Katy je spala na tleh pod klopjo. Bila je zaspana in marsikomu bi se zdelo, kar počne, toda njej se ni. Imela je veliko razlogov, zakaj spi pod klopjo. Eden izmed njih je ta, da je po njo trava. Mehka trava in, čeprav je včasih mokra, tudi udobna. Ko pa se zbudi, pa na klopi kdo sedi. Trenutno se je zbudila in opazovala čevlje tistega, ki je sedel na klopi.

Stopil je proti dogovorjenem mestu. Obnašaj se, Jes. 17 si star, in tudi če jo nadereš to ne bo rešilo problema. V ustih je imel žvako in hodil je vzravnano kot da bi pojedel desko. Stopil je do klopi in prikimal ji je. "Zdravo. Lahko prisedem?" Počakal je na odgovor, potem pa sedel poleg nje. "Ni problema. Dovolj sva stara da rešiva probleme, ne?" Potem pa je opazil da nekdo leži pod klopco. "Kaj za...?" je začel. Dvignil je palico in dvignil osebo izpod nje. "Oprosti, ampak tole je zdaj zasebna zabava. Če nočeš imeti problemov... Se poberi." Popraskal se je po prsih in neznanki namenil grozeč pogled. "Sicer pa če si že prisluškovala... Tarantallegra" Namenil ji je nasmešek. "Expelliarmus" Deklico je zabilo ob bližnje drevo. "Prosim ostani tam."

Nekoliko mu je bilo žal... Kaj če je dekle prizadel? Ampak... Po drugi strani pa se je sama mešala zraven. Ob priliki se ji bo opravičil. "Torej, kako smo?"

Ko jo je vprašal če lahko prisede mu je prikimala in sedel je poleg nje, vendar je ohranil razdaljo med njima. Rose sploh opazila ni da je nekdo pod klopco dokler Jesse osebe ni dvignil izpod nje. Rose se je rajši zadržala kot pa da bi kaj narobe rekla ko je Jesse dekle dobesedno katapultiral ob drevo. "Po pravici? Mislim da ti pogled name lahko dosti pove" je dejala. Pod očmi je imela temne podočnjake, njeni lasje ki so bili ponavadi sijoči in lepo počesani so bili tokrat neurejeni. Potem pa je bill tu še majhen madež pri njeni rami, ki pa ji ga je k sreči uspelo prekriti z majico in ruto ki jo je imela okoli vratu. "Kako si pa ti?" je vljudno vprašala. Za enkrat jima je še dobro šlo. Nista se prepirala in to je bilo glavno. "Pogrešam te" je tiho zašepetala. Tako tiho da je morda tudi Jesse ni slišal, a po izrazu na njegovem obrazu jo očitno je slišal.

Ni je preveč dobro pogledal. My heart can possibly breakeTiho je zavzdihnil. Obupno sem. Pogrešam te. "Super sem." Slišal jo je, vendar je to ignoriral. Ugriznil se je v ustnico. "Zakaj sva se morala samo poljubljati? Povedal sem ti da ne bo šlo tako. Ne moreva se samo poljubljati in poljubljati. Res je da sem romantičen... Ampak včasih mi zavre. Oprosti. Ne da te nimam rad - ljubim te. Ampak... Pozabi." Dvignil je roke v znak predaje in ji spustil na kolena. Tiho je zaklel in si pihnil v faco. "Kaj naj ti rečem..." Potem pa sta se začela dreti en na drugega, glasova sta se pomešala in čutil je sunek v prsi. "Umiri se mala!"

Ni mu verjela ko ji je rekel da je super. Tudi njegov videz je govoril vse drugo kot to da je super. Izgledal je neprespan. Mogoče pa je tak zaradi česa drugega in ne zaradi mene si je mislila Rose. "Vse to razumem, vendar pa ne razumem tega zakaj tega nisi mogel povedati na bolj miren način kot si?" je jezno dejala Rose. "Dobro veš da te ljubim" je dejala in po licu ji je spolzela solza. NE! Ne smem jokati. Ne smem mu pokazati kako mi je hudo si je v mislih ukazovala Rose. Srce se ji je trgalo na koščke ko sta se začela prepirati, in še sama ni vedela kdaj je vzdignila roko in ga dregnila v prsi. "Prosim Jesse oprosti mi. Prosim. Nočem se kregati s tabo, res se nočem" je žalostno dejala in ga proseče pogledala. Želela si je da bi bilo tako kot prej. Da bi se skupaj smejala.Tudi če se nebi poljubljala, samo da bi bila vesela skupaj, ne pa tako kot sedaj ko sta malo da ne kričala drug na drugega.

