jezno dvignila, da bi ugotovila, kdo si je drznil uničiti njeno popoldne. Njene oči so našle plavolasca, ki je sedel v naslanjaču nasproti nje. Kot naročeno je v tistem trenutku tudi on dvignil pogled izza knjige, ki jo je prebiral in se vanjo zazrl presenečeno, takoj zatem pa še opravičujoče. Izustil je nekaj podobnega opravičilu in že s tem malce ohladil njeno jezo. To, da je bil Spolzgadovec zmožen takole priznati svojo napako je bil že dober znak in vzela si je malce več časa, da si ga je ogledala. Imel je precej prepoznaven obraz in kar nekajkrat ga je videvala v dnevni sobi, vendar je bil vsaj leto starejši od nje. "Ah, ni problema. Prej ko slej bi bilo komu dosti in bi ugasnil moj gramofonček na precej polj nevljuden način." Zarežala se je ob spominu na prepir, ki ga je imela zaradi tega nekaj dni nazaj s Katherine, svojo najbolj osovraženo cimro. Dvignila se je na komolec, tako da je ležala na boku in s celim telesom gledala proti neznancu. "Ampak, ker si uničil mojo trenutno zaposlitev me boš moral pač kako drugače zabavati." Pomežiknila mu je, potem pa hitro dodala še nekaj besed. "Aja, da ne pozabim, Natalie, za večino pa kar Nat."

((No vidiš, pa ti je vseeno uspelo zjutraj odpisat! Btw, a What a Wonderful World je jazz? Mene po ritmu sodeč bolj spominja na počasni valček XD))

Dekle, ki se je predstavilo kot "Natalie, za večino pa kar Nat," je bilo resnično posebno. Sedaj, ko sta si sedela (oziroma v njenem primeru: ležala) nasproti, si jo je lahko bolje ogledal; dolgi svetli kodri, ki jih je opazil že prej, svetle oči barve britanskega vremena, ter trije uhančki v levem in štirje, ne, pet v desnem. In seveda je bilo tukaj še dejstvo, da je ni ugašanje glasbe niti pol toliko razjezilo kot bi človek pričakoval. Še več, izzvala ga je naj jo zabava bolje kot poslušanje glasbe.
"Hmmm," je zamrmral in pristavil dlan s pokrčenimi prsti k ustnicam, kot da bi razmišljal. "Le kaj bi lahko zanimalo očarljivo nevihtnooko blondinko, ki se kratkočasi s poslušanjem starejše glasbe?"
Nasmehnil se je, nato pa se je spomnil da se še ni predstavil kljub temu da se ona je, in dodal: "Fenris. Vendar me lahko kličeš kar Fynn, tako kot 98% te šole. Kar pa se zabave tiče... nekako dvomim da te zanima gradivo za zvarkarstvo 6. letnika, kajne?"
To rekoč je zaprl knjigo in dvignil tako, da je lahko videla platnico, potem pa jo odložil na naslanjalo za roke. A vmes se je že spomnil nečesa, kar bi lahko izpadlo dokaj zabavno. Iz žepa je potegnil palico, jo usmeril na tla med njima, ter pomislil Serpensortia, sekundo ali dve zatem pa še Tarantellegra. Kraljevska kobra se ni niti dobro izvila iz palice, ko jo je že zadel drugi urok. Komični del je sledil, ko je kača, ki ni imela nog da bi lahko plesala z njimi, začela migati s svojo glavo kakor kakšna trebušna plesalka z boki. Pravzaprav je do klišejske scene manjkal samo še kakšen bradat Indijec s piščalko, oblečen le v turban in tisto stvar ki so jo nosili namesto hlač in je sumljivo spominjala na plenico. Že samo to je bilo dovolj, da si je moral Fenris zakriti usta z dlanjo, saj bi sicer prasnil v tak krohot, da bi polovica doma mislila da je videl Krvavega Barona lebdeti po šoli v rožnatem bikiniju.

[Ja! Čeprou sm pol šibala od doma z jabolkom med zobmi, napol zavezanimi allstarkami in med tekom sm oblačla plašč >.< Ampak ja, je šlo Jah lej, reči mu kar češ, js ga uvrščam pod jazz, ker so njegovi komadi večinoma totalno jazzy. Čeprou What a Wonderful World je bolj valjčkast, ja  ]

