Bilo je malo pred polnočjo na noč polne lune, ko je samotna postava počasi pristopila do jezera. Nebo je bilo brez oblakov, zato ni potrebovala pomoči svoje palice, da bi videla tla pod nogami. Sploh pa je to počela vsak mesec že od kar je prišla na Bradavičarko in bi pot našla tudi z zavezanimi očmi. Sophie je prišla do ene izmed klopc ob jezeru in slekla vrhnji plašč s kapuco ter ga odložila čez naslonjalo. Sezula si je čevlje, ki so jim sledile še hlače s puloverjem. Vsa svoja oblačila je skrbno zložila na klop, dokler ni ostala gola in sama, obsijana z mesečino.
Ko se je zasukala proti jezeru, se je amulet za njenim vratom na kratko poblisnil v svetlobi polne lune. Tako je bila vajena nanj, da ga ni nikoli snela, a hkrati tudi nikoli pozabila, da ga ima. Zabredla je v hladno temno vodo in opazovala, kako se svetlikajo vrhovi valov, ki jih je povzročila. Skoraj nemudoma je dobila kurjo polt po celem telesu, še po tilniku jo je čutila. A ni je motilo – za Grkinjo je neverjetno dobro prenašala hlad.
Počasi je hodila dalje, dokler ji ni voda segla do ramen in šele takrat dejansko zaplavala. Plavala je proti luni, dokler ni začutila, da so ji začele pojemati moči in se je morala obrniti proti bregu. Brez predaha je mirno in enakomerno zamahovala naprej, dokler se ni vrnila do točke kjer je začela. Njena stopala so se dotaknila jezernih tal in počasi je odšla nazaj do klopi. Pomirjena in tudi nekoliko upehana je še enkrat globoko zavzdihnila, potem pa segla po svoji palici in se osušila. Oblekla se je enako počasi kot je počela vse doslej, dokler se ni naposled zasukala nazaj proti gradu, da se vrne v čakajočo posteljo.

((mi bo kdo prekrižal pot?))

"Tristo zmajevih palic, mi je to treba?" je med sopihanjem glasno tarnal Matt, ko je s palico v roki korakal po obrežju jezera. Bila je že globoka noč, nebo je bilo posuto z zvezdami in hladni mesec je osvetljeval skrivnostno nočno pokrajino. Večina luči v grajskem poslopju se je že utrnila, le tu in tam se je videla še kakšna svetloba, ki je prihajala iz nekaterih stolpov. Mathias je bil resnično slabe volje, da je moral v tem groznem času pohajkovati po šolskem posestvu, a tega opravka ni mogel odložiti. Prejšnji dan je bil do večera okupiran z različnimi predmeti, zvečer je še nekaj ur delal naloge za zgodovino čarovništva in uroke, potem pa povsem zdelan zaspal. Ko se je malo po polnoči zbudil, je pred seboj zagledal knjigo za rastlinoslovje in zajela ga je panika. Naslednje jutro ga je čakal ta predmet, sam pa se še ni spravil k nalogi! Pri njegovem najljubšem predmetu! Brez naloge si ni upal prikorakati v učilnico, saj bi bila profesorica izredno razočarana, uri pa se tudi ni mogel izogniti, saj je bil pri laganju zelo slab in bi se prej ali slej zarekel. Tako mu ni preostalo drugega, kot da se v tej nečloveški uri obleče in previdno odide do jezera, kjer se je nahajalo nekaj Kukavičjih listov, ki jih mora v okviru naloge preučiti. Pri iskanju si je pomagal z učbenikom in nenavadne rastline z dolgimi ostrimi listi kar hitro našel, a ko se je začel vračati proti gradu, so ga začeli obhajati neprijetni občutki. Teme se je vedno bal, po mraku je vedno ostajal za zidovi, bodisi šolskimi ali domačimi, poleg tega pa ga je skrbela tudi utrujenost naslednjega dne. Od jezerskega brega je nejevoljno korakal navzgor, ne da bi se sploh oziral naokrog, ko je nenadoma trčil ob nekaj ali nekoga in padel po tleh. Pri tem mu je zgrmelo tudi vse, kar je stiskal v rokah in to je zajemalo tudi palico. Luč na njeni konici je ugasnila in tema se je samo še povečala. "Presneto, presneto! Mathias ti trap, da imaš tako luknjasto glavo." Mesec je bil na srečo dovolj poln, da mrak ni bil popoln in tako je še pred palico zagledal stvar v katero se je zaletel. Očitno je šlo za osebo, natančneje dekle, ki se je tudi počasi spravljalo na noge. Ob tem ga je zajel še dodatni strah, takoj je pozabil na svoje reči in pohitel do nje da ji pomaga. "Oprosti, res mi oprosti! Nisem te videl, ko pa je takšna presneta tema." Nerodno ji je podal roko, da bi se lahko postavila nazaj na noge in ta čas živčno pogledoval naokoli.

((May I drop in? ))

