Pogum je pač treba izzivati. In tudi adrenalin je potrebno spraviti na maximum. Koraki so odmevali po Gozdu in Jesse se je tu in tam ozrl in preveril če je še vedno sam. "Lumos." Temo je presekala majhna lučka na palici. Palico je premikal levo in desno, da je videl pod noge. Stopil je naprej in v daljavi je divje zatulilo. Nekoliko se je skrčil in se ozrl naokoli. Palico je še vedno držal v pripravljenosti. "Bemti!" je glasno zaklel in si šel z roko skozi lase. Spet je nekaj poknilo in živčno se je ozrl.

Nathaniel se je po napornem pouku odpravil na svež zrak, saj ga je že šola pošteno utrujevala in dušila z svojimi zidovi. V tem letniku, si je izbral še več predmetov kot prejšnje, zato je bil njegov urnik res nabito poln. Njegov dan se je začel zgodaj zjutraj in se je končal komaj pozno popoldne, ko je že večina učencev zdavnaj končala z svojimi urami. Ponavadi jih je opazoval skozi okna učilnic, kako se podijo po dvorišču, ali pa samo leno poležavajo na travi. Ko je le tu in tam našel prostor za oddih, pa se je odpravil na svež zrak, napogosteje v bližino jezera. Ulegel se je v malce rosno travo in zaprl oči. Še vedno je razmišljal o urah, ki jih je preživel v šoli, vendar čez nekaj časa, se je njegova glava le otresla vseh misli, ki so bile povezane z šolo. Počasi ga je šum vetra zazibal v spanec, vendar so ga naslenjem trenutku v realnost vrnili hitri koraki, ki so se slišali ob njegovem telesu. Počasi je dvignil glavo, ter se usedel. Opazil je, da eden izmed učencev drvi proti Prepovedanem gozu. Ker je vedel da je to zares prepovedano, saj jih je ravnatelj vsako lepo opozarjal da ne smejo vstopati v njega, se je pognal za fantom, saj ga je hotel rešiti hude kazni. Drvel je za njim, vendar fant se ni in ni ustavil. "Hej," je zaklical za njim, ko sta že bila globoku v gozdu. Ko ga je končno dohitel, ga je prijel za ramo in oba sta se sunkovito ustavila.

Nekdo ga je zgrabil za ramo in kri se mu je za trenutek ustavila. "Hej," je odgovoril. Počasi se je obrnil. "Jesse," je povedal in stegnil roko neznancu. Bil je višji od njega, vendar je zgledal kakšno leto mlajši. Glavo je obrnil nekoliko v levo in s palico pomeril v višino prsi. "Nox." Fanta sta se znala v popolni temi. "Samo malo," je zašepetal in položil fantu nasproti njega prst na ustnice. Slišali so se koraki, težki in mogočni.

Mia je pohajkovala po robu gozda, nato pa se odločila, da malo zaide vanj. Stekla je, a zaslišala korake. Srce ji je skočilo v grlo in upala je, da je ni kdo videl. Hitro se je skrila za velik hrast in si malo oddahnila. Koraki so potihnili, oseba se je očitno ustavila. ''Homenum Revelio'' je zašepetala, a čisto tiho. Razkrila je dva fanta, neznanca. Eden je imel na plašču znak Pihpuffa, drugi pa Gryfondoma. Potiho se je zahihitala, nato pa zopet zaslišala korake, mogočne in grozljive, ki so se oddaljevali in ni se jih več slišalo. Abigail je pospravila palico, nato pa se naslonila na drevo, za katerega se je skrila. Še vedno ji je šlo na smeh, čeprav je mislila, da jo je očitno orjaška oseba videla. Na plano je še enkrat povlekla palico in zašepetala: ''Lumos.''