Medtem, ko se je on pretvarjal, da razmišlja, s čem bi jo zabaval, se je Nat igrala s kodrčkom las, ki ji je vztrajno silil v oči. Na fantu je bilo nekaj nenavadnega, kar je pritegovalo pogled. Ko si ga je malce bolje ogledala, ji je tudi postalo jasno, kaj. Njegove oči so bile globoke modre barve, ki je vlekla celo malce na vijoličasto. Takih oči zlatolaska še v življenju ni videla, in bile so neustavljivo zanimive. Ta tok misli pa je prekinil Spolzgadovec sam, ko se je predstavil. »Fenris? Uau, imaš pa zanimivo ime. Nočem biti v tistih 98 odstotkih. Te lahko kličem Ris?« Namenila mu je širok nasmešek, tak, ki je razkazal vrsto bleščečih snežno belih zob s kar malce predatorsko zašiljenimi podočniki, v njenih očeh pa se je lesketala igriva iskrica. Učbeniku v njegovi roki je namenila zgnušen pogled, vendar je kmalu pozabljen ležal na naslonjalu za roke, saj je Ris končno prešel na del o zabavanju. Iz njegove palice, ki je bila prav tako nenavadna kot vse ostalo na njemu, se je izvila kobra. In se začela skoraj takoj nenaravno zvirati, kot si je človek predstavljal v prizorih, v katerih je nastopal še fakir s piščaljo. Fant si je usta pokril z dlanjo, da je zadržal smeh, Nat pa so kotički ustnic precej trzali, vendar je ostala tiho. Namesto tega je iz žepa potegnila svojo lastno palico in jo usmerila proti kači, okoli glave pa se ji je naenkrat ovil trak belega blaga in se ji zvil na vrhu kot nekakšen turban. Kača je začela prestrašeno sikati in poskušala stvar spraviti s sebe, vendar jo je še vedno vezal Risov urok in tako se je lahko le nemočno zvijala ob neobstoječem ritmu. Sedaj se je svetlolaska morala zasmejati, potem pa je uboko kačo Evanescoala skupaj s turbanom. Naenkrat jo je zbodlo v trebuhu in posvetilo se ji je, da je nekako čas večerje. Dvignila se je na noge in ponudila roko še njemu, da bi se dvignil s fotelja. »Greš jest?«.

Njeno vprašanje če ga lahko kliče "Ris" je pospremil s skomigom ramen in majhnim nasmeškom, nekaj v stilu "če želiš pa daj, zakaj pa ne."
Kot da celotna ideja s plešočo kačo ni bila dovolj smešna (oziroma je bila, če si si v mislih predstavljal zraven še piskača), ji je Nat dodala še v turban zvite povoje, in to je bila za Fenrisa pika na i. Dolg trenutek je po dnevni sobi odmeval krohot, nato pa se je fant obvladal in le občasen tresljaj njegovih prsi je kazal na zvok, ki se je prej razlegel z njegovih ust. Nekaj sekund zatem je izginila tudi kača.
Šele ko ga je Natalie vprašala če gre z njo na večerjo, oziroma tako si je vsaj razlagal njeno kratko vprašanje, se mu je šele posvetilo zakaj v dnevni sobi ni bilo toliko ljudi kot navadno: večina jih je namreč že odšla na večerjo.
"Pojdiva," je odvrnil, sprejel ponujeno roko, vendar vstal brez da bi koristil oporo, ki mu je bila ponujena. Navsezadnje bi bilo nevljudno da bi zavrnil ponujeno dlan, vendar pa bi bilo preveč ne-moško če bi se dejansko oprl nanjo, tudi če bi bilo to dejansko potrebno. Na splošno je Bradavičarki vladal prvi vtis in pa ugled (ali pomanjkanje le-tega) po govoricah, v Spolzgadu še toliko bolj kot kje drugje. In Fenris se je že zgodaj naučil, da je takšni zveri bolje hliniti prijaznost, kot pa si jo postaviti za nasprotnika, zato je tudi poskušal paziti na to, kaj so drugi videli in kaj so o njem govorili.
Zatopljen v takšno razmišljanje sploh ni opazil, da sta z Natalie odšla iz doma še vedno držeč se za roke (saj jo je popolnoma pozabil spustiti), kar bi bil lahko že sam po sebi povod za goro govoric...

((Nadaljujeva v veliki dvorani? ))

Natalie je enostavno tiho prikimala in prijela Fenrisovo ponujeno dlan. Dvignila sta se izza mize in se napotila proti izhodu, njun odhod pa je spremilo kar nekaj neodobravajočih vzklikov, čeprav je slišala tudi en normalen 'adijo'. Ko sta bila zunaj, sta se napotila naprej po hodniku in glasba je postala vedno tišja, dokler ju svetlolasec ni končno ustavil. »Če sem imela kraj v mislih? Ne zares, ampak dvomim, da bo dnevna soba ob treh ponoči zelo obljudena, majhna pa ravno ni...« Pomežiknila mu je in povlekla za njune sklenjene roke, namenjena proti stopnišču, ki je vodilo navzdol.

Ni trajalo preveč dolgo, da sta prišla do tiste zelo dobro poznane kamnite stene, ki se je odpirala v Spolzgad. Natalie je zdrdrala geslo in ju potegnila skozi razpoko v domačnost dnevne sobe. Čeprav je bil april, je bilo v gradu ponoči še vedno prekleto mrzlo in v ognjišču je gorel šibek ogenj, njegova svetloba pa je razkrila, da je prostor prav zares prazen. Počasi se je napotila k enemu večjih foteljev in se namuznjeno spomnila, da je to prav tisti, kjer sta pred dvema tednoma prvič načela pogovor. Svetloba iz kamina ga je bolj šibko dosegala, tako da je ležal v nekakšni polsenci. Nat se je naenkrat obrnila, da je fantu gledala v oči, potem pa ga z enim dobro namerjenim sunkom potisnila, da je padel nazaj na zofo, z glavo na mehko naslonjalo za roko. Ko je splezala nadenj, je skupaj z nasmeškom in rdečkasto svetlobo ognja delovala kot nekakšen izjemno nevaren, vendar tudi neustavljivo privlačen demon. Čisto počasi se je sklonila k njegovemu obrazu in potem nežno pritisnila svoje ustnice ob njegove. Nedolžni poljubčki pa so skoraj v času nič postali precej bolj strastni in divji, vendar je zlatolaska svoje ustnice odmaknila, še preden bi lahko postalo prevroče. Premaknila se je k njegovemu ušesu in nežno zašepetala: »Saj nimaš nič proti, kajne? Mislim, če hočeš, da neham, glede na to, kar se je zgodilo na zabavi...«

