Jesse se je opravičeval skoraj pet minut. "Ali mu je toliko do mene ali pa se samo rad opravičuje", si je mislil sam. V njegovem opravičilu sta bili vsaj tisočkrat izrečeni frazi oprosti in pa mislil sem. Ko je končal, je gryfondomovec v roke znova vzel palico in Nathaniel se je sedaj zaradi varnosti odmaknil, v roki pa je močno stiskal svojo palico v primeru ponovnega ponesrečenega uroka. Tokrat mu je le uspel in iz njegove palice so šinile zlatorumene ptice, ki so odletele stran na bližnje drevo. Nathaniel je od veselja zaploskal, saj si ne bo znova rabil celiti ran, ki bi jih povzročile začarane ptice. Tudi sam je zamrmral avis in tudi iz njegove palice so šinile ptice. Najprej jih je poslal nad gryfondomovca, vendar le v šali in že v naslednji sekundi so se družile z drugimi zlatorumenimi pticami, ki jih je pred tem pričaral Jesse. Pogledal ga je in se mu nedolžno nasmehnil.

Zaploskal mu je in Jesse se je sramežljivo nasmehnil. Pogledal je nekam na tla in se še vedno smejal sramežljivo. Pogledal je Nathaniela in ponovno se je nasmehnil. Približal se mu je in se z svojim čelom dotaknil njegovega čela. "Veš... Včasih se mi zdi kot da te poznam celo življenje." S prsti je zdrsel pod njegovo majico. "I can't take it anymore." Svoja topla usta je pritisnil na njegova in narahlo ugriznil v ustnico. Z jezikom je razklenil njegovi čeljusti in jezik potopil v njegovo ustno votlino.

Ko je nehal ploskati, se mu je Jesse sramežljivo nasmehnil. Nathaniel se je obrnil stran od njega in pogledal v daljavo Velikega jezera in se zagledal v neko točko na gladini. To je lahko počel ure in ure in medtem razmišljal o vseh možnih stvareh. Najraje je premišljeval o svojem življenju in kako srečen je lahko da se mu tako dobro godi na Bradavičarki. Bil je eden izmed najuspešnejših v celem letniku in menil je, da se z trdim delom in učenjem daleč pride. Tako se je to leto vpisal k vsem možnim predmetom ki so bili ponujeni, zaradi česa pa je trpel njegov prost čas in druženje s prijatelji. Znova se je obrnil k gryfondomovcu, ki pa se mu je sedaj začel približevati z svojim obrazom. Počasi se ga je dotaknil z čelom in nekaj zamrmal, vendar Nathaniel zaradi zmešnjave v glavni ni razumel kaj mu je Jesse rekel. Sedaj ga je gryfondomovec strastno poljubil in sam ni vedel kaj naj stori. Predal se je toku in ga tudi sam poljubil. Mi je všeč? se je vprašal in ga pogledal naravnost v oči.

Sedel je na tla in ga potegnil za sabo. "Sprosti se," mu je tiho rekel. Zaprl je oči. Ponovno se je dotaknil njegovih ustnic. Tokrat ni bil tako grob. Z rokami je zdrsel po njegovih ramenih navzdol do srajce. Narahlo jo je privzdignil. Potem pa ga je objel okoli vratu in ga še kar dalje poljubljal. Z ustnic se je preselil na vrat. Tam je postal. Z jezikom je šel od brade pa do ovratnika, potem pa se prisesal na fantov vrat. Vedel je kakšne bodo posledice - madež vijolične barve.

Ni vedel kaj bi storil. V glavi mu je noro razbijalo in kar ni mogel zbistriti misli in trezno razmišljati. Še nikoli se ni poljubljal z fantom, sedaj pa je peto leto na Bradavičarki na njega živalsko navalil Jesse. Ali naj ga ustavim, ali pa mu naj pustim da nadaljuje, si je mislil Nathaniel in nadaljeval z poljubljanjem. Gryfondomovec kar ni prenehal in po nekaj pretečenih minutah, se je njegova roka znašla pod njegovo srajco. Ravno ga je hotel ustaviti, ko je na vratu začutil majhno pekočo bolečino od njegovega poljuba. Madež na vratu. Resno? Ali sva prvi letnik? si je jezno mislil in ga končno odrinil. Zdelo se mu je da se vse dogaja prehitro. Obrisal si je ustnice, se znova pomaknil proti robu pomola in iz pasu potegnil palico. Pomeril jo je proti vratu in zašepetal zdravilni urok, ki ga je že uporabil predtem ko so ga napadle zlatorumene ptice. Madež je počasi izginil in Nathaniel je pospravil svojo palico za pas. Noge je znova namočil v vodo in začel premišljevati o prejšnjih dogodkih.

