((But of course, m'lady! ))

Ravnateljev odgovor je spremljal z najboljšim poker-faceom kar ga je premogel, saj je bil, kljub temu da je tak odziv pričakoval, vseeno malo razočaran. Ko se je starec poslovil, se je Fenris končno malo sprostil. Natalie je hitela komentirati takoj ko je bil stari izven dometa. Še vedno pozoren na okolico, je Fenris le odvrnil:
"Povedal je mnogo več, kot se ti zdi, morda celo več kot je nameraval, in če je tako, se morda tega niti ne zaveda. Ampak o tem ne moreva govoriti tukaj."
Skoraj istočasno je tudi Nat pripomnila da bi se lahko počila nekam na samo. Fenris je malenkost trznil, saj mu ni bilo čisto jasno ali so tudi njo skrbela nepoklicana ušesa in neprimernost Velike dvorane za razglabljanje o strategiji, ali pa je hotela biti na samem iz katerega drugega razloga. Naj je bilo karkoli, zavedal se je da tega ne bi nikoli izvedel če bi ostal tam, zato ji je sledil. In kot da ni imel že dovolj stvari v mislih, je punca z bližnje mize vzela še sladkorno paličko in se je lotila z zelo pomenljivimi gestami. Posledično se je plavolasec na poti iz dvorane nekajkrat s kolenom udaril ob klop. Šele ko sta prišla v avlo se je spomnil, da je ravnatelj omenil nekaj o pravilih pred vrati.
"Samo nekaj grem preverit. Kar pojdi naprej do doma, pridem takoj za tabo," ji je zaklical, nato pa se obrnil k popolnoma novi leseni vitrinici na steni. Tisti tečaj hitrega branja, katerega sta ga starša prisilila obiskovati čez poletje, se mu je sedaj končno obrestoval. V manj kot minuti si je v spomin vtisnil celotno besedilo, vključno s tisto zadevico na koncu. Ni vedel zakaj, ampak pisava mu je bila znana, čeravno se ni mogel spomniti čigava je bila...
Stekel je proti ječam in Natalie ujel ravno pred vhodom v Spolzgad. Dnevna soba je bila seveda nabito polna, saj so vsi morali deliti svoje sanje o tem kako bodo našli nekaj, kar bi se po moči primerjalo s Prapalico, in postali najmočnejši, najlepši (če se niso že tako imeli za take), in oh-in-sploh najboljši v vsem.
“Greva v mojo sobo ali te bo preveč sram, da bi bil sam z dekletom v splanici?” ga je vprašala Natalie in Fenris se je nasmehnil.
"Sram? Nikoli. Prej me skrbi da bi tvoje cimre ugovarjale, ampak glede na to da najbrž itak že polovica šole, če ne pa vsaj cel Spolzgad, misli da hodiva, ne bo nič preveč presenetljivega če naju kdo najde tam," ji je odvrnil, nato pa se ji zopet pustil voditi, saj ni mogel vedeti katera od mnogih sob v dekliških spalnicah je pripadala Nat in njenim cimram.
Ko sta bila končno na samem, ji je dejal:
"Ne vem če si opazila, ampak se spomniš ko je rekel da so predmeti zavarovani tako, da se jih nihče ne more znebiti? Če kdaj posumiva da je v bližini kateri od njih, lahko najprej poskusiva s priklicnim urokom. Sklepam, da bi bilo preveč preprosto če bi se to dalo, tako da so predmeti, ki se jih ne da priklicati, najino izhodišče. Potem se pa lahko prepričava če je to res eden od njih tako, da ga poskusiva vreči stran..."
Toliko stvari je imel v mislih, da je sam sebe komaj dohajal. Ampak moral je ohranjati neko konsistenčnost tega kar je povedal, zato se je poskušal osredotočati na eno stvar naenkrat.