[Fenris, nadaljujeva tukej? ]

Njeni logiki ni našel smiselnega ugovora, tako da ji je sledil do dnevne sobe njunega doma. Praznino sobe je samo še poudaril polmrak in pridušeno plapolanje plamenov v kaminu. Zadel ga je nenasilen, a dobro namerjen sunek in čez nekaj trenutkov se je že znašel ležeč na enemu od črnih usnjenih kavčev.
Še preden bi pripomnil kakšno posmehljivo pripombo, je bil že tarča novega napada, tokrat v obliki celo-telesnega naskoka. In ne samo to, Natalie ga je tudi uspešno utišala tako, da je njegove ustnice pokrila s svojimi. Poljubi so se začeli kot kratki in nedolžni, vendar so se zelo hitro povzpeli po lestvici do dolgih in strastnih. Tudi kadar so se njune ustnice razmaknile za nekaj kratkih trenutkov, je iz Fenrisovih ust ušel le kratek vzdih ali stok poželenja. Njegovo telo se je že odzivalo natančno tako, kakor bi se odzvalo telo kateregakoli sedemnajstletnika, čez katerega leži čudovito dekle in ga obsuva s strastnimi poljubi. Njegove ustnice in jezik so se odzivale same od sebe, njegove roke pa so refleksno zdrsnile čez njen hrbet in pas. Vendar pa sam pri sebi še ni bil čisto prepričan, če je bil pripravljen na to. Natalie je to bodisi zaznala, bodisi je imela tudi sama podobne misli, saj ga je vprašala za mnenje in omenila dogodek, ki sta ga oba imela v bolj grenkem spominu.
"Zapleteno je," je dejal tiho in se prevalil na bok, tako da sta bila še vedno obrnjena eden proti drugemu, le da je bila sedaj Natalie s hrbtom prislonjena ob naslanjalo kavča. Z desnico si je podprl glavo, levico pa je pustil na njenem pasu.
"Poskusil bom razložiti kolikor bom le lahko," je napovedal, nato pa nadaljeval: "Tisti fant, čeravno se je bolj ali manj vsilil name, se je kar dobro poljubljal. Sicer niti pol tako dobro kot ti, pa tudi nobenih čustev ni bilo, tako da je bil kljub vsemu v primerjavi bolj slab poljub, ampak ne gre se za to. Gre se za to, da me je popolnoma presenetilo tudi spoznanje, da do fantov ne čutim več ničesar posebnega. Mislim, tudi če bi bil tisti tip naravnost čudovit, pa ni bil, sumim, da se ne bi počutil podobno, kot se zdaj. Ne vem kdaj se je to zgodilo, vendar ugibam, da je morala na to vplivati celotna zadeva z Ivanom, ali pa 'končne posledice'. Oziroma najverjetneje oboje." Namenoma se je izognil omembi kaj se je v resnici zgodilo, kajti čeravno je bil dokaj prepričan, da sta bila sama, pa so bila na vsaki strani sobe vrata, na drugi strani katerih bi lahko brez težav kdo prisluškoval. Stresel je z glavo.
"Ah brez veze, traparije govorim," je dejal z vsaj navidez bolj sproščenim tonom. "Tako ali tako je najbolje za vse, da me privlačijo punce. Oziroma bolj natančno: ti. Ne bi smel izgubljati časa in živcev z razmišljanjem o tem, kaj je privedlo do tega. Bolje da to sprejmem tako kot je, sploh ker bi moralo biti to nekaj dobrega."
Z roko, ki je še vedno počivala na hrbtnem delu njenega pasu se je potegnil bližje k njej in jo kratko poljubil. Tudi ko so se njune ustnice razmaknile, sta s telesom ostala stisnjena skupaj. Na Fenrisovem obrazu se je prikazal nasmešek, droben, a tokrat iskren.
"Ostaniva za zdaj na "drugi bazi," pa ne bom imel nič proti," je pripomnil in ji namenil še en poljub, tokrat malo daljši...

[sej nista še pršla do 'druge baze' Vsaj sodeč po temle ne =D]

Zvedavo je pogledala Fenrisa, ko sta se prevalila na bok in upala, da bo povedal še kaj več. Izpolnil ji je željo in poikusil čim bolje razložiti, zakaj se strinja s tem, da sta prekinila nadvse prijetno opravilo. »Uau... Hočeš reči, da si pravzaprav šele zdaj zares dojel, da si se spremenil tudi na, no, tem področju?« Njegova pripomba o njeni spretnosti pri poljubljanju ji je na obraz prikazala nasmešek, njegove nadajlnje besede pa so ga samo še bolj razširile. »Fino. Jaz pa lahko prosto rečem, da sem vesela, da si prepričan, da te privlačim. Tako je bolj preprosto, ker te ne bo treba v nič siliti,« se mu je zarežala, potem pa mu vrnila poljub, ki ji ga je namenil.
Srce ji je kar zaplahutalo v prsih, ko je na njegovem obrazu opazila verjetno prvi iskreni nasmešek v tem večeru in se stisnila še bolj k njemu, da sta se dotikala skoraj z vsem telesom. »Hmm, druga baza se vsekakor sliši dobro,« mu je pomežiknila in se spet predala občutku njegovih ustnic na njenih. Poljub ni bil tak kot prejšnji, temveč daljši in bolj čuten. Nat ju je prevalila nazaj v prvotno pozicijo, tako da je ležala na njem in v igro vključila tudi jezik in občasno grizljanje.

