Atreyu se je tisti dan počutil, kot da hoče biti sam. Sprehodil se je okoli jezera in se na poti ustavil na pomolu, kjer se je začela njegova zgodba na Bradavičarki. Voda je bila neverjetno plave barve, kot vedno po nevihti. Vse je dišalo sveže in divje. Bilo je sicer še zelo mrzlo, toda snel je čevlje in zavihal hlačnice svoje uniforme do kolen. Potem se je sprehodil do samega konca pomola in sedel na rob, ter noge namočil v vodo. Nekoliko se je nakremžil in njegovi lasje so postali ledeno modre barve. Nekaj časa je čofotal po vodi, tako da so še njegove oči postale enake barve kot njegovi lasje. Vsekakor je bil na pogled naravnost vesoljski. Sam sebi se je moral nasmehniti. Včasih mu je prijalo nekaj samotarstva, sploh zdaj, ko je vse kazalo, da je Evelyn obžalovala svojo odločitev, da se kdaj zaplete z njim. Vsekakor ni mislil poslušati Grega, ki se je ob vsaki priložnosti hvalil, da ju je on spravil skupaj. Zavzdihnil je in legel vznak, tako da so bile njegove noge še zmeraj v vodi, pred sabo pa je lahko videl le divjo modrino neba in samo slutil je lahko, kaj vse se skriva za tako polno in hkrati preprosto barvo. Nebesa? Praznina? Je bilo sploh pomembno? Čisto podzavestno je svojo barvo las in oči prilagodil tako, da so se ujemali z nebom.

Sophie je oboževala dneve po nevihtnih nočeh. Same nevihte ji z izjemo oddaljenih strel niso bilo preveč ljube, a dnevi, ki so sledili, so bili neverjetni. Zrak je bil čisto drugačen kakor sicer - včasih se ji je zazdelo, da ga lahko skoraj otipa. Grajska okolica je bila premočena do 'kože' in bilo je polno luž po katerih je lahko skakala, kadar je bila sigurna, da je ni nihče opazoval. V največje veselje pa ji je bilo opazovati kako se drobni marčevski listi in novo odgnale trave otresajo dežnih kapelj ter se stegujejo proti soncu.
Noge so jo ponesle proti jezeru in na poti je sveže luže niso razočarale. Razen tiste ene, ki je bila globja in precej bolj blatna kot je ocenila rjavolaska. Vendar pa z blatom oškropljene hlače že niso bile dovolj, da bi jo ustavile. Dobre volje je med smehom in pljuskanjem pritekla do pomola, kjer pa se je kljub vsemu ustavila, ker je ugotovila, da ni sama. Skoraj bi se že obrnila pa jo je premamila neverjetna modrina, ki je ležala na pomolu. Potrebovala je nekaj trenutkov, da je ugotovila, da nima prividov, niti ne gre za odsev v luži poleg katere se je nekdo ulegel, pač pa za lase. Takoj, ko se je zavedla tega, ji praktično ni bilo pomoči. Njena narava jo je gnala naprej, dokler ni poklenila poleg modrolasca.
"Živjo, lahko malo zmotim?" se je nasmehnila v pozdrav. Ker pa je že zmotila, ni imelo smisla, čakati na vljudnostni 'ja'. Da bi bil odgovor lahko 'ne' pa v svoji vznesenosti še pomislila ni. "Oprosti, če sem preveč direktna, ampak kaj je s tvojimi lasmi? Gre za neljubo nesrečo, ki je v ambulanti niso znali popraviti ali gre za morda kak nov modni trend o katerem nimam pojma?" Srčno je upala, da barva las ni slednje, ampak gre za kakšno močnejšo magijo pa tudi, če je bila samo nesreča.

Atreyu je nekoliko poskočil, ko je ob sebi zaslišal glas. Še preden bi se lahko pobral, se je ob njem že znašla zelo lepa punca, ki je imela temno rjave lase in oči, ki so bile tako temne, da so ga takoj spomnile na njegovo mamo. Večina deklet na Bradavičarki je imela svetle oči, tiste, ki jih niso imele, pa ponavadi niso imele tako noro čokoladnega odtenka. Za trenutek je ostal brez besed, potem pa se je napol pobral in se naslonil na komolce, ter se spravil v sedeč položaj, da ji je lahko gledal v oči z varne razdalje. Tako ga je presenetila, da je rabil nekaj sekund preden se je zavedel njenih besed. Divje je odkimal, ter zamežikal, da so njegove oči prevzele barvo njenih, njegovi lasje pa so postali ponovno ogleno črni. Potem je skomignil z rameni in že segel po palici, da bi ji napisal sporočilo v zrak, kot je bilo to pri njemu v navadi, ko mu je roka zdrsnila in je njegova palica padla na pomol, ter se izmuznila med dvema lesenima deskama naravnost v vodo. Panično se je nagnil naprej, da bi pogledal čez režo, skozi katero je padla in povsem pozabil na to, da je poleg njega sedela ona. V zadnjem trenutku se je uspel ustaviti, da se ni z glavo zaletel naravnost v mehkejši predel njenega prsnega koša. Opravičujoče se je odmaknil in se ugriznil v ustnico. Kako ji lahko kaj takega razloži? Kako naj pride do palice??