Nasmehnila se mu je, medtem ko sta se počasi odpravila po hodniku navzdol. “Mojih cimer ne bo. Katherine je pri svojem fantu, Victoria je verjetno v Prepovedanem gozdu ali v kakšnem odmaknjenem kotičku parka, Lizzie in Ginger pa… Ah, že kje. Nima veze, važno, da bo spalnica prazna.” Proti koncu hodnika je Natalie zavila levo in odprla vrata v lepo prostorno sobo. Kot je pričakovala, ostalih deklet ni bilo in povedla ga je do postelje, ki je bila v krogu petih tretja z desne. Svilena rjuha je bila zmečkana in neporavnana, okrog njene postelje pa je ležalo veliko obleke, med drugim tudi čipkaste zelene tangice, ki jih je zlatolaska hitro brcnila v zavetje senc. Vrgla se je na sredo vsega tega nereda, naravnost na vzmetnico, spodvila noge podse in potapkala proctor zraven sebe, češ, naj se ji Ris pridruži. Ta ni izgubljal časa in iz njegovih ust je usul plaz besed. Pozorno je poslušala, kar je imel povedati, vmes pa se igrala s sladkorno palico v njenih ustih. Ko se je končno ustavil, morda tudi samo za to, da bi zajel zrak, je hitro vskočila, preden bi lahko rekel še kaj. “Definitivno dobro razmišljanje… bilo bi daleč prelahko, če bi lahko preprosto rekel Accio čarobni predmet in ga dobil v roko. Tole z metanjem stran pa… ne morem si ravno predstavljati, na kakšen način bi lahko kak urok vplival na kaj takega, vendar je vredno poizkusiti.” Naredila je premor, da je polizala še malo palice, potem pa nadaljevala. “Prejle si se ustavil še pri pravilniku, kajne? Ali si našel kaj pomembnega?” Tudi sama je bila prepričana, da bo med vrsticami skrito sporočilo ali kaj podobnega, vendar je mislila pravila prebrati naslednji dan, ko bi se gužva malce sprostila.

[sorry for the delay ]

"Hja, saj nisem rekel da je bila tole z odmetavanjem najboljša ideja, ampak je pa začetek," je priznal in skomignil z rameni. Po celem telesu je komaj zaznavno drgetal, saj se je na vso silo trudil zatreti nekatere svoje občutke. Kot da že bežen pogled na čipkasto in hudo pomanjkljivo spodnje perilo ne bi povedal veliko, je bila tudi tukaj sladkorna palčka, ki kar ni in ni hotela izginiti, in njena oblika, še bolj pa način na katerega je Nataliejin jeziček polzel in se ovijal okrog nje, sta dajala Fenrisu dokaj nezmotljive signale. Da seveda sploh ne omenimo, da je bila njena spalnica kot po naključju z izjemo njih dveh popolnoma prazna.
"Samo običajno nakladanje o tem kdaj je nekdo lastnik, drugače pa bolj ali manj isto kot je povedal stari. Baje da naj ti predmeti ne bi delovali skupaj, oziroma da imajo nepredvidljive posledice, če imaš več kot 5 naenkrat ti vsi nehajo delati, to je pa tudi bolj ali manj vse," je dejal ko ga je vprašala o tem kaj je prebral. Temu je nato še dodal:
"Oh, in pa na dnu je bilo nekaj pripisano, kot grafit, samo da je bilo v verzih. Zmerjanje Rexa in pa omemba nekega izgubljenega kozarca. To bi lahko bil namig, lahko pa bi bila laž, ki bi jo kdo pripisal zato da bi se njegovi tekmeci ubadali z nekim neobstoječim kozarcem. Samo kdo bi napisal grafit v vitrino, ki se je ne da odkleniti brez ravnateljeve palice?"
Poskusil je premisliti, vendar so njegov pogled ujele Nataliejine oči, in pa sladkorna palčka, s katero se je še vedno poigravala. Hitro se je moral spomniti nečesa, s čimer bi pomislil na nekaj drugega, zato je izstrelil:
"Se slučajno spomniš kaj točno nama je rekel ravnatelj? Občutek imam, da sem zgrešil nek ključen podatek, vendar se ne morem spomniti kaj."

