Veliko jezero

Število prispevkov : 201

Poznano tudi kot Črno jezero, se Veliko jezero razprostira nedaleč stran od gradu in čez velik del grajskega posestva. Njegovi bregovi so spomladi in v začetku poletja priljubljen kraj za oddih marsikateri skupini učencev.

Število prispevkov : 8

(( for Atreyu))

Večina ljudi bi tisti sončni četrtek, na katerega se je Hades končno odločila zapustiti puste grajske zidove, označila za zelo lep in duši prijazen dan. Hades po drugi strani pa bi ga označila kot groznega, zaspanega in predvsem dolgočasnega. Nikoli se ni ravno najbolj navduševala nad soncem, kar je večinoma pojasnila z besedami: sonce prinaša veliko več nadleg kot koristi. Če mi ne verjamete na besedo in bi radi dokaz, se mu poleti za kakšno uro nastavite, ali pa poskušajte voziti avtomobil brez sončnih očal. Seveda pa ni prav velikokrat prišlo do priložnosti v katerih bi Hades lahko kaj pojasnjevala. Po duši je bila samotarka, kar je seveda pomenilo da v družbi ljudi ni nikoli zares uživala in se ji je raje izogibala. Je pa uživala v družbi knjig, navsezadnje le-te iz sebe niso spuščale neumnih pripomb (kar je bilo va navadi večini spolzgadovcev) in prav tako niso bile nikoli nevoščljive, pohlepne ali samovšečne. Bile so samo knjige: neusahljivi vir znanja, ki ga je Hades cenila veliko bolj kot vse ostalo, kar ji je življenje ponujalo.

Tistega sončnega četrtka, ko se je Hades končno odločila zapustiti puste grajske zidove, se je najprej namenila proti prepovedanemu gozdu. Lahko se je pohvalila s tem, da ga je v vseh letih svojega šolanja obiskala že najmanj petdesetkrat in da se ji nikoli do sedaj ni zgodilo še nič resnejšega. Najhujša poškodba, ki jo je staknila je bil namreč samo preprost zvin gležnja, ki ga je bolničarka pri priči zacelila. Povsem dobra je bila torej že po petnajstih minutah, po tridesetih pa se je vrnila nazaj v gozd. Tistega sončnega četrtka pa na njeno žalost ni prišla niti blizu. Takoj ko je izstopila iz šole je pred temno gručo stoletnih dreves zagledala pravi pravcati zbor profesorjev, ki so na ves glas o nečem razpravljali. Ker ni bilo videti, da bi nameravali kaj kmalu oditi, se je Hades tako napotila proti jezeru. Sicer bi lahko šla tudi v park, vendar to najbrž ne bi bila preveč dobra ideja. V tem delu dneva je bil namreč popolnoma zabasan in nekdo ki na splošno ni prenašal družbe se v njem ne bi počutil ravno pretirano sproščeno. Hades se je torej raje sprehajala po vlažnem obrobju jezera in opazovala motno temno vodo, ki je bila kljub soncu videti nekoliko srhljivo.

Ravno se je nameravala vrniti, ko ji je nenadoma zdrsnilo in ni manjkalo prav veliko pa bi padla v jezero. Trenutek olajšanja pa na žalost ni trajal prav dolgo, ugotovila je namreč da ji je pri zdrsu iz žepa padla palica in da je že začela toniti proti skrivnostnemu jezerskemu dnu. "Prekleto." je zaklela in z nogo besno udarila v tla. Kako sem morala biti tako štorasta? Nekajkrat je globoko vzdihnila, da bi se pomirila, nato pa se je poskušala domisliti rešitve za nastalo situacijo. Po petih minutah ji je uspelo priti do dveh načinov, na katera bi palico lahko iztavhala. 1. Lahko bi stekla nazaj v šolo ter našla nekoga, ki bi izvedel kletev za priklic in 2. Palico bi lahko izvlekla na bunkeljski način: torej tako da bi se potopila v jezero. Noben izmed teh načinov ji ni ravno dišal, vendar če je že morala izbirati, je imela raje drugo možnost. Že se je začela psihično pripravljati na skok v jezero, ko je za seboj nenadoma zaslišala korake...

Število prispevkov : 329

Atreyu je bil že nekaj časa naravnost lačen dobrega vremena. Ko so se začele topiti še zadnje snežne zaplate, je končno lahko svobodno zadihal in se prepustil pomladnim občutkom. Sonce je mehko sijalo na šolo in njeno okolico in Trey je skupaj s skupino sošolcev stopil iz gradu, da bi se naužili svežega zraka. Bilo je celo dovolj toplo, da je v šoli pustil plašč in nekoliko zavihal rokave na srajci. Tudi kravata mu je razrahljano visela okoli vratu. Njegova družba se je nekaj časa brezskrbno pogovarjala, potem pa so začeli nekateri bolj pogumni sezuvati čevlje in broditi po hladni jezerski vodi. Atreyu, ki ni videl razloga, da bi tvegal svoje zdravje, se je takrat poslovil od skupine in se odpravil na obhod jezera. Ko je bil že precej daleč od svojih prijateljev in je njihovo razburjeno vpitje začelo pojenjati, je zagledal dekle, ki ji je zdrsnilo na vlažnem jezerskem bregu. Trznil je, pripravljen na to, da steče k njej, če bo padla v jezero, a uspela je ujeti ravnotežje. Odleglo mu je in mirno je nadaljeval s koraki, ko je opazil, da je nekam panično zrla v vodno gladino, potem pa se je približala robu brega in na njenem obrazu je zagledal odločnost, ki je lahko pomenila le eno. Nameravala je skočiti. Je bila zmešana? Voda je bila še vedno ledeno mrzla in tudi če ji je kaj padlo v vodo, bi lahko to preprosto priklicala nazaj k sebi s palico. Razen če... zdaj je vedel, zakaj je bila pripravljena skočiti. V jezeru je gotovo ležala njena palica. Pospešil je korak in preden bi lahko skočila, je zavihtel svojo lastno palico in iz vode je brez nadaljnjega priletela njena palica, Atreyu pa jo je v zraku ujel, ter jo ponudil njeni lastnici.

