In uganka naj bi bila težka? je sama pri sebi pomislila Olivia, ko je stopala proti dnevni sobi. Ravnokar je končala s poukom in danes so zamenjali uganko pred vrati. Takoj je djela kaj Danielin orel hoče od nje. Zdelo se ji je prav smešno, to biše Pihpuffci rešili. No, Pihpuffci ne, Spolozgadci pa zagotovo. Vsi so vedeli, da so učenci v Drznvraanu pametnejši od ostalih, potem pa jih tako podcenjujejo? Predrzno, res predrzno. Zmajala je z glavo in zadnji trenutek odmaknila svoje ogrinjalo, da ga ni pohodila. Res bi bilo škoda, da si uniči to prelepo stvarco, saj je bila unikatna. Poleg tega pa je sovražila nakupovanje in res ni hotela spet hoditi okoli, z očetom in nazadnje tri ure stati na majhnem odrčku, da si šivilja uzapiše vse tvoje mere. Dolgčas. Pa še toliko stvari bi se lahko umes naučila. NI šans.
Za trenutek je postala in s očmi švignila po dnevni sobi. "Modro, seveda" je ob spoznanju sokraj prhnila. Pogled se ji je ustavil na velikem lestencu. Uau, pa semmislila, da si Bradavičarka česa takšnega ne moreprivoščiti... Verjetno je 'fejk'. je dokončala svojo misel in se nasmehnila. Vseeno je lepo. je dodala v opravičilo, saj ni hotela 'žaliti' svoje šole. Stopila je naprej in s dlanjo pobožala naslonjalo modrega kvča. Pogledala je še slikice nad kmanimom in šla do tja. Iz žepa je potegnila palico in zamrmrala urok :"Incendio " proti notranjosti kamina. Takoj ji je uspelo. Prikazal se je majhen plamenček, ki pa je kmalu objel ves les v notranjosti kamina. Amy se je ponosno nasmehnila in sedla na rob modre zofe. pomela si je roke in iz torbe potegnila knjigo. Uživala je v toploti in začela z branjem.

Miljon ljudi me je danes vprašalo že eno in isto stvar si je mislila Harmony ko je stopala skozi vrata, ki so vodila v drznvraansko dnevno sobo. Kaj je res tako narobe danes z mano je zmajala z glavo. Hodila je proti dnevni sobi, kjer ni, kot je na prvi pogled opazila, bilo nikogar. Tipala se je po vratu, saj si ni morala misliti, da je dobila kakšen izpuščaj ravno v tem času. Zakaj mi nihče ni normalno rekel le izpuščaj imaš ali pa nekaj imaš na vratu, ne pa da me kar naprej sprašujejo kaj imam potem pa odidejo ne da bi mi povedali kaj imam, saj očitno ne vem. Njena glava je bila prepolna misli, zaradi katerih se je jezila, poleg tega pa se je zaskrebljeno spraševala zaradi česa je danes dobila toliko pogledov in vprašanj. Oh zakaj nisem odšla najprej v kopalnico, tam so boljša ogledala si je sama pri sebi rekla. V dnevno sobi se je ustavila pogledala levo in desno nato pa hitro stekla proti manjšemu ogledalu, ki je visel na steni modro obarvane dnevne sobe. Pogledala je vrat in opazila, da ima res nekakšno manjšo rdečo liso, ki se ji je danes pojavila prvič. Zaksbrljeno se je ogledovala, vse dokler ni zaslišala listanje knjige. Ozrla se je prek leve rame in tam je bila punca, ki jo je Harmony že večkrat videla. Obrnila se je proti njej in jo pozdravila: "Živjo Olivia" poznala jo je le bežno a to še ni bil razlog, da je ne bi ogovorila. "Kaj pa ti počneš tukaj čisto sama pred knjigo?" Z lasmi si je skušala prekriti sprednji del vratu, da vsaj ona ne bi videla rdečice. Vsedla se je nasproti dekletu v naslonjač ter počakal na njen odgovor.

