Kuhinja leži v kletnih prostorih Bradavičarke. Do nje prideš podobno kot da bi zavil proti Pihpuffovski dnevni sobi. Vstopiš tako, da požgečkaš jabolko ali pa jo preprosto prepričaš da se ti odmakne in le ta se spremeni v medeninasto kljuko. Kuhinja je polna hišnih vilincev, ki skrbijo da je vse na mestu in da raznosijo hrano, ko je čas za obroke.

Počasi je stopil v kuhinjo in trop malih bitji se mu je zaletaval v kolena. "Ouch." Malo bitje je pobožal po glavi in vilinec ga je udaril z uhi. Obrnil se je k Rei. "Dobrodošla v kuhinji." Nasmhnil se ji je in poprosil malo bitje: "Kavo bi prosim. In če imate še kakšen sendvič." Vilinec je divje prikimal in začel pripravljati hrano. Ni minilo veliko, ko je dobil v roke pladenj. "Dober tek, gospod." Vilincu je stisnil v roko guld in zagrizel v sendvič. "Dober tek, Rei."

Trop malih vilincev, se ji je zdel prav srčkan. Sama ni bila veliko v kuhinji, ker se je ponavadi že pri mizi zadosti najedla. Nasmehnila se mu je: "Hvala." pogledala je malega možiclja. "Eno ogromno skodelice kave z mlekom bi." je rekla. Usedla se je poleg Jesseja in kaj kmalu je poleg kave dobila tudi velik sendvič. Zahvalila se je možiclju. Slekla si je jakno, ker je bilo tukaj zelo toplo. "Hvala Jesse in dober tek." najprej si je v kavo naložila eno žličko sladkorja in pomešala. Potem je zagrizla v sendvič in se mastila z njim. Sploh se ni zavedala, kako močno je lačna. Izginil je v nekaj dolgih minutah, potem pa se je lotila kave. S prtičkom si je obrisala roke in usta. Obrnila se je proti njemu in nasmehnila. "Počila bom!" se je zasmejala. Vse je bilo odlično. Popila je kavo in pospravila za seboj (čeprav so vilini protestirali).

Tiho je jedel. Ni imel kaj reči. S palico je zamahnil po krožniku. "Aha," je samo skomignil z rameni. Ni vedel kaj naj reče. "Rei... Zdaj bom rekel da me veseli da sem te spoznal." Nagnil se je proti njej in jo poljubil. Bila je Rosina najboljša prijateljica, vendar vseeno. Plaz čustev se je vsipal po njem, ampak vse se mu je zdelo brwzupno. Skočil je nazaj in si obrisal solze. "Oprosti"

Bila je kar ne mirna zaradi tišine in je skoraj začela skakati naokoli in pomivati posodo, četudi je že bila čista. Bog, človeka še pri jedi ni mogla pustiti na miru. Včasih se je kar zgražala nad seboj, čeprav ni v bistvu naredila nič takšnega.
Obstala je. Mislila si je.. No, da jo je vesel zaradi tega ker je kakršna pač je. Ker ga je vsaj malo poskušala potolažiti ali razvedriti. Ravno mu je hotela nekaj reči, ko je popolnoma zmrznila. Poljubil jo je. Pozabila je razmišljati in skoraj bi se odzvala, če se nebi že sam prej umaknil. Katastrofa! Je bruhnilo v njeni glavi in začela paničariti. No krasno! ZELO KRASNO! kaj naj zdaj rečem Rose. Hej Tvoj bivši me je pa poljubil. Ga lahko imam? Saj ne da.. Da nočem biti dekle za tolažbo. Pha. Bila sem marsikaj, to nisem bila in ne mislim biti. Prijateljica, ja vedno. Ni problema, če me potrebuješ sem tukaj zate in kjerkoli. Sex tolažba? No ja.. to je drugo in drugače, vendar je on od Rose. Ne morem kar tako nekaj srati z nekom, ki imata še več kot očitno čustva drug do drugega. Ne gre. Enostavno tole ne bo šlo. Plus tega poznam ga en dan in nič ne čutim do njega. A-a. Kakor da bi bomba treščila v njeni glavi, je naštevala vse mogoče razloge, zakaj ne z njim. Saj ne, da bi ji drugače kaj nespodobnega hodilo po glavi.. Sprehajala se je gor in dol, ne vedoč se da malo mrmra, spreminja mimiko obraza.