Število prispevkov : 11

Dan je bil več kot prelep za sprehod in Alyna je že med učno uro urokov sklenila, da bo po koncu smuknila iz gradu in se naužila svežega zraka. Saj je tudi šola bila izjemna in vse, ampak gužva na hodnikih jo je živcirala in v velikanskih prostorih jo je pogosto tudi zeblo. Misel na začetek pomladi jo je razvedril in tako je s torbico prikorakala na zunanje dvorišče. Ni pa bila edina, ki jo je privabilo prelepo vreme. Na dvorišču se je zgrinjalo kar nekaj učencev in profesorjev, še več pa jih je bilo v smeri parka. Presneto, človek ne more imeti malo miru. Dvorišče in park sta tako odpladla, saj ji ni bilo do ponovnega smehljanja in kramljanja o najlepšem fantu na šoli, pač pa je zavila v smeri jezera, ki se je mikavno lesketalo na dnu doline. Tudi na tej poti je tu in tam srečala kakšnega učenca, a gužva je bila na srečo nepopisno manjša od tiste v parku. Težka torba ji je precej pritiskala na ramo in sama nad seboj se je jezila, da je ni pustila znotraj gradu. Večkrat si jo je popravila in enkrat bi skoraj izgubila ravnotežje, saj se je teren sunkvito spustil. Čeprav jezerski breg ni bil prazen, pa je večina učencev brodila po vodi in to je pomenilo, da bodo Alyno za nekaj trenutkov pustili pri miru. Ker se ji ni dalo predaleč hoditi, se je na najbližji možni točki ustavila in sedla v mehko travo, ki je preraščala breg jezera. Glavo je nagnila nekoliko nazaj in zaprtih oči pustila, da so ji sončni žarki pobožali kožo. Kakšen božanski občutek... Še naprej bi se sončila, ko ne bi v bližini zaslišala pljuska in radovedno odprla oči. Nekaj metrov naprej je ob samem robu jezera ležala neka punca in se besno ozirala naokrog. Kmalu se je dvignila in Alyni je postalo jasno, zakaj je tako razburjena. Tisti pljusk je očitno bil palica, ki ji je med padcem čofnila v vodo. Začutila je, kako jo je zaščemelo in če bi bila sama, bi se tudi zasmejala, a v okolici je bilo vse preveč ljudi. Že je mislila odigrati vlogo rešiteljice, ko jo je prehitel nek fant in z urokom punci vrnil palico. To bo še zanimivo je pomislila ob pogledu na grba njunih hiš in se jima počasi približala. "Kakšen grd padec, je s tabo vse vredu?" Njen obraz je izražal pristno zaskrbljenost, ko je vrstnici ponudila čisti robec, če bi si želela obrisati blatne roke.

Število prispevkov : 17

Jeza iz spalnice se je pri Abigail sicer ohladila, a ne veliko. Ko je prišla mimo, je videla Gryfondomovca, Spolzgadovko in dekle iz Pihpuffa. Zavila je z očmi, ko je videla Gryfondomovca in Pihpuffovko, nato pa odšla čisto k jezeru in sedla na travo. Na srečo je imela zraven knjigo o spreminjanju oblike, ki ji jo je podarila mama, zato se je odpravila brat. Vsaj nekako se je umirila pri poglavju o magih. Tudi sama si je želela postati mag in morda ji bo nekoč to uspelo. A vseeno je bila jezna in na plano je privlekla palico, da bi si z njo odčarala znak Pihpuffa iz plašča in da bi rumeno črna kravata izginila, a tega raje ni naredila. Pač spada v Pihpuff. Se bo že umirila. Knjigo je pospravila in se zagledala v veliko sipo velikanko, ki je lenobno plavala po jezeru. Jeza se je manjšala in nazadnje je bila Abigail prav vesela. Odšla je nazaj v grad.

Število prispevkov : 218

Nathaniel se je iz velike, ter prostone avle, odpravil iz hladnega okolja Bradavičarke. Stopil je na z soncem obsijano travo, ki je obdajala skoraj celotno okolico Bradavičarke. Z knjigo pod pazduho in palico za pasom, se je leno odpravil po potki, ki je bila zaraščena z tisoč različnimi rožami, proti velikemu jezeru, ki je počivalo nekaj metrov stran od gradu. Počasi je hodil proti velikemu drevesu, ki je stalo ob jezeru. Tu in tam je opazil kakšno skupino učencev, ki so svoj proti čas preživljali zunaj grajskih sten, sam pa se je zleknil pod veliko košato drevo. Vreme je bilo prečudovito za lenarjenje na soncu, zato je izpod pazduhe potegnil veliko knjigo, ki si jo je zadnjič sposodil v knjiižnici. Kot vsaka do sedaj, je tudi ta imela strokovno temo, saj je govorila o zgodovini njihove šole, od samega začetka, do sedaj. Počasi jo je odprl na strani, na kateri je predtem nehal z branjem. Bral je vrstico za vrstico in njegove veke so postajale vedno bolj trudne. Želel je nadaljevati z branjem, vendar ga je premagal spanec. Knjiga ki jo je prej trdno držal v rokah mu je sedaj padla iz naročja, sam pa je zaspal pod milim nebom, naslonjen ob mogočno drevo.

