Polnočna ura astronomije (ki se je zavlekla krepko v jutranje ure) se je naposled končala in Magie je rahlo dregnila svojo sošolko Lydio, ki je z glavo na njeni rami že kakšnih deset minut sladko dremala. "Mislim, da ti bo bolj udobno, če nadaljuješ v Drznvraanu," je rekla, pri čemer se je rahlo nasmehnila in ji pomagala na noge. Lydia je zazehala in se opotekla, a nekako se ji je kljub utruejenostu uspelo obdržati na nogah. "Te počakam?" je zamrmrala z odsotno-zaspanim glasom, a Magie je odkimala. "Ti kar pojdi, če ne boš zaspala na nogah. Samo stvati še pospravim, pa pridem za tabo." Lydia si ni dala dvakrat reči in zahaje se je odpravila proti izhodu, Magie pa se je, kolikor je mogla počasi, posvetila pospravljanju svojih stvari. Zadnji sestavni del svojega daljnogleda je pospravila šele, ko se je prepričala, da so stolp zapustili še zadnji učenci, potem pa se je namesto proti izhodu s stolpa odpravila proti ograji in se zastrmela v luno. Ta je sicer ravno začela naraščati, a Magie je že lahko čutila skrivnostno čarobno moč, ki jo je oddajala. Je res mogoče, da moje čarobne moči naraščajo skupaj s teboj, ali imam preprosto preveč bujno domišljijo? jo je vprašala v mislih. Čeprav bi se Magie namreč lahko pohvalila s kar lepim kupčkom prebranih knjig, še v nobeni izmed njih namreč ni zasledila kakršnekoli potrditve za svojo teorijo, profesorjev pa s takšnimi vratolomnimi vprašanji ni nameravala utrujati. Sicer pa so se njene misli ta večer kmalu preusmerile čisto k nečemu drugemu - k skrivnostnim predmetom, katerih iskanje je šola organizirala ob tisočletnici svoje prireditve. Kakšni neki so, in kje bi bilo najbolje začeti z iskanjem?, se je je podilo po glavi, tako kot na stotine njenim sošolcem. Predvsem pa je Magie zanimalo, če oddajajo kakršno koli magijo, ki bi jo ob močni koncentraciji zmogla začutiti. Še sploh ob polni luni, ko je imela vedno občutek, da se ji je čut za magijo še toliko bolj izsotril. Medtem, ko je razmišljala, je s palico skoraj nevede prečarala nekaj majcenih svetlikajočih se lučk, ki so še najbolj spominjale na zvezde in so zdaj veselo poplesovale okoli nje. Mogoče je vse skupaj res samo moja domišljija, a kdo pravi, da je domišljija kaj manj vredna od znanja? se je nasmehnila sama pri sebi, pri tem pa je zamahnila s palico, da so se svetlikajoče zvezde združile v osupljivo prepričljvo pomanjšano podobo lune.

"Kje si se naučila tega?" je očarano vprašala Kathleen in pretrgala magični trenutek, ki ga je ustvarila lebdeča miniatura lune. Že dobrih pet minut je stala na robu stopnic in brez besed opazovala rjavolaso Drznvraanovko, ki je sprva le strmela v zvezdnato nebo, nato pa je pred seboj z nekaj zamahi palice pričarala skoraj identično podobo meseca. "Oprosti ker motim," je dejala preden bi lahko dekle kaj odgovorilo. "Mislila sem, da je profesorica še vedno tukaj. Nekaj sem jo morala vprašati," je dodala in s tem upravičila svojo prisotnost na vrhu stolpa. Saj ne da bi mogla opravičevati svojo prisotnost neki sošolki, a za njo je bil presneto dolg dan in ni imela želje po enem izmed tistih verbalnih spopadov, ki so se običajno razvili v njeni prisotnosti, pa četudi je samo pozdravila človeka. Sprehodila se je do mesta, kjer je stala Drznvraanovka in še sama izvlekla svojo palico. Z mehkim gibom zapestja in nekaj komaj slišnimi besedami so se v zraku poleg meseca pojavile svetle pike, ki bi na temnem ozadju zlahka zamenjale zvezde. Še enkrat je zamahnila s palico in med kroglicami svetlobe in luno v zraku je zaplavala podoba mogočnega zmaja, ki je rjavolaskino polkrožno stvaritev pozdravil z majhnim curkom rdečkastih plamenov. V tišini, ki je objemala vrh Astronomskega stolpa se je Kathleen nelagodno prestopila in se v glavi že sprehajala skozi svoje običajne razloge za odhod. Imela je dodelane že celotne scenarije, ki so jo bili zmožni gladko rešiti skorajda vsake situacije.