Po nekako desetih minutah nemotenega poljubljanja je zadovoljno zdrsnila malo nižje po njemu, tako da je lahko glavo naslonila na njegove prsi. Nekaj časa sta ležala v tišini in samo uživala v bližini drug drugega, preden se je Natalie spet oglasila. »Fenris, jaz sem malce zmedena. Kako bo sedaj s tole najino... zvezo, če ji že lahko tako rečem? Vem, da je že več kot polovica Spolzgada tako ali tako prepričana, da sva skupaj, vendar... Ali bova to potrdila?« Čeprav je zvenela mirno in dokaj nezainteresirano, je bila zlatolaska v notranjosti v resnici precej vznemirjena. Resnično si je želela, da bi lahko pred vsemi ponosno sedela v Fenrisovem naročju ali se prosto poljubljala z njim, ni se želela skrivati, vendar jo je zares skrbelo, da bo fant njuno razmerje hotel pustiti v sencah, zato ni hotela pokazati ranljivosti na tem področju. Potem pa se je spomnila Aarona in se živčno zahahljala. Nanj sem pa čisto pozabila...

((Uhh, tista verzija za katero sem jaz slišal (in jo je posledično mislil Fenris), premakne tvojo tretjo bazo k četrti, druga postane tretja itd. Bom poskusil opisat: ))

Spoiler:

Šele njen glas ob nejevernem komentarju, da je svojo spolno usmerjenost dojel šele zdaj, ga je opomnil, da vendarle ni mogla vedeti vsega kar se je pletlo po njegovi glavi. A vendar, prvi dve tretjini svojega življenja je preživel kot dekle in takrat je bil večinoma premlad, da bi sploh razmišljal o čem več kot poljubljanju in objemanju. No, pri enajstih je seveda imel tako kot večina vrstnic že dokaj dobro predstavo o tem, kako gre to naprej, vendar pa se je to takrat zdelo kot nekaj v prihodnosti. In ni se mogel spomniti, da bi takrat kaj fantaziral o kateri od sošolk, čeprav je bilo tudi res, da se je časa pred celotno zadevo z Ivanom spomnil bolj megleno. Posledično je o sebi vedno razmišljal kot heteroseksualcu, kar se strogo gledano ni spremenilo, vendar pa je zadeva postala bolj komplicirana če si pogledal malo širše. Pravzaprav si ni bil čisto na jasnem, ali je bolj "straight" fant, ali bolj lezbijka v moškem telesu, ampak se je odločil do nadaljnjega držati s prvim, saj je bilo tako vse skupaj dosti manj komplicirano.
Sledilo je obdobje čutnih poljubov in erotičnih dotikov, ki so drseli po obeh telesih, a so se nalašč ognili najbolj občutljivim predelom, kar je do neke mere le še ojačalo poželenje sodelujočih. Tudi ko se je strastnost upočasnila, se je Fenris počutil neverjetno. Ko je ležala v njegovem objemu in je njena glava počivala na njegovih prsih se je hkrati počutil kot da bi se najraje privil v njen objem in bil samo njen, ter jo obenem želel ljubkovati in zaščititi. Ljubil jo je in verjel, da je bil tudi sam ljubljen. In to mu je dajalo občutek moči, ki ga prej ni poznal; počutil se je kot da bi se lahko spopadel s celim svetom in jo odnesel brez praske.
"Morda ne bom tega vpil na ves glas sredi hodnika, ali pa omenjal ravno vsakemu ki bo vprašal," je odgovoril, ko je vprašala kako naj bi njuna zveza nadaljevala. Ena od njegovih dlani se je dvignila z njenega hrbta in jo začela božati po laseh.
"Vendar pa se mi skrivanje ne zdi niti smiselno, niti potrebno. Tistim, ki še ne vedo, bodo gotovo v nekaj tednih prišle na ušesa vsaj govorice, če ne kar dejstva. Tudi, če bi se dobivala samo na jasi čez tunel, bi sčasoma ljudje opazili da izginjava približno ob istem času in v bližini hodnika v prvem nadstropju. Tudi najbolj počasni bi počasi začeli povezovati slišano in ko bi naju enkrat soočili s tem, bi bila oba na slabšem zaradi tega. Bolje, da se obnašava kot da je to nekaj najbolj normalnega, pa nama bodo težili največ kakšen teden, potem pa se bodo osredotočili na bolj sočne in bolj aktualne novice." Nasmehnil se je.
"Mislim, da jim ne bo težko najti kaj bolj zanimivega, kot romanca dveh deviantov," je pripomnil in ji poklonil poljubček na čelo, saj dlje iz tega položaja ni dosegel.