"Hej." je rekla, ker je šele sedaj po nekaj minutah [/color]opazila, da mu lijejo solze. [color=mediumslateblue]"Ne. Nisem vredna tega, niti ona ni. Mislim, vidi se da jo še imaš rad." čez njegovo ramo je položila roko in glavo nagnila blizu njegove. "Daj. Zakaj si ne odpustita. Ni potrebno še bolj zašuštrati zadevo kakor je že in to z menoj! Nočem niti izgubiti njenega prijateljstva. Kaj če te ima še vedno rada? Samo si ne prizna kakor si ti tukaj ne. Ker smo vsi trmasti, kar se tiče ljubezni in večjih čustev." je s predavala in res upala, da ga ne bo še bolj spravila v jok, zato je govorila nežno kolikor se le da in ga gledala v oči. "Lej, res nisi napačen fant. Verjamem da si sposoben imeti resnešjo zvezo z resno punco kakor je Rose, ne pa z menoj." ki sem prava mala cipica. Ja krasno Rei, ti imaš pa res dober občutek za zveze. Tudi če je videla, da bi njeni zvezi lahko uspelo, se je zaprla. Ne gre ji ravno vsa ta zadeva z večjim zaupanjem, čeprav zdaj nekako hoče to sprejeti v svoje življenje. Pomignila je vilinom, naj se razdrobijo in ju pustijo na miru.

"Ne gre se zato da sem bil zavrnjen. Nič nisem hotel da imava sploh! Gre se za to da sem te poljubil. In ti si Rosina najboljša prijateljica!" Naredil je premor. "Gre se za odnos! Kako bi se Rose počutila če bi se ti poljubljala z mano? In pomisli kako bi se ti počutila če bi se Rose poljubljala s svojim bivšim. Bi ti bilo prijetno? Počutila bi se izdano. Verjemi da se bi. Osramočeno in ponižano."

Njen glas je bil razumen, inteligenten. "Ne gre se zdaj zame tu. Mislim... Pomembno mi je še vedno kako se počuti Rose. Glej Trey je srečen z njo. Nisem tak prasec da bi to uničeval. Konec. Pika." Because of you, Rose.

A ona je pa hotela da kaj imata? Saj ne, da je tudi njej Rosina sreča še najbolj pomembna. In zakaj za vraga je imela občutek, kakor da je ona kriva za tale dogodek. Res. Nima več smisla, da sploh še poskušam pomagati. Znotraj sebe je na veliko zavzdihnila. "Lej. Enkrat in za vselej, si zapomni, da ne gre samo za enega človeka pri zvezi ampak za oba. Res je, da ni nujno, da sta oba prizadeta od razhodu, vendar sta lahko." to je pa ja vedela iz svojih izkušenj. Res je da zadnji dve leti ni bil prizadet noben. Vsaj kar se tiče nje in kolikor pač ve. Sicer je pa vedno tukaj za pogovor?
Odmaknila se je od njega in se prijela za lase, si jih skoraj s pulila ven. "Kako za vraga si lahko tako prepričan?" je nejeverno vprašala in se čudila človeški neumnosti. Čeprav je vedela, kaj je hotel narediti. Hotel je da je Rose srečna, četudi je to brez njega. Kar se ji je zdelo srčkano in hkrati neumno. Mislim, tudi sama je že dala podobno čez. "Glej, vem da hočeš, da je srečna. Vendar moraš poskrbeti tudi zase." je rekla odločno in nežno hkrati.
Obrnila se je po kuhinji in odprla nekaj omaric. Končno je našla čajnik in vanj nalila vodo, ter jo položila nad ogenj. "Res. Ne se zapustiti. Še vedno dvomim, da je Rose sploh zaljubljena v tistega Treya ali karkoli je že. Vendar daj. Prosim poskrbi zase? Kar pomeni ne preženi žalost z alkoholom. Verjemi, da ne pomaga. Preizkušeno." čaj je zavrel in odložila ga je z ognja. Vanj je položila suhe metine lističe in počakala nekaj minut. Potem je nalila čaj v dve skodelici in eno ponudila Jessiju. "Brez sladkorja je." je rekla in poiskala še skledo sladkorja. Čaj naj bi pomirjal in sama je to definitivno rabila.