Vse je bilo tiho. Pricakovala sem vsaj kapljanje vode, ali presketanje ognja, a ubijalska tisina ni popuscala. Nic. Natanko tako, nicesar nisem slisala. Bobnici so me skoraj boleli od te mrtve tisine, vsekakor pa sem takoj pomislila na stare japonske grozljivke, kjer se v temi in tisini pred glavno igralko prikaze velika grozna maska, ta zakrici, kot da jo dajejo iz koze, in ali obstane, ter se prepusti usodi, ali zacne teci, dokler 'maska' ne poskrbi za njeno usodo. V realnosti si, Annie, sem posmslila in se osredotocila na svoje dihanje ne pa nagrozljivke in strahljivke, ki bi jih lahko dozivela. V upanju, da jih ne bom sem stopila naprej, in olajsano zaslisala skripanje lesenih plosc pod sabo. Se nikoli nisem bila tako vesela skripanja. Se en korak, spet skripanje, potem pa kar naenkrat... je Olivia brala grozljivko, ko je v sobo vstopila Harmony. Amy, popolnoma zatopljena v knjigo, pa tega ni vedela, zato se je posteno prestrasila. Roko je postavila na mesto, kjer naj bi imela srce, in se poskusala umiriti. "Hej, Harmony, kajne?" je odvrnila. "Prestrasila si me." se je se nasmehnila in knjigo odlozila na kavc poleg sebe. "In prosim, klici me Amy. Olivia mi res ni pri srcu." je dodala, ko je spet lahko normalno dihala. "Sama s knjigo? Takrat je najlazje brati. Sploh grozljivke, kot je ta. Enostavno se mi je zhotlo malo samote. Ampak ce povem po resnici, malo druzbe ne moti." je odgovorila. Nasmesek se ni zbledel z njenega obraza. "Kaj pa ti? Tudi ti si tukaj sama." je zamrrala. Takrat je opazila rdeckasto liso n njen vratu. Ker jo je Harmony poskusala zakriti z lasmi je protegnila se vec pozornosti. "Kaj pa imamo tukaj? Tvoja lisa, si jo dobila sele danes?" je vprasala in se naslonila nazaj. Pricakovanje odgovora je bilo najmanj stresno, ter definitivno najboljse delo.

Svetlolaska pred njo se je očitno nekoliko prestrašila, ko jo je Harmony pozdravila. "Ah ja oprosti, nisem opazila, da si se tako zatopila v knjigo, upam, da te ne motim preveč" Z lasmi je še vedno skušala prekriti rdeči madež, vednar je bil le ta na sredini, kamor pa njeni lasje niso segali, zato je bilo to toliko težje storiti. "Oprosti še enkrat zaradi imena, saj veš rada pozabljam" Sedaj si bom zapomnila Amy, Amy, Amy si je ponavaljala v glavi in se se hkrati teptala po čelu, kot da si je to res zelo težko zapomniti. Harmony se je to zdelo res grozljivo , da je kar pozabila, saj si je ponavadi vse zapomnila. "Skoraj nikoli te ne kličem po imenu, to bo to" je potihem dejala, skoraj tako potihem, da je Amy morda ni slišala in s tem je želela poiskati tudi opravičilo, saj bi njo tudi motilo, če bi jo klicali kako drugače. Od daleč si je ogledovala knjigo, ki je ležala na kavču poleg nje, vse dokler je Amy ni omenila. "Imaš pa srečo, da je dnevna soba skoraj povsem prazna. Ampak grozljivko, ni to nekoliko grzljivo brati, če si čisto sam? O čem pa se gre?" se je nasmehnila ter že nekoliko pozabila na lase, ki s katereimi bi si morala prekrivati vrat. "Jaz..." skoraj je že pozabila na rdečico, ko pa se je spomnila jo je z lasmi znova poskusila prekriti. "...No kaj pa vem, danes so vsi ljudje nekoliko čudni, in pravzaparv enako kot tebi, tudi meni danes paše malo samote." je še dodala k odgovoru. Amy pa je takrat tudi opazila njeno liso. "Je res tako opazna" malce se je zasekirala, vednar je še vedno upala, da bo kmalu izginila. "Ja, danes jo vidim prvič in tudi drugi so jo videli šele danes, tako, da verejtno sem jo zdaj tudi dobila" Hmm nekoga pač lahko vprašam za nasvet ali pa mnenje se je domislila Harmony ter spustila lase. "Si že kdaj videla kaj podobnega?" jo je vprašala ter nadaljevala: "Res ne vem kako naj jo prekrijem, če bi bila vsaj nekje drugje, tukaj pa je res tako vidna. Imaš mogoče kakšen predlog?"