Ko je rekla da ga ljubi je zavil z očmi. "To si mi zrecitirala vsaj 50.000 - krat." Drla sta se drug na drugega, potem pa se je umirila. Nekaj časa je tehtal možnosti. "Veš kaj. Dramo delaš iz take malenkosti. Kaj če bi ti rekel da bi se poljubljal z drugo?" Priprl je oči in streljal s pogledom vse naokoli. "Verjetno nič. Bi me poljubila in poljubila in potem bi ponovno 50.000 krat rekla ljubim te in potem bi bilo vse okej." Vstal je. "Ne gre tako naprej." Stopil je korak nazaj. "Konec je." Obrnil se je in počasi stopal proti gradu. Začelo je deževati.

Stopil je naravnost proti Gryfondomu kjer je imel še veliko zalogo alkohola.

"Oprosti ker hočem da veš da te imam rada" je jezno zakričala. Ni si mogla pomagati. Jezo je poskušala zadržati v sebi a je nikakor ni mogla. "Jaz da delam dramo? Poglej se!" je spet jezno jezikala nazaj. "Nebi mi bilo všeč, a če imaš druge rajši kot mene..Daj poljubljaj se z njimi!" je jezno zakričala. Seveda ji nebi bilo vseeno če bi se poljubljal z drugimi. Že takrat na plesu ko je poljubil fanta ji ni bilo prav nič všeč. A če on to hoče? Prav. Naj se poljublja z drugimi dekleti ali celo fanti, a naj ne pričakuje da ga bo ona zvesto čakala v dnevni sobi s kolačkom v rokah,vsa vesela ker ga vidi, ko bo prišel nazaj k njen. Misli naj si. "Prav pa naj bo konec!" se je jezno strinjala, čeprav je znotraj sebe razpadala na majhne koščke. Jesse je bil prvi fant po dolgem času katerega je resnično ljubila. No saj je bivše fante tudi ljubila, a nikogar tako močno kot je Jesseja. Ko je odšel in jo zopet pustil samo, je jezno brcnila pesek pred sabo. Tudi sama je vstala in se napotila proti gradu. Začelo je deževati a njena hoja se ni bistveno spremenila. Še vedno je stopala počasi, saj je bil Jesse zadnja oseba ki jo je hotela srečati v domu.

Bila je ena izmed tistih klavrnih sobot, ki so ravno prav oblačne, da se večina ljudi raje zadržuje v notranjosti, hkrati pa spet ne tako oblačna, da bi deževalo in se Magie ne bi mogla na prostem v miru posvetiti eni svojih najljubših dejavnosti - branju, seveda. Knjiga, ki si jo je sposodila tokrat, je govorila o čarobnih močeh različnih dragocenih kamnin in o tem, kako se jih da s pomočjo magije uporabljati v najrazličnejše namene. Magie se je zdela precej zanimiva, saj tej temi med poukom do zdaj še niso namenili pretirane pozornosti. Sicer pa se je Magie na sploh zdela zanimiva skoraj vsaka knjiga, iz katere se je naučila kaj novega - novega znanja pač nikoli ni preveč. Pogled je za trenutek odtrgala od knjige in se razgledala naokoli. Po navadi sta bili poleg njene klopce zasedeni vsaj še ena ali dve, v najslabšem primeru s puncami, ki so se na veliko hihitale ali s parčki, ki so se na veliko poljubljali. Magie ni bilo kaj dosti do nobene od teh stvari. Dokler je imela pri roki kakšno knjigo in svojo čarobno palico, ji ni nič manjkalo. Včasih se je sicer vseeno počutila malo osamljeno in otožno, a kadar je prišlo do tega, je po navadi preprosto segla po novi knjigi ali se odpravila na sprehod po mesečini, in občutek je minil. Zdaj pa so se tako in tako začenjali bližati izpiti, kar je pomenilo, da kmalu ne bo imela več kaj dosti časa misliti na druge stvari. Rahlo se je nasmehnila in pogled pa ponovno usmerila v knjigo.

Niall se je enkrat za spremembo sam sprehajal okoli velikega jezera pred Bradavičarko. Njegovi najboljši prijatelji so imeli namreč vsi pouk, celo Liam, s katerim nista bila le v istem letniku, temveč tudi v istem domu. A trenutno je imel on enega izmed izbirnih predmetov, ki ga Niall to leto ni izbral, kar je pomenilo, da je imel dve prosti uri. Vreme je bilo sončno in toplo, tako da teh ur definitivno ni nameraval preživeti v sobi. Žal mu je bilo le, da k jezeru s seboj ni prinesel kitare, saj bi lahko zaigral kakšno pesem, a zdaj se mu ni dalo iti ponjo nazaj do Bradavičarke.

