Grizel si je ustnico. "Ja?" se je odzval in čakal kaj bo rekla. Postajalo mo je dolgčas in tiho je zavzdihnil. Baje je smisel življenja ležanje na plaži. Potopil je še drugo nogo v vodo. Ozrl se je k njej. "Rose kaj hočeš?" je ponovil vprašanje.

"Se mi samo zdi ali se me izogibaš?" je vprašala naravnost. Res ni razumela zakaj se jo je izogibal, jo ignoriral. Njunega razmerja je bilo konec. In čeprav ga je Rose še vedno imela zelo rada, je sedaj imela Treya. Mogoče pa se jo je izogibal zato da nebi imela slabe vesti zaradi njega? Kdo ve? Najbrž niti sam Jesse ne ve točno zakaj se ji izogiba, zakaj jo ignorira kot da je samo duh ki ga ne vidi. "In prosim povej po pravici" ga je prosila. Ni hotela da se ji zlaže. Hotela je vedeti resnico. Je bila res tako grozna da je ni mogel videti?

"Ja se te," ji je odgovoril takoj. Ni razmišljal. "Ja izogibam se te ker vaju gledam s Treyem in vidim kako sta srečna. Nočem vaju motiti,razumeš?" Zavzdihnil je in pogoltnil slino. "Zato se vaju izogibam." Skomignil je z rameni in potegnil noge iz vode. Iz dlak je počasi odtekla voda, objel se je okoli kolen in zrl v daljavo. "Še kaj?"

"Dobro veš da nikogar ne motiš" je dejala. Res je ni motil. Trey pa tudi nikoli ni omenil da bi ga Jesse motil "Nočem da se me izogibaš kot da sem popolna tujka. To me dela žalostno" je nadaljevala. "Čeprav sva se razšla se nama ni treba obnašati kot da se ne poznava, lahko sva prijatelja" je rekla in se nasmehnila. Imeti prijatelja kot je Jesse? Neprecenljivo. Vedela je da mu prijateljstvo veliko pomeni, zato je bila tudi tako prestrašena ker je mislila da je uničila njegovo in Treyevo prijateljstvo, ko sta postala par. Pripravljena je bila biti z njim samo prijateljica. Čeprav bo sprva težko, se bo potrudila da tega ne bo še bolj oteževala.

"Nisem tako prepričan, Rose," ji je takoj zabil nazaj. "In kot da me briga." Pomel si jo oko - grozno ga je skrbelo in glasno zazehal. Pretvarjal se je da se ne zmeni za to da je Rose prišla k njem. V glavo si je vbijal da ima Treya in ne njega - kot je hotel. Konec zgodbe. "Kaj naj ti zdaj jaz. Tako je najboljše... I guess... Plus tega bi se Atreyu gotovo strinjal z mano." Pogledal jo je v oči - prvič po dolgem času.

Z jezikom si je obliznil ustnico in se nagnil proti Rose, kot bi jo poljubil. Ko je bil čisto blizu nje, je iz žepa potegnil čokoladno tablico in vgriznil vanjo. "Boš malo?" je rekel s polnimi usti.

"Strinjal bi se s tem da prekineva stike? Dvomim" je dejala. Res je dvomila da bi Trey zahteval od nje da prekine vse stike z Jessejem. Vedel je koliko ji pomeni. Najprej jo skorajda nadere potem pa tole? Sklonil se je k njej kot da jo hoče poljubiti. A na srečo tega ni storil ker bi ga drugače klofnila. Čeprav ji je bil še vedno všeč je bila sedaj s Treyem. "Ponujaš mi čokolado?" je dejala in se nasmehnila. Iz roke mu je potegnila čokoladno tablico in odgriznila precejšen kos. "Ups?" je dejala ko mu je vrnila čokoladico. Nasmehnila se je.

"Sem rekel da me ne briga." O še kako me briga. Ampak tega zadovoljstva ne boš me imela. Pogledal je ostanke čokolade. "Kakšna neverjetna požrešnica." Ni se dalo razbrati kaj simisli, naredil je pokerface in se zaprl vase. Iz žepa je potegnil drugo tablico, prvo pa dal Rose, da jo do konca poje. "Naj ti tekne." Počasi je jedel. Vsak košček je jedel z užitkom in brez da bi se ozrl k Rose.

Ko je pojedel se je končno obrnil k njej. "Umazana si okoli ust." Segel je k njenem obrazu in se ustavil na kotičku ustnic. Za hip je postal, vendar se je takoj zbral. Košček čokolade je potegnil iz njenega obraza in ga frcnil v morje. The scars of my love remind me on us, they keep me thnikin' that we could it have at all...