[Evelyn Cool

]

Število prispevkov : 62

Bil je tako sončen dan, da bi ga bilo škoda preživeti za stenami gradu. Evelyn je nekaj časa še vztrajala pri nalogi, potem pa je odvrgla pero in vstala ter stopila do okna. Zunaj je bil čudovit dan in odpravila se je do spalnice, kjer je vzela jopo in si jo ogrnila čez svojo obleko, ki ji je segala do sredine stegen in zaradi katere je bila videti skoraj punčkasto, čeprav ji je bilo bolj kot ne vseeno – obleka ji je bila pač všeč. Sama pri sebi se je nasmehnila in se odpravila ven. Napotila se je proti jezeru in s pogledom lenobno spremljala okolico, dokler niso njene oči pristale na knjigi nedaleč stran. Tam je bil tudi lastnik knjige, ki si je očitno privoščil počitek. Stopila je bližje in pobrala knjigo, jo z dlanjo pogladila po platnici in prekrižala svoji nogi, medtem ko se je usedla. Za nekaj časa se je popolnoma zatopila v branje knjige, ker je sklepala, da lastnik tako ali tako ne bo imel kaj proti. Potem pa jo je iz zbranega početja predramil glasen pljusk, saj se je skupina učencev odločila, da bodo v jezero vrgli enega izmed njih. In ker je sklepala, da je hrup prebudil tudi svetlolasca, se je obrnila proti njemu. »Živijo,« je previdno rekla. Če ni bil buden prej, je bil zdaj ko ga je Evelyn ogovorila, zagotovo. »Upam da nimaš kaj proti, ampak sposodila sem si tvojo knjigo,« je pojasnila in se opravičujoče nasmehnila. »Sicer pa si izgledal nekoliko zaposlen,« je še dodala in se namuznila. Včasih je najbrž znala biti precej nenavadna.

Število prispevkov : 218

Nathaniel je bil že kar nekaj minut zatopljen v svoj spanec. Sanjal o je prečudoviti punci, z svetlimi lasmi, ki mu je nekaj igrivno pripovedovala, vendar je ni razumel, kot da bi govorila v drugem jeziku. Vstala se je in Nathaniel ji je žel slediti, vendar ni mogel. Pomignila mu je z roko, vendar se še vedno ni mogel premakniti. Kar naenkrat se je znašel pod vodo in v naslednjem trenutku se je sunkovito prebudil. Odpl je svoje oči in se razgledal po okolici, ki ga je obdajala. Še vedno je sedel pod velikim drevesom, vendar je sedaj zraven njega sedela rjavolasa punca, ki je v njega strmela z svojimi zeleno-rjavimi očmi. V rokah je držala knjigo, ki jo je preden je zaspal, z užitkom bral. Pozdravila ga je in se mu opravičila ker je vzela njegovo knjigo in jo brala, medtem ko je on sanjal precej nenavadne sanje. "Živjo," ji je samo rekel in si pomel njegove kričečo modre oči. Še vedno je bil napol v snu, zato še njegovi možgani niso delovali najbolje. Razgledal se je naokoli in opazil da so se nekateri učeni sedaj kopali v velikem jezeru, med tem ko so se prej samo veselo podili naokoli, po velikem travniku ki je obdajal Bradavičarko. Obrnil se je nazaj proti punci in si jo ogledal. Njene višine trenutno ni moral presoditi, saj se je sproščeno usedla zraven njega. Krasili so jo ravni rjavi lasje, njene oči pa so bile obarvano rjave, z odtenkom zelene. Oblečena je bila v preprosto oblekico, ki je na čase delovala malce dekliško, na vrhu pa je imela ogrnjeno jopo. Ko si jo je nehal ogledovati, jo je pogledal in ji podal svojo roko. "Nathaniel," je samo rekel in se ji nasmehnil.

Število prispevkov : 62

»Nathaniel? Me veseli,« se je nasmehnila, potem pa je prijela ponujeno dlan in jo rahlo stresla, kot je bilo to v navadi. »Moje ime je Evelyn,« se je še sama predstavila in si še sama vzela pravico do tega, da si ga je ogledala. Imel je presenetljivo svetle lase in oči tistega posebnega odtenka, ki se je človeku takoj vtisnil v spomin – kombinacija obojega pa ga je naredila za nekaj posebnega. Nenadoma je prišla še do enega sklepa, zaradi katerega so se njene ustnice raztegnile v polovičen nasmešek. »Mar nisva imela v tretjem letniku skupaj Urokov ali nečesa podobnega?« je spregovorila in se rahlo namrščila med premišljevanjem, potem pa skomignila z rameni. »Se mi zdi. Nisem prepričana, ampak zdiš se mi znan,« je pojasnila in se potem spomnila na knjigo, ki je še vedno počivala v njenem naročju, odprta na strani, kjer je ob precej grobi prekinitvi nehala brati. Zaprla jo je in jo iz naročja prestavila bližje njemu, saj je navsezadnje on bil tisti, ki kateremu je knjiga pripadala. »Bereš takšne stvari večkrat ali si bil v to prisiljen?« si ni mogla pomagati, ne da bi se pozanimala. Sama je imela rada takšne in drugačne knjige, vsekakor pa se je dobro zavedala, da veliko ljudi – sploh ljudi njene starosti – ni imelo podobnih občutkov do knjig in preprosto morala je vedeti.

