Lagodno se je sprehajal po parku in popolnoma nezavedno pristal na isti točki kot vedno: pri runskih kamnih.
Fus-ro-dah, si je mislil sam pri sebi, ko je njegov pogled opazil runske zapise, in se zasmejal osebni šali. Nadaljeval je pot dokler ni bil dovolj blizu, da bi se lahko prvega kamna dotaknil, nakar se je na mestu ustavil. Spet je bila tukaj tista rjavolaska, ki jo je že nekajkrat s kotičkom očesa opazil ko je odhajal v grad, ali pa ko je sam prihajal h kamnom, ona pa je ravno odhajala. Zadnjih nekaj let ji je rahlo pokimal v pozdrav kadar je šla mimo, in zdelo se mu je da mu je tudi ona občasno pokimala nazaj. Ali pa se je njena glava nagnila zaradi neravnega terena oziroma je bila ravno takrat v nizki polovici koraka. Vendar govorila nista še nikdar. Pravzaprav je bilo nadvse zanimivo, kako so se učenci lahko gledali po več let, pa nekateri nikoli niso spregovorili besede med seboj.
"Danes so lepe zvezde, kajne?" je vprašal iznenada, ne vedoč kako bi začel pogovor. Stopil je bližje in z očmi pomignil v nebo. Oblaki so zakrivali boljšo polovico neba, ozvezdje cygnus pa se je kljub vsemu videlo v vsem svojem sijaju.
"Fynn, mimogrede. Moje ime, mislim," je dejal ko ji je s prijaznim nasmehom ponudil dlan. Upal je lahko le, da njegov obraz ni razkrival misli, ki so takrat divjale po njegovi glavi.
Presneti idiot, mar bi premislil kaj boš rekel preden si ji sploh dal vedeti da si v bližini! Zdaj bo pa mislila da si umsko moten, ko se takole spotikaš čez besede!

»Zvezde so vedno fascinantne.« Imela je popolnoma prav in Fenris se je počutil še bolj butasto.
Le kaj si mislil? Saj zvezde nikoli niso grde, da bi bile danes lepše! Zdaj najverjetneje misli da si preprost in plitek, ali pa da si se zacopal vanjo. Ali pa kar oboje.
Ko se je Evelyn predstavila ji je na njen "me veseli" odvrnil s kratkim "enako". Prav hvaležen ji je bil, da je sama načela temo o tem, da sta se že kdaj videla in mu s tem prihranila ugibanje kako bi izpadel najmanj trapasto ob poskusu pogovora o tej temi.
"Fynn, drugače, ne Flynn. Brez L-ja. Kratko za Fenris," jo je popravil, takoj zatem pa je njegov ego tepel njegov notranji jaz z nekajkrat preveliko macolo, ker je bil prepričan da Evelyn njegovo pravo ime ni niti najmanj zanimalo. Navsezadnje so ga vsi klicali "Fynn" že od drugega letnika dalje, 90% jih najbrž sploh ni vedelo da to ni njegovo pravo ime. Odločil se je preskočiti na plan B in se poslužil metode, ki je še vedno uspešno preusmerila pozornost sogovorke; zapičil je svoje kobaltne oči v njene, in mehko, a skrivnostno odgovoril na njeno vprašanje:
"Nekaj na teh starih skaldih me preprosto privlači. Mogoče se tukaj počutim malenkost bližje domu."
Tokrat mu začuda notranji glas ni začel govoriti kako jo dolgočasi z nepomembnimi podrobnostmi o sebi; nasprotno, imel je občutek da je celo pritegnil njeno zanimanje. Lagodno se je naslonil na najbližji kamen, pretegnil roke kot zbujajoč se maček, ter vrnil vprašanje:
"Kaj pa ti? Ti je astronomski stolp preveč klavstrofobičen za opazovanje zvezd, ali je to tvoje priljubljeno mesto, oziroma nekaj takega?"

