Zehajoč in spotikajoč se ob lastne noge se je izmuznila skozi napol priprta vrata in se znašla na stopnicah, ki so vodile v Bradavičarko. Zelenkaste oči so vajeno zdrsnile preko prebujajoče se narave, ki se je razraščala po parku. Od kopice mogočnih, velikih dreves, ki so v nekem nevidnem vzorcu rasla po parku, pa do nizkega, čeravno bujnega grmičevja, ki se je razraščalo ob južni obali Velikega jezera, na vsakršni veji so se zelenili prvi spomladanski popki in svoje željne liste nastavljali popoldanskemu soncu, ki je leno drselo prek neba. Impasivno je preletela množice neznanih in bežno poznanih obrazov, ki so se razsedli po parku in lenarili v senci debel ali pa se na ves glas smejali in valjali po zeleneči trati v tej ali oni šali. Odmislila je nadležne, občutno preveč hrupne skupinice, in se s hitrimi, dolgimi koraki namenila preko travnih bilk proti privlačno osamljenemu kotičku, ki je ležal skrit v sredi posebno gostega, razpaslega grmovja in trnovja, skozi katerega je vodila skoraj izključno njej znana pot.

Malo krpo trave v sredi grmičevja je že odkar je prišla na Bradavičarko uporabljala kakor svoje zavetišče pred nadležnimi sošolci, ki so se potikali po parku, in tudi tistega dne se je brez izjeme z olajšanjem prebila do njega in se zadovoljno sesedla na tla. Z odsotnim gibom dlani je nekoliko segrela tla pod seboj, ki so se še vedno nesramno počasi odtajala, kljub skoraj dvema tednoma neprestanega pomladanskega sonca. Vdana v usodo je spodvila nadležno krilo, ki je v šestih letih postalo le delno sprejemljivo, ter iz svoje torbe izvlekla kopico zaprašenih, na videz vse preveč krhkih pergamentnih zvitkov, čez in čez popisanih z isto tenko, vitko in visoko črno pisavo, ki je bojda pripadala temu ali onemu magu izpred nekaj stoletij.

Hitro je preletela tiste, ki jih je že prebrala, nato pa so ji venomer begajoče zelene oči obstale na sicer kratkem, a zato toliko bolj zanimivem. Ostale je odložila nazaj na torbo, medtem ko je že kot blisk pričela požirati besede znanja, ki jih je nek čarovnik s črnilom ovekovečil na teh vse preveč minljivih kosih pergamenta.

((anyone for glowering&insults throwing session? ))

((There you go ))

Park je eden najljubših prostorčkov, ki jih je Victoria oboževala za obiskovanje. Ravno je stopala po kamenčkih, ki so narahlo škrtali pod njenimi nogami. Tenka potka je bila polna nadležnih študentov, ki so ji šli na živce že od nekdaj. Samotarka kot je bila je med njimi težko našla kakšnega, ki bi jo dejansko razumel. Nekdo se ji je spet zasmehoval. Ni nameravala ponovno začeti pretepa ali pa ga psihično zmučiti. Premalo časa je mela, da bi si če spet prislužila pripor, ko bi nadležni prijateljčki, ki jih ima okoli sebe takoj stekli po učitelja. Raje je zavila iz potke in svoje noge pogreznila v travico in hodila, hodila dokler ni dosegla čim daljše točke od študenske civilizacije. Že ko je odprla knjigo jo je sunkovito tudi zaprla. Krasno, res krasno. Zadnja stvar, ki jo je rabila je bil parček, ki se prav nadležno hihitajoče poljublja in mečka na klopici pod drevesom. Ima človek lahko nekaj dragocenega miru?! Besno je vstala prepričana, da jo je nadležni parček videl, in se odpravila na ponovno iskanje mirnega kotička. Spet je morala čez opravljajoče množice in imela je težke probleme, da jih ne bi mahnila tako močno, da bi jih razklala nosove. Vsi vedo kako dobro se pretepa in da jo boš med pretepi zmeraj našel vmes, pa so se še kar zafrkavali iz nje.

Prispela je na drugo stran parka, ki je bil bolj poznan po goščavi. Sicer ne bo zaužila sonca, ki si ga je želela, ampak vsaj ne bo naletela na nič motočega. Vsaj upala je tako. Študenje sem niso zahajali pogosto iz istega razloga kot ona, ker so hoteli biti na soncu. Ampak trenutno ji je bilo povsem vseeno samo, da se znebi nadležnežev. Takrat pa se je božja luč pokazala pod nekim grmičem, ki je imel ravno dovolj sonca in sence. Tako se je usedla pod grmovje in odprla knjigo, ter se zatopila v zanimivo vsebino.

Bilo je sončno popoldne in sonce se je bleščalo na zahodu. Light se je sprehajal po parku s knjigo urokov v rokah. Prebiral je knjigo in razmišljal kaj vse bi lahko ušpičil s katerim od njih. Med branjem se je domislil ideje, zaprl knjigo in si jo zadegal pod desno roko, potem pa se neopazno skril za grm. Tam je tiho počakal da se je blizu grma znašla kakšna nič hudega sluteča žrtev. Šlo je za fanta iz višjega letnika, ki je izgledal kot da ne ve kam bi se dal. Belolasi navihanec je zašepetal "Rictusempra" in v bližnjega sošolca usmeril žgečkalni urok. Ob tem pa je Lightu ušel nesramen nasmešek, saj si ni mogel kaj, da se ne bi zlobno zahihital ob lastni lumpariji.
((Atreyu))

Atreyu se je z Gregom sprehajal prek parka in poslušal sošolca, kako je razglabljal o tem in onem. Sicer je šlo večinoma za stvari, ki so bile povsem nepomembne. Toda Atreyu ni imel srca, da bi rekel sošolcu, naj že enkrat utihne. Nekaj časa sta tako hodila, potem pa se je Treyu razvezal čevelj in za trenutek se je ustavil, da bi si ga zavezal. Greg je stopil naprej, saj tega najprej sploh ni opazil, potem pa se je nekam zgubljeno ozrl naokoli in še preden bi Atreyu lahko vstal in svojega sošolca dohitel, se je ta zgrabil za trebuh in se začel na ves glas smejati. Atreyu je stekel naprej in dohitel sošolca, potem pa poleg Gregovega smejanja zaslišal še en smeh, ki je prihajal z njune desne. Odločno je stopil naprej in ob tem radirnil bližnji grm, za katerim se je skrival belolas fant. Atreyu je pogledal proti Gregu, ki se je še vedno smejal, potem pa se je obrnil nazaj proti belolascu in v znak odobravanja iztegnil palec v zrak. Mali je urok izvedel perfektno in po Atreyevem mnenju si je Greg zaslužil vse, kar ga je doletelo.

