Počasi sta napredovala proti stolpu, ko je začel Atreyu pisati. "Polušaj, nič nisi zafural. Še vedno se pogovarjava, ne tepeva se, ne ignorirava se,... Vidim da te zadnje čase nekaj muči. Samo povej kaj je narobe in pomagal ti bom. In seveda sva še lahko prijatelja. Friendship never ends, bro'." Pustil je da se je naslonil nanj. "Mislim da moraš it spati. Pridi." Debeli Gospe je povedal geslo in kupaj s Treyem je šel v sobo. Sošolca je postavil na njegovo posteljo in zamahnil s palico da je zatemnil prostor. "Lahko noč," mu je zaželel in a pokril. Sam je izginil iz sobe in se spravil nekam v grad.

Preden bi uspel pojasniti da poljub ni bil mišljen tako, se je zvrnil na tla. Zadrl ga je še en urok in njegove modre oči so postale nekoliko motne.

Zbudil se je z glavobolom in imel je tigra, ne samo mačka. "Aww." Počasi je hotel vstati, vendar so ga močne roke potisnile nazaj na posteljo. Pred seboj je videl zamo belo svetlobo in nekaj časa je trajo da se je začel zavedati da gleda v luč. Nagnil se je na stran in ponovno izbruhal nekaj alkohola. Slišal je jezni glas šolske zdravnice in nek drug glas je klical njegovo ime. Ampak vedel je da je to nemogoče - Trey je bil nem in v sedmih letih ni spregovoril besedice. Predvideval je da je kriv alkohol. V njegovih očeh se je prižgal nek ogenj in ne bo se ustavil dokler ne preboli Rose. Tako ali drugače. Ozrl se je k Treyju in se nasmehnil. "Hvala, prijatelj." Pogledal je naokoli ter priprl oči.

((Dude, dj se ti mal skuliri pa nehi pisat, kaj delajo drugi okol tebe... kr men se zdi čist nelogično, da bi moj lik kr tvoj ime klicu tm sred ambulante... u prihodnje pa mal pazi s tem, ok? ))

Zdravnica je bila res grozno nejevoljna. Skoraj pol ure je Treyu pridigala o tem, kako neodgovorna in nespametna sta z Jessejem, on pa je le pridno kimal in jo končno prekinil s tem, da jo je naglas prosil, če lahko spravi Jesseja iz nezavesti. Bila je naravnost navdušena nad njegovim novim glasom in hotela je videti metulja, preden je kakorkoli nadaljevala z zdravljenjem. Treyu je razložila, da gre definitivno za enega od bolj posebnih čarobnih predmetov in da je, čeprav ni bila obveščena o tem, kje bi ga bilo moč najti, vedela, za katerega gre. Metulj naj bi načeloma omogočal lastniku, da govori katerikoli jezik. Treyu pa, ki ni znal govoriti, je po srečnem naključju omogočil kar, da govori. Karkoli. Trey kar ni mogel verjeti svojim ušesom. Za vsak slučaj je poskusil reči kaj v drugem jeziku, a se ni spomnil niti kaj bi lahko rekel, niti kateri jezik bi hotel uporabiti. Tačas se je zdravnica posvetila Jesseju in končno je prišel k zavesti in takoj izbruhal veliko količino alkohola. Trey je zavihal nos in počakal, da je zdravnica zavihtela palico in vse pospravila, potem pa je stopil k Jesseju. Sošolec ga je razpoznal in Trey se mu je nasmehnil. V roko je vzel palico in v zrak zapisal: Konec dober, vse dobro. Boš pa moral ostati kak večer tu. Ko srečam Rose ji bom rekel, naj te obišče. Brez nje si taka klada, da nisi za nikamor. Pomežiknil je prijatelju, potem pa se je odpravil nazaj v Gryfondomski stolp, ker ga je tisti dan čakalo še kar nekaj dela.

((Sicer to n bil moj namen da bi me klico ti, ampak da bi se mojemu liku sao zdelo ampak vreji.))

S težavo je prebral kaj je Trey napisal. "A. Okej." Amhulanto ni maral in šolska zdravnica mu je pošteno najedala. Trey je odšel, zdravnica pa tudi in spet je ostal sam. Tiho je zahlipal in se obrnil proti oknu. Bližala se je noč in po želodcu mu je krulilo. Vstal je in pograbil kolaček. Čokolada se mu je raztopila v ustih in ga spravila v nekoliko boljšo voljo. Ulegel se je nazaj v posteljo in gledal skozi okno. Začelo je deževati in glasno je zagrmelo. Videl je kako so študenti panično tekali v avlo.

Premagal ga je spanec. Ni imel mirnega spanca, premetaval se je in govoril. "Ne..." Udarila je strela in Jesse se je sunkovito zdramil. Po hrbtu so mu tekle potne srage in dihal je kakor da bi pretekel maraton. Pogledal je na uro. Tri in petnajst. Globoko je pogoltnil potem pa se obrnil in poskušal zaspati nazaj.

Naslednje jutro ni počakal na zdravnico, oblekel se je in pobegnil iz ambulante.