Število prispevkov : 218

Nathaniel ji je veselo stisnil roko in se znova nasmejal. "Me veseli," ji je rekel in spustil roko ob telo. Iz pasa je potegnil palico in jo začel spretno vrteti med prsti, kar je bila njegova navada in je to počel vedno kadar je lahko. Nekaj časa sta bila oba molčala in Nathaniel je domneval, da si ga skritoma ogleduje. Spet se je razgledal naokoli in opazil, da iz gradu prihaja vedno več učencev, ki so svoj prosti čas hoteli preživeti zunaj grajskih zidov. Ravno ko se je obrnil nazaj k Evelyn, je ta spregovorila. »Mar nisva imela v tretjem letniku skupaj Urokov ali nečesa podobnega?« mu je rekla in se zatopila v svoje misli. "Hm..." je rekel in se tudi sam zamislil. Spomnil se je na tretji letnik in ure urokov, ki so potekale v tretjem nadstropju. Spomin ga tudi tokrat ni izdal, zato se je spomnil rjavolase punce, ki je med vsako uro urokov sedela pri oknu. "Tudi jaz se te spomnim, če se ne motim," ji je rekel. "Mislim da sva res skupaj imela uroke v tretjem letniku," je še pripomnil, potem pa nehal z vrtenjem palice, zato jo je znova pospravil za pas. Evelyn je zaprla knjigo, ki si jo je pred tem sposodila in jo odložila iz rok v njegovo bližino. Pustil jo je ležati na travi, kjer jo je pustila Evelyn. Znova je spregovorila, vendar tokrat ne o tem od kod ga je poznala, vendar o knjigah. Vprašala ga je, če knjige rad bere, ali je v to le prisiljen. "Prisiljen?" se je začudil. "Ljubim knjige," ji je rekel ter se nasmejal na ves glas. "Najraje imam knjige, iz katerih se lahko naučim kaj novega in izvem kakšne koristne informacije," je še pripomnil. Že od malega je rad prebiral raznovrstne knjige, saj so doma imeli veliko knjižnico, v kateri je zelo rad prebijal svoj prosti čas. Vedel je, da mnogi ljudi sploh ne marajo knjig in takšni ljudje, so se mu smilili, saj po njegovo, lahko knjige ljudi naučijo marsikaj novega. "Ali tudi ti rada bereš, ali pa si ena izmed mnogih ljudi, ki še po knjigi sploh ni posegla?" jo je vprašal, potem pa z zanimanjem počakal ne njen odziv.

Število prispevkov : 62

»Se mi je zdelo,« je zadovoljno pokimala, ko je potrdil to, da sta imela skupaj Uroke. Če je logično sklepala, je bil isto star kot ona – čeprav to niti ni bilo bistvenega pomena, ampak kljub temu se je morala nasmehniti ob podrobnostim, ki jim je posvečala pozornost. Včasih je to počela veliko preveč pogosto, kot bi bilo za njo dobro. Opazovala ga je, ko je med prsti vrtel palico med prsti in se sama pri sebi nasmehnila. To je bila navada, ki jo je večkrat opazila pri kom, čeprav sama tega ni nikoli počela. Njena palica je bila večino časa varno spravljena, razen seveda takrat, ko jo je potrebovala. Iz misli jo je predramil njegov glas in morala se je zasmejati ob njegovem naznanilu. Poslušala ga je z velikim zanimanjem – ni vedela, kaj točno je bilo na tem, ampak ljudje, ki so imeli radi knjige, so ji avtomatsko bili nekoliko ljubši kot drugi, čeprav teh razlik vsaj večino časa ni skušala delati ali biti pri tem preveč očitna. Navsezadnje so imeli različni ljudje radi različne stvari, kajne? Saj ni nikogar sodila po tem. Kakorkoli je že bilo – bilo je zapleteno. »No pa poglejva. Med sprehodom sem opazila tole knjigo na tleh, jo pobrala in začela brati, ne da bi se pri tem ozirala na dejstvo, da njen lastnik spi nekaj korakov stran. Kaj misliš?« je s širokim nasmeškom na obrazu naštela dejstva, potem pa potisnila svoje lase za uho in prikimala. »O ja, rada imam knjige. Všeč so mi, čeprav nekako ne maram pocukranih ljubezenskih zgodb in podobnih zadev,« je priznala in skomignila z rameni. »Včasih je tako nadležno, ko naletiš na nekoga z zares dobro knjigo, ki jo bere s prezirom, ker je v to pač prisiljen,« se je rahlo namrščila, izraz na njenem obrazu pa se je že v naslednjem trenutku zjasnil.

Število prispevkov : 218

Nathaniel je pozorno poslušal kako Eveyln navdušeno pripoveduje o knjigah, ki so ji všeč in katere ji niso tako pri srcu kot druge. Kot tudi ona, tudi Nathaniel ni preveč maral ljubezenskih zgodb, ki se po večini niso preveč razlikovale od bunkeljskih pocukranih zgodb. Vse so bile vesele in so se končale na 'in živela sta srečno do konca svojih dni,' kot v kakšni pravljici za otroke. Raje je imel kakšne knjige, ki so ga nasmejale do solz, ali pa pustolovse, ki so te popeljale v največje pustolovščine ki si jih lahko predstavljaš. Na njegovo vprašanje, če rada bere knjige, je odgovorila z precej sarkastičnim odgovorom. Kako nisem pomislil na to, da ima rada knjige, če pa je predtem brala njegovo knjigo, Zgodovina Bradavičarke, si je mislil in kar ni moral verjeti, kako neumno vprašanje ji je postavil. Ko je končala z govorjenjem, se ji je samo nasmejal, saj je bilo njeno razmišljanje precej odraslo za njena leta, kar pri učencih petega letnika, saj je domneval da sta istih let, še ni opazil. Kar nekaj časa sta debatirala in sonce na nebu, je počasi polzelo po nebeško modrem nebu. Velika večina unčencev je že zapustila okolico šole in skupaj so se odpravili v zavetje grajskih sten. Tu in tam se je še našel kak fant ali punca, ki so se še sprehajali naokoli, ali pa so samo ležali v travi in se po svoje dolgočasili. Nathaniel se je znova osredotičil na punco, ki je sedal pred njim in razmišljal je, kaj ji naj reče ali vpraša. "Kateri je tvoj najljubši predmet tukaj na Bradavičarki," ji je rekel in kasneje obžaloval izrečeno, saj je z tem vprašanjem zgledal kot največji piflar daleč naokoli. Sam se je tudi velikokrat vprašal, zakaj ga klobuk enostavno ni vtaknil v Drznvraan, saj je po njegovo bil veliko prepameten za Pihpuff. Njegove naloge in ocene so bile vedno brezhibne, med urami pa je njegova roka vedno molela v zrak. Prenehal je misliti nepomembnih stvari, ter počakal da mu Evelyn odgovori.

