Počutil se je kot da bi mu nekdo iztrgal srce in ga potem šival nazaj v njegovo telo. Deževalo je vedno bolj in zdelo se mu je da se je potoček spremenil v hudournik. Nikoli še ni šel po tej potki in ni imel pojma kam sploh vodi. Po glavi mu je šla samo ena pesem. It never was and never will be you're not real and you can't save me somehow now you're everybody's fool Nekoliko se je ustavil. Skozi belo srajco so se mu videle nabrekle bradavičke in mišice.

Stekel je naprej, samo naprej, čim dlje od Bradavičarke. Nagnil se je naprej in izpraznil vsebino želodca na tla. "S*it." S palico si je spral usta in potegnil iz žepa mentolov bombon, da si je nekoliko popravil okus. Čutil je, da mu solze polzijo po licih. Stekel je naprej, dež in solze pa sta mu skrivala pogled naprej. Spotaknil se je, padel in nekako čudno pristal, tako da je na roki začutil pekočo bolečino, ki se je širila proti rami. Obležal je na dežju, da so kaplje padale na njegovo telo. Veter je zavijal in dvigal majhne kamenčke ter liste.

Kljub temu, da se je napotil proti šoli, je Atreya nevihta pripeljala do poti, po kateri ni velikokrat hodil. Razmišljal je o tisočih stvareh, predvsem pa si ni mogel izbiti iz glave razočaranega obraza Kathleen, ki je očitno verjela, da je največji prevarant, kar jih je kdaj spoznala. Res je še sam težko verjel, da bi metulj, ki je bil zdaj skrit pod njegovo jakno, lahko kakorkoli vplival na njegovo zmožnost govora, sploh zdaj, ko se je končno sprijaznil z dejstvom, da mu nobena magija ne bo mogla povrniti tega, česar nikdar ni imel. Toda med vsem grmenjem in divjanjem vetra je vsake toliko zamrmral kakšno besedo in se vedno znova presenetil, ko je slišal svoj lastni glas. Ali pa morda metuljev glas, saj ni mogel ugotoviti, od kje je glas pravzaprav prišel. Še vedno je zvenel nekoliko okorno, kot da bi se mu zapletal jezik, a občutek se mu ni več zdel tako popolnoma vesoljski, kot pred slabo uro. Tako zamaknjen sploh ni opazil človeka, ki je ležal na tleh, dokler ni bil le še dva metra oddaljen. Takrat pa je stekel naprej in sunkovito preobrnil ležečega na hrbet. Jesse? Stresel je sošolca, saj ni vedel, ali je bil drugi fant pri zavesti ali ne in kaj se mu je sploh zgodilo. Toda na njegovo srečo se je Jesse zganil in ni bilo videti, da bi bil kaj huje poškodovan.

Zdelo se mu je, da je slišal glas. Ni se zganil. Nekdo da je sunkovito preobrnil in nekoliko se je premaknil. Pogledal je navzgor in videl Treya. "Hej," mu je tiho rekel, da se ne bi slišal njegov tresoči glas. Naslonil se je na komolce in se spravil v sedeč položaj. "Kaj pa ti tukaj?" Res ni pričakoval da bi srečal koga tukaj. Počasi je vstal in se ozrl v nebo. Samo še bolj je lilo. "Trey, čisto si premočen. " Dvignil je palico in tiho zamrmral urok. "Paro." Nekoliko je osušil Treya in tiho je zaklel ter ponovno izvedel urok. "Na suho moraš." Požrl je slino in se obrnil stran, da si mu solze spolzele po licih, potem pa si je obrisal obraz.

Obrnil se je nazaj k prijatelju. "Greva do jam ali do Treh metel?" Bilo mu je vseeno kje sta, ali sta nekje na toplem ali pa nekje na hladnem, kjer ga bi oblival dež. Trenutno ni čutil ničesar. Zavedal se je da bi moral biti tiho. Ampak tako bo samo razdrlo ali okrepilo njegovo zvezo z Rose. V obeh primerih bo dobra šola.