S pomočjo preusmeritve teme pogovora na astronomijo se mu je uspelo gladko izogniti odgovoru na vprašanje od kod prihaja. Malo ga je pravzaprav presenetilo da je to sploh vprašala kaj takega; navsezadnje je cela šola "vedela" da je v resnici ruski vohun ali pa finski agent, odvisno koga si poslušal. Fenris je bil navsezadnje preveč odmaknjen, da bi kdo prostovoljno načel pogovor z njim. Razen seveda kadar je kdo rabil pomoč, takrat so vsi predsodki, trači in druge zgodbe izpuhteli v zrak, takoj ko ga niso več potrebovali pa so se vrnili z enako hitrostjo.
"No, kdo jih pa nima?" je pripomnil ko je Evelyn omenila da ima več tako imenovanih "priljubljenih mest".
"Odvisno za kakšna mesta gre," je dejal navihano, nato pa dodal: "Če so nanje vezane kakšne zanimive zgodbe me gotovo ne boš dolgočasila."
Namenil ji je nasmešek, sam pri sebi pa je poskušal uganiti o čem je razmišljala. Pogovarjala se je z njim, kljub temu da je izpadel dosti manj očarljivo kot je nameraval, in zaenkrat ni kazala znakov muke ali dolgčasa. Razen če je bil tisti "ne bom te zdaj dolgočasila s tem" v resnici "zdaj bi rada odšla, vendar sem preveč prijazna da bi ti to rekla v obraz, zato se bom zgovorila na lastno solidarnost"? Ni bilo nemogoče, ampak potem bi bilo bolj smiselno da bi preprosto odšla, namesto da je govorila z njim.
"Recimo tile kamni," je dejal ko se je odmaknil s skale na katero je prej prislanjal hrbet. Z roko je navidez zaobjel cel krog.
"Slišal sem že eno ali dve zgodbi o njih, vendar slišim tudi da vsaka generacija prispeva svoje in da jih je že malo morje. Si katere slišala?"

"No, bojim se da ne poznam nobene, ki bi se po krvoločnosti lahko kosala s to," je dejal in se zahahljal.
Oh groza, zdaj bo pa mislila da jaz mislim da je obsedena z grozljivkami! Razen če sklepa da jaz mislim da ona misli... Nehaj! je naglo ustavil tok misli. Nazadnje ko je šlo njegovo predvidevanje o tem, kaj si drugi mislijo, dlje od dveh korakov, je izpadel kot nek zasanjan bebec. Logično, saj ostali niso mogli vedeti kaj je razmišljal. Vsekakor ni imel nobenega namena ponoviti takšen pripetljaj.
"Poznam pa eno malo bolj skrivnostno," je pripomnil in stopil okrog najbližjega od kamnov. Iz žepa je potegnil svojo palico, snežno bel spiralast kos lesa "drevesa duhov", kakor se je po domače reklo corymbii aparrerrinji, ozkemu drevesu s popolnoma belim lubjem, ki navadno raste le v Avstraliji. V mesečini se je palica bleščala skoraj tako močno kot zvezde same.
"Pravijo, da če na noč polne lune s palico slediš runam, odkleneš njihovo moč in ta steče vate." Nasmehnil se je in storil ravno to, o čemer je govoril; s konico palice je sledil vzorcu žlebov na kamnu. Ko je šla konica palice čeznje, so se žlebovi napolnili z belim sojem, in kaj kmalu je cel skald žarel kot mesečina. In nato čez nekaj trenutkov ugasnil. Fenris je skomignil z rameni in se nemočno nasmehnil, nato pa pospravil palico.
"Kaj naj rečem, nekako bi bilo prelahko če bi govorice dejansko delovale," je dejal. Nato se je rahlo zdrznil, kajti večer se je že shladil, on pa je bil le v spodnjem delu uniforme; črnih hlačah in istobarvni majici z dolgimi rokavi. Jopo, plašč, spolzgadovski šal in vse ostalo kar je pasalo k uniformi je nosil le poredko, saj je bil vajen bolj hladnih temperatur kot so bile običajne v Angliji. Ko je po koncu predavanj odšel ven, ni razmišljal o tem kako se bo zaklepetal s to nadvse zanimivo punco in da ga bo oktobrski hlad vendarle presenetil. Pa kljub temu ni o tem črhnil nobene. Ni mu bilo do tega da bi zaključil pogovor, hkrati pa ga je malo skrbelo, da če bi predlagal da se premestita v grad, bi to Evelyn izkoristila za tisti tipičen "joj, koliko je že ura! oprosti ampak moram iti". Pa saj je niti ni poznal! Trikrat je preklel svojo socialno paranojo in se poskusil sprostiti.
Tako je odmislil ostale možnost, stopil bližje k Evelyn in jo vprašal:
"Kaj misliš, kakšne čarobne besede sva zgrešila da ta stvar noče delovati?"