Tudi tokrat zaradi polne lune ni niti poskušal zaspati pred zelo pozno, ali pa zelo zgodnjo uro, odvisno kako si pogledal. Večina ljudi je mislila, da Fenrisa zaradi njegovih švedskih korenin svetle noči ne bi motile, ampak idiotu dopovedovat da se polarna noč in polarni dan ne dogajata po celi Švedski, ampak samo na skrajnem severu, je skoraj tako kot poskušat istega idiota prepričat da se Severni sij pojavlja tudi na Južnem polu. Resnica je bila prav nasprotna: ob svetlobi Fenris sploh ni mogel zaspati, in še mesečina je bila preveč, če je bila luna vsaj napol polna.
Razkomoten je sedel zleknjen čez eno od klopc blizu jezera in gledal zvezde ter strašljivo svetli mesec, ko je nedaleč stran slišal tiho pljuskanje. Pogledal je po jezeru in najprej ni opazil ničesar. Osredotočil se je na sluh, in nato uperil svoje električno-vijolične oči v smer, iz katere se mu je zdelo da je nekaj slišal. in res; ko je bolje pogledal je na gladini opazil glavo in občasno katero od rok, kar mu je dokaj nedvoumno dalo vedeti, da je nekdo kljub hladnim marčevskim temperaturam, ter mlevnikonom, morskim ljudem in orjaškemu lignju navkljub sredi noči plaval v Črnem jezeru.
To pa moram videti! je pomislil sam pri sebi, vstal s klopce, in se ležerno sprehodil po potki okoli jezera, dokler ni stal med drevesi nedaleč od obale, ki se je zdela plavajočemu najbližje. A glej ga zlomka, ne samo da je bil plavolasec prikrajšan za ogled vsaj napol golega dekleta ki stopa iz vode, poleg tega da je bila sedaj že popolnoma oblečena in suha je bila še na tleh skupaj z nekim tipom širše postave. Fenris je skomignil z rameni in stopil iz senc, ki so jih metale drevesne krošnje, medtem pa ravno ujel nekaj besed opravičila, ki se je vsaj njemu zdelo pretirano dramatično.
"Dober večer obema," je zapredel Spolzgadovec, ko je stopil bližje, čeprav je bil večer že davno mimo in je bila že krepka noč. Oblečen je bil v klasične hlače in ozko srajco, oboje v črnem, le nad srcem je bil prišit emblem srebrne kače njegovega doma. Že kontrast med svetlostjo njegove polti in las s temo njegovih oblačil je bil izstopajoč, zato pa so njegove indigo oči, ki so se v mesečini bleščale s kobaltnim bleskom, delovale že skorajda mistično.
"Upam da ne motim pri čem zasebnem," je dodal z nasmeškom in oba ošvrknil s pogledom, s čimer je bolj pokazal na to v kako komični sceni sta se znašla, kot dejansko mislil tisto kar je izrekel.

(Seveda )

Še preden bi mu dekle sploh utegnilo odgovoriti, so Mathiasove oči v bližini zaznale premikanje. Nagonsko je segel proti hlačnemu žepu, kjer je ponavadi nosil svojo palico, a glej ga zlomka, ni je bilo! Seveda Mathias Aurel, ko najbolj potrebuješ palico, si to odvrgel stran. Naj bo konec vsaj hiter je pomislil in poskušal delovati čim bolj umirjeno, čeprav pri tem ni bil kaj posebej dober. Palice v travi še vedno ni zagledal, se je pa zato premikanje približalo in tisti hip je pred sabo zagledal visokega fanta povsem normalnega videza. Res je bil njegov kontrast med svetlo kožo in temnimi oblačili nekoliko grozljiv, a vseeno je bil samo učenec in ne neko grozljivo bitje iz Prepovedanega gozda. Pihpuffovec si je glasno oddahnil in na svoj obraz uspel spraviti celo nekaj podobno nasmešku. Ni mu bilo sicer povsem jasno, kaj kakšen učenec ob tej mrtvi uri dela zunaj, še manj pa se je želel s tem obremenjevati, saj bi morda izvedel kaj, kar mu ne bi bilo ravno všeč. "Dober večer" se je odzval Mathias in stavek v svoji glavi dopolnil, čeprav ne ravno tako dober, kot se je slišalo. Pri podrobnejši analizi prišleka je po njegovem všitem grbu ugotovil, da ta prihaja iz Spolzgada in obilica nelagodja se mu je vrnila. Spolzgadovcem se je vedno izogibal, saj so bili znani po svoji zbadljivosti in hudobiji, sam pa je bil pri obrambi naravnost grozljiv. V mlajših letnikih je bil pogosto njihova žrtev, kasneje pa se je naučil pametnih zvijač, s katerimi se jim je spretno izmaknil. "Zasebnem?" je zmedeno ponovil fantove besede in pomežiknil. Sprva mu ni bilo jasno na kaj meri sogovorec, a ko je zaslišal dekletino sopenje, je doumel pomen teh besed. "Ne ne, nikakor ne! Kje pa, zgodila se je samo neumna nezgoda. Nezgoda, to je vse. Da." Sramežljivo se je nasmehnil in za trenutek ostal povsem brez besed. Kadar je naneslo na dekleta, je bil silno neroden in prej kot bi katero osvojil, bi se Bradavičarka zrušila v spodnje jezero. Da bi prekinil mučno tišino in svetlolaščevo muzanje, je po rahlem mencanju iz svojega grla vendarle spravil nekaj besed. "In kaj je tebe pripeljalo sem? Ne bi mogel biti v postelji, tako kot midva?" Tudi to mu je že šlo po glavi, da je Spolzgadovec za enim ali drugim vohunil in njun nočni pohod namerava izdati profesorjem, a v tem primeru sam ne bi bil nič na boljšem. Nehote bi izdal tudi sebe in vsi bi dobili kazen.

Sophie je pomirjeno in globoko zatopljeno v svoje misli stopala proti gradu, ko jo je nekaj popolnoma nepričakovano podrlo na tla. Pridušeno pritoževanje ji je takoj dalo vedeti, da gre zgolj za človeka in se je tokrat izognila srečanju s kakšnim zvedavim volkodlakom. No vsaj nekaj dobrega pri vsem tem. Dodobra povaljana po travi se je napol usedla, ko se je njen 'napadalec' hitel opravičevati.
»Je že v redu, se zgodi tudi najboljšim,« je prijazno odvrnila. Padec je bil bolj presenetljiv kot pa boleč, zato res ni bilo nič narobe. Razen tega, da sta bila oba zunaj dolgo po dovoljeni uri. Še preden pa bi ji lahko pomagal nepoznani učenec vstati, se jima je pridružila še tretja postava in Sophie si ni mogla pomagati, da ne bi pomislila, kako neverjetno veliko ljudi je zunaj na isto noč. Le kaj je sicer speče učence držalo pokonci.
Opazila je, da je – po plašču sodeč – Pihouffovec začel iskati svojo palico, vendar se ji ni zdelo potrebno, da bi iz žepa izvlekla svojo. Svetlobe je bilo zadosti, s Spolzgadovci pa do sedaj tudi še ni imela pretirano slabih izkušenj. Prišleka je na videz celo prepoznala, vendar se v tem trenutku ni mogla spomniti kako mu je ime. Skupaj sta imela pouk pri peščici predmetov, ampak Spolzgadovci ponavadi niso bili najbolj družabna bitja. Ker je roka, ki jo je nameravala pobrati, izginila, je sama vstala in se znašla med nepričakovanima obiskovalcema.
»No, dober večer obema,« je pozdravila in si s plašča iz las očistila zablodele travnate bilke. »Lep večer za sprehod, kaj ne?« Res ni videla razloga zakaj bi svoje početje imenovala kaj več kot sprehod.
Pihpuffovec se je še vedno zdel nekam živčen, zato se je ponovno obrnila k njemu in se rahlo dotaknila njegove rame. »Res ni razloga za skrb ali nervozo,« je dejala s prijaznim nasmeškom. Še sanjalo se ji ni, da je razlog za nelagodje pravzaprav bledolični Spolzgadovec, ki se je prikazal iz senc. V običajnih okoliščinah bi se sicer predstavila in skušala kako razbiti napetost, a to niso bile običajne okoliščine.