[Fenris, Victoria, vajino pridruženje ni obligatorno, sta pa vabljena h temu RPGju ]

To je bilo to. Dan, ki ga je čakala pol meseca. Natalie se je zbudila bolj sveža in polna energije kot je bila skupaj v zadnjih dveh tednih in pokonci je bila pred vsemi cimrami. Bila je prekrasna majska sobota(čeprav zlatolaska vremena ni mogla videti, je lahko čutila toplo sonce na licih vsakič, ko je šla na hodniku mimo okna) in v zgodnjih urah je bil grad še praktično zapuščen. Ko je prišla v Veliko dvorano in zasedla svojo običajno mesto za Spolzgadovsko mizo je po njej odmevalo le rahlo čebljanje tistih, ki so bili navajeni vstajati zgodaj. Natalie sebe ne bi mogla šteti za jutranjo osebo, pravzaprav je spanec ponavadi raztegnila kolikor je bilo le možno, vendar je imela svoje dneve, ko si je želela vstati še prej kot za pouk in iti na osvežujoč jutranji tek.
Potem, ko je pojedla krepčilen zajtrk sestavljen iz sveže iztisnjenega pomarančnega soka in nekaj toastov z marmelado, se je odpravila proti ambulanti. Bolj pa, ko se ji je približevala, bolj živčna je postajala. Kaj, če se kaj zalomi in njene oči ne bodo več take, kot so bile? Kaj, če bo njen vid slabši? Kaj če je profesor kaj zamočil in napoj stvari ne bo popravil? Da ne bo pomote, ni dvomila v varilne sposobnosti svojega učitelja, vendar je bila glede tako zahtevnega zvarka kakopak skeptična.
Pred vrati ambulante se je dokončno ustavila. Morala se je zbrati in znebiti vseh dvomov, preden je vstopila. Fenrisu je prejšnji večer povedala, da ne pričakuje od njega, naj v soboto navsezgodaj vstane, samo zato da bo svojemu dekletu v oporo, ko si nazaj pridobi vid, bo pa vsekakor zelo vesela, če bo prišel. Za Victorio, po drugi strani, pa je bila povsem prepričana, da bo po svoj napoj prišla šele nekaj čez poldan, pol ure po tem, ko se bo končno izvlekla iz postelje.
Po kakšni minuti globokega dihanja in zaporednem stiskanju in sproščanju pesti se je končno počutila pripravljeno in odločno je odrinila težka lesena vrata v ambulanto. Sedla je na najbližjo posteljo in čez nekaj trenutkov je bila ob njej tudi zdravilka. "Oh, Natalie! Malce zgodnja si, na profesorja bova morali še malo počakati. Si kaj živčna? Ne bi smela biti, veš, končano bo kot bi mignil, boš videla!" Spolzgadovka ji je namenila samo precej narejen nasmešek, potem pa vso pozornost usmerila proti vratom.

[Well, U R free to join če v enem tednu ne dobim odpisa bom pa pač sama nadaljevala xD]

Kljub temu, da si je prejšnji večer navil budilko, je zjutraj zaspal. Bila je navsezadnje sobota, in ker ni bil član Quidditch ekipe je navadno vstajal blizu devete, ravno še pravi čas, da je ujel zajtrk. A takoj ko se je zavedel, kaj naj bi se zgodilo ta dan in zakaj se je pred kakšno uro zbudil, zbil uro z nočne omarice in zaspal nazaj, premalo zbujen da bi dojel kaj se je dogajalo, ga je kar pognalo iz postelje. Danes je bil dan, ko naj bi bil napoj za Natalie dokončan. Stekel je v kopalnico, ki je bila ob tej uri še prazna, se na hitro umil in oblekel, si skrtačil zobe in si za silo počesal lase. Natalie ga ni videla že dva tedna, zato je moral biti kot iz škatlice. A hkrati ni hotel izpasti, kot da se je za to priložnost posebej uredil. Nosil je običajne kavbojke, preprosto črno srajco, ki se mu je dokaj tesno prilegala, si je pustil na najvišjem in najnižjem gumbu odpeto, ovratnik pa je zavihal navpično, tako da se je potem s pomočjo gravitacije postavil v diagonalen položaj. Nase je spustil še par kapljic parfuma za dobro mero, čeprav je pazil da ne preveč, nato pa se hitro, a ne preveč, da se ne bi spotil, odpravil proti ambulanti.
Imel je srečo, kajti čeravno je Natalie bila tam že pred njim, pa profesorja za napoje še ni bilo, le bolničarka se je pogovarjala z njo. S čimbolj neslišnimi koraki se je odkradel blizu, bolničarki, ki ga je opazila, s kazalcem čez usta nakazal naj bo tiho, nato pa se zadnji meter pognal naprej in objel svojo punco, ter jo zaradi zaleta skoraj prevrnil iz sedečega položaja.
"Dobro jutro, slepa lepotica. Si me pogrešala?" je vprašal igrivo in ji pritisnil kratek poljub na ustnice. Nato se je vseeno umaknil dovolj, da je imela Natalie prostor zase, ter se obrnil k zdravilki.
"Je profesor že sporočil ali je napoj že zvarjen?"

((Trenutno me HP navdih ne mara preveč, tako da bolj na kratko ))

[ni problema, prouzaprou mam rada, kadar napišeš krajši post, ker se potem ne počutm tko inferior x)]