Sploh je ni poslušal. Ni imel moči da bi jo poslušal. "Hvala," ji je tiho rekel za ponujenem čaju. Počasi je pil in razmišljal o preteklem dnevu. Glasno je zakašljal, ko se mu je čaj zaletel. Rokav mu je zlezel navzgor, za trenutek pokazal podlaket, močno porezano, potem pa je Jesse hitro potegnil rokav nazaj dol. "Oprosti."

Do konca je spil čaj. "Tako... Oprosti ampak zdaj mislim da bom šel počasi spat. Mislim... Ura je že toliko. Ti pa imaš tako pet metrov dnevno sobo. Torej. Lahko noč." Pomežiknil ji je, potem pa počasi zapustil prostor in se odpravil spat.

V sekundi je popila čaj. napol vrelega še! In še si je nalila, vse do zadnje kapljice. Prekleto neumno je bilo vse skupaj in sama še kar vztraja pri tem, da bi pomagala ljudem? Komu za božjo voljo pa ona pomaga? Sebi? Še to ne. Hotela mu je zopet pridigati o zarezah na njegovi roki, vendar se je ugriznila v ustnico in pogledala v tla. Zadosti tega njenega pridiganja, najbrž je sploh ne posluša, ko mu tako čebla tam nekaj po svoje.
Prekleto res se bo morala dobiti z Rose in 'raziskati' vse skupaj. "Hm?"je dvignila glavo zamišljeno. "Oh. Ne opravičuj se. Če me potrebuješ.." hotela mu je že reči, da ve kje jo najti, potem pa je ugotovila da je praktično povsod in da nima stalnega ritma. "No recimo, da bom vsak dan od osmih do devetih v vzhodnem hodniku, če boš potreboval pogovor." je obljubila. Pomahala mu je in počakala, da je odšel. Na zareze ni več hotela pomisliti. Niso izgledale.. no niti ne ve ali so bile dobro očiščene ali ne. Pomila je skodelice in čajnik, nato pa odšla na sprehod po šoli.

Niall je pot do kuhinje dobro poznal, ne le ker je bila v Pihpuffskem delu Bradavičarke, temveč tudi zato, ker je bil že neštetokrat tu. Ko sta z Abbey prispela do jabolka na vratih, je moral Niall samo pozdraviti in že je na tem mestu stala kljuka. Ravno zato, ker je bil Niall že tolikokrat tu, se je jabolko zanj umaknilo že takoj, ko je prepoznalo njegov glas. Nasmehnil se je in z roko gestikuliral proti vratom: "Za tabo."

Takoj ko sta vstopila, sta bila preplavljena z najrazličnejšimi vonjavami ob katerih so se Niallu pocedile sline. Vilinci so hiteli naokoli in pripravljali ter pospravljali hrano, ki so jo najbrž mislili postreči naslednji dan. Eden izmed njih, ki ga je Niall dobro poznal, se je ustavil pred njima in rekel: "Niall! Spet v kuhinji?" Niall je skomignil z rameni in v šali odvrnil: "Saj me poznaš. Vedno lačni Niall."