Število prispevkov : 62

Število prispevkov : 289 Age : 26

Za Natalie je bil naporen dan in najboljši način, da se sprosti je bil to, dag re na zrak. Po dolgem in osvežujočem sprehodu skozi park se je utaborila blizu Velikega jezera. Prostor si je našla pod staro vrbo, ki je rasla nenavadno blizu obale ter legal na vlažno travo. Kazal se je že prvi večerni hlad, vendar se je lotila branja knjige, ne da bi se zmenila za to. Pred kratkim je v knjižnici izbrskala bukvo s preprostim naslovom Hipogrif, ki pa se je izkazala za izjemno zanimivo domišljisko zgodbo in je Spolzgadovko povsem prevzela. Po kakšne pol ure branja pa je knjigo odložila in raje uživala v razgledu. Zahajajoče sonce je nebo obarvalo v oranžne in rožnate odtenke, hladni veter, ki je vel od jezera pa je mršil njene dolge zlate kodre, da so plapolali. Cel park in vodna gladina sta bila zalita z zlato svetlobo in Nat se ni mogla spomniti, kdaj je nazadnje videla kaj tako lepega. Potem, ko se je naužila pogleda, se je vrnila h knjigi in kmalu jo je spet potegnilo v zgodbo, ki je okoli nje ovila dolge prste in jo skoraj potegnila vase. Bilo pa je preveč vetrovno in kmalu je spet obupala, saj so lasje neprestano zahajali med strain in tako se je raje prepustila še zadnjim sončnim žarkom.

[Quincey? (:]

Število prispevkov : 218

Nathanielu so znova misli odšle daleč od njunega pogovora, vendar se je čez nekaj časa vrnil v realnost in k besedam, ki jih je izgovarjala punca, ki je sedela proti njemu. Pogosto se je sredi kakšnega pogovora začel dolgočasiti in si v glavi mislil precej nenavadne stvari, ki si jih mnogi ljudi ne bi mogli niti predstavljati. Ponavadi je bil bolj odmaknjen človek in zato tudi veliko ljudi ni maral. Vendar je rad sklepal nova prijateljstva, kot sedaj z punco Evelyn, za katero se prej sploh ni zanimal, čeprav sta skupaj v tretjem letniku obiskovala ure urokov. Medtem ko mu je vneto razlagala o svojih najljubših predmetih, je Nathaniel razmišljal, v kateri dom jo je razvrstil klobuk v prvem letniku. Njena oblačila so bila nevtrala, zato ravno ni moral določiti, katere barve doma zastopa. Ko sta nadaljevala z pogovorom, je končno izvedel, da prihaja iz Gryfondoma. Pogumna, pa še pametna po vrhu, si je mislil Nathaniel in se zasmejal sam pri sebi. Nadaljevala sta z pogovorim in gryfondomovka ga je povprašala, če je to njegova rutina, da se vsak dan po pouku odpravi ven, se zlekne na travo in zaspi. "Veliko časa preživim med štirimi stenami, za katerimi delam gore nalog in se učim za naporne teste," ji je rekel. "Vendar ko se ponudi možnost da zapustim dnevno sobo ali pa knjižnico, to izkoristim. Kot danes," je še pripomnil. Ko sta nadaljevala z njunim pogovorom, ga je tudi opozorila na to, da bi ga lahko kdo zoprno zbudil, če bi ga oblečenega vrgel v jezero. "Ne bi bilo ravno prijetno, če bi se sredi prijetnih sanj, zbudil v jezeru," je rekel in se nasmejal. Zazehal je in pretegnil svoje roke. Ni več vedel kaj bi rekel, zato je samo pogledoval naokoli in na čase pogledal Evelyn, katere rjavi lasje, so se sedaj svetili v zahajajočem soncu.

[Očitno je jezero res zasedeno ]

Število prispevkov : 42

Quin je slikal okolico in ravno prišel k Velikemu jezeru pred sončnim zahodom. Moral je ujeti popoln trenutek za sliko in si začel zbirati katero stran jezera bi rajši ujel na fotografijo. Malo se je sprehodil mimo množice ljudi in skoraj spregledal zlatolaso Spolzgadovko. Quincy je najprej razmišljal, da bi slikal samo vrbo, a ker je bila že zasedena bi si skoraj premislil, če ne bi dekleta, ki je ležalo pod drevesom, že poznal. Nastavil je fotoaparat in posnel čudovito fotografijo. "Živjo Nat." je nato nasmejano pozdravil prijateljico, saj je ravno posnel prekrasno sliko. Njena koža je imela ravno pravšnji odtenek v svetlobi in njeni lasje so divje plapolali. Čudilo ga je, da jo je našel samo in ni imela fantovske družbe. "Nisem si mislil, da boš pri jezeru ob tem času. Sem mislil, da so ti bolj všeč jutranje scene." Sonce se je počasi nižalo in kaj kmalu bi nad gladino jezera posijala rdeča barva. Bilo je tudi nekaj majhnih oblakov, ki bi lahko žareli oranžno. Spet je dvignil fotoaparat in si okolico ogledoval skozenj. "Še malo, še malo..." kotički ust so se mu vihali. "Imaš s sabo kamero? Tale sončni zahod bo nepozaben."