Kljub temu da se je sam pri sebi lahko le nasmehnil nad situacijo, je bil kaj hitro tarča tistega tipičnega "kaj počneš tukaj?" vprašanja, dokaj direktno od okroglega Puffyja in malo bolj subtilno od rjavolasega dekleta.
"Kaj ni očitno? Sprehajam se naokoli in iščem ljudi ki ležijo po tleh zato da jih lahko nagovorim, vendar! Oh ja, in med tem še iščem kakšnega volkodlaka, da bi ga povabil na pečenko v gradu. Saj vesta, običajne stvari," je odvrnil s širokim nasmeškom in zdravo mero sarkazma.
"Kaj pa vidva? Plavata v mrzli vodi in podirata mimoidoče?" je vprašal in jima pomežiknil. Namenoma je uporabil tako dvoumno besedo, saj si ni mogel kaj, da ne bi rumenčku malo podaljšal zadrege. Preveč smešen je bil, ko se je trudil dokazovat da nima popolnoma nobenega interesa za rjavolasko, kar je Fenrisu delovalo že kot da se trudi prikriti resnico z obratno lažjo. Tudi sled rdečice na njegovem obrazu mu ni delala usluge v takšnem prepričevanju.
Dekle je bilo bolj zanimivo; temni lasje so elegantno padali ob njenem lepem obrazu, in Fenris se je zalotil z mislimi, ki se jih ni nadejal.
"Šalo na stran, kdo pa sploh spi pri tejle luni?" je še vprašal, ter pokazal v nebo proti veliki srebrni krogli. "Čeprav moram priznati da je resnično čarobna in prelepa, pa ni ravno najboljša svetilka za lahko noč."

Sophie se je ob spolzgadovčevi šali blago zasmejala, hkrati pa upala, da se pravzaprav res samo šali. Pri njih nisi nikoli vedel ali so resnično sarkastični ali samo ne vejo kaj sarkazem slploh pomeni. Zmajala je z glavo in sedla na klopco, če je bila že ravno tako pri roki. Ni kazalo, da bodo kaj kmalu odšli vsak svojo pot, četudi so bili zagotovo vsi zunaj z nekim namenom. K sreči še ni bila pretirano zaspana, noč pa je bila prijetno topla, tako da se ji ni nikamor mudilo.
"Pa saj ni tako zelo mrzla," je odgovorila v svojo obrambo, potem pa hitro zardela, saj se ji je posvetilo, da ni bila čisto sama, ko je plavala. Prej ni še nikoli pomislila, da bi jo lahko kdo opazoval pri njenem početju. Sedaj pa si je srčno želela samo še to, da ni kdo ugotovil, da to počne vsako polno luno. V prihodnje bo morala očitno oditi bolj daleč stran od gradu. Da bi svoje mesečne obrede opustila ji pa še na misel ni prišlo.
"Imaš navado oprezati za drugimi in jih nič hudega sluteče opazovati iz senc ali gre tokrat za posebno priložnost?" je enako muzajoč vrnila vprašanje. Po toči zvoniti je bilo tako ali tako prepozno in sedaj ni mogla storiti ničesar drugega kot morebitne nesramne komentarje sprejeti z dvignjeno glavo.
Ko pa je Spolzgadovec dvignil pogled proti polni luni, je opazila njegove oči in takoj se ji je posvetilo kdo je. Njegovega imena se še vedno ni mogla spomniti, a te oči je dobro poznala, saj so bile ene najbolj nenavadnih in Sophie so vedno privlačile nenavadne stvari. Preden pa bi ga zasula z neprimernimi vprašanji, se je še sama zazrla v luno in se nasmehnila. "Neverjetna je. Iz mesečine je stkana magija in njene niti so lepilo sveta," je dejala nekam zasanjano. Še preden pa bi se lahko kaj zagovorila, kakor je bilo nevarno vedno, ko je pogovor nanesel na mesečino, je raje povesila pogled in napol skomignila z rameni.
"Nisem si misliila, da vas tudi v ječah svetloba polne lune tako moti. Naše spalnice so v tem času obrnjene ravno proti luni, ampak kogar moti, si pač spusti posteljne zavese. Jih vaše postelje nimajo?" je vprašala nekoliko začudeno, saj je prvič pomislila, da morda pa niso vse postelje enake. Zvedavo je zrla navzgor proti fantoma in se ozirala od enega do drugega, v pričakovanju odgovora.

Na njegove ustnice se je prikradel zadovoljen nasmešek. Dekle je bilo enako inteligentno kot domiselno, in ravno prav zbadljivo, da ga je to privlačilo.
"Hja, sicer priznam da se nisem nadejal, da luna ne bo edina lepa stvar, ki sem jo videl da večer, vendar nisem bil tukaj zato da bi oprezal za teboj," ji je priznal še vedno z nasmeškom. Poslušal je njeno nadvse nenavadno, a prav tako fascinantno mnenje o luni, ki mu je sledilo vprašanje.
"Oho, kar takole od mene zahtevaš najbolj strogo varovane Spolzgadovske skrivnosti?" je vprašal in malodane prasnil v smeh od močnega pretiravanja. "Resnici na ljubo ni problem v sami svetlobi. Ja, tudi do ječ pride sončna svetloba, bodisi preko jaškov ali pa rešetk, sicer bi bili vsi še bolj bledi kot smo že tako ali tako. In ja, seveda so zavese, vendar to zame ni dovolj. Ali še vedno pride čez preveč svetlobe, ali pa samo ne morem spati ob polnih lunah, ampak tako to je. In preden vprašaš, ne, če bi bil volkodlak bi bil zdajle veliko bolj kosmat in mnogo manj zgovoren."
Spet se je zazrl v veliki beli disk na nebu, ki se je zrcalil v njegovih zenicah, obkrožen z električno vijolično barvo šarenic. Tako mesec kot tudi rjavolaska sta tako zapolnila njegovo pozornost, da je potreboval trenutek ali dva, da se je opomnil da s punco nista bila sama, in da se nobeden od njih niti predstavil ni. Tako se je obrnil nazaj k njej, in ji podal roko rekoč:
"Mimogrede, jaz sem Fenris, za večino kar Fynn. Mi boš povedala svoje ime, ali naj te ohranim v spominu le kot "brezimno lepotico z jezera"?"