Skupaj sta stala v polmraku, saj sončni žarki niso prodrli skozi košato listje in edina svetloba ki je osvetljevala okolico, je prihajala iz fantove palice. Tako sta stala kar nekaj trenutkov, potem pa sta v daljavi zaslišala pokanje vej in hitre korake, ki so se jima vedno bolj približevali. Fant je hitro zašepetal enega izmed urokov in konica palice je nehala svetiti. Zajela ju je črna tema. Nathaniel ni videl niti centimeter pred seboj, zato je samo obstal kot vkopan. Kar naenkrat, pa je na ustnicah začutil prst kot opozorilo, naj ne črhne niti besede. Iz daljave se jima je vedno bolj približevala svetloba. Že si je v mislih predstavljav najhujšo možno kazen, saj je takoj pomislil da ju je lovil eden izmed učiteljev Bradavičarke. Zaradi tega tepca bova še izključena, si je mislil in še vedno stal kot vkopan. Vendar ko se jima je svetloba vedno bolj približevala, sta oba opazila, da ju je zasledovala ena izmed učenk, ki ji je verjetno bilo dolgčas. Obrisal si je potno čelo, potem pa iz žepa potegnil tudi svojo palico. "Lumos," je izgovoril, da je svetloba zajela okolico v kateri so stali. Naredil je nekaj korakov, saj se je hotel oddaljiti od dvojice, vendar je vedel, da mu bo vsaj eden izmed njiju sledil. Ni hotel težav ali kakšne kazni, saj mu je življenje na Bradavičarki preveč ugajalo. Hodil je vedno bolj hitreje in za sabo znova zaslišal korake.

Čakal je da bo kaj dogovoril. Ampak ni. Daj no, človek sem kot ti, pogovarjaj se z mano. Nekoliko se je namrščil. Potem pa ti skrivnostni koraki. Vse skupaj ga je precej zmedlo. Tiho se je premaknil bolj v mrak. Ampak če je profesor tako ali tako ni melo fore, ker ju bo odkril slej kot prej. Dihal je počasi in enakomerno. Spet je prijel pramen las in ga začel živčno vrteti.

Ostra svetloba ga je za hip zaslepila in tiho je zaklel. Potem pa je kar odšel. Ne me zafrkaviti. Pretehtal je možnosti. Ali se pogovarja z dekletom ali fantom. Potem se je odločil za bolj zanimivega - neznanca. "Hej, počakaj!" Spotikal se je čez korenine. "Nisi se predstavil," je nejevoljno rekel ko sta se oba ustavila.

Nahtaniel je še kar naprej hodil neznano kam. Podrastje, ki ga je sestavljajo trnje in občasno mehka trava ter prst, se mu je zapletalo v hlače. Slišal je da mu sledijo hitri in mehki koraki, vendar se ni ustavljal, saj je čimprej želel zapustiti mrakobo in temo tega gozda. Pot je nadaljeval po potki, ki je bila le pohojena trava. V daljavi je že zagledal sončno svetlobo, zato je hitro pospešil korak, ki se je stopnjeval z vsakim gibom. Ko je končno prispel do jase ob Prepovedanem gozdu, se je obrnil, saj je fantovski glas za njim klical naj se ustavi in se mu predstavi. Pred njim je stal fant, ki je bil le malo nižji od njega. Njegovi svetli lasje, kot njegovi, so se svetili v popoldanskem soncu, njegove modre oči, pa so bile nekaj posebnega. Kot on, je bil oblečen v preprosta oblačila, saj so učenci na Bradvičarki po večini nosili vsakdanja oblačila, tu in tam pa se je še našel kdo, ki si je nadel črn šolski plašč, na katerem je bil izvezen grb doma, kateremu je pripadal. Ko si ga je nehal ogledovati, mu je ponudil roko, ter se mu predstavil. "Nathaniel," je rekel. Opazil je tudi, da jima je punca, ki se jima je pridružila globoko v gozdu, nehala slediti, zato sta sedaj ostala sama. Od Bradavičarke sta bila oddaljena kar precej, zato so bili obrisi učencov, ki so se sončili ob bleščeče modrem jezeru, le majhne pike, ki so poležavale na travi in na toplem soncu. Še vedno je molel svojo roko v zrak, na kateri je bila zapestnica z simboli in nestrpno čakal na njegov odziv, saj ni hotel da ju kak učitelj opazi iz katerega izmed oken.