Abbey je z zanimanjem opazovala, kako zlahka je Niallu uspelo ju obadva pritihotapiti v kuhinjo, če bi se temu lahko tako reklo, saj so se jima vrata odprla, kot bi bila tu častna gosta. Sama je morala vedno uporabiti marsikatero zvijačo, da so jo vrata spustila mimo. Ob njegovi gentelmanski gesti se je prijela za rob kavbojskega krila in v šali naredila ljubek priklon, ter vstopila v kuhinjo. Abbey je opazovala male vilince kako so se motali po kuhinji sem ter tja, pospravljali pladnje, ki so ostali od večerje in hkrati tu pa tam že pripravljali hrano za zajtrk. Ko je eden izmed vilincev pristopil k Niallu in ga pozdravil, Abb ni mogla kaj, kot da se ji na obrazu ne bi narisal nasmešek, sploh ko je slišala, da je Niall očitno večkrat v kuhinji. To razloži, kako je lahko prez problemom "vdrl" v kuhinjo, je pomislila. Medtem je do nje priplaval čudovit vonj po sveže pečenih sladicah, da jo je kar omamilo. Obrnila se je in na pultu pred sabo zagledala srebrn pladenj, obložen z najrazličnejšimi kolački in torticami. Slaaaaadkor! Kot bi ji vilinec, ki se je še malo prej pogovarjal z Niallom bral misli, je skočil do pulta in dvignil pladenj proti njej rekoč, da si lahko postreze s čimer koli želi. "Uau!" je veselo vzkliknila Abbey in segla po enem izmed čokoladnih kolačkov. "Zelo prijazno od tebe, hvala!" se je zahvalila in radostno zagrizla v s čokolado oblit kolaček. Točno to je potrebovala!

Tudi Niall si je postregel z eno od sladic na pladnju in od slasti kar zagodel: "Mmm." S kotičkoma očesa je opazoval Abbey, kateri je bilo prav tako videti, da je v hrani trenutno zelo uživala. Na obraz se mu je prikradel nasmeh. "Tole pa zdajle kar prav pride, kajne?" je rekel s polnimi usti. "Kar naenkrat nisem več jezen na Harryja. Pravzaprav sem mu še hvaležen. Če me ne bi zamotil s svojimi triki, se zdajle najbrž ne bi basal s takšnole poslastico," je sam pri sebi rekel naglas.

"Ne samo, da pride prav, odlično je," je navdušeno rekla Abbs in vzela še en ponujeni kolaček. Ali bi raje tortico? Vilinci so bili do njiju zares prijazni in Niall je resnično užival. Spomnila se je, da je v kuhinji, zato je z rokami zajele skupaj svoje lase in jih na vrhu glave spretno spela v razmršeno figo. "Harry?" je vprašala, ko je Niall povedal raulog, zakaj je danes zvečer zamudil na večerjo. Med tem, ko je vzela že trejo sladico, se je z zanimanjem ozrla po kuhinji in poskušaa ugotoviti, kaj bo naslednji dan za zajtrk. Pojedla sem že dva kolačka in eno tortico, mogoče bi bilo bolje, da se četrte bombice sladkorja in kalorij vzdržim, je pomislila.

"Eden izmed mojih najboljših prijateljev," je pojasnil Niall. "Verjetno ga ne poznaš, saj je leto mlajši od mene, poleg tega je iz Drznvraana, kar pomeni, da verjetno nimata ravno skupaj pouka," je dodal. Spomnil se je, da pravzaprav še vedno ne ve kateri predmet imata z Abbey skupen in v katerem letniku je sploh. "Midva imava skupaj en predmet, kajne?" je načel. Ni hotel eksplicitno vprašati tisto kar je mislil, da je ne bi užalil. V usta je vtaknil že peti kolač.