Ta naduti Spolzgadovec ga je vse bolj vznemirjal. Ne le, da je sebe videl v središču vesolja, ampak je tudi poniževalno ravnal z drugimi. Mathias ni nikoli maral cinizma, pretiravanja in omadeževanja, te tri lastnosti pa so bile praktično značilnosti vsakega Spolzgadovca, le izražali so jih na različne načine. Nekateri glasno in preteče, drugi subtilno, a zato nič manj preteče. "Saj me ni strah, samo presenečen sem, to je vse" je s skrajno prepričljivim glasom odvrnil dekletu, saj je bilo zadnje, da bi si želel v trenutni družbi izpasti kot strahopetec. V tistem trenutku je opazil majhno temno palico, ki je ležala v gosti travi skupaj z nekaj knjigami in brez omahovanja je segel po svojih stvareh. Palico si je spravil na varno mesto za pas, knjige z rastlinicami pa si je dal pazduho, da mu več ne bi mogle pasti po tleh. Nekoliko zaskrbljen je bil ob misli, da se je rastlina poškodovala in je ne bo mogel tako podrobno analizirati, a na srečo so bili listi še na svojih mestih in tudi stebelce se ni prav nič ukrivilo. Uh, vsaj to. Zadnje, kar bi si želel je to, da bi se moral vrniti do jezera. Koliko nepotrebnih trenutkov sem že zabil tukaj! Luna mu tega kajpada ni mogla izdati, dvojice pa prav tako ni mislil vprašati kaj takega, saj je opazil, da sta se že zapletla v prijeten pogovor. Ob drugačni priložnosti bi si Mathias z dekletom še izmenjal kaj besed, a zdaj, ko se je ob njej napihoval ta zeleni pav, Pihpuffovec ni imel najmanjše želje. Suhca z njegovimi neprijetnimi pripombami je povsem ignoriral in se zasukal k temnolaski, ki je bila za njegove pojme preveč zaupljiva. "Naše postelje so v kleti zraven Bradavičarkih kuhinj, ampak so vse obrnjene na sever, tako da nas mesec ponoči skoraj nikoli ne moti" ji je prijazno odvrnil in se počasi pripravil za odhod. "Ime mi je Mathias in veselilo me je, da sva se srečala, čeprav ob tako neugodnih razmerah. Dobro spi." Z nasmeškom ji je pokimal in se zopet s prižgano konico palice odpravil nazaj proti gradu. Dlje stran od dvojice je bil, bolj hitro je stopal in nazadnje je sopihajoč pritekel do velikih hrastovih vrat. Zdaj pa samo še k nalogi in potem do jutra v posteljo.

Sophie je odleglo, da ni oprezal za njo, saj je to pomenilo, da ne ve, da redno zahaja na nočna kopanja. Hkrati pa se je ob njegovem prijaznem komplimentu nekoliko sramežljivo nasmehnila. Ni bila vajena komplimentov in nikoli ni vedela kako naj se odzove oziroma kaj naj reče nazaj. K sreči je Fenris nadaljeval z odgovorom in šaljivim tonom ter ji tako prihranil zadrego v kateri bi se nedvomno znašla.
Če se on uspel zadržati ob svojem očitnem pretiravanju, se ona ni. Namesto tega je prasnila v zvonek smeh, ki se je v nočni tišini hitro razpršil čez okolico. Usta si je prekrila z dlanjo, da ne bi privabila vsega živega in polživega budnega, potem pa nadaljevala veliko tišje kot bi bilo potrebno. "Da, povsem možno je, da te luna kliče k sebi in zato ne moreš spati. Verjamem, da ni vedno najbolj prijetno, ampak vseeno je bolje, kot da bi bil mesečnik in se potem zjutraj zbudil v kakšnem hudo kočljivem položaju," se je nasmehnila. "Jaz sem bila mesečnica, ko sem bila otrok in našli so me tudi visoko v krošnjah dreves ali pa v kuhinjskih omaricah!" Vsi člani njene rodbine so bili mesečniki, zato ni bilo nenavadno, da so bile v družinskem grbu skrite tudi lunine mene.
Luna v njegovih temno vijoličnih očeh pa je prekinila njen tok misli in tudi šala glede volkodlakov, je bila praktično spregledana. Sophie je imela kar nekaj težav s tem, da je glavo spravila nazaj na pravo mesto. K sreči ji je pomagal Mathias, le da je potrebovala trenutek, da se je spomnila zakaj ji razlaga o tem kje so njihove postelje. "Enako Mathias in lepe sanje. Upam, da se prihodnjič srečava brez kakšne nesreče. Če pa to ni mogoče, naj vsaj ne bo na vrhu stopnic," je odvrnila z nasmeškom ter mu pomahala v slovo.
Ko je svetloba konice njegove palice počasi zamrla, se je obrnila nazaj k Fernisu in zmajala z glavo. "Brezimna lepotica z jezera je preveč laskav naziv zame. Kaj praviš na jezerno dekle?" se je nasmehnila samo napol v šali.