Light je vstal, si popravil svojo brezhibno zlikano snežno belo srajco in palec z nasmehom vrnil dolgolascu nazaj.
Zdelo se mu je, da ima dolgolasec sicer dober smisel za humor, saj nima nič problemov s tem, da se smeje svojemu žgečkljivemu prijatelju v glavo. Ta se je še vedno režal kot nor, vendar se je zdaj še valjal po tleh in se držal za trebuh.
"Mimogrede, jaz sem Light," se je Light predstavil dolgolascu, nato pa ga prijateljsko vprašal: "Ti pa si?"
Potem se je spomnil, da njegova žrtev še vedno trpi od uroka žgečkanja in ga prekinil, ter s tem pustil revežu, da končno malo zadiha.

Light? Kako primerno za tako belo pojavo, kot je bil mali. Najbrž se je fant v črnem šolskem plašču počutil povsem iz svojega naravnega okolja. Atreyu mu je prikimal v pozdrav, potem pa s palico zdrsnil čez zrak in pred mlajšim učencem so se v zraku izpisale črke: Atreyu. Trey, za prijatelje. Potem je z roko segel proti svojemu grlu in odkimal. Ponavadi je to ljudem dovolj jasno povedalo, da Trey ni imel daru govora. V tistem pa se je tudi Greg že pobral in čeprav ni bil videti tako navdušen nad Lightovo potegavščino, se je tudi on predstavil. "Pazi v koga ciljaš, mali," je napol grozeče, napol v šali rekel Greg in še sam začel vrteti okoli svojo palico. "Če ne bi bil tako prijazen, bi te že zdavnaj preklel nazaj." Trey, ki je vedel, da je bil Greg obupen pri kletvah, se je temu samo hudomušno nasmehnil.

Najprej se mu je zdelo čudno, da je Atreyu napisal svoj odgovor v zrak, a potem ko je pokazal na svoje grlo mu je bilo vse jasno. Samo malo žalostno je odvrnil: "Škoda, ane."
Potem mu je tisti žgečkljivec zagrozil s kletvijo in Light je odvrnil:
"Joj, oprosti, nisem zanalašč. Diffindo!"
Palico je usmeril tipu v zadrgo na hlačah, zraven katere so se hlače strgale in mu padle do kolen. Zdaj so si lahko vsi ogledali njegove bele spondjice z rdečimi srčki. Light se je na ves glas nagajivo zasmejal. Ni si mogel kaj, da ga ne bi vprašal:
"Joj kako lepe gatke imaš! A ti jih je mamica sama oblekla?"

Vse skupaj se je zgodilo preden bi uspel Atreyu sploh odreagirati. Light je s preprostim urokom uspel strgati Gregove hlače in Greg je postal v obraz tako rdeč, da je bil popolnoma iste barve kot srčki, ki so bili narisani na njegovih spodnjicah. Greg je hitro kot razjarjen ris skočil naprej in zgrabil Lighta, toda ker je imel hlače spuščene in nabrane okoli kolen, se je spotaknil in skupaj z Lightom sta zgrmela na tla. Nekaj ljudi v njihovi okolici se je začelo glasno opredeljevati za enega ali drugega od njih, čeprav je večina očitno navijala za Lighta. Atreyu je vedel, da bo moral ukrepati hitro, še preden se prikaže kakšen predstavnik študentov ali pa še huje, kakšen učitelj. Zgrabil je Grega za ramo in ga potegnil stran od mlajšega učenca, ki je imel zdaj precej bolj umazano belo srajco, bila pa je tudi malo strgana pri rokavu. Trey je usmeril palico v srajco in v mislih izrekel urok Repairo. Srajce to sicer ni očistilo, zakrpalo pa jo je in zato je Trey enako ponovil še na Gregovih hlačah, ki so se sicer popravile, še vedno pa so mu visele okoli gležnjev. Greg je spravil iz sebe že skoraj vse kletvice, ki jih je poznal, potem pa si je spet nadel hlače, zasikal proti Lightu, da naj se pazi, in besno odkorakal nazaj proti gradu.

Ni ga bilo čarovnika, ki bi lahko Kathleen označil za nezbrano in ob tem obdržal vse zobe, poleg tega pa ohranil svoj notranji mir in svoje sanje brez nočnih mor. Odkar je namreč pomnila, je že čepela z nosom v tej knjigi ali v onem spisku in z zenicama v obliki dveh črnih črt, razmazanih po zrklih, vpijala znanje. Sprva jo je vsak šumljaj, govor ali sploh zvok divje motil pri tem – kakor vendar ne, ko pa je odrasla obkrožena s tremi mlajšimi brati in nadvse nadležno starejšo sestro. Materi je še vedno zamerila, ker svojih dolgih čarovniških prstov ni mogla držati proč od postavnih Quidditch igralcev in je leto za letom na svet prikričala še enega bratca. Vsi so si bili podobni – vedno zahtevne oči, neusahljiv tok govora in samovšečen odnos, ki je šel obema sestrama tako v nos, da je bil praktično edini razlog, zaradi katerega sta kdaj združili moči. A leta prepirov, smeha in razbijanja v hiši so jo že davno izpilila iz napol svetlikajoče se grude kamna v pravi diamant fokusa in koncentracije. Kadar je Kathleen hotela nemoteno vsrkavati znanje, je to lahko počela, pa čeprav bi se hiša rušila okoli njene glave – in to je vedela iz lastnih izkušenj.