"Nic ni. Mi prav pase malo druzbe." je odvrnila Amy in zamahnila z roko. Rada je brala knjige v tisini, a pogovori z panetnjakovici iz njenega doma. Pri Drznvraancih se vedno nekaj dogaja, s vsako besedo lahko izves kaj novega. Zmajala je z glavo. "Je ze v redu. Vse skupaj je precej zmedeno. Olivia se mi zdi prevec starinsko, ampak te ne bom pojledla ce me kdaj tako poklices." je smeje rekla. Res ni marala svojega prvega imena, a zaradi tega se ni bila pripravljena zameriti nekomu. "No potem te moram veckrat pozdraviti, da ne bos pozabila na 'Amy'." je prijazno odvrnila in sedla malce bolj strah od kamina, saj ji je bilo ze dovolj toplo, pa se Harmony bi tako lahko sedla na kavc ce bi zelela. "Gozljivke je bolje brati v samoti, saj tako lazje razumes vsebino. Bolj te je strah, torej bolj dojemas. Vsaj v mojem primeru je tako. Odvisno od cloveka pac." je zamrmrala. "Amm, nic posebnega ni, govori o nekem dekletu, ki se s fantom preseli v veliko staro vilo, kjer so predtem ziveli Smithovi, druzina, ki so jo mescani umorili na zelo banalen nacin. V hisi torej starsi, itd. itd. kot v vsaki grozljivki." je na kratko povzela zacetek knjige. Ni ji hotela povedati vsega, ce bi se slucajno odlocila, da prebere knjigo. "Precej zanimivo in veliko besednega zaklada." je malce pohvalila knjigo. Nasmehnila se je ob ugotovitvi , da sta si obe zazelili malce tisine. "No mogoce lahko uzivava v samoti skupaj. " se je zasmejala. Stavek je bil popolnoma brez smisla, a to Amy trenutno ni motilo. "Taksno liso sem ze videla. No, nekaj sem brala o njej, ko sem prehitevala z domaco nalogo. Kakorkoli, ce se prav spomnim, bi morala ostati samo dva- pet tednov. Do takrat pa najboljse, da uporabis puder, ali pa hres v ambulatno pa ti bo Madam O. kaj priporocila." je predlagala. Knjigo je pospravila nazaj v torbo in v pricakovanju na Harmony-in odziv svoje sogovornice.

Harmony se je počutila bolj sproščeno, ko je Amy dejala, da ji paše malo družbe. S tem je vsaj vedela, da je ne moti pri branju. "Meni pa je ime Olivia še kar všeč, ni ravno nekaj posebnega, je pa tak zanimiv, če se tako izrazim, amapk priznam, da ti Amy bolj pristoji." Harmony se je ob tem imenu spomnila profesorice iz bunkeljske šole v katero je hodila do desetega leta v mestu, kjer je živela. Ime ji je bilo sicer Olive, vendar je zvenelo podobno, učila je tuji jezik, in vedno je zaudrajala po nekakšnih kemikalijah, zato so učenci mislili, da na skrivaaj hodi v laboratorij, kjer se videva s profesorjem za kemijo, ki pa je takrat učil starejše le razrede.
"Mislim, da si bo zdaj zapomnila, če pa ne, me pa naslednjič prestraši, take ljudi si najbolj zapomnim." Harmony je še kar naprej pogledovala proti knjigi, ni vedela ali jo privlačijo platnice ali pa se ji že meša. Ali nisem nekaj podobnega že nekje videla si je mislila ter nasmejano pogledala nazaj k Amy, ki je ravno razlagala zakaj je dobro brati grozljivke na samem. "Nič čudnega, da sem te prestrašila" zasmejala se je in še dodala "Upam, da se ne boš kdaj preveč prestrašila, ni ravno zdravo." Ko ji je začela na hitro razlagati vsebino jo je Harmony napeto poslušala, zazdelo se ji je, da je za to knjigo že slišala. Čudno platnice se mi zdijo znane, sedaj pa še zgodba , imela je polno glavo misli, močno je razmišljala kam bi lahko knjigo vtaknila. Imela je občutek, da je nekaj takega sanjala pred meseci, vednar raje ni rekla nič. "Zanimivo" je komentirala kratko obnovo "Morda pa jo kdaj preberem" je dodala in si popravila lase na čelu. "Kakšen pa je to predlog" se je zasmejala Harmony, ko je Amy dejala, da lahko uživata v samoti skupaj "Vidim, da imaš veliko domišlije." Ni minilo dolgo, ko si je Harmony oddahnila zaradi lise. "Si res brala o tem, oh zdaj se počutim olajšano. In ja verejetno bom uporabila puder, sicer pa samo, da ne zraste ali pa, da ne povzorči kaj hujšega" Res ji je bila v veliko pomoč, zato je bila zelo zadovoljna, da je v dnevni sobi naletela ravno nanjo.