"Lahko noč Matty," je čisto vljudno odvrnil odhajajočemu Pihpuffovcu, vendar ni bil čisto prepričan če zaradi pomanjševalnice njegov ton ni nenamenoma izpadel nekoliko posmehljivo. A fant je odšel, in zvoniti po toči je bilo prepozno, prav tako pa Fenris ni imel nobenega interesa tekati za njim in se mu opravičevati, še posebej ne ker bi to pomenilo da bi moral zapustiti rjavolasko.
Več kot je zvedel o njej, bolj nenavadna in hkrati bolj zanimiva se mu je zdela. Mesečnica, kaj? Nedvomno nekaj česar ne srečaš vsak dan. In vsekakor je imela zanimivo teorijo o tem, da ljudi "luna kliče", čeravno je Fenrisu to delovalo nekako preveč romantično, da bi lahko bilo res. Svet ni bil romantičen; romantični so bili le blaženi naivneži, ki jih še nihče ni zbil z oblakov idealizma. Vendar pa odsotnost romantike ni pomenila tudi odsotnosti lepote, in to je bilo Fenrisu čisto dovolj.
"Jezerno dekle, kaj?" je muzajoč se vprašal. "Bi šlo, samo če potem kdo zve bodo vsi mislili, da imam neke iluzije o tem da se pogovarjam s hčerko Jezerne Gospe iz arturijanskih legend. Saj veš, sestro temne boginje Mab, tisto ki naj bi Merlinu dala Excalibur, preden ga je ta zapičil v skalo in začaral tako, da ga ni mogel izvleči nihče razen tistega, ki bi bil vreden biti naslednji kralj."
Skomignil je z rameni in se nasmehnil.
"Načeloma bi se zadovoljil že samo s tvojim imenom, ampak lahko se pa poskusim izmisliti tudi kakšen drug naziv. Kaj praviš na "čudovito dekle, ki sem jo srečal sredi noči in ki o luni ve več, kot sem kdaj slišal"? Predolgo?" je vprašal s pomežikom in iskrico v očeh.

"In ko je Arturja, ki je izvlekel meč in postal kralj, porazil sin Mordred, je bil meč vržen v morje, kjer še danes čaka, da ga najde naslednji pravi kralj Anglije," je z nasmeškom dopolnila njegovo pripoved. Bilo je osvežujoče in precej nepričakovano, da še kdo pozna stare legende. Sophie je bila ena izmed tistih ljudi, ki so starim legendaom in mitom kar precej verjeli, saj jo je bogata grška kultura naučila, da se legende rodijo iz resnične zgodovino. Če bi biplo po njeno, bi šla takoj po končanem šolanju iskat ostanke Atlantide. A žal je morala svoje življenje posvetiti drugim stvarem, o katerih pa v tem trenutku ni hotela razmišljati. Noč je bila preveč lepa in družba preveč prijetna, da bi si razpoloženje pokvarila z razmišljanjem o družinskem prekletstvu.
Ob naslednjem predlogu naziva je prasnila v pridušen smeh in zmajala z glavo. "Res je predolgo," se je nasmehnila. "Naj bo, ime mi je Sophia, večina ljudi pa me kliče kar Sophie," se je predstavila ter mu podala roko. "Sedaj, ko veš moje ime, me ne bo mogel nihče zamešati s hčerko Jezerne Gospe, čeprav dvomim, da boš komu pripovedoval o srečanju. Navsezadnje ti ne bo nihče verjel, da si srečal Drznvraanovko, ki se sredi noči, dolgo po dovoljeni uri, gola kopa v jezeru in potem še klepeta s Spolzgadovcem." Nagajivo se je nasmehnila, saj tudi sama ne bi nikoli verjela taki zgodbi, če ne bi bila udeležena.
"Torej Fenris, še vedno mi nisi zaupal čemu si ti zunaj tako pozno ponoči in kako častni so sploh tvoji nameni. Nespečnost bi lahko preganjal tudi v dnevni sobi," ga je na kratko podražila.

"Sophia, ha?" je ponovil njeno ime. "In dejstva, da se zanimaš za mite in legende, da si v Drznvraanu, ter da si poimenovana po antični boginji modrosti, med seboj nimajo popolnoma nič skupnega? Če je tako, moram reči da sem kar malo razočaran," je pripomnil smeje. Čeprav je bilo njegovo poznavanje legend bolj izčrpno na področju nordijske mitologije, pa je Fenris poznal tudi nemalo število drugih, in grško-rimski ter keltski miti so bili takoj za nordijskimi. Za te se je imel predvsem za zahvaliti svojemu očetu.
Tudi Egipt, Sumerija in Babilon so imeli svoj šarm, vendar so ga že manj pritegnile. In navsezadnje je bilo tudi veliko legend iz razvejanih še vedno obstoječih religij, kot so bile judovska, krščanska, budistična ali celo šintoistična, čisto zanimivih, vendar pa je Fenrisa pri tovrstnih preveč motil način, kako so nekateri takšne spiske zlorabljali kot utemeljitve svojih dejanj, in tako je raje ostal pri legendah, ki niso bile vezane na katero od še živečih verstev.
Ironično, je pomislil. Ona je poimenovana po boginji modrosti, jaz pa po volku, ki naj bi začel Ragnarok.
Poslušal je, ko je dekle, katero je sedaj poznal kot Sophio, povedalo svoje in ves čas spremljal besede z nasmeškom.
"Mislim da Spolzgadovcev ne poznaš tako dobro, kot misliš da jih," ji je dejal s pomežikom. "Večji del Spolzgada bi natančno takšni izjavi takoj verjel, ker bi jo lahko napihnili v spektakularen škandal." Kratko se je zasmejal, nato pa dodal:
"Ampak ne skrbi, ne vidim nobene koristi od tega, da bi šel ljudem pravit stvari, ki se jih ne tičejo. Do zdaj si verjetno že ugotovila, da nisem ravno stereotipni Spolzgadovec. Kar pa se mojih namenov tiče, pa ti ne ostane drugega, kot da mi verjameš na besedo ali pa ne; zadnjih 6 let imam redko obliko insomnie in ob polni luni ne morem spati. Sploh. In imaš popolnoma prav, brez težav bi lahko bedel kje drugje, vendar sem si pač zaželel svežega zraka. No, to in pa dejstvo, da v Spolzgadu ni pametno biti buden ponoči. Stene ječ so resda debele, ampak odlično odbijajo zvok naokoli. Slišal sem, da imajo nekateri domovi čarobne zaščite, da fantje ne morejo v spalnice k puncam in obratno. No, Spolzgad ni eden od njih. In načeloma je težko brati, če moraš zraven poslušati amatersko uprizoritev Narcisa in Eho."
Zadnjo besedo je namenoma poudaril. Nato si ni mogel kaj, da se ne bi namuznil, kajti primerjava z antičnim grškim mitom je bila resnično odlična za nekaj, kar se je spomnil brez priprave; samoljubnih fantov je bilo v Spolzgadu več kot dovolj, glede odmevanja ponoči pa... no, saj je bilo že dovolj jasno.