Delal je hitre mačje korake da je kočno dohitel osebo pred njim. Višji je bil od njega. Sranje. Vsi so višji od mene. Where are we? Takoj je opazil sivo-blond temno barvo las. Arktično volčje oči je takoj zaril v njegove in se nekoliko nasmehil. "Me veseli," je rekel iskreno in segel v ponujeno roko. Nathanielova roka je bila mehka in lepo negovana. Sam je imel kožo na rokah grozno. Suha od mraza.

Sledil je njegovem pogledu. "Resno? Iz takele razdalje? A-a" Opazil je da ima številne zapestnice. "Woow. Lepo. Si jih sam naredil?" ga je vprašal. Dvignil je desno roko in pokazal veliko zapestnic. Okoli vrata je imel verižico, obeska pa ni imel, preprosto fluorescentno rumeno trzalico.

Roka ki je segla v njegovo je bila hrapava in raskava, kot lubje zelo starega drevesa. Segla sta si v roko, vendar mu še vedno ni izdal svojega imena, kar ga je precj presenetilo. Samo, me veseli? si je mislil in ga pogledal z dokaj normalnim pogledom, čeprav si je v glavi mislil drugače. Ravno ko je pogledoval proti Bradavičarki, saj je še vedno imel čuden občutek kot da bo vsak čas iz kakšnega grma priletel eden izmed profesrojev, mu je fant, kot da bi mu bral misli rekel, da ju iz takšne razdalje sigurno ne morejo ujeti. Dvomim, saj so učenci vedno nastradali ob obisku Prepovedanega gozda, si je mislil, vendar to zadržal za sebe. Ko se je znova osredotočil na sogovorca, ki je stal nasporti njega, je opazil da si ta z zanimanjem ogleduje njegovo zapestnico. "Ta zapestnica se je prenašala iz roda v rod in je že stara zelo veliko let. Na njej so prastari čarovniški simboli, ki naj bi te varovali pred zlom in ti prinašali srečo," mu je odgovoril na njegovo vprašanje, če si je zapestnico izdelal sam. Opazil je tudi, da tudi njegovo roko krasijo zapestnice, vendar te so bile raznoraznih barv. Nekaj časa si je še ogledoval fanta, ki je stal pred njim, potem pa pogledal stran, saj ni več vedel kaj bi mu rekel ali vprašal. V daljavi je zagledal prečudovito drevo, katerega so krasili veliki beli cvetovi in ta ga je v tem trenutku pritegnila bolj kot sogovornik, ki je še vedno vneto strmel v njega.

Zdelo se je, da ju je Mia zasledovala, zato se je odločila, da raje gre, če pride kakšen profesor. Pa saj bosta nasankala onadva. Palico, ki ji je svetila, je držala pred sabo in stekla do roba gozda, kjer je rekla: ''Nox.'' in odšla


((Nimam idej.))

Previdno ga je poslušal. Fant je zgledal hudičevo zdologčasen. Skoraj bi se razjezil in mu povedal nekaj, vendar se je zadržal. Človeka komaj poznaš, ne moreš to tako. "Lepa je," je pripomnil in se nekoliko nasmehnil. "In... Kaj počneš v prostem času?" Sramežljivo se je nasmehnil in se obrnil stran. Đizus... Samo tip je. Opazoval je njegov odziv.