Ker se nista imeli več o čem pogovarjati, sta ženski v tišini sedeli na postelji in čakali, da se iz globin ječ prikaže professor za napoje. Namesto tega je vstopil nekdo drug, ki se je na vse pretege trudil ostati neslišan, vendar je njegove tihe korake Nataliin izostreni sluh vseeno zaznal. Ker pa je imela zelo dobro idejo, kdo bi omenjena oseba lahko bila, se je delala neumno in v naslednjem trenutku se je že znašla v Fenrisovem toplem objemu. Sila njegovega naskoka bi ju skoraj podrla, vendar ju je zlatolaskina roka na postelji uravnotežila in svojemu fantu je entuzijastično vrnila poljubček. “Pa še kako! Pojma nimaš, kako vesela sem, da si prišel. In zelo okusno dišiš… A je to posebej zame?” Zarežala se mu je in ga še enkrat na hitro poljubila, potem pa je njuno srčkano združitev prekinil globok glas. “No, lepo je videti, da vsaj ena od vaju ne zamuja, čeprav se mi zdi, da ambulanta ni prostor za to, kar vidva počneta. Kakorkoli, gospodična Aurea, ste pripravljeni?”
Natalie se je izvila iz svetlolaščevega prijema in se dvignila s postelje. Naenkrat se je vsa živčnost, ki jo je čutila preden je prišla v ambulanto spet vrnila in počasi je stopila za profesorjem, ki se je ustavil pri majhni mizici. V tišini je čakala, medtem ko je prelival tekočine in se je nekaj penilo, potem pa je proti njej iztegnil roko. “Potreboval bom vaš las, gospodična, če želite enake oči, kot ste jih imeli prej.” Spolzgadovka si je hitro izpulila en svetleč las in ga podala profesorju, ki je z njim zaključil pripravo. “Stvari predajam v roke vam.” Profesorja je zamenjala zdravilka, ki ji je nežno naročila, naj leže na posteljo, kar je tudi ubogljivo storila, na drugi strani sebe pa poiskala Fenrisovo roko in se je oklenila. Zdravilka ji je previdno odvezala prevezo, ki je pokrivala njene oči in jo opozorila, naj bo pri miru, preden se je lotila dela. Napoj ji je nakapljala v oči in Nat je čutila, kako se vpija in dela svojo čarovnijo na njenih očeh. Neprijetno ščemenje se je spremenilo v pekočo bolečino in ugriznila se je v notranjost lica, da ne bi zakričala, vendar se je občutek kmalu polegel. Oči je imela zaprte, ko ji je ženska podala še majhen kozarček in naročila, naj izpije njegovo vsebino. Tekočina ji je stekla po grlu in skozi celo telo ji je šinil val toplote, preden so se vsi občutki polegli. Počasi in previdno je odprla eno oko in zaslepila jo je svetloba. Roka ji je poskočila iz Fenrisovega prijema, da si je z njo pokrila občutljivi očesi, z drugo pa si je pomagala pokonci. Počasi je začela spet odmikati dlan in delček za delčkom odkrivala ambulanto. Njene sterilne bele postelje, svetleč kamniti zid, žareče bakle in sončno svetlobo, ki je prosevala skozi velika deljena okna. Po licu ji je zdrsnila tiha solza, preden se je obrnila tudi proti preostalim osebam v ambulanti. Resna in tiha postava profesorja napojev, dobrodušna stara zdravilka, ki se ji je vzpodbudno smehljala in končno tudi svetlolasi Spolzgadovec. Izgledal je še desetkrat bolje, kot se ga je spomnijala, morda zato, ker se je posebej uredil, kar se mu je poznalo, ali pa samo zaradi tega, ker se je po dveh tednih temne praznine vse zdelo tako lepo in novo. Vrgla se mu je okrog vratu in ga zasula s poljubi; na čelo, nos, lica, veke in na ustnice, njegove mehke, tople ustnice. Obraz je imela moker od solz, ki se kar niso hotele ustaviti in ko je končala s Fenrisom je stekla okoli postelje ter z vso silo objela še profesorja in zdravilko, medtem ko je mrmrala neštete zahvale.
Ko se je končno malce umirila in si obrisala solze z lic, je naredila še zadnjo stvar, ki jo je tako mučila. Počasi se je odpravila do ogledala, ki je viselo na eni od sten ambulante. Vanjo se je zazrla izmučena svetlolaska, katere kodri so izgubili nekaj svojega leska in barve in so izgledali precej poškodovani, izgledala je utrujena in pod očmi je imela velike temne kolobarje, vendar je vse to zbledelo, ko je zagledala svoje sijoče sivomodre oči, ki so izgledale bolj zdrave in vesele kot kdajkoli prej in izbruhnila je v nov val joka.

[evo, se oddolžim še za tvoj post s tem mojim douginom ]

((Nočem, da se počutiš kakorkoli inferiorno. Si ena od najboljših pisateljic na RPGjih kar jih poznam, tako da nimaš razloga za takšne občutke. ))

"Oh ne, odišavil sem se za profesorja napojev! Tip baje deli petice namesto domače naloge če dovolj lepo dišiš," je dejal v smehu, kajti vprašanje je bilo tako očitno, odgovor nanj pa tudi, da bi težko odgovoril z resnim izrazom. Sedel je na postelji ob ležeči Natalie čez prvo fazo procesa in jo trdno držal za roke in ji, tako je upal, dajal vedeti da je tukaj ob njej ne glede na vse. Prisilil se je, da je ostal popolnoma brez reakcije, ko je zdravilka odstranila zastor z zlatolaskinih oči. A čeravno so zaradi Nataliejinega počutja stisk njegove roke, njegovo dihanje, ter položaj telesa ostali popolnoma nespremenjeni, njegova usta pa zaprta, je sam pri sebi izpustil razočaran krik. Koža okrog zrkel je bila sicer resda že popolnoma pozdravljena, vendar so bile same oči sedaj popolnoma bele in so že začenjale atropirati zaradi neuporabe. Še bolj se je oklenil upanja, da je bil napoj resnično tako učinkovit, kakor je nekaj tednov nazaj zatrdil profesor, ki ga je zvaril.
Kar je bilo Natalie zavoljo slepote prihranjeno, je Fenris videl tako razločno, da si je v nekem trenutku želel da bi bil tudi sam za teh nekaj trenutkov slep. Redka tekočina se je razlezla čez blede oči kakor da bi bila živa in se začela zajedati vanje. V nekem trenutku je celo malenkost zabrbotala, tako da je fant pomislil, če ni stari profesor v svoji senilnosti in demenci ponesreči zamešal kisline. A zamižati ni smel; odločen je bil, da ne bo pokazal nikakršne šibkosti, kajti s tem bi lahko Natalie pokvaril trenutek, ko bi znova spregledala. Poleg tega dekle iz sebe ni dalo nobenega jasnega glasu, čeravno je bila njena čeljust zategnjena, kar je pomirilo pomisleke o kislini. Če bi dejansko šlo za nekaj jedkega, bi vsak normalen človek kričal kakor da bi ga žgali pri zavesti.
Naslednji trenutek je že bil tarča armade poljubov, ki se je odločila popolnoma okupirati njegov obraz. Ta se je nekaj časa še boril z enakim orožjem, a napadalka je bila neustavljiva, zato je bila napadena stran kaj hitro prisiljena v kapitulacijo in bila zasuta z novo bombardo. Držal jo je v objemu in ji pustil da ga je poljubljala kjer ga je hotela, sam pa ji vrnil poljub kadar je le lahko, kar pa je bilo pogosto kar zahtevno, tako entuziastična je bila. Šele ko se je zdravilka glasno odhrkala, mu je Natalie dala trenutek, da je ujel sapo. Tedaj je šele imel priložnost zopet videti oči svoje ljubljene, čeravno v ogledalu, ker mu je obračala hrbet. Tista prelepa nevihtna siva, ki je hkrati vlekla proti črni in beli, a je vsebovala bled odtenek modre, ki je celotnim šarenicam dajal nekakšen kovinski odblesk. Bal se je, da si bo čez čas njegov spomin ustvaril idealizirano podobo, kakor se pogosto zgodi z ljudmi in stvarmi ki jih dlje časa ne vidimo, a vsaka skrb je bila zaman, zakaj te oči so bile še lepše kot se jih je spominjal. Medtem ko se je Natalie še ogledovala v ogledalu, je sam stopil do zdravilke in jo na hitro objel. Profesor je to opazil, in ker se je pravočasno umaknil je dobil le stisk roke, obema pa se je iz srca zahvalil in se opravičil za svojo nestrpnost. Stopil je k svojemu dekletu, jo objel okrog ramen, ter jo z dlanjo pobožal po licu, s tem pa obrisal nekaj solz.
"Le jokaj," je dejal ter ji pritisnil poljub na vrat. "Solz veselja ni nikoli preveč, jaz pa sem preprosto srečen da ta dež spet prihaja od tiste nevihte, ki jo imam najraje na svetu."