Magie je bila vse preveč zaposlena s stvarjenjem svojega meseca, da bi opazila dekle, ki se je nenadoma znašlo na stolpu. Šele, ko jo je ogovorila, je svoj pogled od lune počasi in še vedno nekoliko zamaknjeno preusmerila k njej. "Pravzaprav gre za neke vrste priklic svetlobe, samo da sem hkrati močno vizualizirala luno. Ni snovna, glej," je rekla in pri tem z roko pomahala skozi svetlobne meglice, ki se ob tem niso zganile. "Je že v redu," je dodala, ko se ji je dekle opravičilo, hkrati pa si jo je natančneje ogledala. Ni trajalo dolgo, da jo je prepoznala, in čeprav ni še nikoli govorila z njo, se je vendarle spomnila njenega imena. Kathleen. O njej je od svojih sošolk slišala že marsikaj. "Tista ta nora Pihpuffovka. Ja, zadnjič pri rastlinoslovju bi skoraj zažgala cel rastlinjak. Saj včasih je čisto normalna, ampak baje da se ji na vsake toliko čisto strga." To je bilo le nekaj podrobnosti, ki jih je Magie slišala v zvezi z njo, čeprav jim do zdaj ni posvečala pretirane pozornosti in je bila do njih precej skeptična. Dekle, ki jo je ogovorilo, ni kazalo nikakršnih znakov norosti (če odštejemo to, da se je ob pol dveh ponoči nenadoma znašla na astronomskem stolpu, a navsezadnje je isto veljalo tudi za Magie). Medtem ko so se Drznvraanovkine misli vrtele okrog govoric, ki so obkrožale Pihpuffovko, je skrivnostno dekle pomanjšani mesec mimogrede okrasila z nekaj drobnimi zvezdami. Magie je ravno oprla usta, da bi jo pohvalila, ko se je iz Pihpufovkine palice pognala podoba zmaja. Magijine oči se se presenečeno razširile, zmaj pa je medtem že bruhnil snop plamenom naravnost v njen mesec, nato pa se je skupaj z njim razblinil in na stolpu je zavladala tema. "Lumos," je zamrmrala Magie, da je konica njene palice rahlo zažarela in osvetlila Pihpuffovkin obraz. Mogoče pa so imele njene sošolke prav in Kathleen res ni bila čisto pri sebi. Zakaj bi sicer najprej ustvarila nekaj tako lepega, nato pa že naslednji trenutek vse skupaj uničila? A ravno zaradi tega jo je Kathleen začela še bolj zanimati. "Grem stavit, da si tole naredila samo zato, da bi videla zgrožen izraz na mojem obrazu," jo je zato podražila. "Saj vem, da bi morala biti jezna nate, ker si mi uničila luno, ampak preveč me zanima, kako ti je uspelo pričarati tistega zmaja," je rekla in jo zvedavo premerila.

Rjavolaska je pozorno napela ušesa, kakor vedno, kadar ji je nekdo posredoval znanje – njeno edino ljubezen. Besede je vpila kakor suha goba in jih shranila med neskončne police v svojem umu. Zataknila jih je med Lumos in Sidus, svoj lastni izum, s katerim je poleg Drznvraanovkine lune pričarala še zvezde. Zdaj, ko ju je obdajala svetloba pričaranega nočnega neba, je Kath lahko ujela natančnejši pogled na njen obraz. Obdajali so ga valoviti, rdečkasto bleščeči se prameni, ki so se v nežni svetlobi palic ujemali z medeno barvo velikih oči, ki so zvedavo, čeravno nekoliko žalostno zrle nazaj. Njen um je odbrzel med neskončnimi policami, napolnjenimi z obrazi, in ostro zavil v levo, v krilo z imenom Drznvraan. Prepolno je bilo mnogih podatkov, a Kathleen je posegla dlje, globlje, tja, kjer so se skrivali obrazi, ki so spadali v vranov dom. Palico je nestrpno, podzavestno zasukala med dolgimi prsti, misli pa so ji švigale levo in desno v mrzličnem iskanju imena, ki bi se skladal z velikimi očmi in starinskimi oblačili, ki so odevala Drznvraanovkino telo. Končno je v ozadju Pihpuffovkine glave zacingljal majcen zvonček in jo razsvetlil, da se dekle imenuje Mageira.