Ob omembi da je bilo nekaj, kar je storil čudovito, se je Fenris na vse pretege silil, da ne bi zardel. Ni bil čisto prepričan če mu je uspelo, saj je kljub vsemu čuti toploto na licih. Morda bo mislila da je to zaradi hladu, si je prigovarjal.
Se je pa malo bolj zamislil, ko je povedala svoje ideje o tem kaj bi manjkalo. Pravzaprav res nista mogel vedeti; rune so bile izjemno stare, podobne klasičnemu runopisu, vendar dovolj očitno drugačen da prebran v tem slogu ni pomenil ničesar. Prav tako je bilo nekaj čudnih vijug in vzorcev, ki se po Fenrisovem vedenju niso pojavljali nikjer drugje. Pomislil je, da gre najverjetneje za arhaični futhark ali kaj podobnega, tega pa Fenris ni znal brati.
"Hja, lahko poskusiva, ampak kolikor jaz vem o krvni magiji, je bolje da ne eksperimentirava z nečim, za kar ne veva kaj se bo zgodilo," je dejal zamišljeno. Evelyn se mu je zdelo malo mlajša od njega, vendar ne za veliko, zato je sklepal da je v četrtem ali petem letniku. Sicer so bili tudi vsi v šestem letniku mlajši od njega, glede na to da se je na Bradavičarko vpisal pri dvanajstih, vendar je svoj letnik dovolj dobro poznal da je vedel da nje ni bilo v njem. Zato je še dodal:
"Na koncu petega letnika se boste pri Obrambi učili nekaj malega o tem. Sicer profesor ne pove veliko, knjige na to temo pa tudi niso ravno splošno dostopne, ampak vsaj to ti pa vbijejo v glavo da je katerakoli magija ki zahteva tvojo kri, ali pa kri drugega človeka, pogosto nevarna in da se pogosto dotika, nemalokrat pa kar prekriva s temno magijo."
Namenil ji je še en nasmešek kot v opravičilo da o tem ne ve kaj več.

Ker ni vedel, kako bi se odzval na nepričakovan dotik, je ob tem za sekundo kar zmrznil na mestu, medtem ko so njegove misli divjale.
Kaj to pomeni? Jo res samo zanima če me zebe, ali pa mi hoče nekaj povedati? Kaj pa če sem ji *všeč*!?
Igral je hitrostni šah s svojimi mislimi o tem kaj bi to lahko pomenilo, kaj naj si misli o tem, in kako naj se odzove, nakar se je Evelyn odmaknila in se s tonom, ki je ponazarjal da se ji je pravkaršnji dogodek zdel nenavaden (ali pa je le hotela izpasti tako). Fenris se je odločil, da je najbolje da ji pove resnico in poskuša vse skupaj obrniti na komično stran;
"Hej Evey, ni se treba opravičevati, saj ne zamerim. Samo malo nepričakovano je bilo, to je vse. In pa ja, zdajle me že malo zebe, ampak se preveč trudim izpasti "kul" da bi to omenil. Um, saj te lahko kličem "Evey," kajne?"
Ob tem se je nasmehnil in upal, da bo zato rečeno izpadlo bolj napol resno. Sedaj mu ni preostalo drugega, kot da bodisi igra mučenika, bodisi predlaga da se počasi vrneta v grad. Pravzaprav bi ob tej uri tako ali tako oba morala že biti notri. Ampak hej, česar hišnik ni vedel, ga ni moglo boleti, kajne? Namesto tega se je raje s hrbtom naslonil na runski kamen, razširil roki stran od sebe, ter z velikim nasmeškom in pretirano dramatičnim tonom vprašal:
"Me prideš malo pogret, ali bom mogel sam in premražen nazaj v grad?"