((Natalie!

V naslednjem postu boš našla naslednji predmet:



Srebrn uhan, ki ima z netopirji več povezave kot samo obliko; nosilcu namreč omogoča uporabo sluha kot sonar, hkrati pa tudi nekoliko ojača sposobnosti sluha. Uhan je le eden, a nosilec na obe ušesi sliši enako dobro (in na obeh bolje kot prej), če zapre oči pa se lahko tudi orientira po sluhu in efektivno "vidi" odboje zvoka od površin (nekako tako kot Daredevil). Kljub ostrejšemu sluhu pa ne morete slišati skozi debele stene, kar velja za veliko večino zidov na Bradavičarki.))

[Ampak js nikoli ne uspem spravit skupej tvoje dolžine postov.. :/ Enako pa velja zate, vsaj glede dela o kakovosti ]

Fenrisove roke, ki so se ovile okrog njenega trupa so jo pomirile. Toplota, ki jo je oddajal je imela kar nekakšen domačen občutek in pritisnila se je še bolj v njegov objem. Nekaj časa sta še stala tam in od njenih solz so na licih ostale le še neopazne slane poti, ki so si jih utrle. Preprosto srečna se je obrnila in se tudi sama ovila okoli svetlolasega Spolzgadovca, dokler se končno ni odmaknila. Še enkrat se je zahvalila profesorju in zdravilki, potem pa se namenila do omarice pri postelji, da bi vzela tisti beli svileni trak, ki ji je v zadnjih dveh tednih zvesto služil za spomin. Ko pa ga je dvignila, je pod njim opazila srebrn okrasek v obliki netopirja in ga z zanimanjem prijela v roke. Obrnila ga je naokoli in opazila, da ima zaponko, kakršno si ponavadi našel na uhanih, čeprav je bil za le-tega nenavadno velik. Namrščila se je, da so se njene obrvi skoraj staknile, in se obrnila proti stari zdraviteljici. »Oprostite, ampak ali morda veste, čigava je tale stvarca?« Upala je na nikalen odgovor, saj ji je bil uhan pravzaprav precej všeč in če bi gospa potrdila, da ne ve za njegov izvor, bi ga zaplenila zase. Pa tudi če bi poznala lastnika, bi si ga verjetno prilastila. Kaj, nekaj Spolzgadovske sebičnosti pa si je vsaketoliko vseeno lahko privoščila, kajne? Zdravilka je pristopila k njej in si ogledala uhan, potem pa samo skomignila z rameni. »Žal mi je, vendar ne vem, čigav je uhan. Je pa nadvse čudno... Danes zjutraj si prva v ambulanti, včeraj zvečer pa sem vse počistila.. Ah, saj ni važno, vzemi ga, če želiš.« Natalie se ji je zahvalila s prijaznim nasmeškom, potem pa pograbila Fenrisa in zapustila sta ambulanto.

Ko sta bila na hodniku, ga je najprej pritisnila ob steno in mu namenila poljub, ki je primerno izražal, kako ga je pogrešala in ga pred učiteljema ni mogla izvesti. Potem, ko ga je izpustila, se mu je veselo nasmehnila in ju napotila proti ječam. »Bova šla ven, samo s temle cukrčkom bi rada prej še nekaj storila..« je uhan zavrtela med prsti in obraz ji je spreletel pokvarjen nasmešek. »Danes je zunaj zelo toplo...«

[ti lahko napišeš v domu i guess? Boš vidu kaj ma splanirano.. Can't wait to bring the real Natalie back, zadnje čase je blo vse nekam drama-depresiuno-ish ]

Niall je počasi odprl oči in počakal, da se mu je vizija odmeglila. "Niall..." je zaslišal s svoje desne. Obrnil je glavo in zagledal Liamov zaskrbljeni obraz. Najprej ni vedel kaj se dogaja, nato pa so se mu spomini vrnili. Oči so se mu razširile v šoku in šibko je dvignil roko, da bi pogledal, če ima res poškodovano zapestje. Prosim, naj bodo to samo grozne sanje. Že sam dvig roke je bil napor in ko je videl povoj, je vedel, da mu spomin ni lagal. "Ne naprezaj se preveč," mu je rekel Liam, ga prijel za dvignjeno roko in mu jo položil nazaj ob bok.

