Bilo je konec pouka. Harmony je s težko torbo polno neuporabnih učbenikov in ostalih knjig odšla proti drznvraanskem domu. Ko je prispela se je po stopnicah vzpela v dekliške splanice. Sezula je svoje že na pol uničene superge in se vsedla na rob postelje. Iz predala je privlekla pismo, ki so ji ga prejšni konec tedna poslali starši. Ves teden se je trudila, da bi jima kaj odgovorila, vednar ni in ni našla časa. Torbo, ki jo je pred kratkim odvrgla pred posteljo je odprla in pobrskala za kosom pergamenta. Ko ga je našla si je priskrbela še pero in črnilo, za podlago pa je uporabila kar neko staro bunkeljsko knjigo. Ulegla se je na trebuh in začela pisati.

Draga mama in oče
Žal vama nisem morala odgovoriti prej, saj sem bila zaposlena s šolo in učenjem. Tudi v prostem času sem bila precej dejavna, veliko se dogaja zadnje dni na naši šoli.
Kar pa se tiče počitnic, prav gotovo pridem domov in po eni strani že komaj čakam. Konec tedna bo šola priredila ples, vednar ne vem če se ga bom udeležila, saj še nisem utegnila najti obleke, kaj šele soplesalca.
Niti malo mi ni dolgčas in upam, da tudi vama ni, verjamem da se imata super. Prosim še v mojem imenu zaželita vso srečo Victorju pri naslednjem izpitu. Pozdravita pa še vse ostale in ne bom znova naštevala koga. Lepo se imejta in se kmalu spet slišimo in vidimo.
Vajina Harmony

Na hitro je še enkrat prebrala pismo ter ga zložila v ovojnico. Obrnila se je na hrbet ter si ogledovala sivkasto papir ki ga je držala v levici. Nekoliko se je zamislila, dokler ni zaslišala poka vrat ter se od strahu iz postelje zvrnila po tleh.

Alejandra je veselo pritekla v dekliško spalnico, da bi odgovorila na pismo, njene prijateljice iz Španije. Ko je vstopila je zagledala kako je Harmony padla po tleh od strahu. Vedela je kdo je saj, jo je že nekajkrat že srečala na hodnikih,i sta včasih tudi malo poklepetali. Zasmejala se je ter stopila do nje.''Hey a si vredu?,'' je vprašala ter komaj zadrževala smeh.'' A sem te jaz slučajno prestrašila, ker res nisem imela te namere,'' je še dodala ter se nasmehnila. Harmony je bila dve leti mlajša od nje, zato jo je včasih rada malo zbadala. Pomagala ji je vstati. Nato je vrgla svojo torbo na konec svoje postelje ter se usedla na postelju. Usedla se je po turško, ter čakala kdaj se bo Harmony zbudila iz šoka. Ob tem se je komaj zadrževala da se ni zasmejala. Ker kakršna pa je bila po naravi ni bila dolgo pri miru, začela se je igrati z zašestnico, ter si začela mrmrati neko pesem. Ter ob tem tudi malo zibala sem in ke, po ritmu glasbe.

Harmony se je dvignila in opazila, da jo je prestrašila Alejandra. "Živjo" je zadihano dejala "No ja, težko prideš še bolj na glas noter" se je zasmejala ter zamahnila z roko. Sedaj je vsatala iz sedečega položaja na tleh in se tudi ona vsedla na posteljo, ki je bila nasproti Alejandrini. Prisluhnila je njenmu mrmranju neke pesmi. "Daj bolj na glas, da te končno enkrat slišim zares peti?" je predlagala, saj je bila Alejandra znana po tem da si je kar naprej nekaj pela, vednar je Harmony ni nikoli zares slišala kako poje. Ker je Harmony želela slišati njen glas, za katerega je že vnaprej menila, da je lep, ji je dejala še: "Prav gotovo lepo poješ, si že kdaj pela pred publiko?"
Harmony je z velikim veseljem poslušala pesmi, predvsem v živo, zraven pa je velikokrat tudi plesala, saj je bil ples njen najljubši konjiček. Lase si je začela vrteti okoli prsta in nestrpno čakala Alejando da začne.