Tako tudi ni bilo pretirano čudno, da sploh ni slišala komaj opaznega šelestenja grmičevja, ki so ga povzročali nagli koraki nekoga, ki se je rinil skozi vejevje. Če bi bila nesrečnežu tistega dne Sreča kaj bolj naklonjena in bi njene kocke padle drugače, bi se Kathleen morda ne bila odločila, da bo spisek prebrala do konca kdaj drugič in se raje lotila skiciranja Prepovedanega gozda, katerega vrhovi so se nežno zibali v pomladanskem vetriču. A sedmica na heksagonu je odločila, da je Pihpuffovka v tistem nenadnem vzgibu zvila krhki rokopis nazaj v njegov tul in v zameno zanj iz svoje torbe povlekla trdo leseno podlago, nekaj debelejših listov in par paličic oglja. Vendar je s tem, ko je nehala brati, popustila tudi v svoji zbranosti, in zvok nekoga, ki se je z glasnim vzdihom olajšanja spustil v trato nedaleč stran od nje, ji ni ušel.

Kathleen je obstala sredi giba in glavo nagnila vstran, da so njene zelenkasto-sive oči preletele splet divjega grmovja, nad katerim je davno obupal celo zagrenjeni stari hišnik – in to je nekaj pomenilo - , a opazila ni ničesar. Čemerno se je dvignila iz sedečega položaja in nenadoma se ji je odprl pogled na zleknjeno postavo, katere telo je odeval zeleno obrobljen plašč. Tipično, Spolzgadovka, kajpak. Uničimo še zadnje pribežališče čudaške Pihpuffovke, je temačno pomislila in meni nič, tebi nič, zaorala naravnost skozi praskajoče vejevje in proti rjavolaski, ki je z vidno lenobo poležavala, napol v soju sonca, napol skrita v senci. "Je kratenje nedolžnega miru tvoj popoldanski hobi ali gre samo za vašo neizbežno navado, da uveljavljate svojo superiornost nad vsem?" je dejala z mrkim glasom in nekolikanj potemnele oči zapičila v njene. Z rokami uprtimi v bok in paličico oglja med prsti morda ni delovala nič kaj ustrahujoče, a marsikateri, ki je že izkusil srd vdiranja v njen osebni prostor, bi jo že ob tonu njenega glasu pobrisal okoli prvega vogala.

((yay, discworld reference! =3))

((pardon za čakanje ))

Skoraj bi se ji scvrli možgani, ko je svoje oči izbujeno upirala v neznane znake na papirju. Rune so se ji zdele zanimive, pa čeprav je bila za njih čisti antitalent. Odvrgla je pergament in iz zakrpane torbe hladnokrvno potegnila Starodavne rune za šrlatane. Nepotrpežljivo jo je odprla in poskušala razbrati tisto presneto besedilo. Skoraj bi se že umirila, če ne bi mimo priletela nadvse glasna mušica. Ravno, ko jo je hotela speštati s debelo bukvo Spreminjanje oblike za 5. Letnik, se je iz bližnjega grmovja, pod katerega se je vsedla, zaslišalo glasno šelestenje. Oh, krasno. Samo še neka pomembna osebnost se mi je manjkala, ki mi bo težila kako grozni smo spolzgadovci. Kot pričakovano je iz grmovja prilezla neka starejša Pihpuffovka, ki je iskreno rečeno ni še nikoli videla. Razumela jo je, da si je hotela poiskati kotiček kjer je ne bo nihče motil in ravno, ko je hotela Victoria odpreti usta, jo je surovo nadrla. No... vsaj zbežala ni..., veliko ljudi se jo je namreč na dolgo razdaljo izogibalo, predvsem zaradi njenega strašljivega značaja in dvobarvnih očes. Njena genska napaka je bila precej znana. Medtem, ko se je z nevihtno sivim očesom zazrla v obiskovalko, je bilo karamelno rjavo priprto zaradi sončne svetlobe. »Oprostite vaše visočanstvo. Na vaše protore bi morali izobesiti rdečo tablo ne moti, in pred vrata postaviti stražo, ki bi brcnila stran vsakega, ki bi se približal grmiču. Seveda smo spustili del kjer noben ni vedel, da si notri. Nisi samo ti tista, ki se skriva pred ljudmi, ki mislijo, da si samotarski čudak.« Nejevoljno je zagodrnjala. Samo še prepira se ji je manjkalo.

Nekam v ozadje svojih misli je stlačila podatek, da ima punca pred njo dvobarvni očesi, a ker v tistem trenutku ni bil pomemben, se z njim ni ukvarjala. Raje je še naprej temačno strmela v Spolzgadovko pred svojim nosom in z neverjetno hitrostjo drvela skozi sezname urokov, ki bi motnjo onesposobili za dovolj časa, da bi si Kathleen lahko vzela svoj zasluženi počitek. "Oh, stražarji sploh niso tako slaba ideja," je povzela na njen protinapad, "a kaj ko nismo vsi tako nesramno bogati, da bi si jih lahko privoščili." Njen glas se je navzel tiste zajedljive kvalitete, ki jo je spremljala skoraj vedno, kadar se je pogovarjala z ljudmi. Verjetno zato, ker se skoraj vedno kregam,[7i] je pomislila brez kanca obžalovanja in nadaljevala: "Nihče ne misli da sem samotarski čudak," se je zarežala v smeri temnolase Spolzgadovke in naredila korak vstran. "Vsi vedo da sem samotarski čudak." Glas je bil trd, ko je zaključila s temi besedami. Ker je s tem odrasla, je ni nikdar preveč bolelo in šepet za svojim hrbtom se je že davno naučila ignorirati, zato ni bil zanjo nič več kakor le nadležno brenčanje v ozadju. Odprti napadi in nizkotne zbadljivke v javnosti so bile sicer še vedno priljubljeno orožje vseh, ki je niso marali – in teh je bilo veliko – a tudi te je Kathleen znala odbijati s spretnostjo, ki je pritikala samo nekomu s tolikerimi leti vaje, kolikor jih je imela ona.