"V kaj sem se zapletel..." je klavrno pripomnil Niall in v obupu zaprl oči. "Ne skrbi, vse bo v redu," mu je zagotovil Liam. "Sestra te je z urokom zakrpala kolikor se je dalo. Rekla je, da si imel sreči in da se ti bo brazgotina poznala verjetno samo na zapestju." A to ni bilo tisto kar je Nialla skrbelo. "Jesse se bo vrnil," je dahnil. Zdaj, ko je namreč izkusil njegovo jezo, je vedel, da tip ne bo odnehal in da je nor. "Zavarovali te bomo," mu je povedal Liam. "Louis. Harry. Zayn. In jaz. Štiri proti ena. Oziroma pet, ko se pozdraviš." Niall je zmajal z glavo. "Ne razumeš. Fant ni normalen. Začenjam verjeti, da mu ni mar, če koga ubije." Liam je samo vzdihnil. Vedel je, da ima Niall najbrž prav. Verjetno bi bil Niall mrtev, če ne bi Liam pravočasno prispel. Poleg tega je Jesse izginil iz hodnika. Ko se je namreč vrnil, da bi obračunal z njim, ga ni bilo več tam. Saj je želel o dogodku obvestiti ravnatelja, da bi Jesseja izključili, a Louis ga je prepričal, da je za zdaj bolje, da ne storijo ničesar, ker je tudi Niall sokriv za to in bi verjetno izključili zraven še njega.

"Hvala bogu, da sem te našel še pravi čas," je zamrmral Liam. "Saj res. Kako si sploh vedel kje sem?" je vprašal Niall. "Louis mi je povedal. Rekel je, da je na poti iz hodnika šel mimo nekega Gryfondomovca, ki je bil videti zelo razjarjen in z ubijalskim pogledom. Zdelo se mu je, da bi lahko bil to tip kateremu si vzel zapestnico. Hotel mu je slediti, a se je ustavil, saj je vedel, da bo tip kaj posumil, če ga bo videl s tabo, tako da je šel raje po mene. Seveda mi takrat tega ni povedal, ampak je samo rekel da si v hudi nevarnosti na zahodnem hodniku. Celotno zgodbo mi je razložil šele kasneje." Liam je Nialla pogledal malce očitajoče. Niall je obrnil glavo stran, saj trenutno ni mogel prijatelju pogledati v oči. Vedel je namreč, da je razočaran nad njim. Liam ne bi nikoli ničesar ukradel, pa naj bi bilo še tako mikavno. Pravzaprav njega niti zamikalo ne bi. "Oprosti," je rekel potiho.

V tistem je prišla v sobo sestra in Liamu sporočila, da je obiskov konec, saj je že čas za spanje ter da naj se poslovi. Liam je položil svojo roko na Niallovo ramo, mu zaželel čimprejšnje okrevanje, ter mu rekel, da naj ne skrbi. Nato je odkorakal proti vratom, a preden jih je odprl, je Niall zaklical: "Liam." Obrnil se je in v vprašanje dvignil obrvi. "Mislim, da bi bilo najbolje, da zapestnico vrnemo Jesseju. Ne bo odnehal dokler je ne dobi," je rekel Niall. Liam je zavzdihnil. "O tem se boš moral pogovoriti z Louisom. on je tisti, ki jo ima nekje skrito. Jaz nočem imeti z zapestnico ničesar." S temi besedami je zapustil prostor. Niall je zastokal in zaprl oči. Rane so ga začele boleti, a je skušal zaspati, da bi vsaj za tisti čas pozabil na grozote preteklega dne.

Prišel je v dnevno sobo in obrisal večino krvi iz sebe. Nekaj študentov ga je vprašalo kaj je narobe. Odkimal je z glavo. Stopil je pod tuš in spravil še zasušeno kri iz sebe. Hladna voda ga je božala po ramenih. Zaprl je oči. In jih spet odprl. V glavi je spet začutil rjovenje zveri. Tiho je zakašljal. Potem pa stopil izpod tuša. Šel je v svojo sobo in potegnil iz na plan palico ter jo začel loščiti. Ko je bil zadovoljen, je stopil iz sobe. Na sebi je imel sivo gym majco in rdeče kratke hlače. Next destination: ambulanta. Zapustil je dom inse napotil proti ambulanti.

"Kam pa kam?" Pogledal jo je v oči. "I'm family." Sestra mu ni oporekala, vendar ni bila nekaj navdušena. Počasi je stopil do fanta na postelji in prisedel je. Med prsti je sukal palico. "Vuhvatto." Palico je usmeril v podboje vrat. Pogledal je Nialla. "Si pokonci?"

Niallu je kljub bolečinam uspelo zapasti v dremež, najbrž zaradi dejstva, da je bil še vedno zelo slaboten in slabokrven, kar ga je delalo neizmernu utrujenega in zaspanega. Prebudil ga je glas, ki ga je očitno nekaj vprašal. Ko je odprl oči, je pričakoval, da bo zagledal koga od svojih prijateljev, a namesto tega se je zazrl v hladne oči.

Na obrazu se mu je izrisal stranh. Ne! je pomislil. Gotovo sanjam. A bolj kot je hotel, da se fant pred njim razblini v prah, bolj resničen se je zdel. Razmišljal je, da bi se pognal iz postelje in skušal zbežati, a bil je preslaboten, saj se je komaj premikal brez da bi se utrudil.