"K temu zanimivivemu spletu naključij je potrebno dodati še, da sem po rodu Grkinja. V Anglijo smo se preselili, ko mi je bilo devet let. Ampak dvomim, da se me je dotaknila kakšna silna modrost antičnih mojstrov," je nasmejano odvrnila Sophie. No, zraven je spadalo verjetno tudi dejstvo, da je bila njena palica izdelana iz prvobitne oljke, a to ni bilo nekaj, kar bi zaupala kar vsakomur. Pravzaprav je to poleg nje vedela samo ena še živeča oseba - mojster, ki je palico izdelal.
"Seveda bi zadevo napihnili, ampak bodimo odkriti - študentska populacija na šoli živi za škandale in, brez zamere, ampak mislim, da nisva dovolj zanimiva, da si se dalo komu ukvarjati s tem. Še preden bi se 'škandal' razmahnil, bi bila včerajšna novica." Od začetka je bila Sophie včasih še presenečena nad tem, kako so študentje kot skupina hitro menjali zanimanje, a sedaj je bila tega že popolnoma vajena. Hkrati pa je bil to popoln izgovor, da se ji ni bilo treba truditi slediti družabnemu plimovanju.
"Tudi Drnvraan ni en izmed domov, ki bi imeli tako zaščito, ali pa jo je imel in je magija že zbledela pa so po pozabili obnoviti. Vendar pa nimamo problemov s takimi uprizoritvami. Ne vem ali smo bolj obzirni do svojih sotrpinov ali pa smo preprosto bolj iznajdljivi. Ne rinemo nosov v knjige samo zato, ker bi nam bil všeč prah, ki se nabira na njih," se je namuznila. Droben urok ali dva, ki so ga ponudile stare debele bukve, profesorjem pa se ga ni zdelo vredno omenjati in za zasebnost je bilo poskrbljeno.
"Da nisi tipičen Spolzgadovcev se mi pa že dozdeva ja," se je nasmehnila. "Če bi bil vsaj malo bolj stereotipen, se ob komični situaciji na katero si naletel, ne bi zadovoljil samo z nekaj zabavnega draženja. Tudi dejstva, da v bližini ni profesorjev, ki bi lahko prekinili dvoboj ne bi kar tako spregledal. Pa nikar ne misli, da menim, da je v tem kaj slabega ali da te pozivam na dvoboj," je nasmejano dejala z napol dvignjenimi rokami kakor v znak predaje.

Po eni strani je imela prav; novice so se na Bradavičarki menjale skorajda s svetlobno hitrostjo. Vendar pa jim v svojih prvih letih bodisi ni dovolj sledila, bodisi je do zdaj že pozabila, da je bil takrat (še posebej za ostale Spolzgadovce) Fenris najbolj priljubljena tarča posmeha. V prvem letniku zato, ker se je dejansko delal v vsem najboljšega, v drugem pa zato ker je Isaac pometel z njim v dvobojevalskem krožku, in vse do konca tretjega letnika so še kar naprej to znova načenjali. Množica je očitno uživala v tem, da so važiča postavili na realna tla, potem pa ga za dobro mero zabili še malo nižje. In prav prijetno je bil presenečen, ko so proti koncu tretjega letnika vseeno ugotovili kako otročje so se obnašali, ali pa so se končno naveličali. Vendar je to raje odmislil, in si vtisnil v spomin nekaj podrobnosti, ki jih je povedala pred tem.
Grkinja? No, saj glede na medeno barvo njene kože niti ni tako nenavadno, je pomislil ob tem.
"Hja, saj ne rečem da me ne mika izvedeti česa se učiš iz knjig med nespečnimi nočmi, vendar mislim da bi bil dvoboj edina stvar, ki bi celi šoli dala vedeti da se tukaj nekaj dogaja, še bolj jasno kot signalna raketa," je odvrnil in s tem tudi sam odklonil dvoboj.
"Morda kdaj drugič, ko ne bova zunaj ravno takrat, ko bi sicer morala biti v postelji," je še dodal in ji pomenljivo pomežiknil. Nato se je pretegnil, saj je bil stanja na istem mestu že kar sit, in vprašal:
"Torej, če sem prav dojel tudi ti ne misliš v kratkem spat? Imaš kakšne želje kaj bi počela, dokler ne pričakava sončnega vzhoda?"

((Zakaj pa stojiš, če imaš klopco pred nosom? ))
»Mogoče bi bila kakšna eksplozija bolj jasna kot dvoboj,« se je nasmehnila Sophie, potem pa nasmejano dodala: »Čeprav nikjer ne piše, da med dvobojem ne bi prišlo do eksplozije ali dveh.« Tudi če sta se že našla dva dvobojevalca, ki nista imela navade, da svoje uroke kričita na vsa pljuča, dvoboji niso bili najbolj tiha oblika preživljanja časa. »Sploh pa nisem ne vem kako dobra v dvobojih… Nekako se mi zatakne, ko pride do napadalnih urokov.« Skomignila je z rameni, saj se njej osebno to ni zdelo nič tako groznega, ampak vseeno je vedela, da kar lep del šole praktično živi za dvoboje. Sploh take za katere je bilo sila malo možnosti, da jih prekine profesor.
»Ne, danes ponoči zame ne bo spanja. Sicer bom jutri okrog kosila že kar dobro zoprna in sitna, ampak kaj moremo, tudi to se zgodi.« Večina sošolcev se je že navadila, da je Sophie en dan vsak mesec bolj razdražljiva in popolnoma brez potrpljenja ali občutka za sočloveka. K sreči pa so to vsi povezali s klišejskim 'ženske težave' in ni nihče pomislil, da bi bilo to zato, ker je vsako polno luno celo noč zunaj.
»Prilegel bi se mi kak polnočni prigrizek. Recimo palačinke in kak kozarec maslenuška. Nekaj vilincev je zagotovo budnih, tako da se lahko sprehodiva do kuhinje, če želiš. Razen seveda, če ti ni treba najprej do konca speljati kakšnega pretkanega načrta, ki bo za nekaj dni ubil veselje vseh učencev z izjemo Spolzgadovcev,« ga je nasmejano podražila.