Število prispevkov : 62

(nathaniel, tole lahko nadaljujeva kje drugje kdaj drugič, sam zdaj bi se pa nekoliko zgubla v tejle temi, se mi zdi. (: )

Njen pogled je bil uprt vanj, zato ji ni ušlo dejstvo, da ga je med pogovorom za trenutek zamotilo nekaj drugega. Sama pri sebi se je nasmehnila. To je bilo zares težko opaziti, ampak če se je dogajalo tudi tebi, si točno vedel, kako je bilo mogoče to prepoznati. In Nathaniel je imel v očeh tisti odmaknjen pogled, ki ga je Evelyn poznala. Pa saj mu niti ni mogla zameriti tega, kajne? Navsezadnje je bila ona tista, ki je kar zakorakala do njega in vzela njegovo knjigo, nato pa ga z besedami napadla takoj po tem, ko se je zbudil. Sama pri sebi se je nasmehnila, ko je znova spregovoril. Ni točno vedela zakaj, ampak iz načina njegovega govora je bilo preprosto sklepati, da je bil bodisi iz Pihpuffa ali pa Drznvraana – če je spomin ni varal, je bila pravilen odgovor na to vprašanje prvi dom. Po nekaj letih si lahko med ljudmi včasih opazil komaj zaznavne razlike, s pomočjo katerih si jih pripisal določenemu domu. »Ne, ne bi bilo prijetno,« je rekla in se nasmehnila, potem pa ugotovila, da je omemba knjižnice v njej zbudila nekaj posebnega. Neprijetni občutek je skušala pripisati nečemu, potem pa se je ozrla naokrog in opazila, da se je že večerilo, zaradi česar je nenadoma planila pokonci. »Oh, oprosti, ampak popolnoma sem pozabila na knjižnico. Moram po tisto knjigo, da bom lahko napisala esej za Napoje. Res me je veselilo, Nathaniel,« je rekla in si popravila svojo obleko, namenila svojemu novemu znancu širok nasmešek in nato odhitela po poti proti gradu polna upanja, da knjižnica še ne bo zaprta, ko bo prišla tja.

Število prispevkov : 8

((meni je res žal, da sem tako pozna in da bo tale post bolj kot postu podoben neki packariji. Trenutno pač nimam ravno največ navdiha in iz izkušenj vem, da čez teden ne bo nič bolje, tako da sem se morala prisilit da sem spisala tale post... Atreyu: to se pa tudi jaz sprašujem Razz

+ no problem.))

Hades je zavzdihnila in navidez mirno segla po palici, vzela pa je tudi ponujeni robček. Medtem, ko si je brisala roke je razmišljala o tem, ali je dan sploh lahko še slabši. Najprej to prekleto sonce, potem zdrs, palica v jezeru in dva učenca, ki sta se slučajno mudila v bližini in videla katastrofalen padec. Če bi šla bolj v nadrobnosti pa bi se dalo dodati še, da zaradi trume učiteljev ni mogla v prepovedani gozd in je med uro vedeževanja skoraj padla skozi okno. Kako ji je to uspelo? V bistvu so bili vsega razvajeni gryfondomci, ki so imeli slučajno preveč energije in so se odločili da se je bodo znebili z izvajanjem kletev za katere še zelo očitno še niso bili dorasli. Posledice so bile seveda katastrofalne, oni pa so za svoja dejanja dobili samo pripor. Kako tipično. Hades je neslišno zavzdihnila in pospravila robec v žep. Palico je še vedno stiskala v roki, saj se je tako počutila veliko bolj varno. Sicer ni bilo videti, da bi imela Gryfondome in Pihpuffovka kakšne zle namene, vendar Hades ni želela tvegati. Ljudje so včasih nepredvidljivi... "Hvala." se je hladno zahvalila in medtem premišljevala kateri način naj ubere. Prijaznega ali tipično spolzgadovskega. S katerim bi se prišlekov prej znebila? Večina ljudi se sicer umakne nesramnosti, ampak ne gryfondomci. To je vedela iz zelo neprijetnih osebnih izkušenj... Notranji boj, ki je bil v njej je nenadoma prekinilo grmenje in presenečeno je pogledala proti nebu, kjer so se že zbirali težki črni oblaki. Hades je imela nenavaden občutek da deževje, ki je sledilo ne bo ravno nedolžno, zato se je obrnila k prišlekoma. "Ne vem za vaju, ampak jaz se bom raje vrnila v grad." Hoditi je začela še preden je stavek izrekla do konca, gryfondomec in pihpuffovka pa sta ji sledila.

Število prispevkov : 289 Age : 26

Iz zasanjanosti jo je predramil fant, ki jo je sproščeno pozdravil in se ji pridružil pod vrbo. "Hej Quin." Pravzaprav je skoraj čakala, kdaj ga bo zagledala. Drznvraanovca je dovolj dobro poznala, da je vedela, da takšnega zahoda nikoli ne bi zamudil. Ni dvomila, da se je tudi sama znašla na kakšni od slik. "Ja, ponavadi grem zgodaj ven, danes pa mi je zapasalo. Pa še ne maram biti v naši dnevni sobi..." med branjem knjig, je dodala v mislih. Od svojih sošolcev se je preveč razlikovala, da bi se z njimi zares dobro razumela. Ko je opazovala fanta, ki je ves neučakan prežal na pravi trenutek za fotografijo, se je morala nasmehniti. Njegova strast je bila prav navdihujoča. Celo tako zelo, da jo je nekoč uspel prepričati, da si je še sama kupila kamero. Navihano je zavzdihnila, iz žepa potegnila palico in zaklicala:"Accio Nataliin fotoaparat!". Ni dvomila, da bo s tem v spalnici povzročila kar nekaj zmede. Nestrpno je tapkala s prsti po svojem stegnu, medtem ko je čakala na napravo in upala, da vsi najboljši trenutki še ne bodo minili. Stvarca je priletela tako hitro, da bi jo skoraj zadela v glavo in hitro si jo je obesila okrog vratu in jo prižgala. Quin je umes posnel že vsaj deset čudovitih slik, ona pa se je nerodno nastavila in dvignila kamero. Sonce je bilo samo še tanka rdeča črta nad gladino jezera, tistih nekaj malih oblačkov na nebu pa je divje žarelo in nekajkrat je pritisnila na sprožilec. Potem je sonce poniknilo za horizont in sesedla se je nazaj v travo. Ko si je ogledala slike, se ji niso zdele nič posebnega, vendar je potrebovala mnenje strokovnjaka. "Kaj misliš?"