[Hlačni predel xD ampak ja, tvoja definicija je boljša, pa več stopenj ma ]

Ko je Fenris odgovoril na njeno vprašanje, so metulji v njenem trebuhu izbruhnili in začeli plahutati in frfotati naokoli kot nori. Želel si je njo in nobenega drugega dekleta, to pa je bil pripravljen tudi priznati, kar je Natalie napolnilo z brezmejno srečo, ki je ni čutila že odkar sta ji starša za dvanajsti rojstni dan kupila set naravnih barvil, s katerimi je ustvarila številne slike. Seveda pa Fenris ne bi bil Fenris, če ne bi svojega vidika zatem utemeljil še z ducatom razlogov in zaradi tega ga je imela samo še rajši. Ko pa so se njegove ustnice dotaknile njenega čela, je spet prebudil strast, ki se je za nekaj časa polegla in kot bi mignil, sta bila združena v vročem poljubu. Nadaljevala sta točno tam, kjer sta malo prej stvari ustavila in Nataliine roke so zdrsnile v svetlolaščeve kodrčke. Potem so svojo pot nadaljevale do njegovih ramen in zdsnile čez njegove prsi, ustnice pa so sledile njihovi poti navzdol. Svoje poljube je spustila na Spolzgadovčev vrat in poiskala mesto, kjer je lahko čutila njegov pulz, njegovo reakcijo nanjo v obliki pospešenega bitja srca. Mestu je namenila učinkovit tretma grizljanja in sesanja, kar je pustilo majhen rdečkasto vijolčast madež, ko je končno odmaknila svoje ustnice. "Ja, ja, saj vem, rekla sva druga baza. Samo hotela sem te označit, čeprav si boš tole verjetno ob prvi priložnosti pozdravil..." Namenila mu je enega svojih širokih nasmeškov, potem pa se dvignila dovolj, da je sedaj praktično sedela na njegovih bokih. "No, ne vem kako je s tabo, ampak jaz sem precej utrujena, ker je bil tole zelo naporen in vznemerljiv dan, pa še štiri zjutraj je ura. Mi boš zameril, če grem spat?"

((Več stopenj? Pravzaprav mislim da imata obe verziji po 4 XD Sicer pa se po mojem mnenju "mednožje" sliši preveč strokovno, tako da kadar ne govorim o točno določenih organih raje uporabim kakšno tako sestavljenko ))

Poljube ji je vračal z enako mero strasti, saj je zdaj vedel, da ji s tem ne bo dal napačnih signalov, temveč le pokazal kako veliko mu pomeni. Njune ustnice so udarjale skupaj in se ločevale, iz njunih ust so prihajali zvoki globokega dihanja in občasno tudi stokanja. Njegove roke so polzele po njej, jo stiskale k sebi ali pa jo ljubkovale, a čeravno ga je na trenutke zelo zamikalo da bi jo božal tudi malenkost nižje od vratu, pa se je vedno znova odločil da je bolje, če ne prehiteva. Navsezadnje sta že tako za njegove pojme napredovala dokaj hitro, in tega ni imel namena pospešiti, sploh z ozirom na lastno seksualno negotovost.
A tudi te misli, čeravno so bile prisotne, niso sestavljale večjega dela njegovega trenutnega mišljenja. Pravzaprav je bil večji del mišljenja ta, da ni mislil; prepustil se je čustvom, od navezanosti, do ljubezni, bližine, in navsezadnje tudi čistega živalskega magnetizma.
Njeni poljubi so se preselili z njegovega obraza nižje in zelo mu je godilo, ko so njene ustnice polzele po njegovem vratu. Ni vedel zakaj, ampak vrat je bilo eno od mest na njegovem telesu, na katerih je bil še posebej občutljiv. Natalie pa ga je odkrila po zaslugi čiste sreče, izučenega ugibanja, ali pa nekakšnega občutka. In nato je vanj zasadila zobčke, kakor bi to storila vampirka, le da ni imela votlih podočnikov, skozi katere bi mu pila kri. To je bila zanj neka nova, nepopisno sladka bolečina, ki mu je nagonsko upognila glavo nazaj, mu zaprla oči in odprla usta, skozi katera mu je ušel tih "ah!"
Njegovo dihanje je postalo plitko, vendar še vedno dolgo, in njegove roke so, brez da bi se tega zavedal, grabile po njej in jo pritiskale bližje k sebi, medtem ko je ona še naprej obdelovala njegov vrat. In nato je bilo temu konec enako nepričakovano, kakor se je začelo. Še trenutek je ostal v istem položaju, z vbočenim hrbtom in glavo nagnjeno tako daleč nazaj, kot mu je rob kavča dopuščal, zaprtimi očmi in ustnicami razpotegnjenimi v pol-nasmeh ekstaze. A trenutek je minil in tudi Fenris se je dvignil v nekakšen pol-sedeči položaj. Tudi če bi dejansko imel kaj proti temu, kar se je pravkar zgodilo, ji v takšnem položaju kot je bila sedaj, s koleni oprta na sedalo kavča tako malo, da je skorajda sedela na njegovih bokih, rahlo skuštranimi lasmi, ki so ji poleg same valovitosti in spomina na pravkaršnje dogajanje dali tudi nekoliko divji videz. In pri Natalie je divjost samo poudarila že tako močno privlačnost.
"Pozdravil?" je ponovil zmedeno in poskušal pogledati svoj vrat, vendar mu človeška anatomija pač ni dovoljevala obrniti glave pod takšnim kotom. Z roko je segel na mesto, kjer ga je ugriznila in potipal. Edina tekočina, ki jo je zaznal, so bili ostanki sline; torej krvavel ni. Odtisov zob pa se tudi praktično ni čutilo, tako da je dvomil da bi se videli.
"Ne vidim razloga, da bi karkoli zdravil," je pripomnil, čeprav ni bil čisto prepričan če je Natalie mislila isto kot on sam. Najsi je bilo kakorkoli že, izgledalo je, da jo je njegov odgovor zadovoljil, in predlagal je da se počasi vendarle že spravita spat.
"Imaš prav. Raje niti ne pogledam na uro," se je posmehnil, a preden bi lahko karkoli storil glede tega je njegov pogled že zdrsnil mimo njenih viharnih oči in zlatih pramenov do stenske ure. Kazalca starinske naprave sta kazala na pol-četrto uro in ob tem času pač ni bilo dileme ali je bilo to popoldne ali ponoči.
Dvignil se je samo z boki, kakor če bi izvajal trebušnjake, ovil roke okrog nje in se stegnil višje, tako da jo je lahko poljubil na ustnice, in ne na sredino izreza na obleki. Trenutek kasneje, a še vedno med istim poljubom, jo je prestavil ravno toliko v stran, da je lahko osvobodil noge izpod njenih stegen.
"Res bo bolje da se spraviva spat," je dejal, jo objel, nato pa se napotil na tisto stran sobe, ki je vodila proti fantovskim spalnicam. Pred vrati se je obrnil in Nat poslal poljubček, nato pa končno smuknil skozi vrata in se odpravil v svojo sobo...