Molče je pokimal pri omenjenih težavah glede dvobojevanja. Sam sicer ni imel takšnih zadržkov, a tudi njegov izjemen talent za magijo ga je nekako pustil na cedilu, kadar urokov ni spravil v rimo, posledice pa so bile prav tako povprečne.
Poslušal je njen odgovor o nespečnosti in se poskusil domisliti, kaj bi sploh počel. Seveda je bil klepet s Sophio čisto prijeten, vendar se mu tudi na to noč polne lune tako kot na vsako drugo ni dalo početi ničesar. Najraje bi se kar nekam zleknil in gledal v zrak, vendar je bil preveč nemirne narave da bi buden zdržal v takem stanju za več kot nekaj minut, sicer bi bil lepo spalnici in se delal da spi. Sophia je omenila hrano, vendar sam ni bil lačen; pri večerji je namreč spet pojedel preveč sladice.
"Oprosti, ampak nimam teka," je odvrnil, nato pa galantno dodal: "Vendar te ne mislim zadrževati, sploh če gre za lakoto. Mimogrede, najboljše palačinke dela vilinec po imenu Cobby, vendar moraš reči da so za profesorico Napojev, ki jih baje da naroča nekajkrat vsak teden. Cobby pa je že tako star, da naslednji dan že pozabi, zato za to še nihče ne ve, vključno s Cobbyjem samim. Edino kar se glede tega spomni je to, da mora za profesorico narediti palačinke kadar si zaželi, ne glede na to koga "pošlje" ponje."
Ob zadnjem ji je pomežiknil, nato pa stopil korak nazaj.
"Lepo te je bilo spoznati Sophia," je dejal, nato pa ji pomahal z roko in stopil skozi isto krošnjo, iz katere se je nekaj časa prej prikazal. Noč ga je klicala, a to je bil klic samote...

((Se mi zdi primerno da tukaj zaključiva, pa se raje ob priložnosti spet srečava ))

Sophie je prisluhnila njegovemu nasvetu in se zraven komaj opazno namuznila. Morala je priznati, da je čisto razumela profesoričino navdušenje nad palačinkami. "Hvala za nasvet, si bom zapomnila," se je nasmehnila, v očeh pa ji je pisalo, da že razmišlja o palačinkah v čokolado in sladko smetano pa mogoče še kepico sladoleda...
K sreči se je Fenris začel poslavljati še preden bi se ji lahko začele vidno cediti sline. "Tudi tebe Fenris, lep večer še naprej," je prijazno odvrnila in dvignila roko v pozdrav. Počakala, da je zginil v pomladnem zelenju, potem pa se napotila proti gradu. Kuhinja bo samo kratek postanek, saj jo je čakalo še veliko dela. Kakor vedno na noč polne lune, Sophie ni bila budna, ker ne bi mogla spati. Budna je bila, ker je bila določena magija mogoča samo ob polni luni.

Natalie se v življenju še nikoli ni počutila tako izmučeno. Cel dan se je samo stiskala ob stenah, da bi se umaknila gneči učencev, ki je drla po hodnikih, ušesa so jo bolela od groznega piskanja, ki ga je proizvajal tisti urok, bila pa je tudi grozno lačna, saj od tistega hitrega zajtrka v ambulanti naprej ni jedla ničesar.

Iščoč mir in tišino se je odpravila v park, da bi uživala v zasluženem počitku. Želela si je, da bi lahko gledala drevesa, ki so se zibala v vetru in lahne valovčke, ki bi jih veter delal na hladni gladini jezera. Vendar ni mogla. In niti razjokati se ni mogla zaradi tega. Končno je našla eno od klopi, ki so bile raztresene postavljene po zelenicah pred gradom in se popolnoma brez volje do česarkoli sesedla nanjo in tam je nameravala tudi ostati. Enostavno ni mogla več, in minil je komaj en dan! Ona pa naj bi zdržala dva tedna? Prej bo umrla od izmučenosti.

[super kratko, vem, ampak sem nekako mal izčrpala svoje domišljiske sposobnosti, mal jih bom pa rabla še jutri… Ampak, as promised, Fenris =)]

Praktično cel dan je že minil, kar je nazadnje videl Natalie, in Fenris je bil polagoma v skrbeh. Deloma ker se je bal, da si bo zaradi pomanjkanja vida kaj naredila, deloma ker ga je bilo strah da bi si jo drugi zaradi omenjene lastnosti privoščili, predvsem pa zato, ker jo je počasi že pogrešal.
Čeprav so mu ob tem naklonili nekaj mešanih pogledov, so mu sošolci vendarle povedali, da se je Natalie, nazadnje ko so jo videli, odpravljala v smer jezera. Pohitel je ven iz gradu in do obale, njegove misli pa so bile polne skrbi.
Deluje tisti urok tudi za vodno gladino? Kaj če ponesreči stopi v vodo in ji spodrsne? Če bi bilo to kje bolj globoko bi se lahko še utopila, če ne ve katera smer je zgoraj!

A ko jo je zagledal sedeti na klopci zraven velikega telesa vode, se mu je odvalil kamen od srca, prejšnje skrbi pa so izpuhtele v zrak. Odločil se je, da jo preseneti, zato se je tiho odkradel bližje, ko ji je stal za hrbtom pa se je sklonil k njej in jo objel čez ramena. Pritisnil ji je majhen cmok na lice, ter igrivo vprašal: "Kdo je?"
Trenutek je obstal tako, nato pa se premaknil in sedel na klopco poleg nje, roko pa znova ovil okoli njenih ramen.
"No povej mi," je dejal prijazno, "Kako si preživela dan?"