[sori k tok traja, ampak sm bla najprej pod tušom, pol sm mogla pa še na mobi pisat :/]

Število prispevkov : 42

((ej kul je, js sm itak bl napol prisotn, kr bi se mugu učit Razz

))

Ko je Natalie poklicala svoj fotoaparat z urokom se je Quin nasmehnil. Sam bi bil prav izgubljen brez palca na sprožilcu, ona pa je lepo brezskrbno poležavala na travi. Res se je preveč navadil držati fotoaparat v rokah, ampak zdaj ni šlo več brez. Gledal je skozi objektiv in začelo se je rdečiti. Ravno pravi čas je priletel tudi Nataliin fotoaparat in lahko sta uživala ob pogledu skozi lečo. Quincy je začutil pravi trenutek in hitro začel pritiskati na sprožilec. Slikal je točno gladino, samo Natijin odsev v vodi, desni del jezera, levo stran rdeče svetlobe, ki jo je izžarevalo sonce, travo v vetru. Veter je bil mojster pri delanju pravih scen za poslikavanje. Quin bi risal vso obzorje, če bi ga lahko ujel tako hitro, kot ga je s fotoaparatom. Z vsako sliko, ki jo je posnel je bil bolj zadovoljen in ni se mogel nehati smejati. Počasi se je čas slikanja končeval in Quin je držal sapa do zadnje fotografije. Ko je sonce čisto zašlo je šele uspel zares zadihati in smešno se mu je zdelo, da je bil tako zadihan, saj ni imel občutka, da bi njegovo fotografiranje trajalo toliko časa. Pogledal je proti Nat in se ji nasmehnil. "To je bilo izjemno!" počutil se je spet kot 9 letni fant, ki je ravnokar spoznal, kako deluje kamera. Hitro je preletel fotografije, ki jih je ravno posnel in se ustavil na eni, ki je prikazovala vodno gladino. Bil je zadovoljen. "Ti je kakšna uspela?" je hitro vprašal prijateljico in se ji nasmehnil. Ko mu je pokazala svojo sliko ga je čisto prevzelo. "Popolno." je delaj osuplo. "Tako čudovito si ujela zadnje trenutke. Nisem vedel, da tako dobro obvladaš kompozicijo. Tale razporeditev... in ravno prav odrezana, da sta si nebo in voda v enakomernem nasprotju. In tale, ki te prisili k razmišljanju o odtenkih rdeče barve..." Pregledal je pet njenih slik in se ob vsaki bolj navdušil. "Na, poglej še moje." se je nasmehnil in ji ponudil svoj fotoaparat.

Število prispevkov : 218

Nathaniel je še vedno sedel na travi z punco iz Gryfondoma, punco, po imeni Evelyn, ki jo je spoznal komaj danes. Sonce je že vedno bolj zahajalo, zato se je jezero obarvalo v prelepih barvah, ki so se vrstile od rumene, oranžne, pa vse do rožnate. Tudi nebo, daleč na zahodu, ni bilo več nebeško modre barve kot poprej, ampak se je tudi to spremenilo, kot jezero ki se je razprostriralo ob njima. Še vedno nista bila popolnoma sama, saj so se od zunaj še vedno sprehajali učenci Bradavičarke. Ob takem času, so na plan prikukali zaljubljenci, ki so skupaj opazovali sončni zahod, ter se poljubljali pod milim nebom. Oba sta molčala in opazovala okolico in dogajanje, ki se je odvijalo okoli njiju. Tišino in mir je kar naenkrat pretrgala Evelyn, ki je hitro skočila v zrak, se poslovila od njega in odhitela stran, saj se ji je mudilo v šolsko knjižnico. Sam je ostal pod velikim drevesom še nekaj časa, ter opazoval sončni zahod, ki je metal prečudovite barve na veliko jezero. Tako je še sedel nekaj časa, potem pa pograbil svojo težko knjigo iz trave, kjer jo je prej odložila Evelyn, potem pa se sprehodil po potki, ki je vodila do vhoda nazaj v Bradavičarko. Še enkrat je zasanjano pogledal proti jezeru, potem pa se končno odpravil v Pihpuffovske prostore, ki so bili najverjetneje polni.

Število prispevkov : 289 Age : 26

Quin je bil popolnoma navdušen in se je prav po otroško smehljal, ko je pregledal svoje fotografije, potem pa je prijel še njeno kamero. "Popolno." Njegovemu komentarju je privzdignila obrv, vendar še ni končal ter je začel navdušeno naštevati stvari, ki naj bi jih ujela na fotografijah. "Ja, haha." Drznvraanovec je bil precejšen šaljivec, vendar sedaj na njegovem obrazu ni bilo niti sledi zafrkavanja. "Čakaj, a si ti resen?" Iz rok mu je vzela fotoaparat in se še enkrat zagledala v svoje slike. No, konec koncev niso bile slabe, vendar so bile njegove gotovo vsaj še desetkrat boljše. Vzela je še njegovo kamero in si ogledala fotografije. Poslikal je vse, zahod, gladino, travo, oblake, vrbo, celo njen odsev v vodi. Odločila se je, da ji je ta najbolj všeč od vseh, čeprav so bile vse izjemne. "Hej, misliš da bi me lahko na hitro slikal? Dokler še ne izgine vsa svetloba? Svojim staršem bi rada poslala spominček..." Taka fotografija bi bila perfektna, saj je imela Nat na sebi svoje najljubše natrgane kavbojke, ki so ji tesno objemale noge, oblečena pa je bila tudi v koncertno majico Iron Maidnov, na kateri se je bohotil ogaben stvor, ki je žrl možgane. Obrnila se je tako, da bi imel Quin za hrbtom lahko svetlobo, se postavila na kolena in v eno roko prijela fotoaparat, z drugo pa naredila 'rock on' gesto in iztegnila jezik, da je njen piercing zasijal v vsej svoji mogočnosti.