Videl je njegov prestrašen obraz. "Mirovati moraš. Ne smeš se naprezati. Prosim. Miruj." Vedel je da ima hladen pogled. Ni vedel sicer zakaj. "Oprosti za prej. Nisem te mislil poškodovati." Grizel si je spodnjo ustnico. Očitno je da mu ni zaupal. Še bolj očitno pa je bilo da se ga je bal. "Glej, dam ti prisego da ti ne bom več v napoto, samo zapestnico mi vrni, prosim. Me ne zanima kje je, kam si jo skril, kdo jo je vzel, ti jo ukradel,... Samo nazaj jo želim. Časa imaš do..." Nekoliko je premislil. "Do jutri. Ob polnoči. Osrednji prehod. Bodi tam. Z zapestnico. Če ne... Hja, se bo vse ponovilo. In še hujše." Potem pa se je spet oglasila njegova jezna stran. "In za dokaz da se ne hecam..." Z urokom je razklenil povoje. "Ti podarjam tole." Pogledal ga je v oči. "Sipario." Vroč zrak je na koži postil rdečo znamenje v obliki njegovega podpisa. "Lahko noč." Zamahnil je z palico in povoji so objeli njegovo zapestje.

((Nadaljujeva kar tu?))

Niall je Jesseja samo v strahu poslušal. Izustiti ni upal ničesar, kajti mislil si je, da lahko samo ena napačna beseda tega fanta pošlje čez rob. Ko je Jesse končal z izjavo "In še huje," si je Niall skoraj že oddahnil, saj je dobil občutek, da bo tip končno odšel. A preden se je zavedel, je imel že odvite povoje na zapestju. "Kaj počneš?!" je prestrašeno vzkliknil. Malo višje od rane, ki je bila videti grozno, so se mu izrisale črke. Jessejevo ime. Na njegovo olajšanje je Gryfondomovec zatem odšel. Tisto noč Niall ni več zatisnil očesa.

Naslednje jutro je bil prvi, ki je prispel k njemu, Zayn. Niall se je odločil, da nikomur ne pove o Jessejevem obisku, a Zaynu je rekel, da mora nujno govoriti z Louisom. Vedel je, da se Louis ni oglašal v ambulanti, da ga ne bi slučajno zasačil Jesse, toda Niall je imel vsega skupaj dovolj. Tipu je hotel vrniti zapestnico in živeti v miru do konca svojih dni. Čeprav mu Niall ni navedel razloga, mu je Zayn obljubil, da bo prepričal Louisa naj pride na obisk.

Po Zaynovem odhodu je živčno čakal kdaj se bodo vrata ambulante spet odprla. Ko so se odprla prvič, je bil razočaran, saj je bila le sestra, ki mu je prinesla nek napoj proti bolečinam. A par minut po njenem odhodu, je v sobo vstopil Louis. "Niall, kako si? Sicer me fantje obveščajo o tvojem stanju, a vseeno. Oprosti, da te nisem obiskal prej, toda saj veš..." je rekel, ko je dosegel njegovo posteljo. Niall je kar takoj načel temo: "Louis, mislim, da bo najbolje, če fantu vrnemo zapestnico." Spolzgadovec ga je malce začudeno pogledal. "Če mu zdaj popustimo, bodo vse tvoje rane brez pomena. Brez plačila." Niall je zmajal z glavo: "Po pravici povedano mi je vseeno. Rad bi samo, da se vse skupaj konča." Louis je prijel njegovo ramo. "Saj te razumem, ampak ne moremo mu pustiti, da zmaga." Pihpuffovec je njegovo roko otresel stran. "Zmaga? To ni nekakšna IGRA, Louis. Za moje življenje se gre!" se je razburil. Dobil je občutek kot da je Louisu vseeno zanj. "Woah, pomiri se. Vse to vem. Toda prej si bil v tem sam, zdaj pa imaš nas, da ti pomagamo, te zaščitimo." Niall je jezno vzdihnil in zmajal z glavo: "Dovolj imam vsega. Jaz sem tisti, ki je ukradel zapestnico in zahtevam, da jo vrneš tipu. O tem se sploh ne bom več pogovarjal." Louis je nekaj časa samo strmel v Niallove oči, zato je ta dodal: "Ne prosim te, temveč ti ukazujem." Še vedno strmeč v njegove oči, je Louis hladnokrvno odvrnil "Ne." Niall ni mogel verjeti svojim ušesom. "Kaj je narobe s tabo?!" je zavpil. "Niall, vsega skupaj bo kmalu konec. Samo malo moraš še potrpeti. Tipa bomo dobili in plačal bo za vse kar ti je storil," je mirno odvrnil drugi fant. A Niall še zdaleč ni nehal kričati: "Potrpeti? Potrpeti?! Se ti ne zdi, da sem že dovolj trpel?! Rad bi videl tebe na mojem mestu! Ko živiš vsak trenutek v strahu, da se bo kar naenkrat spet prikazal tvoj mučitelj! Ko ne moreš iz tega razloga niti očesa zatisniti! Če bi bil zdajle ti tisti, ki leži v postelji, namesto mene, bi razmišljal drugače!"

Nekaj časa je bil Louis tiho in Niallu se je zazdelo, da je na njegovem obrazu videl krivdo in zaskrbljenost. Kljub temu pa je fant odvrnil: "Oprosti, Niall, toda to moramo izpeljati do konca." Niall je pogledal stran, nato pa oči spet usmeril v Louisove in zajedljivo izpljunil: "Če bi bil na mojem mestu Harry, bi Jesseju zapestnico vrnil brez pomisleka, kajne? Verjetno bi kar poletel do njega." Louisove oči so začele plesati po sobi in iz sebe je spravil živčen "Kaj ima Harry s tem?" Niall se je samo sarkastično zasmejal. "Harryju je vsaj mar za moje življenje. Verjetno ne bi bil ravno navdušen nad dejstvom, da tebi pa ni. Če bi se mi zaradi tvoje trme kaj zgodilo, sem prepričan, da s teboj še spregovoril ne bi več." Očitno je bilo, da Louisu ta pogovor ni všeč. "Ne vem na kaj namiguješ, toda moj odgovor ostaja isti," je skušal reči brezbrižno, vendar je iz njegovega pogleda in glasu razbral, da še zdaleč ni brezbrižen. "V redu. Kakor hočeš," je rekel Niall in nadaljeval: "Komaj čakam, da me obišče Harry in mu povem o čem sva se pogovarjala in kako zelo te skrbi za moje zdravje." To zadnje je povedal na zelo sarkastičen način. Rjavolasec je končno eksplodiral: "Kaj je s tabo? Zakaj moraš kar naenkrat v to vpletati še Harryja?! Leave him out of this!" Nato se je obrnil in jezno odvihral proti izhodu. Niall je vedel, da je prekoračil mejo in hitro zaklical za njim: "Louis, počakaj!" Toda fant se ni odzval in v jezi zapustil ambulanto.