((Mimogrede, prejšnji post si odlično napisala. Sem začel kar čutit love-bite... ))

[ja, vem, ampak tvoja definicija je nekako bolj... Razčlenjena? XD Hlačni predeli... Prou začela bom uporabljat ta izraz ]

Fenris, ki poizkuša pogledati svoj lastni vrat je bil vsekakor eden bolj zabavnih prizorov tega večera. Njena prva misel je bila, ali je res tako počasen, da ne dojame, kaj mu je pustila na vratu, vendar se je skoraj takoj zatem spomnila, da pred njo z nobenim dekletom ni prišel ravno daleč. Ubožec verjetno sploh vedel ni, kako se naredi ljubezenski ugriz. Ker se ni zavedal, da ima na vratu podkožno krvavitev v obliki temnega madeža, bo verjetno še naslednjih nekaj dni hodil naokrog z majhnim rožnato vijoličastim srčkom. Sedaj se je dvignil tudi Fenris in jo stisnil v zadnji objem in poljub za ta večer. Medtem, ko njunih ustnic ni razklenil, je svoje noge počasi potegnil izpod nje, potem pa tudi umaknil svoje roke okoli njenega pasu. Poslovila sta se za lahko noč in se utrujeno odvlekla vsak proti enim stopnicam. Preden pa bi se začela povzpenjati, sta se še zadnjič obrnila, si izmenjala leteče poljubčke, potem pa tiho izginila v spalnice, pazeč, da ne zbudita sostanovalcev...

[Hja no, je blo bolj al manj na blef =D Enkrat sem sicer mela 'Kako narediti metuljčka?' lesson od moje sošolke med zgodovino, kar se je končalo z mano s tremi srčki na vratu, z njo pa s tremi brezobličnimi zmazki in potem končno z enim srčkom, ki mi je uspeu, ma dobro xD glad you liked it, though ]

((Nekaj dni kasneje, potem ko sta z Nat prišla z jezera))

Pot nazaj do gradu je minila dokaj hitro, čeravno sta govorila le malo. Fenris je bil zamišljen, za Natalie pa je sklepal da je večino pozornosti posvečala predvsem tlemi pred seboj, kajti čeravno jo je fant zaščitniško držal okrog pasu in jo vodil po čim manj težavni poti, pa je bil teren na poti do gradu neenakomeren, v samem gradu pa ni manjkalo stopnic. Najprej tiste pred vhodom, nato par stopnic med vrati in avlo, potem spet nekaj malega drugih do hodnika, potem pa še iz pritličja v ječe. Fenris se je šele sedaj zavedel, koliko stopnišč je dejansko v gradu, čeravno so nekatera štela tudi le po tri ali štiri stopnice.
Ko sta prišla do Spolzgada, se je pred vhodom v dom ravno prerekala skupina njunih sošolcev. Fenris je šele, ko se je njegov pogled srečal z enim od njih, prepozno spoznal, da je bila to ravno tista skupina Spolzgadovcev, ki se jih je navadno izogibal. In na njihovem čelu je bil seveda nihče drug kot ravno Aaron Esquire. Poleg njega je Fenris prepoznal še nekaj njegovih stalnih pribočnikov, predvsem Gary Stu, John Redshirt, in pa Rooin Mahmoud. Indijca se je Fenris sploh dobro spominjal, saj je iz sivega mišaka prišel v Aaronovo klapo ravno tako, da se je delal norca iz osramočenega Fenrisa po tistem fiasku v dvobojevalskem krožku v njegovem drugem letniku.
"Pridi, dajva se jim umaknit," je šepnil Natalie, nato pa, še vedno držeč jo za pas, švignil za vogal ter upal, da jih težaki ne bodo zasledovali. A ni minilo pol minute, ko sta se z drugega konca hodnika, po katerem sta hodila, prikazala še dva od Aaronovih kompanjonov. Fenris se je ravno odločal ali naj se obrne ali poskuša iti mimo njih kot da jih ni, ko se je izza njegovega hrbta razlegel zelo nevšečen glas:
"Poglej, poglej, koga smo našli!"