Preko Kathleeninih ustnic se je razpotegnil poševen smehljaj, ko je opazovala pričaranega zmaja, ki je zvezde in mesec razžaril s svojim ognjem, nato pa še sam izginil v noč. "Če bi hotela videti zgrožen izraz na tvojem obrazu, bi lahko naredila kaj veliko hujšega," jo je hladno zavrnila, nasmešek na njenih rdečkastih ustnicah pa je zbledel tako hitro kakor se je bil pojavil. Odstopila je za korak in še sama razsvetlila vrh Astronomskega stolpa z mehko svetlobo, ki se je ulila z vrha njene palice. "Misliš," je z zanimanjem zapredla in z mehkim gibom zapestja pričarala novo podobo zmaja, "takole?" Ustnice je našobila kakor otrok, ki se pripravlja, da bo pojedel slasten bombon. Ena sama obrv se je splazila po njenem čelu navzgor, zmajčku pa se je z vnovično gesto njene palice pridružil še eden. "Bu," je pihnila z žarom v zelenih očeh in zmajčka sta po zraku zaplesala do Drznvraanovke s svetleče rdečimi lasmi. Večji izmed para je zalebdel pred njenim obrazom in s hudomušnostjo, ki je odražala tisto v Kathleeninih očeh, šavsnil po njenem nosu. Tudi njegov starejši bratec medtem ni počival, saj je brez moralnih zadržkov pristal v bronastih laseh, ki so kronali dekletovo glavo, in se tam namestil kakor da bi šlo za njegovo osebno kraljestvo.

"Poskusi še sama," se je namuznila Pihpuffovka, znanje v njenih očeh pa se je iskrilo na koncu njene palice. "Če lahko narediš mesec, živ in zloben zmaj ni prav daleč proč," je dejala in frcnil z dlanjo v smeri večjega zmajčka, ki se je zdaj trudil pregristi in prežgati skozi vrvice, ki so na sprednji strani vezale Mageirin korzet.

((Js sm si sicer predstavljala, da je Magie oblečena v drznvraanovsko uniformo, zato, ker so meli glih pouk. Ampak vem, da nism tega nikamor napisala, tko da nč hudga. ))

"Oh, kako strašno," je prhnila Magie in pri tem dokaj očitno zavila z očmi. Že mogoče, da je bila Pihpuffovka zmešana, a dokler se nanjo ni nameravala spraviti s katero izmed neubranljivih žrlelih kletev, ni videla nobenega razloga, da bi se je bala. Zato je svoj pogled mirno preusmerila k lahkotnemu gibu, s katerim je njena vrstnica v zrak enega za drugim pričarala še dva zmajčka. A ker so bile njene misli tako osredotočene na urok, ki se ga je hotela naučiti, ni opazila, da sta se nepridiprava pognala naravnost proti njej, vse dokler ni bilo že prepozno. Eden izmed njiju ji je pristal naravnost na glavi in ji pri tem svoje kremplje veselo zadrl v lasišče, da je Magie od bolečine glasno zajela sapo. A še preden se ji ga je uspelo znebiti, jo je napadel še drugi in ji začel še bolj veselo trgati korzet, nedvomno na ukaz svoje gospodarice, ki se je ob tem prizoru najbrž neznansko zabavala. Magie se je opotekla in padla na kolena, ni pa izgubila prisebnosti. Palico je usmerila vase in tiho je počilo, zmaja pa sta se pri tem razkadila v nič. Nato se je prijela za kamnito ograjo stolpa in se ponovno potegnila v stoječ položaj. Po čelu ji je curljal potoček krvi in skozi raztrgan korzet se ji je videlo nekaj prask in opeklin, a Magie je bila vse preponosna, da bi krvoločni Pihpuffovki pokazala svojo bolečino. Hladno jo je premerila in pri tem s palico izvedla gib, podoben tistemu, ki ga je prej naredila ona, le da je bil Magiejin urok prežet z ledeno hladnostjo njenega besa. Zmaj, ki je poletel iz njene palice, je bil zato svetlo modre barve in prekrit z bodicami, ki so še najbolj spominjale na ledene sveče. Poletel je proti Kathleen in ji namesto ognja v obraz bruhnil leden veter, ki je rezal do kosti.
"Kaj praviš, se ti zdi dobro za moj prvi poskus?" je rekla z mehkim glasom, ki pa je bil prežet s sladko maščevalnostjo.