Niti v sanjah ni pričakoval da bo storila to, kar je. Pričakoval je kakšen "spraviva se nekam na toplo," ali pa kakšno sarkastično pripombo o tem da naj se greje kar sam, oziroma kaj podobnega. Ni pa pričakoval, da ga bo dejansko objela. Bila je tako topla in mehka, da je od sebe nenadzorovano spustil dolg "mmmmmmmmmmm..." ki se je zaradi izvora v nižjih predelih glasilk slišal skorajda kot mačje predenje. Njegove roke so se refleksno dvignile nad njen pas in jo na različnih delih hrbta pritisnile k sebi.
Dolg trenutek sta ostala tako. Nato pa se je Evey vseeno malo odmaknila in ga pobarala po izboljšanju počutja. Fenris ji je pomežiknil in navihano pripomnil: "Kaj misliš?"
Ko je omenila enega tistih tipičnih "viteštvo je mrtvo" izrekov, je Fenris svojo desnico izvil na svobodo, se občutno zaigrano počil po čelu in dejal:
"Ampak res! Kako nevljudno in nasploh neotesano od mene! Čakaj, bom to takoj popravil."
To rekoč je, z nekaj težav ker se ni hotel dotakniti njenih stegen tako blizu pasu, iz desnega žepa spet potegnil palico, v zraku naredil majhno spiralo in pojoče zašepetal:
"Da te ne razočaram, z Orchideusom rože ti pričaram."
Zraven palice se mu je v roki pojavih majhen venček belih vrtnic in črnih tulipanov. Fenris ga je postavil mednju, kar je bil, glede na to da sta bila še vedno praktično zlepljena skupaj, kar podvig, nato pa nagnil glavo vstran in poskušal oponašati njen glas malo prej:
"Bolje?"

Cvetje jo je vidno očaralo in Fenrisa je prijetno presenetilo da so ji bile sploh všeč. Uroka Orchideus nikoli ni popolnoma obvladal in čeprav je lahko ustvaril katerokoli vrsto rož, pa so bile barve vedno izjemno močne in nenavadne, skoraj tako kot če bi jih pobrali iz spektra osnovnih barv in nekaj prvinskih kombinacij. A to ga niti ni motilo, saj je imel intenzivne in nenavadne barve tako ali tako raje.
Evelyn je nagnila glavo, da bi lažje razpoznala odtenek njihovega vonja in se nevede pritisnila bližje k njemu. Fenrisu se je srce ustavilo. Bila je tako blizu, in ko je glavo dvignila višje ter ga pogledala v oči, bi bila podoba skorajda težko bolj vabljiva. Dve podobi najstnikov, objeti, naslonjeni na starodavno ruševino, ki se je kopala v mesečini, med njima pa šopek belih vrtnic, prepredenih s črnimi tulipani. Njuna obraza sta bila za manj kot dlan narazen, in Fenrisu se je zdelo, da so se Evelynine ustnice rahlo našobile. Tišina parka okrog njiju je kar kričala po poljubu in on se ji je približal...

...nato pa jo je le še enkrat objel, in se izvil izmed nje in kamna za sabo na prosto.
"Oprosti," je dejal s skesanim obrazom. "Ampak tega ne morem."
To rekoč se je obrnil in stekel v noč, Evelyn pa pustil med runskimi kamni s šopkom dehtečih črno-belih cvetlic.