Krasno, je pomislil Niall. Zdaj sem še bolj zakompliciral stvari. Poleg tega je bil resno razočaran nad Louisom. Dobil je občutek kot da sploh ne bi bila prijatelja. Mogoče imajo drugi prav in Spolzgadovcem res ni za zaupati. Vzdihnil je in čakal, da pride na obisk Harry ali Liam, vendar na njegovo presenečenje nihče od njiju ni stopil skozi vrata. Niall je postajal paničen. Liam in Harry nista takšna, da bi me kar pustila ležati tu samega. Kaj če se jim je karkoli zgodilo? Poleg tega se je bližal večer in s tem polnoč. Niall je bil zelo nervozen in spet so ga začele malo boleti rane. Ne preostane mi drugega kot da Jesseju povem resnico, je ves preplašen pomislil.

((Sori za tok dolg odpis. xD Aja, pa nisem vedla kaj točno naj bi tisti urok izvedel, tko da sem pač napisala da se mu sam izpiše ime. Ampak povej mi, če se mu slučajno vreže ali vžge al kaj podobnega, pa bom spremenila.))

Bilo mu je žal da mu je prizadel toliko bolečine. Ampak za nekatere stvari je treba plačati visoko ceno. Tako ga je naučilo življenje. Pred vrati ambulante si je popravil kravato in odrinil vrata. "Čer," je rekel Niallu. V rokah je držal palico in se nekoliko nasmehnil. "Oprosti glede tistega na hodniku... Nisem hotel biti grob... Samo ta stvar mi res veliko pomeni."

Niall Jesseju ni odzdravil. Prav tako ga ni bil zmožen gledati v oči ali kamorkoli drugam. Njegov pogled je bil uprt v steno na drugi strani postelje. NI hotel biti grob?!! si je mislil ob Jessejevi izjavi. Pa kaj še. Tip je zmešan. Ni bil samo grob, ampak me je hotel ubiti! Želel si je, da bi lahko bilo vse to pozabljeno, da bi lahko kakorkoli Jesseja odvrnil od tega, pa četudi s silo. A vedel je, da ne bo nič pomagalo ter da mu ne preostane drugega kot da pove resnico.

Obupano je zavzdihnil in rekel, brez da bi oči odmaknil s stene: "Poglej, že v hodniku sem ti rekel, da zapestnice nimam jaz in da ne vem točno kje je. Govoril sem resnico. Vem pa kdo je zapestnico skril. A ne verjamem, da boš pri njem kaj dosegel, saj je prekleto trmast. Pomoje bo raje umrl kot pa ti izdal skrivališče zapestnice."

Priprl je oči. "Kdo jo ima?" je ledeno zašepetal. Tako blizu ampak tako daleč... Pogoltnil je slino in se zazrl nekam v steno. Besno je udaril po njej in tiho je škrtnilo. Telo je preplavila bolečina in ugriznil se je v ustnico, da ne bi kriknil. Zavil je z očmi. "Kdo jo ima?! In kje ga lahko najdem?!" Ni ga zanimala cena, hotel je nazaj zapestnico in napel bo vse svoje sile da mu bo uspelo.

Niall se je ob Jessejevemu ponovnemu izbruhu jeze kar zdrznil. Bil je razdvojen. Louis je bil eden izmed njegovih najboljših prijateljev in čeprav sta se prej sprla, ga je še vseeno skrbelo zanj. Toda skrbelo ga je pa predvsem zase in za svojo varnost. Če Jesseju ne pove resnice, ga bo verjetno res ubil. "Povem ti pod enim pogojem," je rekel in končno pogledal Jesseja v oči. Nič ne bom dosegel, če se ga bom bal, si je mislil. "Obljubiti mi moraš, da te osebe ne boš poškodoval. Niti malo."

Srce se mu je ustavilo in počutil se je kot da bi ga nekdo povozil z vlakom. "Ne bom ga ubil. Samo pogovoril se bom z njim," je odgovoril. Spet je začutil da ga razjeda tista jeza in najraje bi razmesaril Nialla. Stopil je do njega in ga udaril "From now every your breath is a gift from me." Nekoliko se je umiril in se usedel na posteljo. Kljub bolečini je naslonil glavo na zapestje. "Vidiš kaj se dogaja z mano?!"