Alejandra se je zasmejala."ja nekako moram opozoriti nase,"je rekla ter se nasmehnila.Ko je rekla naj poje bolj naglas,je Alejandra samo zmajala z glavo."saj si me sigurno že kdaj,saj sem znana po tem," je rekla ter se nasmehnila.Ko jo je vprašala če je ze kdaj pela pred publiko je samo zmajala z glavo."ne nikoli saj se nisem dobila prave priložnosti," je rekla ter se nasmehnila.Še vedno si je bolj potiho mrmrala pesem,in rahlo plesala.Alejandra je oboževala vse kar je bilo povezano s glasbo.Najraje je pela,vendar ni nikoli dobila de prave priložnosti zato. In tudi če bi jo dobila,bi verjetno imela velikansko tremo.Tudi če si je veliko upala,in je že počela najbolj nore stvari,za petje pa je bila bolj živčna.Vendar je spoznala,da bi verjetno lahko pela,saj teemo ima tako ali tako vsak.In verjetno se bo kmalu prijavila na kakšen pevski natečaj.Opazila je da se je malo preveč zatopila v svoje misli in pozabila,da ni sama v sobi in se je predramila iz misli,ter veselo pogledala Harmony,

"Nisem te še slišala, res ne, čeprav so nekatere sošolke povedale, da so te, in da imaš odličen glas." Veselo se je nasmejala. Bila pa je tudi nekoliko razočarana, ker Alejandra ni želela peti na glas pred njo. No ja enkrat jo bom že še slišala si je mislila. Harmony se je preko glasbe predvsem pa plesa rada spominjala svojih let, ko še ni vedela, da je čarovnica in ko je pri sedmih letih obiskovala navadno bunkeljsko šolo. Takrat je obiskovala tečaje plesa, tako klasičenga kot tudi modernega. Z največjim veseljem pa se je spominjala prav šolskega orkestra v katerem je pogosto pela v glavni vlogi. Všeč ji je bil ves blišč, ki ga je nosila na sebi kadar so imeli nastope, predvsem pa pozornost gledalcev, ki je bila usmerejna v njo kadadar je imela solo petje. Pogrešala je čase, ko je bila še majhna in je imela veliko bunkeljsih prijatelejv, ki pa so se zaradi neznaih razlogov precej oddaljili. V kontaktu je bila le še s svojim najboljšim prijateljem Sydom, s katerim sta se med počitnicami pogostokrat videla, zato tudi vedno z veseljem čaka počitnice pa čeprav je močno vzljubila tudi čarovniško šolo in predvsem pa samo čaranje. Harmony je pogledala proti dekletu ter po kratkem času rekla "Mislim, da je pri petju najbolje, da imaš pogum, ker če vsaj enkrat sam stopiš na oder pred gledalce potem se zenbiš vseh nepotrebnih strahov, sicer pa te lahko nekdo opazi in ugotovi, da znaš peti...in tukaj se potem lahko začen celo pevska kariera" Harmony je imela občutek, da je delno zašla s to temo. Ker ni več vedela kaj naj reče se je domislila, da bo Alejandro povprašala tudi po plesu: "Greš na ples, ki ga prireja šola?" Pretegnila se je tako, da je vstala iz postelje in naredila en priklon med tem pa poslušala odgovor Alejandre. Kmalu pa se je postelja znova rahlo ugreznila, saj se je kaj hitro vsedla nazaj.

'' Ja mogoče, glej obljubim da ti bom enkrat zapela, ali me boš vsaj slišala,'' je rekla Alejandra, ter dvignila roko v znak da priseg na to kar je pravkrat rekla.'' Ja res ga moraš imeti,ampak vseeno tudi če ga nimaš lahko izvrstno poješ, no saj v filmih je bilo tako,'' je odgovorila Alejandra ter se zasmejala. Spomnila se je vseh filmov, ki jih je gledala z njeno prijateljico Lucijo. To je bilo še preden je izvedela da je čarovnica Lucija na žalost ni bila, in tako sta po dolgih letih izgubili stike. Ob tem se je samo nasmehnila.'' Ja ampak zato moraš imeti pomojem velikansko srečo, ker konkunrenca je zelo velika,'' je nadaljevala Alejandra. Ko jo je Harmony vprašala če se bo udeležila plesa, se je Alejandra samo namrdnila. Namreč ni imela še spremljevalca.'' Ja verjetno bom šla, samo nimam še soplesalca, ti greš?'' jo je vprašala Alejandra ter se nasmehnila.Zelo rada bi se udeležila tega plesa, četudi brez spremljevalca.In saj bosta šle lahko z Samantho,njeno najboljšo prijateljico skupaj, saj tudi ona ni imela soplesalca. Alejandra se je ozrla skozi okno za Harmony. Bil je lep sončen dan, in sonce je sijalo skozi okno, tako da je bilo vzudšje v sobi prav prijetno.