Starodavni runski kamni so jo vedno znova osupnili. Zakaj je izbrala ta prostor za srečanje z Rose? Bog ve, najbrž zato, ker sta se tukaj prvič za res zbližali in je to Rei ostalo v spominu. Rei se je vedno spraševala pomena teh kamnov, katera je ostala skrita pred njenim radovednim obrazom. Danes ni bilo ravno toplo, čeprav je sonce bilo visoko na nebu. Vendar je pihal mrzel veter in zaradi njega je Rei imela plašč.
Stala je blizu kamnov, z rokami v žepu in premišljevala o njih ter o trenutkih, ki so se zgodile ob njih. Kar nekaj časa jo je čakala, preden je Rose prišla. Stala je čisto na miru in opazovala okolico. Črna veverica, ki je celi čas skakala po drevesu, se ji je približala. Rei se ni niti premaknila. Ni je hotela spoditi, zato je le pogled usmerila proti njej. Ko veverici ni bilo več zanimivo je odskakljala naprej in Rei ji je sledila z očmi. Zaslišala je stopinje za seboj. Ker drugega ona ni pričakovala, drugih okoli nje pa tudi ni bilo videti je nagonsko rekla: "Rose! Končno si tukaj." in se šele nato obrnila. Objela jo je, ko sta druga k drugi prišle. "Kako si kaj'" je takoj vprašala in se ji toplo nasmehnila. Objela jo je preko ramen in pustila nogam, da jo vodijo kamor pač mislijo iti.

[rose <3]

Ko se je Rose oblačila v bolj primerna oblačila za sprehod na katerega jo je povabila Rei, je razmišljala o tem kako sta se veliko let nazaj sploh spoznali. Nikakor se ni mogla spomniti katera je pristopila k drugi. Te misli so ji prišle v glavo namreč zaradi kraja kjer naj bi se dobili za sprehod. Dobili naj bi se pri kamnitem krogu. Kraju kjer sta se spoprijateljili in kraju kjer sta skupaj preživeli kar nekaj časa. Ko je pogledala na majhno uro ki jo je nosila na levi roki je opazila da že zamuja. Ker ni hotela da jo Rei čaka še dalj časa, si je hitro oblekla športna oblačila in stekla iz sobe.
Ko je iz gradu pritekla do kraja od koder je bil že viden stari kamniti krog se je ustavila in počasi nadaljevala hojo. Opazila je Rei ki je,tako se ji je vsaj zdelo na daleč, nekaj ogledovala. Pesek pod čevlji je potiho zaškripal in Reiin odlični sluh jo je zaznal v njeni bližini. "Hej bejba" je Rose pozdravila Rei, ki se je že obrnila proti njej. "Oprosti za zamudo. V sobi sem ugotavljala kako sva se davnega leta spoznali in katera je pristopila k kateri" je rekla Rose in se zasmejala. Ko je bila v družbi Rei se je lahko čisto sprostila. Ponavadi je imela na obrazu vljudnostno masko, ki pa je zraven Rei,njene najboljše prijateljice, ni potrebovala. Med njenim govorjenjem sta se objeli. "Za mano je dvojna ura napojev. Sijajno sem" je sarkastično odgovorila na vprašanje, ki ga ji je zastavila Rei. "Pa ti? Si imela naporen urnik?" jo je povprašala Rose. Še vedno objeti čez ramena sta počasi stopali okoli kamnitega kroga.

Zasmejala se je, ko je zaslišala bejbo. Velikokrat, sta si nadevali takšne in drugačne vzdevke, ki so se preprosto obdržali. Vendar jih je sedaj že tri milijone in jih Rei sproti pozablja in se spomni nove. "Ne sekiraj se glede zamude, ker smo vsi ljudje in vsi zamujamo. Sicer pa zate vse." pomežiknila ji je in ji opravičila zamudo. Za njo res ni bilo nobenega problema. Vse od tistega dneva, ko sta se spoprijateljili, je postala njena najboljša prijateljica in dejansko je edina ki ji sploh lahko kaj zaupa. "In veš katera je h kateri pristopila. Mislim, da si ti, ker sem sama bila preveč trmasta in radovedna hkrati. Čeprav se ne spomnim natanko.." je pomislila na glas. Res se ni spomnila, če njo vprašaš sta obe hkrati pristopili druga k drugi. In ta odgovor je popoln na to vprašanje in drugega ni več za reči, ker je vse ostalo vidno.
"Oh sijajno praviš?" je vsa resno rekla. "Nah, nič pametnega ali utrujajočega. No mislim, je bilo pametno, pač rastlinoslovje in pa zgodovina čarovništva, vendar veš kako je če si bolj neprespan kot pa naspan.." Oboje ji v bistvu zanimivo, vendar se na čase zgodi, da spi slabo ali pa sploh ne spi in potem ji oči lezejo skupaj med predavanji. Noge so jo nesle neznano kam (v bistvu sta hodili okoli kamnov) in veter res ni bil prijeten. V bistvu bi bila vesela kakšne vroče čokolade ali pa vročega žganja.. Vendar o žganju trenutno raje ni mislila. Bi pa res prijalo nekaj toplega. "Hej! Poglej kako lepo sonce je gori." je rekla in pogledala navzgor, ko se je ustavila. "Škoda, ker tako piha. Ta veter res ni prijeten." je še dodala in upala na boljše čase.