Odrinil ga je in ostal je na mestu. Ne bo drezal v človeka. Iz gradu je priklical sončna očala in si jih nataknil na nos. Zrl je nekam v daljavo. Z roko je zdrsel po bradi. Obriti se bo treba. Skomignil je z rameni. Bo že sam prišel do njega če bo hotel. Sam ne bo več drezal v njega. Brez razloga. Priklical je srajco in se oblekel.

Strmel je v globino jezera in premišljeval. Jezero je bilo zelo globoko, zato se mu ni videlo dna in si lahko opazil samo črnino, ki ji ni bilo videti konca. Obrnil se je nazaj k gryfondomovcu, ki je bil po njegovem mnenju užaljen in nezadovoljen. Hotel je nekaj reči, vendar se mu v tistem trenutku to ni zdelo primerno. Jesse pa si je ravno takrat iz gradu priklical sončna očala in srajico. Po mojem je le igralec in lovilec drugih src ter zato vse zapelje, si je mislil Nathaniel. Sam ni hotel biti še ena izmed njegovih trofej. Ni videlel kaj bi rekel ali naredil, zato se je začel igrati z svojo palico in izvajati raznorazne uroke.

Opazoval je njegovo početje. "Narobe zamahneš in urok ni tako unčikovit," ga je glasno opomnil. Vstal je in stopil proti njem. Prijel je njegovo roko in zamahnil s palico. "Ko prideš do maximuma, moraš močno potegniti proti tlom." Z večjim delom telesa je bil naslonjen nanj. "Daj poskusi!" ga je spodbujal. Urok je tokrat izvedel bolje. Nasmehnil se mu je. Z levico je nežno potoval po njegovem stegnu, potem po prsnem košu in nato še roki. Pogledal ga je točno v oči. "Ne verjami govoricam, Nathaniel." juni glavi sta bili ločeni kvečjemu za kak centimeter. Jessejeva sapa je dišala po nekakšnem sadju prijetnega vonja. Vonj ni bil preveč intenziven, bil je prijeten. "Nikoli jim ne verjemi. Govorice so zaradi tega da odvirajo ljudi od določene osebe." Ozrl se je v Nathanielove ustnice. Njegovo telo je hrepenelo po dotiku Nathanielovih ustnic. Glavo je umaknil nekoliko nazaj in čakal reakcijo.

Iz palice so leteli raznorazni ptiči, iz pomola so rastle rože, pričaral je žogice in se igral z njimi, samo da se ne bi rabil pogovarjati z gryfondomovcem, ki ga je nadobudno opazoval. Čez nekaj časa pa je k njemu pristopil Jesse in mu prijel roko, ter začel razlagati o pravilnem zamahovanju palice in izvajanju urokov. Kot da tudi sam ne vem tega, si je mislil in zavil z očmi. Res mu je naslednji urok uspel bolje, vendar si je mislil, da se jima je z skupnimi močmi le posrečilo in je zato imel urokov večji efekt. "Mislim da se bolje spoznam na uroke in tudi brez tvoje pomoči mi gre dobro," mu je rekel, ter na obraz nadel prisiljen nasmešek. Pospravil je palico, saj ni hotel da bi mu Jesse dajal še kakšne napotke, vendar se je gryfondomovec usedel zraven njega ter se ga začel na 'romantičen' način dotikati. In kot da bi mu predtem bral misli, je Jesse začel govoriti da se o njem širijo govorice in da naj jim ne verjame. "Mislim pa, da lahko ima vsak svoje mnenje in tudi sam ga imam," mu je odvnil in ni vedel ali naj mu pusti da ga boža ali ne.

Glas je imel hladen in hladen je bil tudi nasmešek. [l]Potem pa delaj kar ti paše. In kako bi znal več od mene, sedem let se učim prekletih urokov![/l]Nehal je ssvojim početjem. Odmaknil se je stran in opazoval okolico. Spetu je postalo vroče in najraje bi šel plavat ampak ne. Skomignil je z rameni in priprl oči. "Vidim da ti ni do pogovora. Uživaj naprej. In ta urok narobe naglasiš." Obrnil mu je hrbet in preko obraza mu je zaplesal zadovoljen nasmešek.

Čeprav je bil Nathaniel komaj v petem letniku, je poznal in znal izvesti več urokov kot katerikoli učenec sedmega letnika. Ni dvomil v sposobnosti gryfondomovca, vendar tudi brez njegove pomoči in napotkov je uroke izvajal brezhibno. Očitno pa Jesseju ni bilo všeč njegovo početje, zato je v vsaki majhni stvari našel neko napako, pa če tudi je ni bilo. Na prejšnje njegove besede o tem, da bolje pozna uroke kot pa on, pa se je samo namrdnil, se odmaknil od njega in začel pasti mulo. "Vidim da ti ni do pogovora. Uživaj naprej. In ta urok narobe naglasiš," mu je rekel Jesse in Nathaniel je samo zavil z očmi. Očitno mora res biti vse po njegovo in mimogrede, urok je pravilno naglašen, si je mislil in na njega hotel poslati trop ptic, ki bi ga skljuvali do krvi.