Prispel je do mogočnega drevesa pod katerim je stala klopca. Preden je sedel se je pretegnil in nasmejano vzdihnil. Odločil se je, da bo nekaj časa ostal tu, nato pa se odpravil po kakšen prigrizek. V želodcu je namreč že čutil majhno praznino. Izvlekel je palico ter razmišljal kateri zabaven urok naj uporabi, da prežene dolgčas.

Najbolj dolgočasno dopoldne odkar je preživel na Bradavičarki. Maturo so odpisali, zdaj so samo posedali in delali nič. Nikakor pa niso smeli iti domov. Jesse je nekaj časa korakal gor in dol po domu in preživljal dolgčas. Zavil je z očmi, nadrl enega mlajšega študenta ker je spet raztrgal zavese ter se odpravil iz doma. Ubral je bližnjico skozi portrete, ni imel neke posebne želje skakati po stopnicah. Odrinil je težka grajska vrata in se napotil do klopc - njegov najljubši kraj.

Ko je prišel do kraja, je videl da tam že sedi študent. "Hej," je rekel prijazno. "Lahko prisedem?"

A še preden se je uspel domisliti uroka, je ob sebi zaslišal glas, ki ga je vprašal, če lahko prisede. Niall je obrnil glavo proti levi in zagledal fanta iz Gryfondoma, ki je bil videti malo starejši od njega. "Seveda," je odvrnil in se prestavil. Prej je bil namreč raztegnjen skoraj čez celo klopco. Pospravil je palico. Zdaj je najbrž ne bom več potreboval. Spet je pogledal fanta in se predstavil: "Hej. Ime mi je Niall."

Tipo ima neverjetno melodični glas. Kdo bi si mislil. "Me veseli Niall. Jesse. Zeklos. Kar Jess me kliči, sovražim svoje ime." Šlo je za kaprico ampak vseeno. Podal mu je roko in se nasmenil. Veter, ki je nekako naznanjal suho poletje je pihal s jezera proti šoli. "Danes bo sončno. Maksimalno do 38. Tu pa tam bo lahko kakšna ploha. Vidiš to peno? No... Če bi je bilo več, bi skoraj zagotovo bilo neurje." Po navadi ni tako gopcal, ni mu bilo jasno zakaj je danes tako zgovoren. "In kako si, Niall?"

Niall je prikimal in poslušal fanta kako govori o vremenu. Fanta je kar malce postrani gledal, saj ni razumel zakaj mlati prazno slamo. A ko ga je vprašal kako je, je veselo odvrnil vmes ko se je pretegnil: "Čisto kul. Sicer je trenutno malce dolgočasno brez mojih prijateljev, a tudi počitek včasih prija." Naredil je kratek premor in nato vprašal: "Pa ti?"

"Oh lepo." Nasmehnil se je. "Hm... Zdolgočaseno. Vse je že konec, samo držijo nas tukaj. Nič nimam za početi, vse sem se že naveličal," je pojasnil. "Ampak... Bi mi pomagal ugotoviti čemu služi ta?" Iz žepa je potegnil zapestnico, ki jo je našel v stolpu. "Meni se zdi čarobna ampak nikakor ne vem čemu bi lahko služila." Razprl je prste in pristala je na klopi.

Vsega je že konec? Hmm, torej mora biti fant verjetno že zadnji letnik, je pomislil Niall. Hotel ga je vprašati, da se prepriča, vendar ga je Jesse prehitel in na plan potegnil neko zapestnico ter vprašal čemu služi. Niall jo je najprej začudeno pogledal. Kar naenkrat pa ga je prešinilo: Bi lahko bil to eden izmed začaranih predmetov, ki so skriti na Bradavičarki?! Oči so se mu razširile in prijel jo je v roko. odprl je usta, da bi svoje razmišljanje delil s fantom, vendar se je ustavil. Sam namreč ni našel še nobenega izmed čarobnih predmetov. Sicer jih po pravici povedano niti še ni ravno iskal, ampak se je raje zabaval s svojimi prijatelji, toda tole je bilo precej mikavno. Ni vedel kaj naj reče. Naj mu povem resnico ali ga poskušam pretentati? Niall je bil iskrena oseba, ki ni rada lagal, toda tokrat je bila skušnjava premočna.

"Kje si jo našel?! In kako?!" je vprašal z začudenjem. "Tole zapestnico sem namreč izgubil že dve leti nazaj in je nikakor nisem mogel najti!" Hitro je nadaljeval s svojo zgodbo: "V naši družini je že generacije. Prenaša se iz roda v rod. Zame ima res velik pomen, saj je edini spomin na mojega dedka in babico." Jesseju je namenil kar se da hvaležen pogled. "Res ti hvala. Kakšno naključje!"