"Sploh pa, če citiram [i]Zgodovino Bradavičarke, so spremljevalce ukinili že v sredi 16. Stoletja, tako da bi kršila šolska pravila," je dejala, tokrat zopet s tisto sladko, a hkrati nevarno noto. "In v nasprotju z vami mi tega ne počnemo." Namenila ji je pomenljiv pogled in eno samo privzdignjeno obrv, nato pa so ji oči zdrsnile na pergament, popisan z runami, ki je ležal odvržen v travi, poleg njega pa še nekaj, kar je na prvi pogled delovalo kakor slovar osnovnih run. Presenečenja, ki ga je začutila ob tem, ni mogla skriti in tako je glavo zvedavo nagnila vstran. "Rune?" je zamrmrala, bolj sebi kakor dekletu, ki je še vedno stalo nasproti nje.

Nesramno bogati???... »Nesramno bogati?!« Je Victoria svojo misel prenesla v besede in privzdignila svojo razcapano torbo »Nismo vsi Spozgadovci ošabni bogatuni.« Navedla ji je, da vsi vedo, da je samotarski čudak »... Sva že dve. Vsagega, ki me maltretira pač na gobec.« Je skomignila z rameni kakor, da bi bilo to nekaj vsakdanjega. Tudi ona ni bila ravno najbolj priljubljena med svojimi Spolzgadovskimi 'prijatelji', še posebej zato, ker je po nekam 'naključju' spoznala eno od svojih cimer, zelo pred kratkim.

»Jaz kršim šolska pravila ves čas, lahko bi kdaj poskusila, če te ne motijo zbadljivke ostalih, se te tudi profesorjeva graja ne bo dotaknila.« Zaradi nekage razloga je imela s tem kar precej izkušenj. Ni ji ušlo kako ji je pogled švignil proti njeni knjigi run in pergamentnemu zvitku »Ja... Rune. Vem, da je čudno ampak meni so všeč. Zakomplicirane so in prava telovadba za sive celice... pa saj ni važno.« Tole jo je motilo že od vsega začetka »Kaj, pri Merlinu, si počela v tem obupanem grmovju. Menda se ne igraš skrivalnic!« Iz šale jo je kot kakšna mama pomenjivo pogledala. Ta grm je bil prvi razlog zakaj sta se sprli. No, ja ni ji zamerila, dobro je vedela kako je, če kdo moti tvoj dragoceni mir. Če ji je že toliko do tega se bo pač odpravila nazaj k nadležnemu parčku.

Light se je le zasmejal za tistim žgečkljivcom in se zamislil. Razmišljal je, če je kaj pozabil in se spomnil na začarane predmete, ki jih je ravnatelj Septimus Rex poskril. Premišljeval je, kje bi lahko bili in po kratkem pramisleku se je domislil enega kraja, ki bi bil naravnost idealen za skrivališče, saj je tudi sam že velikokrat tja skril dokaze za svoje vragolije: dvorana KŽTD. Ampak vedel je, da je dvorana KŽTD velika in da bi, če bi iskal sam, za to porabil veliko časa in mogoče tudi potem ne bi našel tistega, kar bi iskal. Zato se je odločil, da za pomoč prosi Atreya.
"Hej," ga je nagovoril. "A veš za tisto posebno dvorano v sedmem nadstropju? Pravkar sem se namreč spomnil, da bi bilo to odlično skrivališče za kakšnega od tistih trideset čarobnih predmetov, ki jih je Septimus Rex skril po šoli. Nevem če veš, ampak ta dvorana je zelo velika in če bi iskal sam, po mojem nebi ničesar našel, zato me zanima, če bi mi bil pripravljen pri tem pomagati." V njegovih očeh se je videlo, da misli resno in da upa, da mu bo Atreyu željo izpolnil.

Treya je za nekaj trenutkov zmotil prepir med dvema učenkama, ki sta stali nedaleč stran. Nobene od njiju ni poznal po imenu, toda obe sta bili videti lepi in jezni. Sploh pihpuffovka, ki je bila videti celo vpričo spolzgadovke pogumna in ponosna, zelo neznačilno za dom, iz katerega je izhajala. Potem pa je njegovo pozornost spet pritegnil Light. Atreyu, ki se do zdaj ni še niti malo potrudil, da bi poiskal katerega od predmetov se je zamislil. Pravzaprav mali sploh ni imel napačne ideje, toda Trey ni vedel, kako priti do kakšne posebne dvorane v sedmem nadstropju. Očitno je imel mladi Drznvraanovec več pojma, zato je Atreyu le skomignil z rameni. Prav, je zapisal v zrak, da so se črke zaiskrile in nekaj trenutkov obvisele v zraku. Potem jih je hitro nadomestil z novimi: Najbolje, da ti vodiš. Nisem prepričan o kateri dvorani govoriš.

Sonce je pocasi zahajalo, in nad parkom se je spuscal mrak. Rdece-oranzna svetloba je odsevala v Velikem jezeru, in navidezno obarvala nekaj listov dreves na zahodu. Bilo je ravno prav taplo, ne prwmrzlo, ne pravroce. Pocasi sebje prebujala pomlat, kar s je ocitno poznalo na temperaturi, ceprav tukaj v Veliki Britaniji obicajno dezuje, je danes 'nekdo' Amy in ostalim namenil soncen dan. Vsaj do zdaj.Razgled na park je bil prelep, za vse, tudi za tiste, ki lepote obicajno ne cenijo. To je bil eden od razlogov, da je bil park poln parckov. Zaljubljencev, ki so videli samo drug druega in ji ni brigalo za tiste, ki svoje boljse polovice se niso nasli. Nihce se ni zmenil za drznvraanko, ki se je sprehajala naokoli.