"A tako," je odvrnila Abb, ko ji je Niall pojasnil kdo je Harry. "Ne, prav imaš, ne poznam ga," je priznala. Iz res nižjih letnikov je poznala le tu in tam koga. Tudi sama je že bila tik pred tem, da seže po naslednji kolač, a se je opomnila, da jih je že tako ali tako pojedla preveč. Ugriznila se je v ustnico in obe roki vtaknila v žep na krilu. "Ja res je. Zato sem se v veliki dvorani tudi spomnila, da te od nekje poznam. Ampak če me ubiješ se ne spomnim kateri predmet je to. Vem samo, da je to eden tistih manjših izbirnih predmetov in da se navezuje na bunkeljne," je obrazložila in med tem gledala Nialla, ki ni deloval preveč zaskrbljen nad tem, da je s pladnja vzel že sedmi kolač in medtem mamljivo opazoval tortice na sosednji mizi. "Kako ti rata vase sparviti toliko hrane in ostati... no, tak," je rekla in z roko presenečeno zakrilila proti njegovi suhi postavi. Saj ne, da bi se sama morala kaj pritoževati nad svojo postavo, a je bila povsem prepričana, da bi se ji prej ko slej naredili okoli pasu en za drugim obročki maščobe, če bi toliko pojedla.

Ko je videl, da se tudi Abbey ne spomni točno kateri predmet imata skupaj, si je Niall kar malo oddahnil. Ko je omenila bunkeljne, pa se je takoj spomnil: "Muggle studies!" Niall je predmet izbral, ker so bili vsi v njegovi družini in krogu prijateljev doma bunkeljni. Zato bi se počutil čudno in mogoče malce krivo, če tega ne bi izbral.

Ob Abbeyini naslednji izjavi se je na ves glas zasmejal. "Neizmerno hitro presnovo imam," ji je povedal. "Po pravici povedano zna biti to tudi prekletstvo." Zelo si je namreč želel pridobiti nekaj mišične mase, vendar nikakor ni šlo, saj se ga nobena hrana ne prime. Kaj bi dal za Liamovo ali Harryjevo postavo, si je mislil. Saj ne, da ni bil zadovoljen sam s seboj, a par dodatnih kilogramov mu ne bi škodilo.

Ko je pojedel sedmi kolač, je rekel: "Po pravici povedano sem zdaj že sit." Razgledal se je po kuhinji. "A nikoli ne škodi, če si nekaj hrane pretihotapiš v sobo." Razmišljal je kaj bi vzel s seboj. "Saj veš, za hude čase," je v šali dodal.

"Povsem verjetno," je rekla Abbey, čeprav sama še vedno ni bila čisto prepričana glede predmeta. A se je na posled odločila, da zaupa Niallu, saj sama še imena svojih obveznih predmetov ni točno poznala. Tega seveda ni povedala na glas. "Meni ne zgleda kot prekletstvo," je mirno rekla, a nato še dodala: "Je pa res, da je to mnenje punce, fantom to lahko še vseeno povzroča težave, imaš prav." Opazovala ga je, kako je v žep vtaknil še nekaj piškotov, sama se je odločila, da se bo vzdržala. Je pa prosila enega od vilincev, ki je prihitel mimo, če lahko s seboj vzame eno izmed jabolk, ki naj bi jih dobili naslednjega jutra pri zajtrku. Seveda ji je ustregel in se ji nato še ljubko priklonil. "Koliko je pravzaprav ura?" je vprašala Nialla, sama namreč ni imela ure. Že tako ali tako sta zadnja odšla z večerje, sedaj pa se že kar nekaj časa mudita v kuhinji. Stavila je svojo metlo za Quidditch, da je že zdavnaj odbila ura ob kateri bi se morali študentje nahajati v postelji. Kar lahko pomeni le eno - nadzorovani hodniki. To bo zabavno priti neopažen nazaj v dom.

"Z veseljem bi zamenjal s tabo," je povedal Niall. "Potem bi bila oba srečna." Ko si je v žepe nabasal še nekaj piškotov ter tu in tam tudi drugih sladic, je bil pripravljen na odhod. "Koliko je pravzaprav ura?" je vprašala Abbey in kar naenkrat se je Niall zavedel, da verjetno že vsi spijo in je hoja po hodnikih prepovedana. "Prekleto," je rekel. "Verjetno se bova morala nekako pretihotapiti do najinih sob, kajti prepričan sem, da je že skoraj polnoč." S tem je odprl vrata in z Abbey sta stopila na prazen hodnik.