Nathaniel, je še vedno strmel v prečudovito drevo, ki je cvetelo le nekaj metrov stran. Zelo se je želel sprehoditi do tja in si ga pobližje ogledati, vendar še vedno ni bil sam, zato je prepodil to misel, stresel glavo in se obrnil nazaj k fantu. Velikokrat ga je pritegnila kakšna druga stvar, ali pa so njegove misli odplavale daleč stran, samo k sogovorniku nje. Znova se je skoncentiral in pogledal fanta, ki je stal nasproti njega. Očitno ni bil prisoten samo nekaj trenutkov, saj še vedno nista končala tistega pogovora o zapestnicah. Kaj sva mogoče v prvem letniku da se pogovarjava o zapestnicah, si je mislil in neopazno zavil z očmi, kot je samo on znal. Pogovor se je nadaljeval in fant mu je postavil vprašanje, ki je bilo vsakodnevno. "Kaj počneš v prostem času?" Nathaniel je nekaj časa premišljeval, saj ga ni imel ravno veliko, kot nekateri sošolci v domu, ki so se vsak dan po pouku zabavali po gradu ali izven njega. "Nimam ravno veliko prostega časa, saj sem se letos prijavil k skoraj vsem predmetom, ki so bili na voljo. Če pa ga že imam, pa se odpravim iz gradu, ter poležavam ob jezeru, ali pa preberem kakšno dobro knjigo," mu je rekel in se nasmehnil. "Pa ti?" mu je vprašanje vrnil in počakal na njegov odziv.

Podala se je na večerni sprehod, ki jo je vedno prijetno uspaval. Ta dan je s predavanji na srečo končala že ob štirih in tako si je pred večerjo lahko privoščila malo pohajkovanja. Oblečena v kavbojke in toplo vetrovko, se je napotila v smeri Prepovedanega gozda, ki jo je vedno skrivnostno vznemirjal. Nanj jo je vezalo že kar nekaj spominov in prav vsi so bili rahlo grozljivi. Tisti občutek skrivnostnosti, napetosti, to je oboževala! V rahlem večernem vetriču so ji lasje mamljivo valovali in za nalašč je med hojo z glavo še nekoliko bolj zamahovala.Vedno ko se je približala obrisom Prepovedane gozda, je avtomatično segla po palici in jo usmerila proti tlom, saj se je tako počutila močneje. Učencev ob tem času ni bilo, saj so se po svojih domovih pripravljali na večerjo in to ji je še kako pasalo. Nekajkrat je obstala in s pogledom zaobjela celotno okolico, ki jo je vedno znova prevzemala. Bradavičarka je res ležala na izjemnem kraju in zato so bile tukajšnje zabave mladih še toliko boljše."Lumos" je zašepetala, ko se je znašla pod prvimi drevesi in se razgledala po okolici. V globinah gozda je bilo mračno kot v rogu, a tam ni ležal njen trenutni cilj. Želela se je potepati zgolj po obrobju in morebiti vohuniti za kakšnimi učenci, ki so jih sem prignale podobne želje. Najboljše je bilo, če so to bile kakšne samovšečne koze, ki so sem prišle z njihovimi tipi. Te so se tako bale za svoj ugled, da jih je že najmanjša grožnja spravila v obup in Alyna je prav uživala, ko je videla njihove prestrašene obraze. Seveda je v vseh teh letih na Bradavičarki še niso ugotovili, saj je znala spretno spreminjati pisavo in se še bolj spretneje premikati po gozdu. To je bila samo ena od majhnih stvari, ki so jo zabavale. Tiho je upala, da bi tudi tokrat naletela na kakšno vzvišeno gosko, a zdelo se je, da ta večer ne bo imela sreče. Naenkrat je zaslišala tihe glasove in potuhnjeno se jim je začela približevati, dokler ni zagledala dveh fantov, ki sta si stala pomenljivo blizu. V enem je spoznala sošolca Nathaniela, s katerim se je v preteklih letih večkrat družila in ki ji je bil po svoje všeč. "Živjo fanta!" je glasno pozdravila in se skozi grmičevje podala do dvojice. "Nisem mislila, da te bom videla tukaj Nath. Očitno imaš več pustolovske žilice, kot se mi je zdelo." Zasukala se je še k drugemu od fantov in se mu sladko nasmehnila. "Midva se pa še ne poznava. Alyna." Ponudila mu je roko in radovedno počakala na njun odziv.