((Oprosti za tako pozen odgovor, cisto sem pozabila na Dnevno sobo ))

Amy je skomignila. Svojega prvega imsni ni ravno sovrazila, samo zdelo se ji je tako starinsko in cudno. "No, ne vem kje so moji starsi imeli glavo ampak ocitno je Olivia v oceh nekaterih res lepo. Vsekakor pa se strinjam s tabo, Amy mi bolj pase." je pritrdila in se nasmehnila. "Ampak moram priznati, d je tudi Harmony zelo zanimivo ime." je ponudila kompliment.
"Najbolje da se spravis brati to knjigo, potem te bom zlahka prestrasila." se je malce posalila. "Ce ne pa si bom priskrbela nalepko z imenom." je predlagala se vedno bolj za salo kot zares. Opazila je njen pogle, ki je padal na knjigo. Izraz je kmalu prepoznala, saj ga je sama uporabila ze mngokrat pa tudi videla ga e n vsakem tretjem ucenco sole, ko so odkrili nekaj ze poznanega. Mogoce se ji knjiga zdi znana ali kaj podobnega, je razmisljala. Natancneje si je ogledala temnolasko pred sabo in "Si ze slisala za to knjigo?" istrelila se preden je sploh premela kaj govori.
Pokimala je, navdusena, d je nekoga zagrela za knjigo. Harmony-ine besede je ne bi smele presenetiti, saj je od Drznvraancev picakovano da se lotijo vsake mogoce knjige, ki jo najdejo.
"Oh, ja. Knjige obcasno tudi skodijo." se je zasmejala, na njeno pripombo o veliki domisliji. Zabavmo se je bilo pogovarjati z nekom iz istega doma, torej s priblizno isto pametjo.
"I'm happy to help." je idvrnila z nasmeskom. Res je bila vesela d je lahko pomagala. "In ne, ostala naj bi taksna in mislim, da je tvoja ze dosegla svoj najvisji nivo, ivo, tako da bo od tukaj slo samo se na bolje." e pojasnila.