Amy je zamisljeno hodila po potki, ne da bi se prav zavedala kam gre. Z mislimi je bila cisto drugje. Razmisljala je o nekem uroku, ki ga je poskusala izvesti za cel teden pa jo je vedno nekdo prekinil. Enkrat sova, ko je dobila pismo od nekega sorodnika. Drugic neka ucenka prvega letnika, ki je stopila v dnevno dobro doma, v trenutku, ko je Amy ze skoraj uspelo. In potem spet zaradi domace naloge, instrukcij, in ostalih bedastih stvari. Zdaj je urok znala ze na pamet samo izvesti ga je morala. Ker ni imela miru niti v svoji sobi se je odpravila v park.

V roki je nosi svoje ogrinjalo, saj je bilo prevroce zanj. Zdaj je hodila samo se v svetlo zelenkasti majici s kratkimi rokavi, ki je lepo povdarjala njene oci. Oblecene je imela se crne, ozke hlace in zelene cevlje z visoko peto. Solske uniforme se je za danes znebila. Med hojo je vecino casa strmela v tla in si vsake toliko sla z roko skozi lase. Ce ne bi pazila bi se zaletela v drevo. Razgledala se je naokoli, nikjer nikogar - vsaj nikogar ki bi ga Amy videla. Tako je splezala na najnizjo vejo, in iz zepa potegnila svojo palico. Predtem pa je svoje ogrinjalo odlozila na vejo poleg sebe. Ze je odprla usta, da bi zamrmrala urok, ko je za sabo zaslisala korake. Kdo ze spet.." je tiho siknila in se obrnila. Jeza je takoj izpuhtela, ko je zagledala znanega svetlolasca. "Quin, haj." je pozdravila in se nasmehnila. Pospravila je palico, vzela ogrinjalo in spretno skocila z veje. Prestala je slab meter pred Quinom.

Quin je kot vedno iskal primerne lokacije za nastanek najimenitnejših fotografij. Sprehodil se je mimo prazne lesene klopce, ki je bila še lepo obsijana z zadnjimi sončnimi žarki, ob njenem vznožju pa so cvetele marjetice. Perfektno. je pomislil, ko je posnel fotografijo. Toda, morda ni bilo vse tako popolno, kot se mu je dozdevalo. Potreben je bil seveda tudi primeren model, zato se je Quincy previdno razgledal, če bi našel kakšno lušno dekle, ki bi jo lahko postavil v svojo idealno kompozicijo na klopco. Nobene pametne v bližini... je bil hipoma razočaran, ko je opazil dve Pihpuffovki, ki bi bili lahko prav prijetni za fotografiranje, ker sta lovili metulje, a sta se zraven prazno hihitale in njunega piskajočega smeha ni mislil prenašati. Opazil je tudi Gryfondomovko, ki je bila zaposlena z njegovim sošolcem, Griffinu pa ni mogel speljati date-a. Odločil se je, da se bo sprehodil še malo naokoli in poskusil drugje najti srečo. zavil je z očmi. Le morala bo pasti z neba. Zasmejal se je samemu sebi, saj se mu ni zdelo, da ga bo res doletela, in to kakšna! Zaslišal je znan glas in hitro začel gledati od kje je prišel. Končno jo je zagledal. Amy. Takoj je bil vesel, ko je ugotovil, da se je prejle zmotil s trditvijo o svoji sreči. "Hej!" je z ogromnim nasmehom pomahal. Kako je bila lušna. Hitro je posnel fotografijo, a njen obraz je bil preveč v senci, da bi se ga dobro videlo na sliki. Bližajoč mrak mu ni pri visokih slikah prav nič pomagal. Bil je tako zaposlen s fotografijo, da je pogledal nazaj k njej ravno, ko se je pripravila, da bo skočila. Spustil je fotoaparat in stegnil roke, kot, da bi se pripravil, da bi jo ujel, a Amy je že padala. Pristala je pred njem in on je s stegnjenimi rokami še pazil, da ne bi padla, potem pa je ugotovil, da je izpadel malce preveč zaščitniško in se hitro zravnal z eno roko pa si nerodno pomeštral lase. "Heh, tako si prikupno oblečena, da se počutim prav bedasto v šolski uniformi." je komentiral, ko si jo je uspel bolje ogledati. Želel jo je vprašati, če bi mu pozirala na klopci, a ga je postalo malo preveč sram, saj ni želel, da bi se Amy zameril, če bi jo, kakor bi se njej zdelo, prevečkrat slikal. Kako mu je lahko postalo nerodno, ko se je vse odvijalo okrog fotografije? Segel je z roko k mestu, kjer mu je običajno počival fotoaparat za vratom, a ga ni bilo tam. Nato se je spomnil, da ga je prej odvrgel. Hitro se je obrnil in zaskrbljeno pogledal po tleh.

Amy si ni mogla pomagati, njen nasmeh je se malce zrasel. Jo je res hotel ujeti? Po eni strani se je pocutila malce krivo, da ni skocila bolj naprej. Z nasmehom je tako poskusala skriti rahlo rdecico, ki se je pojavila na njenih licih. "Potrebujes boljso luc?" je navihano vprasala, ko je opazila njegov izraz, ob pogledu na ravnokar posneto fotografijo. "Flash ne pomaga?" je vprasala in se naslonila na drevo. "Oh, to?" je vprasala in skomignila. "Ce povem po resnici je prvo kar sem nasla v omari." je odvrnila. In od vseh lepih oblacil sem izbrala ravno to? se je garajoce vprasala v mislih. Opazila je njegov pogled in ze pricakoala naslednje vprasanje o fotografiranju ali poziranju. V mislih se je zahihitala. "Torej kako to, da me je doletela ta cast, da si se odlocil slikati, cudakinjo, kot sem jaz. Zagotovo je kaksna Pihpuffka lepsa." se je pohecala, saj je vedela, da imasta oba o Pihpuffkah enako misljenje. Da so puhoglave, vsaj za nekoga z toliko pameti, kot jo imajo obicajni Drznvraanci. Se sama je pogledala naokoli, in takoj zagledala njegov fotoaparat. Lezal je samo nekaj metrov stran od nje. Ne da bi se zmanila za visoko travo, ki je verjetno ublazila padec Quincy-ieve 'igracke', je zakorakala v travo in pobrala kamero. Nasmehnila se je in med hojo nazaj nekajkrat pritisnila na gumb in slikala Quina. "Torej kako je biti enkrat na drugi strani fotoaparata?" je vprasala in posnela se nekaj fotografij.Spet se je naslonila na drevo in v cakanju na odziv pogledala fotografije, ki jih je posnela. Za zacitnico sploh niso bile slabe, ce upostevamo svetlobo in vse ostalo - n ravno primerno - okolico. Ter svoje bedne izkusnje.