Natalie se je morala hudo zadrževati, da se ji ustnice ne bi ukrivile v nesramen nasmešek. Nikakor ji ni ušlo, da so Fenrisu oči vsake pol minute ušle k sladkorni palici, ki se je v njenih ustih vedno bolj manjšala in lahko si je mislila, kakšne slike proizvajajo njegovi najstniški možgani. Bilo je nadvse zabavno, še posebej, ker Spolzgadovka na to ni niti pomislila, ko si je s sladico postregla, sedaj pa je je postalo jasno, da bi lahko vedela, kaj se bo dogajalo, ko bo lizala svojo najljubšo sladkarijo. Močno je ugriznila, da se je slaščica prelomila, potem pa hitro pogoltnila koščke, da bi ubogemu fantu omogočila vsaj malo koncentracije. »Hm, čudno. Zakaj naj ne bi smel imeti petih ali več predmetov naenkrat? Konec koncev, če si dovolj dober, da jih najdeš toliko, zakaj pa ne?« Potem pa je svetlolasec dodal še nekaj besed in Nat se je zamislila. »Grafit v verzih, ki ozmerja Rexa, medtem ko je on praktično edini, ki bi ga lahko napisal? Še bolj čudno...« Bilo je vsekakor nadvse nenavadno, še posebej, ker bi ravnatelj pripis pač gotovo videl, če bi bil dodan še preden je pravilnik vtaknil v vitrino. Ni bilo druge možnosti, kot da ga je zapisal sam starec. Fenris ji je namenil še eno vprašanje, ki jo je poneslo iz njenega razmišljanja. »Kaj točno je rekel? Uff, no, da pomislim... če bi vama to povedal, bi bilo nepošteno od mene, saj bi imela veliko prednost, drugi pa nobene ... ne bodo romali v koš, in tudi če bi, so začarani ... ga ni čarovnika, ki bi ga zmogel vreči stran. Mislim, da je bilo nekaj takega, pa še uspešno iskanje nama je zaželel. Mislim, da sva, no si,« se je zarežala, » iz tega kar je povedal, že izvlekla, kar se je dalo.«

Prav tako kot mu je vizualizacija njenega igranja s sladkorno palčko vzbujala nadvse "zanimive" pomisleke, je kratek in hiter ugriz imel ravno tak, če ne močnejši, obraten učinek. Verjetno ga ni bilo korenjaka moškega spola, ki ob tej podobi ne bi začutil psihične bolečine v nekem določenem delu telesa.
A če ne drugega, je to Fenrisu zelo dobro pomagalo, da se je skoncentriral na temo debate. Strinjal se je z njo da je pravilo o tem da ne smeš imeti več kot petih predmetov hkrati omejujoč, vendar je lahko razumel kako je do njega prišlo. Če so bili ti predmeti res tako močni, potem je bilo čisto mogoče da so se njihovi začari tepli med seboj, ali pa se celo izničevali. Če pa ne, pa bi nekoga ki bi imel toliko čarobnih predmetov stari ravnatelj ali pa ministrstvo imelo za preveliko nevarnost.
"Ja, tudi meni se zdi še najbolj verjetno da je tisto sam napisal," ji je pritrdil. "Če bi to napisal kdo drug, grem stavit da bi Rex to zbrisal, verjetno pa misli da nismo dovolj pametni da tega ne bi ugotovili, in da bomo vsi sklepali da tega ni napisal sam le zato, ker je tarča zmerjavke."
Nato je utihnil in pozorno poslušal ko je Nat ponovila ravnateljeve besede. In ko je besede še enkrat slišal v melodičnih kadencah njenega glasu, se mu je razodelo bistvo, ki ga je prej spregledal. Še zdaj mu ni bilo jasno, kako je lahko to spregledal! In to prav on, pa tako očitno je bilo, še posebej zanj!
"Ne, ne!" je vzkliknil in se počil po čelu. "Vse kar je povedal je bila uganka! In to v rimah! Poslušaj:"
Na kratko se je odkašljal in zrecitiral, tokrat natančno tako kot je povedal ravnatelj, vendar s poudarkom na ritmu in pavzami na koncu verzov:

Dolga leta rimanja imen urokov so mu omogočila da je razvil izjemen občutek za pomnenje rim in rimo samo.
"Vidiš? Ni se zmotil, namenoma je rekel "rimali" namesto "romali"! S tem naju je opozoril na to, pa tega nisva videla ker sva imela naravnost pred nosom! Presneto, kako tega nisem videl že prej?"
Stavil bi lahko bil, da je bila to ravnateljeva šala na njegov račun. Ko se je njegovo eurekastično razpoloženje malce umirilo, je končno nasmejan naravnost povedal odgovor:
"Eden od predmetov se skriva v pesmi!"