[js pa hlinim pridno punčko, ki je šla zgodej spat, tko da bom lahko nemoteno ponočvala :p]

Število prispevkov : 42

"Kako naj ne bom resen pri tako sijajnih fotografijah" se je namuznil Quincy in ji pomeziknil. "Res, dobre so." resno jo je pogledal, da bi mu resnicno verjela. Njene slike so ga navdusevale, saj je z njimi dobil se vec navdiha. Ze je razmisljal, kako bo naslednjic fotografiral okolico. "Si za, da tole se kdaj ponoviva? Malo bolj nacrto naslednjic?" Ze sama misel na dodatno rotografiranje ga je navdusevala, dodatna zenska druzba pa je bila vedno zelo dobrodosla. Ko ga je vprasala se za kaksno sliko je seveda takoj privolil. Kako idealna priloznost, da naredi se kaksen posnetek prikupne zlatolaske. Nekaj njenih slik je ze imel. Celo malo prej je posnel eno, a ce je ni opazila, se ni mislil prevec hvaliti s tem, saj ni vedel, ce bi se Nat s nenapovedanim slikanjem preprosto strinjala. Ko se je postavila, da bi jo lahko fotografiral, se je moral zasmejati, saj je sele takrat njena sarkasticna pripomba na 'spomincek' prisla do izraza. "Tvojim starsem bo 'tole' izjemno vsec." je dodal, ko je posnel prvo sliko, od pasu navzgor. Malce se je oddaljil in posnel eno, kier se jo je videlo v celoti , nato pa se dve od blizu. "Sporoci mi, kaj bodo dejali." se je spet zasmejal in hitro naredil se eno iz drugega kota perspektive. "Tako. Tale mi je zagotovo dobro uspela. Te zanima kaksne so?" Ftotoaparat je snel z vratu in ji ga z nasmehom ponudil. "Ce bi rada kaj spremenila imava ravno dovolj casa se..."

Število prispevkov : 289 Age : 26

Quin se je postavil in jo začel fotografirati, vmes pa se je Nat režala njegovi pripombi. Ko je končal in ji podal aparat, naj si ogleda slike, je morala tudi komentirati. "Ljubezen na prvi pogled bo, ti povem... Ko bom prišla domov, bo gotovo uokvirjena na kaminu!" Slik je bilo kar nekaj, in iz kar nekaj različih kotov, najbolj všeč pa ji je bila ena, na kateri se je svetloba ujela v uhane njenega desnega ušesa, tako da se je tam svetlikalo pet srebrnih pik. "Perfektne so, perfektne," je mrmrala sama pri sebi, potem pa dvignila pogled še k Quinu. "Obvladaš." Vrnila mu je fotoaparat in se usedla na travo, potem pa se zbrala in v majhni stekleni posodi pričarala moder ogenj, ter jo postavila mednju. Do sedaj se je že skoraj stemnilo, zato je bil dobra osvetlitev, pa tudi grel je prav odlično. Spolzgadovka se je pomaknila kakšen meter nazaj, da se je lahko naslonila na vrbino deblo, potem pa vso svojo pozornost posvetila privlačnemu svetlolascu pred sabo. Včasih se je začela spraševati, kako to, da se med njima ni razvilo nič več od prijateljstva. "Si bil včeraj na večerji? Lov na zaklade.... To bo še zanimivo."

[early morning posts, yaay xD zdej pa pičit u šolo ><"]

Število prispevkov : 42

Quincy je bil vesel pohvale. Modra kar malo preveč vesel... Bil je kar spreten z vsem, kar so mu porinili pred nos, razen z dekleti, drugače pa je deloval samozavestno in celo malce prepametno za svoje dobro, ali vsaj tako je ocenil situacijo, ko so ljudje obupavali nad nalogami, ki jih je on rešil v parih minutah in mu nato namenjali nevoščljive poglede. Skratka, bil je vajen hvale. A tokrat je bilo drugače. Njena pohvala ga je preveč razveselila in postalo mu je toplo pri srcu in začel se je nasmihati. Nekaj je bilo narobe. Hitro je v glavi ponovil nekaj zakompliciranih napojev, da si je zbistril misli. Ni vedel kaj se mu je ravnokar zgodilo in ni si niti upal razmišljati o tem, da se ne bi spet ponovilo. "Seveda obvladam." se je nasmehnil in poskušal delovati čimbolj mirno. Fant, kot je bil on, ni smel nikoli pokazati šibkosti, tudi, če je bila njemu samemu še tako nerazumljiva. Ko je pričarala moder ogenjček se ni mogel zadržati in je posnel še dve fotografiji. V modri svetlobi je bila Nat videti še bolje in kar preveč privlačno. Kaj so zamujali fantje, ki je niso imeli priložnosti videti v temu sijaju... Ko sta oba sedela je Natalie načela temo o čarobnih predmetov, ki ga je veselila, v njeni pripombi pa se mu je zdelo, da je slišal sarkazem, zato je svoje ogromno zanimanje za uganke raje prikril. "Bil, bil. Vendar ne vem, če se spomnim kaj več kot tiste slastne bučne pite." se je pošalil, čeprav v resnici zvečer ni uspel nič pojesti, zaradi navdušenja nad novo pustolovščino in prijetne Amyine družbe. "Iskanje čarobnih predmetov... Si že kaj več pomislila o tem, kakšni bi morda lahko bili?" Vseeno je previdno poskusil izvedeti, kaj si je pravzaprav mislila o celotni stvari. Če so jo zanimale knjige, zakaj je ne bi morda zanimale tudi stvari, ki so te prisilile misliti.