"Kaj misliš da se sekiram zaradi zamude?" se je pohecala Rose. Včasih je zamudila ona, včasih pa Rei. Zaradi nekaj zamud pa se res ne bo podrl svet. "No zdi se mi da sem bila to jaz, ampak to itak ni več važno saj sva še zmeraj najboljši prijateljici" je rekla in jo dregnila pod rebra. "Oh mi pa imamo rastlinoslovje šele jutri" je potarnala nad urnikom. Rose bi lahko imela rastlinoslovje cel dan, tako rada je imela rastline. "Kaj spet nisi šla spat? Oziroma si v celi noči spala pol ure?" je skoraj jezno vprašala Rose. Ni ji bilo všeč da Rei ne spi redno. Za Rose je bil spanec prav tako pomemben kot dihanje. Čeprav je bilo zanjo dovolj 6h spanca da ni izgledala kot zombi je ponavadi spala do zadnjih minut. Veter je mrzlo zapihal in Rose se je zavila v jopico in se stisnila še bližje Rei, tako da sta hodili čisto ena zraven druge. "Ja sonce je že lepo, ko nebi tako hladno pihalo in izničevalo njegove toplote" je dejala in se ustavila zraven Rei. "Ta veter prav uniči pomen toplega sonca. Komaj čakam da si bom lahko ven prinesla odejo in se učila oziroma brala zunaj na toplem sončku" je pofantazirala Rose.

"AH! Kje pa." zasmejala se je in jo še bolj stisnila k sebi, ko se je sama premaknila bolj k njej. "Res je. Pomembno je to, da se imava še vedno radi in da sva odvisne druga od druge" zarotniško ji je pomežiknila in jo objela. Seveda se je pri tem ustavila, po objemu pa zopet sprehodila. Zaradi zamud pri Rei ni bilo problema. Sicer ni marala nikogar čakati, vendar je pri Rose to čisto drugače. "Jaz spati?" je sarkastično nabila in jo resno pogledala. "Itak, da sem šla!." se je takoj uprla, čeprav ni šla. Ni se ji spalo in je kakšno uro pred začetkom pouka zadremala. Zasmejala se je. "Dobro veš kako je z menoj in mojim spancem. Veš, da ne potrebujem veliko da skačem naokoli, pa čeprav me tu in tam dobesedno pobere zaradi tega." to je ponavadi čez vikende, ko lahko spi dlje. Vendar ne tako zelo pogosto. Rei nikoli ni potrebovala veliko spanca. Bila je čila in vedra tudi po 15 minutah dremanja in ni izgledala kakor kak zombi. Zombi ona zgleda takrat, ko spi več kot 8 ur. Sicer njej ni jasno zakaj ali kako, se pa tega limita čim bolj izogiba. "Oh ja. Kje je ta toplota, ki se širi v nas in nas obdaja. Vedno in vekomaj? Zakaj toplota o toplota." se je pesniško pošalila z globokim glasom in na koncu prasnila v krohot. "No povej mi. Je kje kakšen hud tip na obzorju?" je zamenjala temo, ker je vedela da je nekdo nekje, ki ji je sto procentov všeč.