"Hvala" je dejala Harmony, ko ji je Amy ponudila prijazen komplment o njenem imenu. "Nalepka res ne bi bili slaba ideja, za tako trapaste ljudi kot sem jaz" se je pošalila na svoj račun. Harmony se res ni morala spomniti kje bi lahko videla knjigo, še najbolj pa jo je presneteilo vprašanje, ki ga je zastavila Amy. "Kako veš, da sem za knjigo že slišala?" je z zanimanjem vprašala ne da bi pričakovala kakršenkoli odgovor. "No pravzaparv nisem ravno slišala zanjo, zdi pa se mi, da sem nekje videla te platnice, no in ne samo to tudi zgodba se mi zdi tako znana." je nadaljevala ter se zraven še pretegnila od prekomernegasedenja. "Sploh ne vem od kje in zakaj jo poznam, smao znana se mi zdi" je tokrat razmišljala na glas. "Pa je to čarovniška ali bunkeljska?" jo je vprašala, saj se ji je zdelo da bi knjigo lahko poznala iz bunkeljskega sveta.
"To me pa res razveseli , hvala" je poudarila. Amy se ji je zdela zelo prijazna in predvsem razgledana, kar se ni čudila. Ker ni želela več razmišljati o rdečem madežu se je spomnila, da ima njen brat kmalu rojstni dan. Vsako leto mu je poslala manjše čarovniško darilo, kar mu je bilo vedno zelo všeč saj je bil bunkelj in sam ni moral doživeti prave čarovniije in vsega tega. Nekaj časa je razmišljala kaj bi lahko kupila devetnajst letniku, vednar se ni in ni spomnila. To jo je razjedalo že cel teden zato je izkoristila priložnost in Amy vprašala za nasvet. "Imam eno vprašanje..." je začela ter si zavihala rokave, saj ji je bilo od toplote, ki jo je oddajal kamnil v dnevni sobi že kar malo vroče. "kaj bi ti kupila 19-letnemu fantu, ki je bunkelj in tvoj brat za rojstni dan? Res nimam več zamisli, vsako leto mu kupim isto" Razmišljala je da je morda Amy od nekdaj čarovnica in bi morda vedela kaj več o takšnih darilih.

Ura je bila okoli šest zjutraj in Magie se je, kolikor je mogla tiho, sprehodila navzdol po stopnicah dekliške spalnice v drznvraanovsko dnevno sobo. Bila je že povsem pripravljena na naslednji dan pouka - v torbi je imela knjige za čarobne napoje, spreminjanje oblike in starodavne rune, skratka za predmete, ki jih je imela ta dan na urniku še pred odmorom za kosilo. Zgodnja jutranja ura je ni prav nič motila - nasprotno, Magie je rada vstajala zgodaj, saj je bil to skoraj edini čas, ko je bila drzvraanovska dnevna soba povsem prazna in se je Magie lahko v največjem miru posvetila učenju ali vaji urokov. Ko je stopila v dnevno sobo, je torbo odložila na zofo blizu kamina in iz nje potegnila srednje veliko epruveto, polno nenavadne tekočine različnih odtenkov modre barve, ki se je rahlo lesketala. Šlo se za napoj, ki so ga morali do današnjega dne zvariti za domačo nalogo in Magie se je odločila, da ga bo pred zajtrkom še enkrat preizkusila. Zdelo se ji je namreč, da se ji je naravnost odlično posrečil, a tega ni mogla vedeti, dokler ga ni preizkusila na pravih plamenih. Palico je usmerila v kamin, da v njem vzplapolali živahni plameni, nato pa je odvila epruveto in iz nje v ogenj previdno kapnila majhno kapljico. Učinek je bil takojšen: plameni so še enkrat glasno zaprasketali, nato pa so povsem potihnili in se obarvali v modro, natanko takšnih odtenkov, kakršna je bila tekočina v epruveti. Tudi lesketali so se natanko tako in Magie si je na tihem čestitala. Vse ne namreč kazalo, da se ni motila in se ji ne napoj res imenitno posrečil. Preizkusiti je morala le še nekaj. Sklonila se je h kaminu in z roko previdno segla med plamene. Na otip so bili ravno prav topli in so jo prijetno božali po roki, kar je bilo dobro znamenje. Magie je razprla dlani, kot bi hotela zajeti vodo, le da je namesto nje zajela modrikaste plamene. Nato se je umaknila od kamina, pri čemer so v njenih dlaneh še vedno plapolali drobni modri plamenčki, ne da bi jo opekli. Magie se je pri tem veselo zasmejala. Profesor za napoje je namreč dejal, da je najtežje pri tem napoju doseči ravno to, da te plameni ne pečejo in da jih lahko zajameš z golimi rokami. In kot je kazalo, se je Magie to izvrstno posrečilo. "Upam, da bo tole Drznvraanu prislužilo vsaj kakšnih 10 točk," je rekla sama pri sebi, potem pa je rahlo zasukala zapestji, da so se plamenčki začeli ovijati navzgor po njenih golih rokah in je bilo videti, kot bi imela okoli njih ovite lesketajoče se plameneče modre trakce.

((Če se hoče še kdo igrati z ognjem, naj se pridruži. ))