O groza... Kakšen piflarski odgovor. "Tečem... Plavam. Berem. Kitaro igram. Razne stvari." Skomignil je z rameni. V ozadju je slišal korake, vendar se ni nekaj zmenil za njih. Potem pa je zaslišal dekliški glas. Ponudila mu je roko, Jesse pa je skočil na noge in si obrisal nekoliko umazano roko v belo srajco ter jo stisnil. "Jesse. Jesse Zeklos. Me veseli." Dekle je bilo veliko bolj animivo kot piflarski blondinec. "In kateri letnik sta?" je vprašal oba hkrati.

Nathaniel je sedaj pozorno poslušal fanta, s katerim sta že kar precej časa, govorila o njunih hobijih. Očitno je bil on precej športni tip, saj je kar naprej govoril o plavanju, in raznoraznih drugih športih. Po zunanjosti sta si bila precej podobna, vendar v notranjosti, sta bila drugačna človeka. On se je večino časa ukvarjal z športom, medtem ko je Nathaniel svoj prosti čas preživljal za štirimi stenami, večino v učilnicah na Bradavičarki, ali pa v šolski knjižnici, katero je sedaj poznal že skoraj na pamet. Nathaniel si je fanta znova ogledal in nekaj na njem ga je posebno pritegnilo. Mogoče so bile to njegove modre oči, ki so kot njegove, izžarevale neko posebno modrino. Ko sta z pogovorom nadaljevala, sta zaslišala tihe in nagle korake, ki so bili vedno bližje. Ko so bili že čisto blizu, se je izza grma prikazala svetlolasa punca, katere ni najprej prepoznal, ko pa se je še bolj približala, pa je videl da je to Alyna. Alyna, je bila njegova sošolka, s katero je pred časom preživljal veliko prostega časa, vendar se še sedaj samo prijateljsko pozdravljata. Nathaniel ni nikoli vedel zakaj sta se tako oddaljila. Morda zaradi prijateljev, šole ali drugačnih interesov. Spomnil se je časov, ko sta skupaj uganjala norčije po Bradavičarki in včasih bila zaradi tega tudi okregana in kaznovana. Sedaj, po dolgo pretečenem času, sta znova spregovorila. "Nisem mislila, da te bom videla tukaj Nath. Očitno imaš več pustolovske žilice, kot se mi je zdelo," je bilo prvo kar mu je rekla. "Pozdravljena Alyna," jo je sprva pozdravil. Na njen odgovor pa je samo rekel: "Se ne spomniš najinih vragolij, ki sva jih počela po šolskem gradu?"

Nekaj časa sta se pogovarjala o šoli pa spet o hobijih. "Mimogrede, imaš rad živali?" ga je vprašal. Pomislil je na svoja dva psa, Bena ter Kasa in nekoliko se je streznil. Pogrešal je živali, družine pa ne. Je bilo to prav? Zamišljeno je gledal nekam vstran, stran od vsega dogajanja, proti šoli. Videl je da je nekdo preplašil vrane in nekoliko se je zdrznil. Potem pa še tisti koraki. Dlaka na roki mu je stopila pokonci in ritemsko je se je umaknil dokler končno ni zagledal postave.

"A tako Nathaniel... Torej le nisi tako priden kot izgledaš?" Nasmehnil se mu je, potem pa spet sedel. Tiho si je začel mrmrati pesem in na koncu se je ulegel ter gledal krošnje dreves. Swinging in the background, pul up in your fast car, whistling my name...

"In kakšno glasbo poslušata vidva?" je vprašal ne da bi odmaknil pogleda.