((sorry, ker je tak kratko, ampak sestra poleg mene spi, pa sitnri mama kak ne smem prevec tipkat -.-))

((hah, sploh ni kratek post morem priznat d se mi unih prov t dolgih ne da vedno brat))

"Vseeno raje fotografiram brez flasha. Slike posnete pod naravno svetlobo izpadejo veliko bolje." je razložil svoje razočaranje nad fotografijo. Poleg tega je bila prava umetnost fotografirati naravo v njenem najlepšem sijaju. Na njen komentar, da je kakšna Pihpuffovka lepsa, Amy pa naj bi bila čudakinja je hitro protestiral. "Kakšna Pihpuffovka lepša?" To je bil pravi absurd. "Lepo te prosim. Te se pod nikakršnimi pogoji sploh ne morejo primerjati s tabo. Še prav težko bi našel kakšno Drznvraanovko, ki bi bila lepša kot ti, ti pa se primerjaš z navadnimi puhoglavkami?!" Quincy je šokirano ugotovil, kaj je rekel šele, ko so njegove besede odzvenele in močno zardel. Je bila to odkrita deklaracija, da ga je Amy izjemno privlačila? Seveda je bilo očitno, da se je rad družil z njo. Morda malo manj očitno, da mu je bil vsak trenutek, ki ga je preživel z njo nekaj posebnega in da je komaj čakal uro, ko sta se zmenila, da se dobita. Verjetno še ni opazila, da je imel njenih slik več kot drugih zadnje čase in ni morala vedeti, da je slikal Gryfondomovke samo še za šolski časopis. Bil je lovec na kikle... vsaj kolikor so se učenke nastavile pred njegov fotoaparat, zdaj pa je postal nekaj kar sam ni razumel. Zdaj je gotovo mislila, da je čudak. Nato se je spomnil njenega prejšnjega vprašanja, kjer se je sama predstavila kot čudakinja, kar sploh ni bila, a je Quina malce nasmejalo. No vsaj oba sta bila zase čudaka. Ravno ko je odvrnil pogled je v bližini zagledal svoj bogi fotoaparat. Zmrazilo ga je, ko je pomislil, kaj je lahko narobe s kamero in postalo mu je žal, da je svojo zvesto sopotnico kar lepo odvrgel. Šele, ko ga je Amy slikala in mu je postalo jasno, da je s fotoaparatom vse v redu se je znebil žalostnega pogleda in se spet nasmejal. Bolj se mu je približala bolj mu je šlo na smeh. "Definitivno je nov občutek." se je zasmejal bliskavici fotoaparata, ki se kar ni prenehala. Nazadnje ga je slikala Nyx za prejšnji božič, ki ga je preživel doma, drugače pa ni bil ravno velikokrat na slikah. Morda je bila to edina slaba stran fotografiranja, da tebe ni bilo v spominskem albumu. Ko ga je končno prenehala slikati se ji je spet približal. "Kako so ti uspele?" je Quincyja zanimal rezultat Amyinega zabavnega dela.

((poznam obcutek. Tudi jst sn vcasih pravi lenuh ))

Amy se ni mogla upreti nasmesku. Ne, da bi ta umes zbledel, le povecal se je. Res misli, da je lepa? Ali je to rekel samo iz prijaznosti? Nekako se je ob njegovih besedah pocutila se bolje. Vsako dekle rado slisi da je lepa. Je to rekel zato? Ker je bila pac se eno dekle? Ne, Quin ni taksen, se je takoj popravila. Nastela je lahko vsaj sto ucenk, ki so se njej sami zdele lepse od njene malenkosti, ampak kaj ce Quincy misli resno? Malce je zardela. To je ja bil kompliment, kajne? Potem mu ga mora vrniti. Ampak kaknega? Tako, da ne bi izpadla kot najvecje budalo? Spet so ji misli pobegnile se nekam drugam. Kako lahko ona, ki ima znanja polno glavo, tako hitro izgubi nadzor. Obicajno je vedno imela veliko bese na zalogi. Vsakemu jelahko dala pravi nasvet, imela je vecji besedni zaklad, kot vecina deklet - ali celo profesorjev -, na soli. Zdaj pa... nic. Kako ji lahko en fant naredi kaj taksnega. Pogled je usmerjala v fotoaparat, saj je vedela, da bi popolnoma izgubila dar govora, ce bi ga pogledala v oci. Olivia, sedaj pa nehaj in se spravi skupaj! si je zabicala v mislih. "Kaj pa vem. Vecina manekenk je puhkoglavih." je odvrnila. To je bilo pravzaprav res. Ce bi katero izmed slavnih maneken vprasal kaksno masno stevilo ma Nikel, bi verjetno bulia vate, kot tele v nova vrata. Skomignila je z rameni in si dovolila hitro pogled in rahel nasmsek. "To zagotovo, amapk mislis v doberm ali slabem smislu?" je vprasala in nahitro naredila se eno fotografijo. Za njim je bil viden tudi soncni zahod, ki je navidezno obrval tudi delcek njegovih las. "Odvisno, kaj pricakujes." je zamrrala in mu vrnila kamero. "Torej kako so mi uspele?" je navihano vprasala in stopila poleg njega.