Sophie je potrepžljivo čakala na odgovor, saj ji je bilo jasno, da ga je precej presenetila. A da se bodo njegovi lasje kar naenkrat spremenili v črne, vsekakor ni bilo nekaj kar bi pričakovala. Bilo je presneto nepričakovano in Sophie je od presenečnja glasno zajela sapo ter nagonsko nekoliko odskočila. Če je prej klečala poleg njega, je sedaj zmedeno sedela na zadnji plati in mežikala kot žaba v solati. Proti vsem pravilom dobre vzgoje je s prstom pokazala na njegove lase in začela jeclati nekaj o Merlinovi modri bradi. BIlo je prvič, da se je v živo srečala z metamorfom in opazovati take sposobnosti iz prve roke je bilo precej drugače kot brati o njih v knjigah.
Zadnji čas je opazila kotalenje izmuzljive palice in nagonsko se je nagnila proti njej, da bi jo ustavila. Bila pa je še manj uspešna kot njen lastnik in ob kratkem pljusku je obsedela napol nagnjena naprej. Dokler ni skoraj doživela bližnjega srečanja z njegovo glavo. Takrat se je le nekoliko umaknila. Počasi je izvlekla svojo palico, čeprav ni bila čisto sigurna za kaj. Ni vedela čemu je on izvlekel svojo in ni bila prepričana ali mu jo želi vrniti ali bi ga naprej povprašala kaj se gre. Potem pa se je zazrla v njegove tople rjave oči in na njih je bilo nekaj tako znanega, da se je omehčala. V tistem trenutku se ni zavedla, da zre nazaj v svoje oči in je tista rjava zato tako znana. No, kdo pa ne bi bil malo zmeden po vsem tem prekopicevanju.
"Dobro, vrnila ti bom palico, ampak, če jo uporabiš na meni, ti bo žal!" Takole sedeč na zadnji plati in še vedno nekam presunjeno, je bila še manj sposobna resnih groženj kot sicer. "Accio... Ne ne, čakaj malo, tako ne bo šlo." Skoraj bi že izrekla urok in sam Merlin ve koliko palic bi priletelo vanjo. "Ponoči je bila nevihta, podnevi bi pa ošpičene prekle letele z neba," je zmajala z glavo. "Moral mi boš povedati svoje ime, če želiš palico nazaj in pri tem ostati suh," je dejala. Počasi je začetni šok izgnil in nasmešek se je vračal na njene ustnice. V pričakovanju odgovora je zrla vanj in ni si mogla pomagati, da se v njenih očeh poleg pričakovanja ne bi zrcalila še zvedavost.

Atreyu je obupano pogledal dekle, ki je sedelo nasproti njega. Bila je videti presenečena, a počasi se je pobirala. Očitno še nikoli ni videla njegovih sposobnosti, kar je pomenilo, da gotovo ni bila iz njegovega letnika, najverjetneje pa tudi iz njegovega doma ne, čeprav zadnje čase res ni mogel biti prepričan, pri toliko mladih obrazih, ki jih je videval vsak dan. Ko je vzela palico iz žepa, je najprej mislil, da ga bo preklela ali pa mu grozila. Toda začela je z urokom, točno tistim, ki ga je potreboval in njegov pogled je že postal upajoč, a trenutek kasneje je razočarano upadel. Pove naj ji svoje ime? Kako vendar? Obupano je pogledal okoli, toda nikjer ni imel kakšnega pisala, tudi improviziranega ne. Na pomol ni mogel pisati, saj ni imel niti niža ali ostrega kamna, ona pa gotovo ni brala jezika za neme, ki ga je sam sicer obvladal, a ga je uporabljal samo doma. Poskusil je na desko pred seboj počasi napisati svoje ime. T. R. E. Y. Toda sam sebi se je ob tem zdel nekoliko trapast. Prepričal se je, da ga gleda, potem pa je pokazal na svoje grlo in odkimal. Tako, povedal ji je, da je nem. Nekoliko je razširil oči, da bi videl, če ga je razumela. Za vsak slučaj je še odprl usta v svojem najboljšem poskusu, da bi govoril, toda ven, kot ponavadi, ni prišlo nič. Niti smejati se ni mogel ali kričati.