Nekaj časa predtem ko je k njima prostopila pihpuffovka Alyna, sta se fanta pogovarjala o domačih živalih. "Ljubim mačke," je rekel in pomislil na svojo, ki je trenutno ždela v njegovi sobi na Bradavičaraki. Bilo ji je ime Lyra in je bila pasme Plava britanka, ter jo je imel najraje na svetu. Nekaj časa sta se še pogovarjala o živalih in takrat je k njima pristopila Alyna, ki je vdra v njun pogovor. Ozračje je postajalo vedno bolj napeto, saj z punco ni govoril že zelo dolgo, saj sta se s časom oddaljila. Zakaj, ni nikoli vedel. Jesse je sedel na malce vlažno travo in Nathaniel se mu je pridružil. Pogledal je Alyno in nato še fanta, s katerim je sedel na travi. "A tako Nathaniel... Torej le nisi tako priden kot izgledaš?" mu je rekel Jesse in se nasmejal. Všeč mu je bil njegov nasmeh, saj je bil pristen in bi z lahkoto razveselil kogarkoli. "Morda pa le nisem takšen angelček, kot se vsem zdi," mu je rekel in se zasmejal na ves glas. Punca je še vedno stala in na čase izgledala malce odsotna, medtem ko je tema pogovora nanesla na glasbo. "Rad poslušam bunkeljsko glasbo," je rekel in ga pogledal z svojimi modrimi očmi. "Lady Gaga, Lana Del Rey, Colplay," je začel naštevati in nekateri čarovniki bi ga gledali z začudenjem, saj so bili vajeni drugačnih izvajalcev, kot so na primer Sojenice... Vendar njemu je ugajala bunkeljska glasba, ki se je precej razlikovala od čarovniške, tako v izvajalcih, kot v stilu izvajanja glasbe. "Pa ti? Kaj rad poslušaš?" je rekel in se mu nasmehnil. Zdelo se mu je da Alyna ne sodeluje več v pogovoru, zato je osredotočil na fanta, ki je sedel na travi nasproti njega.

Mačke... Fuuj. "Aaa... Jaz imam dva psa. Kas in Ben. Labradorec in mešanec med nemškim ovčarjem in ne vem čem." Skomignil je z rameni. "Pa na splošno imam rad živali. Razen mačk..." Z roko si je segel skozi lase in se začel igrati z zapestnico. Videl je da se mu je strgala nitka in jezno je zaklel. "To mi je všeč," je rekel med smehom. Sam je imel precejšni dosje p****rij ki jih je naredil. "Jaz tudi! Pa Adele. Predvsem pop. Najde pa se tuji rock in podobno." Bullet for my valentine, Lady Gaga, Britney Spears,... Igral je tudi kitaro zato se je preprosto naučil te pesmi. "Včasih paše kaj depresvinega, recimo Evanescence, vbčasih pa preprosto rock, recimo bullet for my valentine."



Septimusova opomba: Jesse, v RPGju ne preklinjamo. Prosim, da drugič uporabiš kakšno drugo besedo.

Nathaniel je šele sedaj dojel kaj mu je Jesse pred nekaj trenutki rekel. Kako ne moreš marati mačk, si je mislil in zavil z očmi. Sam je raje imel mačke kot pse in se je ob misli na njih samo zdrznil, saj je pomislil na njihovo smrdljivo sapo, ki se vije iz njihovih umazanih ust. Znova se je vrnil v sedanjost kjer je tema tekla o glasbi. Medtem ko je Jesse govoril o njegovih najljubših izvajalcih je Nathaniel ugotovil, da je obema všeč ista zvrst glasbe. Temu se je čudil, saj je pri učencih na Bradavičarki opazil, da jim je v glavnem všeč čarovniška glasba. Govor je še vedno tekel o glasbi in tako je veliko minut preteklo, medtem ko sta se pogovarjala o raznih zvrsteh in izvajalcih, ki so prevladovali pri bunkeljnih. Na čase je pogledal proti Alyni, ki je še vedno stala ob strani in ni rekla niti besede. Zdelo se je kot da je samo prikazen, ki prisluškuje njunemu pogovoru. Želel je oditi stran od pihpuffovke, vendar mu je družba fanta ugajala.

Poslušal je sogovorca. Bil je zanimiv, odprt in pripravljen se je bil pogovarjati o vsem. Počasi je nastopil mrak in nekoliko ga je zazeblo. "Accio jakna." Rdeča jakna je priletela k njem in ujel jo je. Dišala je po mehčalcu ki mu je bil najljubši. Dišala je po domu. Na Bradavičarki se je včasih počutil grozno osamljenega čeprav je bil obkrožen z velikim številom dijakov. "Si žejen?" je vprašal sogovorca. Dekle je izgleda da odtavalo nekam v svoj svet, saj je bila čisto zatopljena.