Harmony se je ob Alejandrini omembi na filme, spomnila svojega najljubšega, ki ga ni videla že celo večnost. Odakr je izvedela, da je čarovnica sploh ne gleda več televizije, ker ima polno drugega dela, kljub temu, da je ni gledala veliko tudi, ko je bila mljaša pa si je vseeno zapomnila nekaj dobrih filmov. "Ja v filmih se to že dogaja, in tudi v realnem življenju je to lahko res, da lahko lepo poješ, samo nihče te ne sliši če si neupaš nastopiti" Zaprla je svoja usta, ker se ji je zdelo neprimerno razlagati nekaj takega Alejandri, saj se ji je zdelo, da ima ona dovolj poguma. "Se popolnoma strinjam kar se tiče sreče, karkoli počenš morša imeti vsaj malo sreče pa seveda ogromno znanja in trdega dela, se ti ne zdi?" Sreča je bila za Harmony nekaj povprečnega, včasih jo je doletela včasih pa niti najman, amapk v vsakem primeru se je ona počutila srečno in to se ji zdi tudi najpomebnejše. "Kaj mislš imava midve dovolj sreče, da uspeva v življenju" jo je vprašal iz radovednosti. S tem jo je znaimalo predvsem, če Alejandra kdaj dvomi vase, ker Harmony si nikoli ni pustila dvomiti vase, vednar je tudi ona kdaj imela take trenutke. "Seveda grem, ah saj soplesalec pač ni nujen za en dober ples, tudi jaz ga nimam in se tako še bolje počutim brez obveznosti, za nikogar mi ni treba skrbeti samo sama zase" se je nasmejala in pogledala na uro. "Morda se pa kaj vidiva na plesu" je rekla ter se znova obrnila proti uri. "Mislim, da je bolje da odnesem tole pismo v sovji stolp in ga pošlejm staršem, če ne ga prav gotovo ne bodo nikoli dobili" sedaj se je prismuknjeno zasmejala sama sebi, saj je vedela, da je bil del neposlanega pisma tudi njena lenoba.

''Ja,'' je odgovorila Alejandra ter v znak strinjanja prikimala z glavo.'' Ja malo pa res,'' je še dodala Alejandra ter se nasmehnila. Ko jo je vprašala če imata ali ima dovolj sreče v življenju se je Alejandar malo zamislila. Ona je imela kar velikansko srečo, ampak velikokrat je imela tudi nesrečo. To dvoje pa se ni ravno ujemalo skupaj. Skomignila je z rameni.'' Ja mislim da imave, samo ne moreš imeti skos samo srečo, pridejo tudi nesrečni dnevi,'' je odgovorila Alejandra.'' ja res ni nujen, in imaš absolutno prav glede celga plesa,'' je rekla ter prikimala ter se zasmejala.'' Ja se vidiva, ah dobili ga bodo enkrat, samo to je vprašanje kdaj,'' je rekla Alejandra ter ji pomežiknila. Tudi sama je morala še kaj postoriti pred plesom, in ni hotela zamujati ali pa da bi ji kaj dela ostalo za jutri. Vse je hotela narediti danes.Pa če jo pri tem pobere.

Harmony v roke vzela svoje pismo si ga ogledovala nato pa se skotalila iz postelje. Obula si je čevlje, ki jih je prej psutila pred posteljo. Poravnala je posteljnino, saj ni želela, da ima le ona tako neurejeno in zmečkano. "Hm, marec je, mislim, da me ne bo zeblo" je rekla potihem, z pogledom je premerila plašč, ki je visel ne daleč stran. Pismo je prepognila, ga zatlačila v žep hlač ter se počasi odpravila proti izhodu. Na poti ven se je še zadnjič obrnila proti Alejandri "Adijo za zdaj, se kaj vidiva" je dejala in z dolgimi koraki odšla proti sovjemu stolpu.

Alejandra ji je pkmahala v poslovilo. ter se ulegla na posteljo. Gledala je v strop, ter razmišljala različne stvari. Od tistih najbolj pomebnih do tistih najbolj neumnih, kar se ji je lahko človek spomnil. Bila je že malo utrujena od napornega dneva. Zazehala je, ter se pretegnila. Ozrla se je po sobi, če je kdo za poklepetati, vendar ni bilo nobenega pametnega. Zazehala je ter čez nekaj časa nevede padla v spanec.