Sophie je sledila njegovemu obupanemu pogledu in ni ji bilo čisto jasno kaj se dogaja. Se je razgledoval, če sta sama, ker ni hotel, da bi še kdo drug slišal njegovo ime? To bi bilo absurdno. Zmedeno je pogledala nazaj na pomol in ravno še ujela konec njegovega pisanja po deskah. Del je zamudila, črke so bile obrnjene na glavo, poleg tega pa sploh ni vedela, da skuša napisati svoje ime. Morala bi biti izvedenka v Čitliviji ali pa hudo bolj jasnovidne narave, da bi ji bilo jasno za kaj se gre. Žal pa ni imela takih talentov, kot so se zadnje čase zdeli vse bolj pogosti, zato je napol našobljeno napol zmedeno in še vedno nič kaj damsko sedeč strmela vanj.
Šele, ko je Trey pokazal na svoje grlo in odkimal ter odprl usta pa ni iz njih prišel niti najmanjši zvok, se je Sophie tlesknila po čelu. »No tole pa bo izziv!« se je nasmejala. Za Merlinovo predolgo haljo, le kakšna magija se je ponesrečila temnolascu, da je imela take posledice. Sophie ni mogla vedeti, da njegova nemost ni le kratkotrajen stranski učinek, ampak kar stalnica s katero mora živeti.
»Ok pa poskusimo takole. Accio palica temnolasca nasproti mene, ki je imel prej modre lase in trenutno ne more govoriti!« Previdno se je nagnila nekoliko čez rob pomola, da bi videla, če se kaj dogaja. Kakor vedno, ko je čarala in z zanimanjem pričakovala učinke, je konica njenega jezika gledala čez rob ustnic. A zgodilo se ni nič. »Ne? Trmasta mala stvarca tale tvoja palica,« se je namuznila. Ponesrečen poskus je ni spravil v slabo voljo ali kaj podobnega, saj ji je bilo jasno, da je tudi magija kdaj muhasta.
»Mislim, da bo najbolje, da mi poskušaš še enkrat pokazati kako ti je ime, drugače lahko poskušam do večerje.« Saj ne, da bi imela kaj proti, a verjetno si je želel svoje palice nazaj in to kmalu. Presedla se je zraven njega in tokrat več pozornosti namenila njegovim kretnjam.

"Accio palica temnolasca nasproti mene, ki je imel prej modre lase in trenutno ne more govoriti!"

Atreyu se je moral ugrizniti v lice, da se ni začel smejati. Še dobro, da je že sedel, sicer bi se zdaj najbrž sesedel, napol iz obupa, napol od smeha. Situacija je bila tako absurdna, da niti ni pričakoval, da bi delovala. Žal pa je to pomenilo, da je bil še vedno brez palice. Pogledal je dekle ob sebi, ki je še vedno strmela vanj. Tudi ona se še ni predstavila in to, da je vztrajala, da se on predstavi prvi, čeprav je zdaj vedela, da ni mogel govoriti, se mu je zdelo kar malo nesramno od nje. V glavo mi je švignila idealna misel. Pognati bi se moral naprej, ji izpuliti palico iz roke, ter preprosto priklicati svojo palico... bila je tako suha in nežna, da bi jo brez težav nadvladal. Toda misel je odšla hitro kot je prišla. Trey ni bil tak človek in tudi če bi bil res jezen nanjo, najbrž ne bi reagiral fizično. Tako pa je bila najbrž še sama tako zmedena, da se je pozabila predstaviti. Močno je pomislil in konice njegovih las so se obarvale modro. To je bilo to! Iztegnil je roko proti njej in si zavihal rokav, potem pa se je začel zelo močno koncentrirati na ton svoje kože. Česa takega prej še ni poskušal toda že nekajkrat mu je uspelo ustvariti pege in podobno. Zdaj se bo moral le toliko bolj osredotočiti, da se bodo pojavile na pravem mestu. Imel je srečo. Uspelo mu je kolikor toliko razločno napisati: T R E Y. Pogledal jo je, da bi videl, če je uspela razbrati sporočilo. Ni bilo sicer njegovo čisto polno ime, toda ker ga je večina ljudi tako klicala, je bil prepričan, da se bo zdaj dalo priklicati njegovo palico.

((Rei, brez zamere, ampak s Treyem še nisva zaključila RPGja. Če en teden nimam časa za obisk foruma, še ne pomeni, da sem nehala pisat. Ker nisi pisala, kot da si se pridružila nama, ampak kot da je pomol prazen, bom pisala dalje, kot da te ni zraven, ker si na nekem drugem pomolu.))