Abbs je iz govoric po šoli izvedela, kako jo je eden izmed Pihpuffovcev skupil in pristal v šolski ambulanti, čeprav nihče od njih ni natanko vedel kaj se je pravzaprav zgodilo. Še isti dan je pri večerji še z nekaj Gryfondomovci odšla do Pihpuffovskega omizja in povprašala kako je z njihovim bolnikom, ko je izvedela, da je ta bolnik pravzaprav Niall! Taisti Niall, s katerim sta še nedolgo nazaj v kuhinji skupaj jedla kolačke in nato kar lep časa tavala po hodnikih Bradavičarke. Odločila se je, da ga obišče in mu pripravi malo presenečenje, kar ga bo sigurno spravilo v boljšo voljo. Počakala je, da se je večine Bradavičarke že odpravila spat, sama pa je skočila iz postelje, nase navlekla kratke jeans hlače, prvo majico, ki jo je zgrabila in ker je bilo nekoliko hladno, je čez glavo na hitro povlekla še nekoliko prevelik pulover ter oblekla nadkolenke. Po hodniku se je kot mačka odtihotapila do ambulante, mimo delovne sobe Pomfreyeve, kjer tako ali tako ni gorela luč, ter potiho odrinila vrata sobe, kjer so v ambulanti navadno spali študentje. V sobi tudi ni gorela luč, a je brez težav ugotovila, da Niall ne spi in da ima obisk. "Hej," je pozdravila, vstopila in nato za seboj nežno zaprla vrata. Stopila je do postelje in opazila, da je ob Niallovi postelji stal neki Gryfondomovec, ki ga je na videz celo poznala, saj ga je že nekajkrat opazila v dnevni sobi njunega doma. Tudi njega je pozdravila z rahlim gibom roke in pomenljivo rekla: "Če bi vedela, da imaš obisk, bi prišla kasneje." Obrnila se je k Niallu, ki na to ni rekel ničesar, a je deloval, kot da se mu je odkotalil kamen od srca, ko jo je zagledal. "Nekaj imam zate," je veselo dodala, sedla na rob postelje in iz žepa na puloverju povlekla manjšo škatlo, ter mu jo položila na odejo. "Ko so vilinci v kuhinji izvedili, da poškodovan ležiš v ambulanti, so ti hitro kot so le lahko nabrali tvoje najljubše sladice," se je nasmehnila in pomignila na lično zavit paket.

Niall ni bil prepričan, če Jesse govori resnico, a tudi ni imel časa razmišljati o tem, saj ga je fant udaril v obraz. Udarec ni bil pretirano močan, a je vseeno bolelo. "Pa kaj je narobe s tabo?!" je ušlo Niallu medtem ko se je prijel za razbolelo lice. Jesse je spet sedel in izjavil: "Vidiš kaj se dogaja z mano?!" Vidim, da si nor in zrel za v umobolnico, si je mislil Niall, a ostal tiho. Kaj sploh lahko rečeš na to.

V tistem so se odprla vrata ambulante. Niallu je poskočilo srce in upal je, da mu bo na pomoč priskočil eden izmed njegovih prijateljev. Liam? A pozdravil je ženski glas. Abbey! Nje je bil prav tako vesel kakor bi bil kogarkoli drugega. Čutil je takšno olajšanje kot še nikoli. "Če bi vedela, da imaš obisk, bi prišla kasneje," je rekla in Niall je hitro odvrnil: "Ne, je že v redu. Več kot v redu." Nato mu je na posteljo položila škatlo s sladicami, ki so mu jih poslali vilinci iz kuhinje. Niall se je prvič od groznega dogodka na zahodnem hodniku pristno nasmehnil. "Hvala," je rekel in takoj zatem vprašal: "Kako si kaj?" Za vsako ceno je namreč hotel, da Abbey ostane tu. Seveda pred Jessejem ni mogel ničesar reči, a tu jo je skušal zadržati s pogovorom.

"Ne, je že v redu. Več kot v redu." je hitro rekel Niall. "Če ti tako praviš," je nemo odvrnila Abbey in pogledala prijatelja, ki je izgledal nekoliko živčen. Imela je občutek, da je prekinila pomemben pogovor a rekla ni nič, saj je Niall tako vztrajno trdil, da ju ni zmotila. S kotičkom očesa je ošinila očitno starejšega Gryfondomovsa, ki je stal poleg postelje in gledal nekoliko vztran. Deloval je, kot da ima še marsikaj za povedati a se je očitno ugriznil v jezik, ko je prišla Abbs. "Hvala," je rekel Niall in takoj zatem vprašal: "Kako si kaj?" Oči ke ponovno usmerila v prijatelja, a bila hkrati pozorna tudi na tipa poleg njiju. "Očitno veliko bolje kot ti," je odvrnila in mu s tem dala vedeti, da izgleda precej pobito. "Boš v redu?" je vprašala. "Kaj se ti je sploh zgodilo? Si v prepovedanem gozdu srečal volkodlaka?" se je pošalila, da bi sprostila vzdušje in prekinila neprijetno tišino, ki je nastala. Tip iz Gryfondoma je bil ves čas popolnoma tiho.

Ni mu odgovoril na vprašanje. Potem pa je vstopila Gryfondomovka. Kako je lahko kar tako prišla in se vmešala?! Nekaj časa sta se pogovarjala. Potem pa je vprašala o njegovih ranah. Na obrazu je imel poker face. Ne bo pokazal krivde. "Niall... Nisi še povedal." Stopil je do Gryfondomovke in se ji nasmehnil. "Zeklos. Jesse Zeklos." Podal ji je roko. "Ravno o tem razpravljam z Niallom. Znašel se je v prijateljskem ognju." Nasmehnil se je. "Dolžan sem mu opravičilo... Za njegove poškodbe sem v veliki meri kriv jaz," je pojasnil.

"Niall... Nisi še povedal." je prvič od kar je vstopila slišala reči Gryfondomovca, ko je ta stopil do nje, se nasmehnil in se ji predstavil. Segla je v ponujeno roko in mu še sama vrnila bežni nasmešek. "Abbey," je rekla kratko."Ravno o tem razpravljam z Niallom. Znašel se je v prijateljskem ognju." Jesse se je ponovno nasmejnil. "Dolžan sem mu opravičilo... Za njegove poškodbe sem v veliki meri kriv jaz," je pojasnil. Ob njegovi izjavi je Abbs postala nekoliko sumničava, a tega navzven ni pokazala in ostala mirna. Dobila je občutek, da sedaj ve, zakaj je Niall tako hitro rekel, da ju ni zmotila in da lahko ostane. "Ti si kriv za njegove poškodbe?" je vprašala in premerila potolčenega in podplutega Nialla, ter nato pogled ponovno usmerila v Jesseja. "V veliki meri? In kaj kdo je kriv za tisti del njegovh poškod, za katere nisi ti?" je vprašala in dvignila obrv. Kljub temu se je odločila, da ne bo nikogar sodila, saj ni poznala celotne zgodbe in Jesse se je Niallu očitno prišel opravičit, če je temu sploh lahko verjela.