"Kaj pa mi ponujaš čokolado,ko pa veš kako jo obožujem" je dejala Rose v svoj zagovor, ko ji je Jesse dejal kaka požrešnica je. Čokolado je res oboževala in če ji je kdo ponudil čokolado jo je seveda sprejela brez razmišljanja. Jesse ji je dal tablico da jo poje do konca, sam pa je iz žepa vzel novo. Ker je imela čokolado rada in ker tablica ni bila več velika ji je čokolade hitro zmanjkalo. Jesse se je stegnil k njej in presenečeno je obstala. Ko ji je s kotička ustnic odstranil ostanek čokolade se je nasmehnila in se mu zahvalila. "Hvala za čokoladico" je dejala in se spet nasmehnila. Obliznila si je še vedno sladke ustnice.

"Ne drzni si zvaliti krivdo name," jo je nemudoma zavrnil. Ob njeni zahvali je samo prikimal, potem pa glasno zazehal. Na oči si je poveznil sončna očala, prekrižane roke pa spravil pod glavo in se ulegel. "Vroče je," je preprosto rekel. Pogledal je po žepih če ima še kaj sladkega. Krulilo mu je po želodcu.

"Nihče ne vali krivde na nikogar" je dejala ko je Jesse takoj sitno dejal naj ga ne obtožuje da je bila požrešna zaradi njega. Jesse je dejal da je vroče in strinjala se je z njim. Bila je vesela da je imela oblečeno kratko poletno oblekico. Slišala je kako mu je zakrulilo po želodcu, in da bi se mu oddolžila je iz sobe priklicala nekaj čokoladic. "Postezi si" je dejala in se nasmehnila. Čeprav se ji je nekako zdelo da ne bo ravno vesel ker mu je ponujala hrano. Segla je po svoji priljubljeni čokoladici in jo odvila. Z užitkom je ugriznila vanjo. Malce se je presedla, saj so jo v prejšnjem položaju začele boleti noge. Ko je tako gledala Jesseja kako navidez brezskrbno leži na pomolu in uživa na sončku, se je spomnila na njune skupne trenutke. Obžalovala je njun razhod, saj ji je Jesse pomenil vse, a ni mogla reči da s Treyem ni bila srečna. Nasprotno. Uživala je v njegovi družbi in vedno bolj ga je imela rada.

"No prav," je nazadnje rekel po temeljitem razmisleku. Nekako se mu ni dalo prepirati, sploh pa ne o hrani. Priklicala je čokolado. "Ne hvala. Zredim se lahko," je pojasnil in skomignil z rameni. Navadno ni jedel veliko čokolade. In tudi tokrat je ne bo. Vztrajal je pri svojem in tako pač je. Trmast je že bil zadosti da reče ne čokoladi in sladkarijam.

Ozrl se je proti gradu. "Kaj se dogaja?" Profesorji so stekli v palicami v rokah proti Prepovedanem gozdu. "Ah. Verjetno gredo zakrpati kakšno luknjo v obzidju. Pogosto nastane. Le zakaj." Čez obraz se mu je razpotegnil nedolžen nasmešek.

"Ti to resno?" je vprašala in se začela smejati ko je rekel de ne bo čokolade ker se lahko zredi. "Oprosti, vendar te predobro poznam in vem da se od ene čokoladice nebi zredil. Sicer pa kakor hočeš. Ne bom te silila" je dejala. Ko je Jesse rekel da se nekaj dogaja je Rose opazila nekaj profesorjev ki so hiteli v smeri gozda. "Upam da ni kaj narobe" je dejala. Čudno se ji je zdelo da bi kar tako šli v gozd, saj jih prej še nikoli ni videla iti tja. "Luknjo v obzidju?" je nejeverno vprašala. Ni spregledala njegovega nasmeška. Nekaj je skrival. Kot da bi bil tudi on krivec za kakšno luknjo v obzidju. "Jesse? Kdaj si se spet igral tam kjer nebi bilo treba?" je dejala in se nasmehnila. Naj vidi da ne bo jezna, čeprav je on naredil kakšno izmed lukenj.

"Ne govori sploh," jo je takoj z zavrnil. Opazoval je njeno reakcijo. "Jaz? Lepo te prosim? Tako kot da si me kdaj videla da sem razstreljeval obz...." je začel, potem pa se divje ustavil. Ugriznil se je v jezik, potem pa jo pogledal. "No mogoče čisto malo. Pa saj ni važno." Ugriznil se je v ustnico, potem pa počasi vstal. "Nič... Grem počasi." Poljubil jo je na lice, potem pa se odpravil preden bi lahko kaj rekla.