Sophie je gledala Treya naravnost v oči in potrpežljivo čakala na odgovor, dokler se mu niso konice las spet obarvale. Takrat je njen obraz razsvetlil navdušen nasmešek in malo je manjkalo pa bi mu izpulila kak las, da bi videla, če bo obdržal barvo ali se bo spremenil. K sreči je Gryfondomovec njeno pozornost preusmeril drugam in tako ga ni doletela prerana izguba las.
Opazovala je njegovo roko in se zalotila, da jo je mimogrede prešinilo, da njegova koža izgleda neverjetno mehka in topla. Kmalu so se na roki začele pojavljati pege in pogledala je bolj pozorno ter se osredotočila na trenutni problem. Četudi je zraven izgledala nekam hudo presenečena. V zbranosti je napol nagnila glavo in konica njenega jezika je zopet pokukala na plano. Zdelo se ji je, da piše Trey, četudi se ji je morda zdelo nekoliko nenavadno ime.
»Trey?« ga je vprašujoče pogledala. Ker ni odkimal ali je pogledal, kot da je gorski trol, ki ne zna brati, je zopet zavrtela svojo palico in jo usmerila proti jezeru. »Accio Treyeva palica!« Morda je bil v njenem navdušenju urok rahlo preveč silovit, saj je palica iz jezera priletela s kar lepim zaletom, pri čemer je oba pošpricala in Sophie jo je komaj ujela v roko, preden bi ji priletela naravnost sredi čela.
Nekoliko jo je otresla, potem pa vrnila nazaj njenemu lastniku. Z obraza si je obrisala kaplje, potem pa se dobre volje nasmehnila. »Pa si res Trey.« Podala mu je roko ter se še sama predstavila. »Sophia mi je ime, a večina ljudi me kliče kar Sophie. Menda je Sophia preveč zategnjeno zame.« Zdaj, ko sta imela vsak svojo palico in so se kolobocije malo umirile, se je končno spomnila na osnovne manire in se lahko tudi sproščeno nastavila sončnim žarkom.

((Uuuh, fiesty... ))

Bleščeče se ji je nasmehnil, ko ga je končno poklicala po imenu. Odlično! Očitno ni nujno rabil palice zato, da je kaj sporočil, čeprav ga je od močnega koncentriranja na razporeditev peg kar nekoliko bolela glava. Še preden bi ji lahko kaj bolj jasno pritrdil, da je uganila pravo, je že zamahnila s palico in v hitrem sunku je iz vode švistnil njegov najljubši kos lesa na svetu. Palica je tako hitro poletela proti njej, da se je že ustrašil, da jo bo udarila in se ji za vsak slučaj čisto instinktivno približal, da bi jo potisnil vstran, če bi kazalo, da ji ne bo uspelo palice pravi čas ujeti. Toda dekle je imelo hitrejše reflekse, kot si je mislil. Njegovo palico je ujela in jo s prav zadovoljnim nasmeškom spet vrnila Atreyu. Ta se je počutil, kot da bi nazaj dobil dobrega prijatelja. Njegova palica je bila namreč že nekaj let edini način komunikacije, ki jo je imel s prijatelji. Njegova starša sta sicer znala jezik za gluhoneme, ki ga je ponavadi uporabljal doma, toda skoraj nihče na Bradavičarki ni imel potrebnega znanja. Končno se mu je nova znanka predstavila. Sophia... Kako lepo ime, je zapisal v zrak med njiju. Črke so se nekoliko zaiskrile, se zadržale v zraku za nekaj sekund, potem pa izginile. Jaz sem Atreyu, a me ljudje kličejo Trey, je nadaljeval. Nekam v zadregi se ji je nasmehnil. Zdaj, ko je bilo nerodno predstavljanje končno za njima, ni vedel, kaj bi ji lahko povedal in kaj bi jo sploh zanimalo. Končno se je ugriznil v ustnico in izpisal misel, ki jo je imel v glavi že odkar se mu je pridružila na pomolu. Lepe oči imaš.

"Hvala, moram priznati, da mi je kar všeč," se je nasmehnila Sophie. Verjetno je bila ena redkih najstnic, ki se niso zmrdovale nad svojim imenom. Zrla je v iskreče črke, dokler niso izginile in so jih zamenjale nove. Všeč ji je bil njegov iznajdljivi način komunikacije. Še posebej zaradi dejstva, da so ljudje preprostejšo magijo kar hitro zanemarili, za nekatere pa je bila celo pod častjo. Kako absurdno.
"Atreyu... Zanimivo ime. Upam, da te ne moti, če te kličem po polnem imenu in ne Trey," je dejala nekoliko previdneje. Njegovo polno ime jo je prijetno poščemelo po ustnicah, a tega mu nikakor ni mislila povedati. Še ko je pomislila na to, je skoraj zardela.
A vse je kazalo, da jo bo rahla rdečica vendarle doletela. "Hvala, zasluge gredo staršema," je zamrmrala, nevajena komplimentov. Na njena lica se je priplazila rahla rdečica, vendar je bila v trenutku pripravljena okriviti sonce, če je slučajno opazil.
"Upam, da nisem preveč nadležna, ampak še vseeno me zanima kaj se je zgodilo s tvojimi lasmi. Pa res oprosti, da je palica zletela v vodo - ne bi te smela tako nepričakovano napasti z vprašanji." Zavedala se je svoje male hibe, ampak ni si mogla pomagati.