"Accio vodka." Steklenica prave absolutne vodke je priletela v njegovo naročje, zraven pa dva kozarca. "Če piješ," je pojasnil. "Če pa ne... Pa tudi ni problema." Kar se tiče požiranje alkohola je bil kar priden.

Z fantom sta bila še vedno na jasi ob Prepovedanem gozdu, vendar sta se sedaj umaknila nekaj korakov stran, saj je Alyna odtavala nekam v višave. Sonce je že skoraj zašlo in čeprav so bili marčevski popoldnevi topli in že skoraj vroči, se je ponoči precej shladilo. Nathaniel je imel okoli ramen volneno jopo, ki si jo sedaj nadel. Tudi Jesse se ni obotavljal in je iz gradu z urokom priklical svojo jakno, ki je bila svetlo rdeče barve. Sedaj sta sama sedela že na malce rosni travi in okolica Bradavičarke je postajala vedno temnejša. Skoraj vsi dijaki so se že odpravili v grad, saj je bil čas za večerjo, vendar so se tu in tam še vedno sprehajali učenci. Nekaj časa sta samo molče sedela, potem pa ga je Jesse vprašal če je žejen. "Malce pa res," je rekel in že v naslednjem trenutku, je pred njima stala steklenica vodke in dva kozarca. "Mislil sem, da govoriš o vodi, ali vsaj soku," je rekel in se nasmejal. Dozdevalo se mu je, da je fant pravi zabavljač in rad vzganja norčije.

Veselo se je nasmehnil ko je rekel da bo pil. "Sok ja. Kriza. Nisi star pet let bi rekel?" Zmajal je z glavo in natočil v kozarec prozorno tekočino. Podal jo je sogovorcu in ga pogledal če bo spil. Še sam si je nalil in na dušek izpraznil. "No ja." Nekaj časa ga je opazoval, potem pa se je domislil. "Kaj ko bi se igrala igro?" ga je vprašal navihano. "Recimo flašo resnice?"

Okoli njega je bilo kar nekaj stvari s katerimi se lahko igrata. Oči so se mu igrivo zalesketale.

Sonce je že sedaj popolnoma zašlo, zato sta Jesse In Nathaniel sedela v temi, na jasi zraven Prepovedanega gozda. Nad njima je zasijala bela luna, ki je malce razsvetlila okolico, vendar samo toliko da si lahko videl obrise bližnjih stvari. Nathaniel je iz tople jope potegnil svojo palico in z njo narahlo zamahnil po zraku, ter medtem izrekel čarobno besedo. Okoli njiju se je sedaj prikazal svetlo rumen ogenj, ki se je sklenil v krog. Jesse je že svoj kozarec z prozorno pijačo zvrnil, Nathanielova tekočina ujeta v kozarec, pa je še vedno počivala v njegovem naročju. "Sok ja. Kriza. Nisi star pet let bi rekel?" mu je odvrnil na njegov prejšnji komentar in Nathaniel je samo zavil z očmi. "Mislim da se leta ne štejejo po tem, kakšno pijačo piješ," mu je rekel, saj so mu živce najedali takšni ljudje, ki so mislili da so nekakšni 'asi' ker pijejo alkoholne in žgane pijače. Ko je Jesse predlagal igro steklenico resnice, je bilo v njegovih očeh zaznati nagajiv plamenček, ki je počasi prihajal na plan. Nathaniel je vzdignil kozarec in ga izpil na dušek. "Zakaj pa ne," mu je odvrnil in počakal na nadaljni razplet dogodkov.

"Glede na to da si sposoben... Niti ne." Kočno se je odzval in poredno se je nasmehnil. "Res se ne želiš igrati te igre z mano." Ampak vseeno je potegnil k sebi plastenko in na glas razmišljal. "Se sploh splača vrteti ker sva dva?" Dvignil je pogled. Nekoliko ga je zazeblo in skozi gozd se je razleglo glasno tuljenje.