Na njen komentar, da so bile manekenke puhkoglavke je moral dobro premisliti o izboru svojih besed. Njegova glava je bila ze tako polna custev in ni zelel, da bi kar vsa izbruhnila naenkrat. Morda ji sploh ni bil simpaticen in s kaksnim cusvenim navalom bi jo lahko se odgnal. Moral se je obzdrzati. "Ce zenska nima mozganov se to takoj vidi na fotografiji. Ne razumem bunkeljnov, ki lahko toliko casa bulijo v tiste njihove revije, ki so polne praznih slik." Njegova ljubezen do fotografije se je ze izjemno razvila. Skozi kamero je bil svet cisto drugacen. Pokazal je vse svoje carovnije in celo stvari, ki so jih ocenili za grde, so lahko na fotografijah posijale v svoji najlepsi luci. Kaj je kamera pokazala o lepem dekletu, ki je bilo po vrhu se pametno, je bila ze sama po sebi zgodba zase. Nasmehnil se je, ko so se mu v mislih prebliskale slike, ki jih je posnel v zadnjem casu. Bil je res ponosen, da je lahko na vsaki fotografiji ujel nov blescec moment, ki se je skrival v naravi. Ko ga je povprasala o njegovem obcutku, ko ga je fotografirala se je smejal zraven. "Dobrem, dobrem. Zabavno je enkrat ne vedet, kako nastane slika na tvojem fotoaparatu, a pozirati pa res ne znam." pomeziknil ji je in se spet zasmejal kar samemu sebi. "Lahko mi das kaksen namig." se je namuznil. Situacija ga je cisto zabavala. Seveda je pogresal prijem fotoaparata, a nekaj minut bo pa ja potrpel, saj je videl, da je bila naprava popolnoma varna v Amyjinih rokah. Ko mu je ponudila kamero, mu je prav lepo legla v roke in trdno jo je oprijel. Le kako jo je lahko prej tako brezskrbno odvrgel. Amy ga je res pripravila do zanj nenavadnega obnasanja. Ko se je Drznvraanovka postavila poleg njega je kar za hip otrpnil. Zacutil je cmok v grlu in se hitro odkasljal. "Zelo dobro si se izkazala." jo je hitro pohvalil. "Lep obcutek za kompozicijo imas." je z nasmehom rekel, ko je preletel nekaj fotografij, kjer je svetloba sijala pod ravno pravim kotom. Res se ni bil navajen videti na slikah. Bilo mu je dokaj tuje, zato si je tezko prav dosti mislil o celotni stvari. "Seveda, model bi lahko bil boljsi." ji je spet pomeziknil.

"Se en dokaz, da smo carovniki velikooo pametnejsi kot bunkenlji." se je strinjala. Gledanje presuhih, ter definitivno puhoglavih manakenk je bunkenjle pripeljala do vseh moznih bedarij. Carovniki, na drugi strani, pa so precej drugace gledali na svet. Se pihpuffci so vcasih dobili prebliske pameti, da o Drznvraancih sploh ne govorimo.
Z narejenim olajsanjem je odvrnila. "Se dobro, ker se mi zdi da bi lahko s tvojo kamero postali prav dobri prijateljici." Zasmejala se je in zavila z ocmi. "En zelo dober fotograf je nekoc izjavil, da najlepse slike nastanejo takrat, ko se ne trudimo." je zamrmrala. Poleg tega pa se je s kamero v roki pocutila prav dobro. Veckrat bi ga morala pripraviti do tega, da ji jo posodi. "Namig o poziranju? Res nisem iz pravega testa, da bi ti jih dajala." je odvrnila. Prav cudno, da se je poleg njega tako podcenjevala, ko pa je obicajno moslila da je boljsa od celega sveta. Kdo bi si mislil d te lahko ena oseba pripravi do tako nenavadnega obnasanja.
Ko je opazila otrpnost je pozmislila, da mogoce ne bi smela stati tako blizu. Ni ga hotela spraviti v nelagoden polozaj. A nekaj jo je prikovalo na tla poleg njega, da se ni mogla premakniti stran. Da ne bi izpadla prevec butasto se je nasmsehnila. Ko jo je pohvalil je skoraj dobesedno zazarela. Se sama ni povsembdojela kako pomembno se je zdi, kaj on misli o njej. Potem pa se je spet pojavil dvom. Kaj ce je to rekel kar tako. Ker je pac bil kavalir in je ni hotel uzaliti? "Za zacetnico sem torej dobra?" je vprasala z nasmeskom. "Vsekakor me caka se dolgo obdobje da bom tako dobra kot ti... Uh, res si bom mogla kupiti fotoaparat." je blebetala tha v tri dni. Ko je ugotovila kako butasto je izpadla se je zasmejala in zmajala z glavo. Se ena lasnost, ki se je mora nujno znebiti.
"Ne, trenuten model mi je prav vsec." je zinila se preden je besede premlela skozi mozgane. Malce je zardela. "Vsekakor bi pa moral tudi ti zaceti izbirati boljse modele." je rekla in mu navihano pomeziknila. Poskusala je narediti nekaj da se ne bi prevec zmenil za njen prejsni izpad. Najprej pomisli kaj bos zinila! si je siknila v mislih.