Ni si mogel pomagati, da ne bi ob njenem komentarju začutil prav silne mere ponosa. Njegovo ime mu je bilo vedno všeč, vendar ga je tako malo ljudi uporabljalo, da je že skoraj izgubil zaupanje vanj. Ko je opazil, kako iskreno in simpatično je zardela ob njegovem komplimentu, ji je takoj želel podariti še enega. Toda še preden bi si lahko izbral enega - saj mu jih je po glavi hodilo presenetljivo veliko število - ga je ustavila s svojim vprašanjem. Malo začudeno jo je pogledal. Ni bila videti dosti mlajša od njega, tako da je gotovo že slišala za metamorfe, toda najbrž še nikoli ni nobenega videla v akciji. Nasmehnil se je. Morda ni imel glasu, toda imel je nekaj ravno tako zgovornega. Zaprl je oči in ko jih je odprl, so bile popolnoma nebesno modre. Potem je pomežiknil in spremenile so se v zeleno. Nasmehnil se je izrazu na njenem obrazi in s palico zamahnil po zraku med njima. Metamorf sem, se je pohvaili. Potem je, čisto zato, ker je lahko, še lase spremenil v levje oranžno barvo in nekoliko stresel z njimi. Videti je bil najbrž bolj nenavadno kot v zadnjih nekaj letih na Bradavičarki, toda izjemno mu je prijalo, da ji je lahko pokazal svoje sposobnosti. Vse preveč se je držal nazaj v zadnjih letih, ker je bilo zelo malo deklet, ki bi dvakrat pogledale za nekom, ki niti dvakrat ni bil videti enako.

Sophie ni bilo čisto jasno zakaj jo je tako začudeno pogledal. Ima mogoče packo na nosu ali pa kaj med zobni? Podrgnila se je po nosu, vendar se je zdelo, da ni bilo tam nobene umazanije. Skoraj bi že odplavala s svojimi mislimi, ko je opazila, da so njegove oči postale nebesno modre. Kot da bi bile ogledalo obrnjeno proti nebu! Hip zatem pa so se spremenile v neverjeten zelen odtenek. Sophie je popolnoma očarano zrla vanj in nezavedno lezla naprej, da bi si oči pobližje ogledala. Malo je manjkalo pa bi se zaradi svoje narave zopet spravila v hudo kočljiv položaj.
Ko je Atreyu s palico zamahnil med njima, je bilo prostora za zamah bore malo. Sophie je kar odneslo nazaj na njeno prejšnje mesto. Če bi še enkrat zamenjal barvo oči, preden je zamahnil s palico, bi se njuna nosova verjetno že praktično dotikala. Na konici jezika je imela poplavo opravičil in bila je že napol pripravljena vstati, ko so po zraku zopet zaplesale črke. Vse je kazalo, da je Gryfondomovec toliko vljuden, da je ne bo opozoril na sila neprimerno vedenje.
Njen čut za spodobnost pa je bil odrinjen nekam v pozabo in ob dejstvu, da ji ni bilo jasno, da je metamorf, je tudi sama kaj hitro pozabila na svoj spodrsljaj. "Seveda, kako mi ni bilo jasno že takoj!" je vzkliknila med zmajanjem z glavo. "Nisem spala pri urah, samo prvi metamorf si, ki sem ga dejansko srečala," je pojasnila, potem pa se nasmejala njegovi levji grivi.
"Priznam, res sem najprej pomislila, da je šlo kaj narobe pri kakšni magični raziskavi. Sicer ne vem kakšna magična nesreča bi imela za posledico spreminjanje barve las in izgubo daru govora, vendar pri magiji je vse mogoče. Res pa je precej bolj logično, da si metamorf." Dobre volje se je nasmehnila ob svojem hecnem sklepanju, potem pa se je zavedla, da metamorfi običajno imajo dar govora. Ko je spoznala kakšno napako je ravnokar naredila, je vidno prebledela in - kar je bila neverjetna redkost - tudi sama ni vedela kaj naj reče.

Po tem, kako se je očarano premikala proti njemu, je lahko sklepal le eno. Bila je velika oboževalka magije. Mnogi od njegovih znancev so jemali magijo za nekaj tako samoumevnega, da jim ni bilo popolnoma nič več zanimivo. Kadar je, recimo, spremenil svoj videz vpričo svojega sošolca Grega, je ta le zagodrnjal nekaj o iskanju pozornosti. Seveda je bilo njemu to lahko reči. Magijo je poznal že od rojstva in spreminjanje videza s pomočjo le-te je bilo zanj izključno narcistična poteza. Toda Treyu je to predstavljalo življenje. Spreminjal se je, tak je preprosto bil. In Sophia mu je uspela v pičlih nekaj sekundah povsem povrniti samospoštovanje. Vsaj dokler...
Pogledal je navzdol. Kapljice vode, ki so skupaj s palico poletele na pomol so se rahlo svetlikale v soncu in v vsaki je bil droben a izjemno natančen odsev sveta, ki jih je obkrožal. Nekaj časa sploh ni vedel, kaj bi ji povedal. Potem je zavzdihnil in ji, pa čeprav jo je komaj spoznal, zaupal svojo največjo željo. Lesketajoče črke so se pojavile med njima. Želim si, da bi lahko vse to povedal. Že od rojstva sem nem. Ko sem izvedel, da sem čarovnik, sem dolgo časa poskušal... toda nisem si znal pomagati. Tudi nekaj učiteljev je poskusilo. Kaže, da ni magije, ki bi mi lahko podarila dar govora.