Točno je vedela da je Jesse sokrivec za nastalo luknjo v obzidju. Potem pa se je še zagovoril. Nasmehnila se je. Naenkrat je vstal, se poslovil in jo poljubil za lice. Še preden je uspela odpreti usta in ga pozdraviti je odšel. Tudi sama je vstala in s sebe stresla navidezno umazanijo.
Pobrala je preostale čokoladice in se odpravila proti gradu. Hodila je počasi, saj se ji ni nikamor mudilo. Med potjo je razmišljala o tem kako navihan je znal biti Jesse. Da je takole nagajal profesorjem in sem ter tja delal luknje v obzidje. Misel kako profesorji jezno preklinjajo storilca ji na obraz priklicala nasmešek ki se je tam obdržal vse dokler ni prispela do dnevne sobe.

Vroč poletni dan. Skoraj je bilo že konec pouka in učenci so tako ali tako samo posedali in delali nič. Ocene je imel bolj ali manj zaključene, spreminjanje oblike še, to pa je to. Oblečen je bil v modre hlače in japonke, čez desno ramo pa mu je visela rdeča brisača. Čutil je da mu pot teče po hrbtu. Končno je stopil do pomola in se sezul. V parku je videl nekaj dijakov, načeloma pa je bil sam. Skočil je v vodo in zaplaval v jezero. Zaprl je oči, izvedel skafandrski urok, potem pa jih ponovno odprl. Oči in glavo je imel zavito v nekakšen akvarij in nekaj časa je plaval po jezeru. Ko se je dvignil na površje je prepiknil mehur in se zazrl v osebo pred njim. "Hej!" Opazoval je njegovo telo, potem pa se ugriznil v ustnico.

(Nathaniel )

Zunaj je bil vroč in topel dan. Končno je prišlo poletje in temperature so se z vsakim dnevom višale. Šolsko leto je že bilo pri koncu, zato je bil tudi z ocenami pri kraju. Nekateri učenci so se še mučili med štirimi stenami da bi popravili svoje trolovske ocene, sam pa se je po dolgem času odpravil na svež zrak. Še pred kakšnim dnevom je gulil šolske klopi in čepel za goro knjig, sedaj pa je končno prišlo brezdelje, ki ga je dolgo čakal. Z knjigo pod roko je zapustil Bradavičarske zidove in se odpravil proti Velikemu jezeru. Oblečen je bil v sive kratke hlače, modro majico, čevlje pa je nosil kar v rokah. Ko je prispel do Velikega jezera, se je zleknil na pomol in se oziral okoli sebe. Najprej je mislil da je čisto sam, potem pa je zagledal nekega fanta, ki se je kopal v kristalno modrem jezeru. Nathaniel je mislil da ga ni opazil, potem pa ga je pozdravil. Pogledal ga je in mu odzdravil.

Splaval je na površje in se potegnil na pomol. Glasno je zazehal. "In kako si kaj? It's been a while." Obrisal si je glavo in hrbet. Nekoliko se je ohladil, vendar je sonce še vedno močno pripekalo nad njim. Z roko si je šel skozi morke lase in opazoval naravno. "Čudovito je. Kot bi se vse na novo rodilo in šele začelo živeti. Nekako si ne morem predstavljati da je to moj zadnji letnik na Bradavičarki. Potem pa gre vse stran..." Ugriznil se je v ustnico. "Vsak gre svojo pot. Časi srednje šole so... Čudoviti. Ostanejo pa samo še spomini. Ali pa še to ne. še ti zbledijo."

Sedel je na pomolu in čez časa je do njega pristopil fant, ki ga je pred nekaj sekundami pozdravil. Najprej ga ni prepoznal, potem pa je ugotovil da je to gryfondomovec po imenu Jesse. Spoznal ga je nekaj mesecev nazaj ob Prepovedanem gozdu, vendar sta se sčasoba oddaljila. Sklepal je, da zaradi njegovega pretiranega šoslkega dela, saj se je letos prijavil k vsem predmetom, ki so bili ponujeni. Knjigo je odložill ob bok in prav tako svoje čevlje. Pomaknil se je bližje k robu pomola in noge potopil v vodo. Sedaj je ob njem sedel tudi Jesse, ki je govoril o njegovem zadnjem letu na Bradavičarki, na njegovo prejšnje vprašanje pa mu je odgovoril samo z 'v redu'. Ni vedel kaj bi na vse to dodal, zato je samo strmel v daljavo jezera.

Očitno je bilo da je danes redkobeseden. Tiho je zavzdihnil. Ni ga poznal takega. "Nathaniel? Je kaj narobe?" Nekaj časa je razmišljal. "Hej, se greva igro? Mislim, dokaj zanimiva je. Žogico moraš s pomočjo urokov spraviti od neke točke do druge. Imaš veliko ovir, skale, živo mejo in podobno. Najprej je trasa preprosta, potem pa vedno bolj zahtevna. Igra se konča dokler obema ne uspe. Si za?" Dvignil je palico. "Conjuro." Pojavila se je majhna modra žoga. "Zdaj pa še... Perseveria!" Poskusil je par urokov da bi uničil žogo, vendar brez uspeha. "Ti prvi. Tarča je... McHudurrino okno njenega kabineta. Izberi pot in začni." Vrgel mu je žogo.