Oddahnil si je, ko je videl, da je s sošolcem vse v redu. A vendar, zakaj neki je ležal sredi ceste nekje daleč stran od šole in vasi? Treya je poleg mrzlega dežja zdaj oblila še zona. Sta se morda sprla z Rose? Je bil kriv on? Atreyu je divje trznil, ko ga je zadel Jessejev urok. Koža ga je pekla in kljub temu, da ga je takoj spet zalil dež, je bilo videti, da je ne bo tako poceni odnesel. Jesse ga je ponovno zadel z urokom in Trey je končno pomahal z rokami, da je dovolj. Jesse je bil kljub vsemu videti bolj zaskrbljen za Treya kot pa zase. Atreyu je iz žepa potegnil palico in se močno zbral. Eno od dreves ob poti se je stegnilo naprej in prepletlo svoje veje, tako da je nad njima nastal neke vrste velikanski dežnik. Zdaj, ko ni več tako divje lilo nanju, se je Trey nasmehnil. Hotel je s prijateljem deliti najnovejšo novico. Jesse bo vedel, da Trey ni prevarant. Poznal ga je že 7 let in dobro je vedel, da Trey v teh sedmih letih ni spregovoril niti besede. "Jesse," je rekel z nasmehom in počakal, da bi videl sošolčevo reakcijo.

Presenečeno je pogledal. Ni verjel svojim ušesom. "Trey... Kako si pravkar..." Pozabil je na težave in objel prijatelja. "Kaj se je zgodilo?" Imel je čudovit in melodičen glas. Po njem ni več lilo in ozrl se je navzgor. "Hvala." Naenkrat se je zavedal kaj mu Trey resnično pomeni. Vliko več kot prijatelj. Bil mu je najbolši prijatelj. "Trey..." Potm pa ga je poljubil. To ni bil kratek poljub, s tem poljubom je hotel povedati koliko mu dejansko pomeni. Odprl je usta in z jetikom spolzel v njegova. Prijel ga je za glavo in zdrsel skozi njegove lase.

Počasi je stopil stran in se usedel na mokra tla. Nekoliko se tresel zaradi mraza in navala čustev. S palico je risal po zraku. Narisal je srce in ga prečrtal. S rokami se je dotaknil kolen in povesil glavo. Ko se je ozrl navzgor, je zamežikal. Trey je vanj meril s palico.

Jesse ga je objel in Atreyu mu je najprej ves vesel objem tudi vrnil. Tako lepo je bilo deliti dobre novice s prijatelji! Toda ko je pričakoval, da se bo Jesse zdaj zdaj umaknil, je presenečeno ugotovil, da ga je sošolec še vedno držal. Ne le to. Poljubil ga je. Ta poljub ni bil niti najmanj podoben Rosinemu bežnemu poljubčku. Atreya je tako pretresel, da se je opotekel nazaj in šokirano gledal, kako se je Jesse sesedel na mokra tla in začel risati po zraku, tako kot je to ponavadi počel sam. "Ne..." je šepnil. "Oprosti, Jesse, ampak..." Končno ga je minila vsa zmedenost. Jesse je pripadal Rose in ona njemu. Trey si je moral poiskati nekoga svojega, po možnosti dekle, ker so ga ta vseeno bolj zanimala kot fantje. Toda vseeno se mu je zdelo kruto, da bi sošolca kar tako zavrnil, sploh po tem, ko ga je našel v tako slabem stanju. V roke je vzel palico in stopil nekoliko bližje. Jesse se je ozrl navzgor in Trey je za trenutek premišljal, če ne dela velike napake. Potem pa je s palico sunil naprej. "Stupefy!" Jesse, ki je bil na urok nepripravljen, se je zložil na tla. Atreyu je stopil zraven in se ugriznil v ustnico. Morda bo vse bolje, če se Jesse ne bo spomnil tega, kar se je zgodilo. "Obliviate," je zašepetal in palico usmeril v Jesseja. Vedel je, da mu je izbrisal spomin tako na poljub kot na dejstvo, da je lahko govoril, toda tako se mu je zdelo še najbolj pametno. Potem je sošolca s pomočjo magije dvignil s tal in ga odnesel v ambulanto.

((Lahk kr tam nadaljuješ))