Sophie je opazovala črke, ki so se lesketale nekam motno in ni mogla skriti svoje presunjenosti. Nekaj trenutkov je obsedela, tudi sama brez besed. "Žal mi je," je naposled izdavila. Bilo ji je žal, da se ni mogel na ves glas smejat, pogovarjati tako kot vsi ostali ali šepetati sladkih nežnosti v ušesa ljubljene osebe. A pomilovati ga ni mogla, saj si pomilovanja še zdaleč ni zaslužil.
Še nekaj časa je bila tiho in zrla v daljavo, potem pa se je obrnila nazaj k njemu. "Torej si moral že praktično kot otrok osvojiti nebesdno magijo. Zahtevno magijo, ki je ne obvlada marsikateri odrasel čarovnik. V sebi si moral najti neverjetno moč in disciplino, da si pridobil to sposobnost in jo še danes obvladuješ iz dneva v dan, z vsakim novim urokom..." Ko so bile SOVE enkrat mimo, se je pravo trdo delo šele začelo. Ob magiji, ki so jo začeli odkrivati v 6. letniku, so se vsa prejšnja leta zdela kot prelahek uvod. In Atreyu je moral vsa znanja in veščine osvojiti na precej težji ravni kot vsi ostali.
"Mislim, da bolj izjemnega človeka od tebe še nisem srečala," je dejala iskreno iz z nemalo občudovanja. Del nje si je vseeno želel, da bi tudi on odkril svoj dar govora, a vedela je, da je to praktično nemogoče. Za kaj takega bi bila potrebna izjemno močna starodavna magija, ki pa je počasi pešala in izginjala, česar se je Sophie še predobro zavedala.

Če je mislil, da je ona s težavo sprejela kompliment, bi se moral le pogledati v ogledalo. Obstal je čisto brez besed in ni vedel, kako bi lahko preprečil rdečico, ki se je pojavila na njegovem obrazu, pa naj je bil še tako sposoben metamorf. Objel je svoja kolena z rokami in brado naslonil nanje, ter se zazrl nekam prek jezera, daleč naprej, vse do pečin, na katerih je počivala akademija. Hvalila je njegovo moč in disciplino, kot da bi bil to izjemen dosežek. Toda njegovo učenje nebesedne magije ni bila posledica pridnosti. Bila je posledica nuje, zato se s tem ni hotel hvaliti. Ni se odločil za težjo pot, preprosto je bil nanjo postavljen in če se ni hotel obrniti na petah in se vrniti v svet, kjer je bila najbolj čarobna stvar internetna povezava, je preprosto moral hoditi po njej. In res si je želel biti čarovnik. Nekaj posebnega. Nekaj dobrega. Ne le nemi deček brez prihodnosti in brez prijateljev. Zaprl je oči in se povrnil v svojo osnovno obliko. Črni lasje, ki so mu segali skoraj do ramen, mandljaste oči in usta, zavihana v rahel nasmešek. Obrnil se je proti Sophiji, se prestavil nekoliko bližje k njej in jo objel. Ničesar ji ni napisal v zrak, toda upal je, da je vedela, da ji je s tem želel reči hvala. Nekoliko se je odmaknil od nje in poiskal njene osupljive oči s svojimi.

Sophie ni vedela čemu se je Atreyu zopet spremenil, a sklepala je, da ji je pokazal svoj pravi obraz. Iz neznanega razloga se je počutila kar malo počaščeno, da ji je pokazal kako izgleda kadar se ne spremeni v poljuben videz. Še preden pa bi uspela kaj reči, se je znašla v njegovem objemu. Spočetka se je kar malo zdrznila, a njegov objem je bil tako topel in domač, da se je kaj hitro sprostila vanj. Ko so se njune oči zopet srečale, se mu je razumevajoče nasmehnila. Kljub vsemu pa je ob taki bližini postala nekoliko živčna in se čisto podzavestno komaj opazno odmaknila.
Sophie je bila daleč od tipičnih zapeljivk Bradavičarske akademije. Ni znala zapeljivo prhutati s trepalnicami ali se med hojo zvijati, kot da so ji hlačke zlezle nekam kamor ne bi smele. In v niti najbolj norih sanjah se ne bi mogla kar 'spotakniti' in s svojimi ustnicami pristati na ustnicah simpatičnega pripadnika moškega spola. Naj ji še toliko ljudi dejalo, da je prikupna, je to vzela kot nekaj kar je veljalo za tisti trenutek - če sploh, in ne kot neko splošno dejstvo. Ni bila vajena flirtanja ali navidez nedolžnega zbadanja, katerega številni podtoni so kar kričali.
Zato je Atreyujeva bližina, pa naj je bila še tako prijateljska, povzročila, da je njene prve besede izpadle kot kratko momljanje. Hitro se je odkašljala ter poskušala popraviti vtis. "Katera je najbolj zabavna neumnost za katero si izkoristil svojo sposobnost?" je z zanimanjem vprašala. "Tekom let se jih je gotovo nabralo kar nekaj," je pristavila z nasmeškom. Sama se je takih in drugačnih neumnosti redko posluževala, a z veseljem je poslušala o njih, še posebej, če so vsebovale domiselno magijo.