((Long overdue, vem, oprosti da je tako dolgo trajalo.))

[Amm, tega nekaj dni kasneje ne dojamem čisto… ker pisou si kokr da bi se še vračala z jezera, tko da… zmedeno xD Aja, za ambient https://www.youtube.com/watch?v=WF-1hT-K7Iw&feature=BFa&list=PL0A712CC19A2D82EF]

Njuna pot v ječe je bila nadvse naporna. Bila je polna stopnic, ovinkov in prehodov in proti koncu je bila Natalie že resnično utrujena. In, da bi bil lahko njen dan še tisto trohico slabši, kot je bilo sploh možno, je med njima in vhodom v Spolzgad stala skupina fantov, ki so se prerekali, in med njimi je bil glas, ki je zlatolaski nemudoma povedal, da sta v velikih težavah. Kjer je bil Aaron, tam so bili problemi.
Tega se je očitno še predobro zavedal tudi Fenris, saj jo je z nekaj zašepetanimi besedami hitro potegnil vstran ter po nekem manjšem hodniku upajoč, da ju niso opazili. Seveda nista imela te sreče. Njen spremljevalec je obstal kot vkopan in gib je posnemala tudi Natalie, vedoč, da očitno nista več sama. “Poglej, poglej, koga smo našli!" Poleg telesa ji je ob tem zamrznila tudi kri v žilah in slišala je, kako so se jima približali štirje pari korakov, Aaron in njegovi trije zvesti pribočniki. “Mi se pa že kar nekaj časa nismo videli, kajne?” Glavni težak je sedaj stal tik pred njima in Spolzgadovka si je lahko kar predstavljala samozadovoljni nasmešek, ki mu je igral na obrazu. “Lahko bi bil pameten in že prvič dojel namig, blondi. Tale lepotička je moja in ti z njo preživiš veliko več časa, kot mi je všeč. Ampak tudi prav, če ne razumeš z besedami, boš pa s čem drugim…” Rjavolasec se je na ves glas zakrohotal in pridružili so se mu tudi njegovi kompanjoni. Natalie sta dva para rok zgrabila za nadlahti in jo odvlekla na stran ter pritisnila ob steno, medtem ko se je voditelj male skupinice veselo pripravljal na njegov najljubši hobi: nasilje.

[pustila sem te čakat kr neki časa, pa še Fenrisa bojo zdej hotli pretest, tkoda oprosti ]

((Mišljeno je bilo takrat, ko sta šla z jezera, ampak nekaj in-time dni po zadnjih postih v tej temi ))