Njena taktika grizenja je očitno delovala, saj je bil Fenris naenkrat precej bolj zbran in tudi pogled mu ni več uhajal proti njenim ustnicam, za kar si je morala Nat kar čestitati.
Potem, ko sta se oba strinjala s tem, da je sporočilce skoraj sigurno napisal ravnatelj sam, je svetlolasec v njenih ponovljenih besedah starega Rexa našel nov pomen. Bil je prav komičen, ko se je lopnil po čelu in ji v najhitrejšem možnem času poizkusil izblebetati, kar se mu je posvetilo. Pripravil se je, potem pa še enkrat natančno ponovil besede, vendar je govoril melodično in s poudarki, tako, da se je vse skupaj slišalo kot pesem.
Natali je bila vsekakor presenečena, saj tega ni pričakovala, predvsem pa ni vedela, kako bi si z novo ugotovitvijo lahko pomagala. "Misliš, da je namigoval na te kratke rime pod pravilnikom? Mislim, imelo bi nekaj smisla, se mi zdi..." Z vzdihom se je vrgla nazaj in pristala z glavo na blazini, potem pa se zamišljeno zazrla v strop. "Če se namig res skriva v pesmi, in to ni ta njegova načečkanka, potem imava nešteto možnosti. In, konec koncev, kako se predmet sploh lahko 'skriva' v pesmi? Jo moraš začarati, da ga dobiš? Ali pa je samo nov namig?" Počutila se je zmedeno in ni vedela, kako bi nadaljevala, zato je raje utihnila in čakala, da ji bo Fenris odgovoril. Kot vedno pa, ko je bila še posebej na trnih, je začutila izjemno močno potrebo po grizenju. Stegnila se je do enega od predalov na svoji nočni omarici in ven potegnila dokaj majhno marmorno kroglico ter si jo vtaknila v usta.

[yaay, prenašamo moje odvisnosti na Nat! nisem šur, ampak sej se reče jawbreakerju v slovenščini marmorna kroglica? ]

"Ne," je odvrnil kratko na obe njeni teoriji. "Dvomim da bi s tem nakazoval na tisti grafit, ker običajno ne daš namiga v verzih na drug namig v verzih, kadar je drugi polovico krajši. Prav tako piše da je predmetov 30, tako da dvomim da bi namigoval na istega."
Pomislil je, kako bi ji to razložil, saj se je njemu že posvetilo kaj bi to lahko bilo, medtem ko mu ona pač ni mogla brati misli in je po njeni reakciji sklepal, da ni prišla do enakih zaključkov. Ali pa je bila le njegova ideja premalo gotova? Za razliko od nje, je bil sam mnogo preveč razburjen ob odkritju da bi lahko mislil na karkoli drugega, vključno s sladkarijami. Izza druge strani vrat je zaslišal korake in pogovor, ki so ga vrata in stena udušile na nizko jakost, čeravno je bilo sicer verjetno dokaj glasno. Fenris se je nagnil čisto blizu k Nat in ji na uho zašepetal:
"In če imam prav, ni samo namig. Pomisli! Se spomniš nekega točno določenega zidu, na katerega je vgravirana šolska pesem, tista ki jo vsako leto pojemo po razvrstitvi prvošolčkov? Mislim, da se dobesedno skriva v pesmi." Malo se je odmaknil, ravno še pravi čas, da je lahko videl kako so se njene zenice razširile s spoznanjem.
"Točno tako," je dejal s samozadovoljnim nasmeškom. "Ti in jaz, avla pred veliko dvorano, zdaj takoj." To rekoč je vstal, jo skorajda nasilno zgrabil za zapestje, in jo dvignil kvišku.
"Hitro, preden se začne policijska ura, ali pa še huje, naju kdo prehiti," ji je šepnil, nato pa pomignil proti vratom. Komaj je lahko brzdal svoje navdušenje nad tem, da bi našel prvi predmet, in to le nekaj ur potem ko je zvedel zanje. Potreboval je pošteno mero samokontrole, da ni zdirjal skozi vrata, vendar se je uspel prepričati da bi s tem pritegnil pozornost, in bi lahko s tem ogrozil skrivnost nahajališča tega predmeta. Bolje je bilo, če se je malo obrzdal in se s tem izognil dvoboju ali zasedi, navsezadnje pa tudi temu, da bi čez dan ali dva cela šola vedela da je našel enega od predmetov in bi bil naslednjih nekaj mesecev spati s palico v roki.