Ko se je umaknila, je še vedno lahko čutil prijetni vonj njenega šampona. Bila je ljubka in obenem dovolj zadržana, da je v njem vzbudila misel, da sploh ne ve, kako čudovita je. Seveda, to je bil sindrom mnogih žensk, ki jih je spoznal. Vendar pa je le redkim to uspelo s tako eleganco kot Sophie. Celo Evelyn... ugriznil se je v jezik. Na pomol je prišel ravno z razlogom, da bi se nekoliko pomiril po tem, ko ga je po nekaj dnevih zelo prijetnega poljubljanja soočila z dejstvom, da do njega ne čuti več kot prijateljstva. In ko je prišla Sophie, so vsi tisti grozni občutki zavrnitve preprosto... izginili. Obrnil se je proti njej in za trenutek je njegov pogled obstal na njenih čokoladnih očeh. Bila je res čudovita in izjemno mu je ustrezalo, da ga je zamotila, toda raje ni pomislil na kaj več. To napako je storil že pri Evelyn. Nasmehnil se je njenemu vprašanju, potem pa je pritegnil njeno pozornost in se močno osredotočil na svojo moč. Tokrat ga je začela dejansko boleti glava, toda sprememba je bila odlična. Pred Sophie je zdaj sedel Septimus Rex, z dolgo brado in vsemi ostalimi podrobnostmi, le da je imel na obrazu povsem netipičen mladosten nasmešek in je bil še vedno oblečen v Treyeva oblačila. S palico je pomahal po zraku. Tudi učitelja za napoje sem že preizkusil in predstojnico Pihpuffa. Žal so moje krinke trajale le dokler me ni kdo česa vprašal, je napisal, njegov nasmeh pa se je še nekoliko razširil.

Sophie je presenečeno dahnila, ko je pred njo nenadoma sedela do dlačice natančna kopija samega Septimusa. "Neverjetno!" je navdušeno vzkliknila in na kratko zaploskala. Kljub temu, da je vedela, da poleg nje sedi Atreyu in ne Septimus, je imela kar malo čuden občutek. K sreči jo je njegov širok nasmešek pomirjal, zato vedrina ni izginila z njenega obraza.
"Mislim, da v tako odlični krinki sploh ne rabiš govoriti, če ti uspeta dovolj zlovoljen pogled in mrka drža," je dejala nasmejano. Takole nasmejan Septimus ni imel resnično pravega učinka, a če bi ga srečala nekje v gradu, po možnosti celo ponoči, vsega mrkega in brez besed, ga Sophie niti slučajno ne bi ogovarjala, ampak bi se pobrala stran kolikor hitro bi se mogla.
"Vidim, da spreminjanje resnično zelo dobro obvladaš, ampak zanima me za kaj si to že izkoristil. Kakšno zanimivo praktično potegavščino mogoče?" Vanj se je zagledala kot majhen otrok, ki pričakuje napeto zgodbo o pustolovščini s pravljičnimi bitji in epskim zlobnežem pa seveda očarljivim glavnim junakom.

Trey je nekoliko sprostil ramena in se naslonil nazaj. Bela brada mu je zdrsnila prek roba pomola in konica je v vodi začela povzročati drobne krožne valove. S palico je zamahnil po zraku, da bi lahko Sophii čimbolje povedal, kaj vse se mu je že zgodilo. Poleg besed je vsake toliko tudi dodal kakšno sličico. Začel je z drugim letnikom, ko se je prvič - ponesreči - spremenil v drugega sošolca, da bi se izognil učiteljici, ki ga je iskala. Ko se je videl v ogledalo, je skoraj omedlel. Potem je razlagal Sophii, kako odločno je skrival to skrivnost. Sicer je bilo splošno znanje, da so se metamorfi znali spreminjati, toda le redko kdo je vedel, da so lahko tako celostno spremenili svojo podobo. Najbolj presenečen je bil sam, ko se je prvič poskusil spremeniti v dekle in mu je celo uspelo. Sophii raje ni razlagal o tem, da je moral za tako spremembo prebrati kar nekaj anatomskih atlasov in nekaterih manj primernih čtiv za tako mlade fante. Dejstvo je bilo, da je moral vedeti, v kaj točno se je spreminjal - in potem je šlo. Povedal ji je, da je včasih uporabljal to sposobnost zato, da se je lahko pretihotapil v knjižnico tudi ponoči. Samo spremeniti se je moral v pravega predstavnika študentov ali pa katerega od malo manjših učiteljev. Kljub svoji sposobnosti namreč ni mogel postati izjemno višji ali nižji kot je bil tudi v resnici. Zdaj, ko je bil povprečne višine za odraslega človeka, je bilo spreminjanje precej lažje kot prej, vendar pa ga je zelo redko uporabljal, ker je naravnost ubijalo njegovo socialno življenje. Poleg tega ni hotel vsem razkriti, da ima to sposobnost. Bali bi se ga in se ga izogibali. Toda nekaj mu je reklo, da Sophia ni bila ena izmed tistih ljudi. Ravno ji je opisoval, da se je nazadnje s pomočjo krinke splazil v kuhinjo in si privoščil pojedino tako izjemne hrane, da si je učenci še predstavljati niso mogli, ko je opazil, da se je nebo pooblačilo in je so začele na njiju padati drobne kaplje pomladnega dežja. Hitro se je spremenil nazaj vase in pogledal proti Sophii, da bi videl, kako se bo odzvala na dež.