“Lahko bi bil pameten in že prvič dojel namig, blondi. Tale lepotička je moja in ti z njo preživiš veliko več časa, kot mi je všeč. Ampak tudi prav, če ne razumeš z besedami, boš pa s čem drugim…”
Aaron je bil enako zagledan sam vase in težaški kot vedno, vendar je bila tokrat situacija takšna, da ga Fenris ni mogel preprosto ignorirati in oditi. Tudi če bi se mu uspelo preriniti skozi krožni živi zid, katerega so oblikovali (kar je dvomil da bi mu uspelo), tudi ni mogel pustiti Natalie prepuščeno na milost in nemilost surovežem, skupaj z njo pa jim ne bi mogel uiti, toliko bolj v stanju, v kakršnem je bila. Beg torej ni prišel v poštev. Ostale so le različne možnosti soočenja.
"Pravzaprav sem dojel," je odgovoril z najbolj mirnim glasom, kar ga je premogel v takšni situaciji. Aaron je dvignil obrv in prekrižal roke na prsih, na obrazu pa mu je igral eden tistih "no da vidimo kaj ima butelj za povedati" izrazov.
"Popolnoma jasno mi je, da misliš da si ji všeč in da si jo lahko lastiš tako kot vse ostale trofeje," je dejal Fenris in na obrazih težakov so se kazali mešani občutki zmedenosti in zmagoslavja. Sam je ta čas uspel na hitro pogledati k Natalie, saj si več kot pogleda ni dovolil, da ne bi skupina tega dojela kot povoda za pretep. A bilo je dovolj, da je videl kako jo je eden od skupine držal ob steni. Ob tem mu je zavrela kri v žilah in njegove naslednje besede so imele mnogo manj diplomatski ton, kot je prvotno nameraval.
"Ampak to ni vse," je nadaljeval blondinec in besede poudaril s kvišku vzdignjenim levim kazalcem. Medtem ko je držal njihove poglede v višini svojega obraza, se je njegova roka ležerno naslonila ob bok. Prsti so počasi, neopazno drseli globlje v žep, proti palici.
"Dojel sem še nekaj stvari, za katere menim, da jih ti nisi." Ob teh besedah se je Aaronov večajoči se nasmešek skremžil v spačeno grimaso, po krogu pa se je zaslišal izzivajoč "uuu-uuuu".
"Zelo dobro premisli, kaj boš rekel," je zagrozil 'Veliki A', kakor ga je skupina navadno nazivala.
"Oh mislim da tukaj ni kaj premisliti; dejstva so dejstva," je zabrusil Fenris, medtem pa se je njegova dlan že oprijela ročaja palice. Dovolil si je ukriviti rob ustnice v majhen, privoščljiv nasmešek. Končno je bil Aaron na vrsti za udarec v ego:
"In dejstva so, da imaš težave z dojemanjem neizpodbojne resnice, da Natalie ni več popolnoma nič do tebe, če ji je sploh kdaj kaj bilo. Tako zelo si egocentričen, da nisi sposoben videti resnice, ker ti je neprijetna. Navajen si dobiti vse, zato te vsaka izguba prizadene bolj, kot bi te smela. O ne, za Aarona je vsakršna izguba nedopustna. Žalostna resnica pa je, da se delaš frajerja in rešuješ težave z nasiljem samo zato, ker se bojiš pokazati, da v resnici nisi nek macho in s silo zatiraš svojo nežno stran."
Aaron je zarenčal in že stopil korak naprej, a Fenris se ni ustavil. Če je šel že tako daleč, potem mu bo zabil žebelj do konca.
"Pravzaprav ne, nisem prepričan," je dejal in to je Aarona ustavilo na mestu, očitno prepričanemu, da se želi plavolasec zadnji moment izvleči. Težko bi se bolj zmotil.
"Nisem prepričan," je ponovil Fenris. "Lahko da se v tebi skriva nežna dušica, ki ji s svojo surovostjo ne pustiš na plan in si zato tako zadrt in obsesiven. Lahko pa da z vsem tem le kompenziraš, ker te je tako malo v hlačah."
Kot je predvideval, je s tem izbil sodu dno. Česar pa ni pričakoval, pa je bil val smeha, ki se je razlegel z množice, ki se je držala za trebuhe in kazala na Aarona.
"No kaj je? Boš spustil hlače in vsem dokazal nasprotno, če si tega sploh sposoben, ali boš priznal da sem uganil?" ga je še dodatno spodbodel. Aaron ni odgovoril, ampak se je pognal nadenj s huronskim krikom in peno na zobeh, tako da je bil še najbolj podoben medvedu s steklino. Še sreča da je Fenris to predvidel, saj je bil tip hitrejši, kot bi bilo po njegovem videzu sklepati. Usmeril je palico vanj in kakor hitro je bil sposoben izrekel:
"Spoznaj Stupefy." Čeprav je reagiral takoj, pa mu je uspelo urok izvesti šele trenutek preden bi ga večji fant zbil na tla. Še dobro, da je izbral hromilni in ne okamenitveni urok, saj bi sicer skamneli Aaron priletel nanj z vso svojo težo, tako pa ga je negibnega odneslo nekaj metrov nazaj...

((Ni krize, sem sam postavil kulise za nekaj v tem smislu v prejšnjem postu, tako da sem kar pričakoval nekaj podobnega. Zdaj je pa na tebi kako se bo razpletlo ))

Natalie se je res ustrašila, kaj bo Aaron naredil Fenrisu, vendar jo je ta popolnoma presenetil s svojo drznostjo, ko je začel silaku odgavarjati. In ne samo to, šel je vedno dlje, ga zmerjal in poniževal in da bi rekli, da je s tem zlatolasko šokiral, bi bilo precej premalo. Med tem ko se je besedni dvoboj odvijal in so bile vse oči in pozornosti usmerjene tja, pa je Spolzgadovka uvidela dobro priložnost da se tudi sama reši žive kletke, ki jo je okoli nje ustvarjal eden od trojice, ki je vedno spremljala njenega bivšega, po višini sodeč Redshirtov fant. V navalu smeha zaradi fenrisovih besed je storila najpreprostejšo stvar; z vso silo je s kolenom sunila navzgor in ubogemu Johnu malodane sploščila mednožje, da je z nebogljenim stokom padel na tla in s tem pustil prosto pot njenemu pobegu. Kot da bi točno računala na to, pa je Fenris očitno istočasno onesposobil Aarona, katerega ohromljeno telo je padlo na tla le nekaj centimetrov stran od njenih nog.
Ne meneč se za ljudi, ki so se medtem zbrali okoli njih, je poiskala Fenrisa, ki je bil še vedno tam, kamor ga je obkolil silak, njegova nepoškodovana pribočnika pa sta se raje umaknila, saj sta očitno presodila, da se s tem parom ne gre igrati. Ko sta končno pohitela proti vhodu v dom, so se jima ljudje umaknili in kot bi mignil sta bila v dnevni sobi. Povsem izmučena od celega dneva, se je opravičila svetlolascu, katerega roko je še vedno držala, se dvignila in mu pritisnila poljub na ustnice, ki jih je začuda zadela, potem pa pohitela proti dekliškim spalnicam, da bi si odpočila.

[trajalo je, vem xS mislla sm, da bi zdejle kr preskočla cajt in zvečer alpa jutri napišem post v ambulanti, ker je pršou dan, da Nat in Vic dobita napoj ]