(heh, tut jaz sm si bolj predstavljala une zmajčke kokr playful thingies ne pa kot napadalce, ampak zakaj pa ne. )

Ponosno je stisnila čeljust in si popravila razmršene rjave lase, ki so ji ovešeni z ledenimi kristalčki padli na oči. Bila je impresionirana s protinapadom, ki ga je bila deležna s strani Drznvraanovke, a njene hladne zelene oči tudi tokrat niso pokazale nobenega čustva. Z obrazom, ki ji je pri čarovniškem pokru priigral že marsikateri guld, je še poslednji zaledeneli pramen zataknila nazaj za svoje uho in pogled uprla v srebrnkasto modrega zmaja, ki je s počasnimi, skoraj lenimi zamahi belih kril krožil okoli glave Mageire Moore. Dolge bodice, ki so se mu vrstile vzdolž luskastega hrbta, so se nevarno bleščale v migetajoči luči na vrhu stolpa.

"Rekla bi, da mu manjka tista," za trenutek je oči uprla nekam v daljavo, nato pa se ji je ob kotičke ustnic pričel upirati sprijen smehljaj, "saj veš, no…energija, strast," je povedala, še vedno s tistim le napol gotovim glasom. Nato se je znebila spretno stkane maske in z navdušenjem vzkliknila: "Ognjevitost!" Pomežiknila je Drznvraanovki in dodala: "Vidiš, to besedo sem iskala." Potem je stopila naprej, s kotičkom očesa še vedno na sršečem belem zmaju. Dekletu z bronastimi lasmi je ponudila roko, kar bi si le-ta morala šteti v čast, saj se je Pihpuffovka predstavila le tistim, katerih znanje in sposobnost s palico sta se ji zdeli dovoljšnji. "Kathleen Trygg," je bila kratka, ko je obstala slab meter proč od nje in iztegnila peterico dolgih prstov.

((Ej oprosti da dolgo nisem odpisala, ampak zdej sem končno malo bolj frej, tako da bom lahko večkrat gor. Bom tuki kr zaključila, ker že dolgo traja, prou? ))

Magie si je na hitro popravila skuštrane lase in raztrgan korzet. No, na srečo jih je imela še polno, tako da se zaradi uničenega ni preveč vznemirjala, pa tudi ranice niso bile tako hude, da jih ne bi mogla pozdraviti s preprostim urokom za celjenje površinskih poškodb.
"Hm, da je premalo ognjevit, praviš? Pa bo res nekaj na tem," je rekla kar se da resno, a dolgo se ni več mogla zadrževati. Vse skupaj je bilo že tako absurdno, da je bilo že skoraj smešno, zato se je tudi Magiejina ledena jeza počasi začela topiti. K temu pa je še pripomoglo dejstvo, da ji je Kathleen že naslednji trenutek pomolila roko, kakor v znamenje sprave.
"Kathleen Trygg."
Magie je nekaj trenutkov presenečeno mežikala v dolge, blede prste, ki so se stegovali proti njej, in se spraševala, če ne gre spet za kakšno ukano. A nekaj v Pihpuffovkinem glasu ji je dalo vedeti, da skrivnostno dekle misli resno. Zato ji je segla v roko in ji pogledala globoko v oči, kot bi hotela razbrati, kaj se skriva za njimi. A v bledi svetlobi lune so bile njene oči temne in o svoji lastnici niso izdajale ničesar.
"Mageira Moore," se ji je predstavila še sama. "Hvala za tole demonstracijo z zmaji, bilo je zelo ... poučno," se je namuznila, potem pa se je počasi odpravila proti izhodu iz stolpa. Bilo je že zelo pozno in skrbelo jo je, da se bo zgrudila na tla in zaspala nekje sredi hodnikov, še preden se ji bo uspelo prebiti do drznvraanovskega stolpa. A kljub temu se je, preden je stopila na stopnišče, še enkrat ozrla proti skrivnostni Pihpuffovki, ki je še vedno stala na stolpu. Namenila ji je še en dolg pogled, nato pa izginila v temo stolpa.