"Odvisne pa odvisne" se je Rose strinjala z Rei. Težko je preživela dan, ne da bi vsaj enkrat videla Rei. Dan je bil enostavno preveč dolgočasen. "Laži komu drugemu, ne meni. Dobro vem da danes nisi spala, če pa si, pa si največ pol ure" je dejala Rose in se zasmejala. Rei se je vedno izgovarjala da je spala čeprav ni. "Vem vem, vendar to ni dobro za tvoje zdravje" je resno dejala in ji pomežiknila. Vedela je namreč da je Rei ne bo upoštevala in bo delala po svoje kot do sedaj, pa čeprav ji je že neštetokrat rekla, da mora več spati. Rei se je začela pesniško šaliti in Rose ni mogla drugače kot da je prasnila v smeh, kar je najbrž bil tudi Reiin namen. "Oh ti pesnica ti. Morala bi izdati kakšno pesniško zbirko" se je pošalila. "Saj veš, nikjer nobenega ki mi bi bil všeč, oziroma ki bi mu bila všeč jaz. dobesedno je SUŠA " je dejala in se nasmehnila. "Kaj pa pri tebi? Kaj novega glede ljubezenskega življenja?" je povprašala in se spet nasmehnila. Ker se ji ni več dalo hoditi okoli kamnitega kroga, se je odločila da poišče najbolj sončen predel trate in se usede nanj. Še prej pa je iz sobe z urokom >accio odeje< poklicala tople odeje za pod rit in če bi še bolj pihalo da bi se po potrebi lahko zavila vanje .

Preprosto zasmejala se je. Ne tisto, kakor da je povedala zelo smešen vic, vendar tako, lahkotno, prijateljsko. "Eh! Ne lažem ti. povedala sem ti, da sem spala. To je pa tudi to." Uprla se je, kakor vedno. vendar ji ni zamerila. Vedela je, da ji hoče dobro, vendar Rein bio-ritem se je upiral na vse načine. Itak pa nikoli ni bil normalen, kaj šele ona.. "Poglej, poskušala sem zaspati, vendar ni šlo. Največ od vsega skupaj je bilo pol ure dremeža. Zakaj bi se sploh trudila spati, če lahko počnem kaj veliko bolj koristnega." sama misli, da spanec nadoknadi. Čez vikende, ko pač spi uro dalj. Se pravi zopet nič. Najdlje spi takrat, ko ima mačka. Pa še to ni nekaj veliko.. "Saj vem, da mi želiš pomagati. Najbolje, da grem na uspavalne tablete." s tableti ni bila resna. Mislim, prej bi jo videl jemati viagro, kakor pa to sranje za boljši spanec? My ass. Nikoli ni verjela v pomirjevala ali uspavalne tablete. Tudi pa če, ne bi ji ravno pomagali. Preden bi ona zaspala bi mogla vzeti vsaj dve konjski uspavalni tableti, kar pa spet ni dobro za zdravje. Torej bo raje ostala na ne spečih nočeh, kakor pa na spečih. "Ja itak! Jaz pa pesnik? Nikoli. Sploh pa kdo bi poslušal takšne oslarije. Mimogrede, ne spadam v kategorijo pesnikov, ker prejle, ko sem spesnila celo vrstico, sem bila trezna. Oni so pa vedno pod dozo nečesa. Nimam sploh pogojev." se je pošalila in pomislila od kje ji sploh ta ideja. Saj je vedela, da se ona tudi šali. Mislim halo? Rei pa pesnica? Nikoli.
"Eh? Kako ni nobenega?" se je začudila. Vedno je bil nekje, nekdo, ki ti je vsaj malo všeč. Izgled ali pa karakter. Kar ti pač bolj paše. Sicer pa ji ni ravno najbolje verjela. vendar bo najbrž kaj več na plesu. Usedla se je na odejico (katero je Rose pričarala) in se stisnila k Rose. "Ah nič. Saj veš da trenutno uživam samski stan, ker sem poskusila že večino stvari in nekako mi vse skupaj ne gre od rok. Še seksu za eno noč sem se odrekla za določen čas. Naveličana sem tistih dram, ki nastanejo pri resnih zvezah." je začela.. "Sicer ne rečem. je kar nekaj luštnih tipov okoli in v našem domu. Vendar ne vem. Trenutno mi ni do ničesar." je zaključila in ostala trdna pri tem. Sicer o seksu bi se še dalo razpravljati, vendar je premalo časa za takšno debato.