Je s tem namigovala, da bo moral se kdaj ostati brez kamere in se znajti na drugem koncu? Quincy brez fotoaparata... Tega ni hotel prav pogosto izkusiti. Seveda je vedel, da so bile slike, ki so nastale naravno velio boljse, zato je tudi posnel veliko slik na skrivaj. Bil je ze pravi ekspert v taksnem slikanju, da ljudje sploh niso opazili, da so postali zrtve njegovega fotoaparata in na svoje sposobnosti je bil zelo ponosen. Seveda se z njimi ni zelel posebaj hvaliti, saj mu potem ne bi vec uspelo posneti toliko fotografij, ker bi ljudje okoli njega postali bolj previdni. Z namigom o poziranju jo je bolj drazil. "Daj daj, zagotovo se bolj spoznas na to kot jaz." se je nasmehnil. "Ze vem! Ena poza je zagotovo taksna." je rekel in z roko naredil gesto za osla in jo dvignil za svojo glavo. Ko sta skupaj pregledovala slike je moral potrditi svojo oceno. "Zelo dobra." se je nasmehnil in ji priblizal fotoaparat, a bi ga bolje videla. "Vidis tole sliko tukaj? Na tej si super ujela zraven se oddaljeno jezero. S tem ko na sliko dobis se dodatno dopolnilo k okolici v ravno pravsnjo kompozicijo se kaze obsirnost fotografovega edinstvenega vidika. Tako nastajajo res sijajne fotografije." na zasmejal se je na njeno opazanje, da bo rabila vec vaje, da doseze njegov nivo. "Jah, nekako imam res ene sedem let prednosti." se je namuznil in ji pokazal jezik ter se zasmejal. Vsec mu je bilo, da je tako navdusil Amy za fotografijo, da je celo pomislila, da si bo kupila svojo kamero. Nato pa se mu je zazdelo, da ga je pohvalila in tudi sam je zacutil blago rdecico. Ji je bil vsec njegova druzba, njegov humor, morda celo izgled? Stil kako ga je pohvalila je bil dokaj vsestranski, tako, da Quin ni moral tocno vedeti, a ze sama pohvala mu je ogromno pomenila. Ze mu je omenila, da bo potreboval boljse modele, pa se je spet spomnil na tisto klopco, ki jo ne prej zelel fotografirati. A zdaj je sonce ze skoraj zaslo in moznost za edinstveno sliko je ze izpuhtela. "Se javis kot moj model?" ga je navdusilo in z nasmehom je pricakal njeno reakcijo.

Amy je ze hotela zmajati z glavo v smislu, jaz pa manekenstvo sva dva skorj popolnoma razlicna pojma, ko se je namesto tega enostavno morala zasmejati. "Jap, nekako tako ja. Samo se drugoroko daj na bok in eno nogo vstran. " je odvrnila. "Ampak samo ce zelis, da se potem polovica sole dela norca s tebe. Za taksne primere je to popolna poza." je smeje dokoncala.
"Ok, priznam, res ni slaba." je prikimala in stopila malce bljizje k njemu, da je lazje videla sliko. Res ni bila slaba. Ne iz strokovnega viditka, torej v smislu komparacije, in ostalih fotografskih izrazov. Iz Amyine strani pa je slika dobro izgledala predvsem zaradi modela.. ampak to je ze druga zgodba - ce ne celo tretja.
"Si patudi eno leto starejsi, zato sest let predosti in ne veseli ze prehito, zelo hito se ucim." ga e zavrnila in mu se sama pokazala jezik. Zasmejala se je. Dobesedno sta se obnasala kot dvoletna otroka, ki se preprirata kateri ima lepso igracko. Vsekakor bi rabila tretje mnenje.
Postavila se je preden in dvignila ovrv."Jaz? Tvoj model? Kaj pa vem. Poziranje - ocitno - ni moja vrlina." je zamrmrala. Ni hitela zveneti prevec ostro, a vseeno o manekenstvu ni vedela nic, pa se manj, na vecini slik pa je verjetno izgledala bedasto. V cakanju na njegov odziv je spet splezala na najnizjo vejo in sedma nanjo. Razgled je bil od tu se lepsi, se posebej s Quincy-iem ob strani.
'Mjaw'. Svojega crbega macka sploh ni opazila dokler ni zlezel skoraj cisto v njeno narocje. "Hej, Blackie." je pozdravila zivalco in ga pobozala bo vrjanje crnem kozuhu. "Kje si se potepal tako pozno?" je tiho vprasala in ga pocohala za ocesom. Nato je pogledala dol k Quinu, v pricakovanju na odziv.

Spravljal jo je v smeh. Počasi je postajal že pravi ekspert. Quin je iz šale dokončal pozo, ki jo je narekovala Amy in ni si mogel pomagati, da se ne bi še sam smejal. "Nekdo pa res mora spravljati druge v dobro voljo, ko se pa drugače vsi držijo kot kisle limone." Ko se mu je zdelo, da je nekaj sekund držanja poze pri miru dovolj, se je pridružil Amy pri pregledovanju fotografij. Bolj natančno sta si ogledala eno, Amy je bila tako blizu, da se je njena roka obdrgnila ob njegovo, pa se je Drznvraanovka uspela Quincyju še bolj približati. Srce mu je začelo hitreje biti. Kako je lahko tako spremembo sprožila le njena bližina. Kar bal se je, kaj bi se mu zgodilo, če bi se med njima dejansko kaj razvilo. Čim je nasprotovala njegovemu slikanju jo je moral opomniti na njene prejšnje besede. "Kaj nisi ravno prejle omenila, da poziranje ne pomaga k dobrim slikam." nasmehnil se je, roko položil na njeno glavo in jo skuštral. Kolikor se ga je tičalo, si je to prav zaslužila. Moral pa si je priznati, da ga je njena reakcija skrivoma izjemno zanimala. Njenih slik je imel že kar nekaj, in nekaj najboljših je posnel, ko pravzaprav ni niti vedela, da jo fotografira. Zanimalo pa ga je tudi kako bi nastale slike, pri katerih bi Amy z vsemi svojimi mislimi sodelovala. "Kaj potem, boš še malo premislila? Vedi, da ne mislim kar lepo popustiti pri tako dobri ideji, kot je tale." ji je pomežiknil in bil končno zadovoljen s svojim izborom besed. Ko je spet bila na drevesu, je Quincy znova povlekel na plano svoj fotoaparat in uspel posneti sliko z mačkom, katerega oči so kar svetile v večerni svetlobi. "Kako prisrčen maček." se je zasmejal fotografiji, ki jo je posnel, nato pa spet pogledal proti Amy. "Ne vem, če je ravno pametno plezanje dreves ob tejle uri." ga je spet zgrabil zaščitniški občutek. "Res se že temni..."