((Avla? ))

((Po tem, ko sta Fenris in Natalie prišla iz ambulante))

Po kratki "make-out" seansi je bolničarka vljudno a nič kaj počasi mladi par spodila iz ambulante, češ da se mora posvetiti še drugim pacientom in da je njuno početje moteče. Če je mislila moteče zanjo ali za paciente ni povedala. Seveda to ni bil razlog za zaključitev tovrstnega početja in edina stvar, ki se je spremenila je bila lokacija. Kljub vsej ljubezni, ki sta si jo imela izraziti, jima je vendarle sčasoma uspelo priti nazaj do svojega doma. Spotoma sta tokrat srečala le nekaj zadnjih zamudnikov za na zajtrk, tem pa se je dovolj mudilo, da se niso ustavljali. Na hodnikih ki so vodili v ječe sta skozi okna lahko videla močne sončne žarke, ki jih tudi vitraži niso mogli zastreti; prej nasprotno, podobe so zaživele s svetlobo na prav čudovit način.
Naposled sta prispela do prazne dnevne sobe, ki je bila ob tej uri in vremenu praktično zapuščena.
"Torej, kaj si imela v mislih?" jo je vprašal ko sta prispela. Sam pri sebi pa je razmišljal, kaj točno je mislila s tistim, da je ta dan bolj "vroč" kot ponavadi...

((čisto na kratko, tako da me lahko presenetiš s tem kaj ima Natalie v načrtu. ))

Ko sta se vračala v Spolzgad, je med potjo svetlolaska brez prestanka opazovala starinske hodnike, ki so jih razsvetljevali obarvani sončni žarki, te pa so v notranjost gradu padali skozi velike vitraže. Bilo je čudovito in čudila se je, kako je lahko pol meseca preživela brez tega, še posebej, ko sta prišla v dnevno sobo in je zagledala stare dobre fotelje in mehke preproge. Tam sta se tudi ustavila in Natalie je svetlolascu pritisnila poljubček na lice, pohitela proti dekliškim spalnicam, hkrati pa mu v igrivem tonu rekla tudi, da bo takoj nazaj.
Njena soba je bila ob prihodu zapuščena. Cimre so bile očitno že vse na zajtrku ali pa zunaj, saj je bila prepričana, da nihče ne bi hotel zapravljati takega lepega dneva. Napotila se je proti svoji omari in jo na stežaj odprla, med potjo pa si je že odpenjala srajco, ki ji je zdrsnila z ramen. Medtem, ko si je ogledovala vsebino, se je znebila tudi hlač in kmalu je našla točno to, kar je iskala.

Ko je stopila v dnevno sobo, ji je Fenris kazal hrbet in glasno si je očistila grlo, da se je obrnil in obstal. Oblečena je bila v natrgane izprane jeans vroče hlačke, ki so bile komaj kaj daljše od kakšnih boksarskih spodnjic in so zelo dobro razkazovale njene dolge, vitke noge. Zgornji del, kakorkoli, je ovila v pleten top kremne barve, ki ji je segal le do spodnjega dela prsnega koša. Njen plosk trebušček je bil na ogled vsem, čeprav se je tako napravila predvsem za Fenrisa, ob njenem popku pa je kraljeval velik srebrn netopir. Med zimskimi počitnicami se je dodala še ta en piercing in njen preljubi svetlolasec zanj pač nikakor ni mogel vedeti, za tistega drugega malce višje pa še manj, vendar vse ob pravem času.
Veselo se je sprehodila do njega v preprostih pletenih natikačih, prepletla prste z njegovimi in ga potegnila proti izhodu. "Pridi, greva na sonce!"

[evo, jutranji post pa nej Fenris uživa, ane! ;D]