((Sophie!
V naslednjem postu boš našla sledeči predmet:Hektikova ura je bronasta žepna ura, polna kolesc in zobcev, ter omogoča tistemu, ki jo nosi, da za vse razen zase ustavi čas. Na dan lahko prebije 1 uro ustavljenega časa, ki ga lahko uporablja kadar želi. To stori tako, da obrne poseben gumb enkrat za vsakih 10 minut brezčasja (kar tudi pomeni, da ta čas porablja v kosih po 10 minut, in tudi najmanj 10 minut za vsako uporabo). Ne glede na to, koliko časa nosilec prebije naenkrat v brezčasju, ko se vrne v navaden čas se zdi, kot da je pretekla le sekunda. V brezčasnem prostoru ne more vplivati na nobeno živo bitje, lahko pa vpliva na okolje kot običajno.))

((Rose))

Tiho je sedel na pomolu. Oziroma bolje rečeno eno nogo je tiščal v vodo, drugo pa je imel pokrčeno pod sabo. Nebo je bilo svetlo sive barve. Na sebi je imel oblečeno rumeno majico, zavihano do komolcev, tri četrt hlače, ob njem pa so ležale japonke. Tiho je zavzdihnil in gledal v daljavo. Zagledal je sipo velikanko kako se podi za nekaterimi drugimi vrstami in tiho se je nasmehnil. Ta kraj ga je sproščal. Ni bil preveč obljuden in tudi ravno prav skrit.

Koraki so naznanjali da nekdo prihaja. Palico s svoje desne je prijel v roko in jo rahlo stisnil. Samo za vsak primer. Potem pa je zagledal znano postavo v jezeru in nekoliko se je presedel. "Hej." Prisegel si je da jo bo ignoriral ampak to je bilo težko če ti človek sledi na vsakem koraku.

((Sedim takle: ))

Iz čistega dolgčasa, in ker se ji ni več dalo poslušati histeričnih deklet v sobi, se je Rose odločila da gre ven na svež zrak. Oblečena v belo kratko, že čisto poletno oblekico in tanko jopico čez ramena se je odpravila ven. Ker že nekaj časa ni bila na pomolih pri jezeru se je odločila da gre tja. Počasi je stopala po peščeni potki in si zraven prepevala neko pesem. Prišla je do pomola in opazila da tam nekdo sedi. Bil je Jesse. "Hej" ga je pozdravila nazaj nato pa prisedla poleg njega na pomol. Sezula si je balerinke in noge pomočila v vodo. Ko jih je še vedno mrzla voda zmočila, jih je hitro dvignila na površje. Nasmehnila se je in dejala "voda pa ni prav nič topla." Rajši je klepetala o bedarijah, kot pa da bi z Jessejem spet imela kakšne težke debate o tem kdo koga ljubi oziroma ne ljubi in podobno.

(( neki tazga ma gor :3 http://shrani.si/f/1E/CY/1HAI1gD4/363381-9-1275773692469.jpg ))

Še sama je potopila noge noter, a jih je hitro potegnila ven in komemtirala. Skomignil je z rameni. Opazival je okolico. Zanalašč je zrl predse. Sive gore so ga motile. Zdaj se sneg še ne bi smel stopiti. Ampak vrhovi so bili vse prej kot beli. Na svoji levi je imel nekakšen drevored. Poslušal je ptičje petje iz njega in gledal nežne barve cvetov. Narava se mu je zdela tako mirna in tiha, popolnoma brez priblemov. Samo človek nekako ni spadal vanjo. Palico je odložil in zakotalila se je proti desni. Par sekund je rožljala, potem pa je vse utihnilo.

Jesse se je obnašal kot da je sploh ni zraven njega. Prav. Se bo pa še ona tako obnašala. Zazrla se je v jezero in opazovala vodno gladino ki je sem ter tja nežno valovila ko je popihal veter. Opazila je dve sipi ki sta se greli na površini vode. Pogledala je k Jesseju. Hotela je že nekaj reči a si je premislila. Zakaj bi se sploh trudila če jo pa ignorira. To ji nikakor ni dalo miru. "Jesse?" ga je vseeno tiho poklicala in čakala na njegov odziv. Kaj mu je hotela sploh reči? Lahko bi ga naprimer vprašala zakaj jo ignorira..Ali pa zakaj noče imeti nobenih stikov z njo. Vprašanj ki so se ji podila po glavi je bilo veliko, a nekako sploh ni imela poguma da bi jih ubesedila.