((Nič hudega, saj ne rabiva ves čas pisat najdaljših postov na forumu ))

Natalie je že cel dan krepko presenečala samo sebe, saj se je njeno telo prilagajalo na življenje brez vida hitreje, kot bi si kadarkoli lahko predstavljala. Pred dvema dnevoma tako gotovo ne bi mogla zaslišati ali začutiti prisotnosti nekoga, ki se ji je odkradel za hrbet in tam obstal. Vendar je tudi tako kar malce poskočila, ko so jo od zadaj naenkrat objemale močne tople roke in je na licu začutila ustnice osebe, ki jo je cel dan tako pogrešala. Njena slaba volja se je vsaj začasno umaknila sreči in veselo se je stisnila k svojemu fantu, ko se ji je ta pridružil na klopci. “Oh, Fenris, še dobro da si prišel… Kasneje me boš peljala nazaj v Spolzgad, ker prisežem, da tistega uroka ne izvedem nikoli več!”

Njena radost pa je kaj kmalu srečala svoj bridki konec, ko jo je sicer povsem dobronamerno vprašal, kaj je počela čez dan. “Ah, saj veš, kot ponavadi. Zamujala k uram, si delala zapiske, ki so tako grdi, da jih nihče ne more prebrati in se izogibala ljudem…” Temne misli, ki so se le za kratek čas poskrile, so bile nemudoma ob njej in iščoč zavetje se je privila še bližje k toplemu svetlolascu ob sebi. “Nočem govoriti o sebi. Povej mi raje kaj si počel ti,” je hitro preusmerila pogovor, potem pa obraz hvaležno nastavila vetriču, ki je zapihljal in jo opomnil, da njenega življenja vseeno ni konec.

[Ja, ves čas pa res ne ]

((A tisti "peljala" je namenoma, ali je bil to samo tiskarski škrat? ))

Po načinu, na katerega je opisala svoje početje, sodeč bi človek sklepal, da ni bilo nič narobe. A čeprav Fenris še ni imel priložnosti videti njenih zapiskov in se prepričati o njihovi neberljivosti, si je lahko predstavljal, da niso bili med najlepše napisanimi če ni mogla videti kaj sploh piše. Nekoliko tesneje privila k njemu, pri čimer ji je z veseljem ustregel.
“Nočem govoriti o sebi. Povej mi raje kaj si počel ti,” je dejala in s tem potrdila njegove sume o tem, da ta dan pač ni bil njen najboljši. Kar pravzaprav ne bi smelo biti presenetljivo, glede na vse. Premaknil se je tako, da je njena glava počivala na njegovih prsih in ji, božajoč jo po laseh, odgovoril:
"Poleg tega, da sem te brez uspeha poskusil poiskat med vsakim odmorom? Hodil na predavanja, se smejal slabim šalam, vzdrževal nek socialni nivo, ki ga ohranjam samo zavoljo tega, da ne postanem sam njihova tarča. Saj veš, običajne stvari." Nato se je spomnil še ene stvari in se odločil da jo bo omenil:
"Ah ja, mimogrede, profesorja za Uroke in Obrambo sta nas vsak posebej opozorila, da bo to soboto spet dvobojevalni krožek. Po mojem se bojita da, ne bi nihče prišel, če bi se zanašala samo na oglasno desko."
Stresel je z rameni, saj se je spomnil na neprijetnega pripetljaja iz drugega letnika ob natančno taki priložnosti.
"Mene že ne bodo spravili nazaj tja," je dodal in preusmeril svoj pogled na jezero. Bilo je mirno in gladko, majhni valčki so se podili čez gladino ob vetriču, ki je občasno zapihljal med drevesi. Sonce, ki se je počasi bližalo zahodu, je črno gladino obarvalo z ognjeno oranžno, ki je dajala vtis, da je pred njima polje goreče nafte in ne vode.
"Želim si, da bi lahko tole videla," je tiho dejal medtem ko so njegovi prsti drseli skozi njene svilene lase.

[no, kaj se ti zdi? ]

Njegov dan se je slišal vsaj malce bolj zanimiv od njenega. »No, oprosti, ker se nisem pustila najti.. Cel dan sem se bolj ali manj izogibala ljudem…« Ob njegovi naslednji propombi se je ne glede na svojo slabo voljo zahahljala. »Ja, pri nas so tudi nekaj omenjali dvobojevalski krožek… Jaz bi brezpogojno šla, če bi moje oči delovale, tako pa kaže, da ga bom morala izpustiti… Razen če bo dovolj obiskan, da se bo obdržal tako dolgo? To bi bilo res fino…« Veter ji je malce razpihal kodre in še malce omilil glavobol, ki jo je mučil že od jutra naprej.
Ko je Fenris izgovoril svojo tiho željo, si je lahko kar predstavljala kaj vidi. Gotovo je gledal v enega od tistih veličastnih zahodov nad jezerom, ko se je gladina popolnoma ovila v zlate in oranžne odtenke in izgledala kot vroča lava, ne pa voda. »Ja, jaz tudi…« mu je tiho odgovorila in nekaj časa sta sedela v tišini. Ni vedela, koliko časa je preteklo, vendar začenjalo jo je vedno bolj zebsti in tudi svetlolaščeva toplota ni več pomagala, zato se je dvignila na noge. »Pozno je že, in mrzlo. Pridi, greva noter.« Nataliina dlan je našla Fenrisovo in prepletenih prstov sta se počasi odpravila proti gradu.

((Jesse))

Ko se je končno pomirila in razmislila kaj čuti do Jesseja, kljub temu da se je nekaj dni nazaj poljubljala s Treyem-kar ji je pomagalo dojeti kaj resnično čuti do Jesseja, se je bila z njim pripravljena pogovoriti o njuni prihodnosti. Ali se bosta razšla ali pa ,Rose bolj všečna možnost, ostala skupaj. Vedela je da je bilo poljubljanje s Treyem napaka, vendar tega ni obžalovala. Upala je samo da nebo jokala v Jessejevi prisotnosti. Za pogum je v sobi srknila požirek čistega malibuja. Odpravila se je na dogovorjeno mesto pri jezeru. Tja je prispela nekaj minut pred dogovorjenim časom, saj se je hotela še malce sprostiti ob opazovanju narave. Ker je bila s hrbtom obrnjena proti potki ki je vodila do klopi na kateri je sedela, se je ob zvoku korakov obrnila okoli. Jesse je hodil proti njej. Ko je bil že čisto blizu ga je pozdravila. "Hej, hvala ker si prišel" je dejala in se previdno nasmehnila, saj ni vedela kakšen odziv naj pričakuje od njega.