Sumničavo je priprl oči. To se nekako ne ujema z zgodbo. Gotovo je šlo za čaroben predmet, to mu je Rose zagotovila. Čarobne predmete je izdelalo Ministrstvo za čaranje in to ne dve leti nazaj, temveč na začetku šolskega leta. "Veš kaj, mislim da lažeš." Na plan je potegnil palico in jo uperil v fanta. Iz rok mu je potegnil zapestnico. "Specialis Revelio." Nekakšen oblak se je dvignil v višino njegovi oči in po oblaku so zaplesale razne živali. "Ah, očitno ta zapestnica spremeni človeka v žival." Obrnil se je nazaj k Niallu. "Torej, kaj si že rekel?" Zapestnico je pospravil na varno. "Skozi generacije a?" Navadno ni bil nasilen. Ampak laži res ni maral. "Avis." Rahlo je počilo in okoli glave so mu zaplesale razne ptice z ostrimi kljuni. "Oppguno," je mehko rekel, da so se ptiči zakadili proti Niallu.

Že ko ga je Jesse čudno pogledal, je Niall vedel, da je storil napako. Fant je ravnal prehitro, da bi Niall lahko karkoli storil. Preden se je zavedel, mu je Jesse že iztrgal zapestnico nazaj iz rok. Prekleto, je pomislil Niall. Zakaj sem se sploh zlagal? Moral bi kar pobegniti z zapestnico v rokah, ko sem imel še šanso. Niall je hitro vstal in se skušal oddaljiti od fanta, toda vanj je uperil svojo palico. Opazil je, da je zapestnico pospravil v žep. "Samo nesporazum je bil," se je hotel izvleči. Fant je bil namreč starejši in zato verjetno močnejši od njega. A Niallove besede niso pomagale. Takoj ko je Jesse priklical ptice, je vedel kaj namerava. Preden so ga dosegle, mu je uspelo izvleči palico in zakričati: "Protego!"

Pred njim se je začasno pojavil nevidni ščit v katerega so se ptice zaletele. Ko so se ga dotaknile, je ščit seveda izginil, toda udarec je živali začasno onesposobil, kar je dalo Niallu dovolj časa, da je nad Jesseja poslal urok Incarcerous. Iz tal so se pojavile vrvi, ki so ga takoj močno zvezale, da je padel po tleh ter izpustil palico, ki je pristala kakšna dva metra stran od njega. V tistem pa si je nekaj ptic že opomoglo in Niall je začutil bolečino na čelu in desni roki, kamor so ga kljuvale in praskale. "Aaah!" je zavpil. Najprej bi moral poskrbeti za ptice, mu je šinilo na pamet. A potem bi Jesse pobegnil, ali kar je še huje, nadme poslal še kakšen urok.

Začel je kriliti z rokami okoli sebe in s palico nad ptice pošiljati urok Evanesco. Nekaj časa je trajalo, toda končno mu je le uspelo uničiti vse. Bil je kar precej pokljuvan in na večih mestih mu je tudi tekla kri. Pogledal je proti Jesseju in videl, da se je že skoraj priplazil nazaj do svoje palice. Ne! Če jo spet dobi v roke, bo prepozno. Rešil se bo vezi in po meni bo. Hitro je stekel do njega in palico v zadnjem hipu brcnil stran. Nato je odkorakal do nje, jo pobral in zalučal v jezero. Kar nekaj časa bo trajalo preden jo spet najde, si je mislil. Če jo bo sploh še kdaj našel.

Za konec se je spet približal Jesseju, mu segel v žep, ter izvlekel zapestnico. Začel se je počutiti krivega, zato je izustil "Oprosti," preden je zbežal proč, proti Bradavičarki.

((Hej, nadaljujem v temi Zahodni hodnik, ok?))

Prekleti mulec. Poskušal se je rešiti spon in med tem časom vendarle videl kaj se dogaja. Ptiči ga bodo malo zaposlili. Moral bi uporabiti kaj hujšega. Eno roko je že spravil izpod korenin in začel je trgati druge, manjše korenine. Nekako se mu je vendarle uspelo izmuzniti drugi veji, ki ga je grabila. Priprl je oči in se končno rešil veliki večini korenin. Skoraj je že dosegel palico, vendar mu jo je Niall potegnil izpred vidnega polja. "Ne drzni si..." Palica je letela v vodo, zapestnico pa je tudi ukradel drug nasprotnik. "Noben oprosti ti ne bo pomagal, ko te dobim, Niall." Rešil se je spon, potem pa videl nekega Drznvraanovca. "Ej ti! Pridi malo sem!" Razkačeno je prijel njegovo palico in priklical svojo. Drznvraanovcu se je zahvalil in mu vrnil palico. Zdaj pa gre poiskati tega prekletega Nialla in mu zaviti vrat.