Ni bil slabe volje in nič ni bilo narobe z njim, vendar je bil vseeno čudežno tih. "Ne, nič ni narobe," je rekel in se mu nasmehnil. Da bi se oba zamotila, je Jesse predlagal igro. "Ni mi do igric," je rekel in na plan potegnil palico. "Incendio," je rekel in majhna modra žogica se je vnela. Ognjeni zublji so postajali vedno večji. "Reducto," je zaklical in v sekundi je ognjena žogica izginila. Upal je da ne bo jezen, vendar mu res ni bilo do igric. Vlegel se je na pomol in se zagledal v modro nebo. "Kako je vroče," je še rekel in ga pogledal.

"No prav..." Izvedel je urok, majhna žogica se je vnela in priprl je oči. Vedel je da bo zdržala - izvedel je urok da bo. Počilo je kot da bi ustrelil s topom in hitro je zamahnil s palico, da bi žogico radirnil stran. Bolj ali manj mu je uspelo. "Je ja. Še voda je topla. Gotovo ima vsaj 28 stopinj. Prevroče je, skratka." Ni nekaj maral vročine - 30 stopinj ali višje je komaj zdržal. Raje je imel hladno vreme, dež, sneg in sodra.

Še kar naprej je ležal na vročem pomolu in strmel v nebo brez oblačka. "Tudi sam imam raje dež, kot pa to peklensko vročino," je pripomnil. Znova je v roko prijel palico in jo začel spretno vrteti med prsti, kar je počel takrat ko mu je bilo dolgčas. Še pred nekaj sekundami mu ni bilo do igric, sedaj pa se je premaknil v sedeč položaj in zamrmral 'aqua eructo'. Iz palice je šinil curek kristalno modre barve, ki se je počasi spremenil v veliko vodno kroglo. Nathaniel jo je premikal sem ter tja po zraku in čez čas je postala že tako velika, da jo je bilo težko kontrolirati. S palico je pomignil in naslednji trenutek je pristala na sredi temnega jezera. Znova je zavihtel palico in ponovil urok, le da je sedaj ustvaril majhno vodno kroglico, ki jo je zalučal v gryfondomovca. "Ja, kot vidiš ljubim uroke," mu je rekel in se na ves glas zasmejal.

Opazoval ga je med izvajanjem uroka. Zdelo se mu je zanimivo. Bil je dokaj spreten. Potem pa je pogledal daleč naprej. "Sipa bo gotovo zadovoljna da si jo malo ohladil," je pripomnil in se zarežal. V levo lice ga je zadela majhna vodna kroglica. Voda je bila ledena in stisnil je ustnice. "Ja, opažam." Preprijel je palico. "Avis." Rumeni ptičeki so se prikazali in nežno čivkali. "Oppugno." Proti sogovorcu so leteli z visoko hitrostjo. Ko se bodo dotaknili kože ga bodo rahlo vkrempali in se spremenili v kup perja.

Velika vodna krogla se je že sedaj pomešala z vodo na sredini Velikega jezera in povzročila velike mehurčke, majhna kroglica, ki pa jo je poslal proti gryfondomovcu, pa se je ob dotiku njegovega obraza spremenila v ledeno mrzlo vodo. Tudi Jesse je sedaj pograbil svojo palico in zamrmral dva uroka. Iz njegove palice je šinila jata malih zlatorumenih ptic, ki so se že v naslednjem trenutku pod ukazom gryfondomovca pognale proti njemu. "Protego," je sam zaklical, vendar že prepozno. Nekaj ptic se je le odbilo od njegovega ščita, par pa ga je grdo opraskalo in nato izginilo, od njih pa je ostalo samo njihovo rumeno perje. "Au, to pa je bolelo," je rekel in ga jezno pogledal. Njegove rane na rokah so bile res samo površinske, vendar ga je strašansko peklo. "Episkey," je izgovoril in z palico pomahal nad ranami, ki so se počasi začele celiti. "Mislil sem te samo malce ohladiti," mu je rekel in že v naslednjem trenutku se je njegovo razpoloženje in jeznega spremenilo nazaj v veselo. Nasmehnil se je in v rokah znova začel vrteti svojo palico.

Hotel se je samo poigrati, kot se je on. Ptice so bile blazno razdražene - očitno izražajo počutje kot je v resnici. "Op... Oprosti, Nathaniel. Nisem nalašč. Ptice bi te naj preletele... Oprosti." Pokimal je. "Mislim sem da te bodo preletele. Še kakšen urok?" Ni se sicer spomnil nekaj posebnega. "Avis," je ponovno rekel in ptice so zletele na vejo in tiho čivkale. "Nisem nalašč. Mislil sem da te bodo preprosto preletele..."