Light se je spomnil kako je prvič prišel v sobano KŽTD. Namreč, ko je rastrelil straniščno školjko je moral hitro skriti še preostalo razstrelivo, da ga ne bi dobil hišnik, ali še huje, kakšen učitelj. Vodil je Atreya čez prvo, drugo, tretje, četrto, peto, šesto in nazadnje sedmo nadstropje do sobane KŽTD in mu razložil kaj vse ta sobana zmore in katere vse vragolije je že zapečatil v njej, da ga učitelji niso dobili. Razložil mu je, kaj moraš storiti da prideš noter. Končno sta le prispela do vhoda sobane KŽTD. Light je Atreyu rekel: "Evo, pa sva tukaj."
Light se je zamislil in se trikrat sprehodil mimo zidu. Mislil je na to, da rabi sobo v katero ljudje skrivajo stvari, saj je račnal, da če gre, gre za isto sobo v katero je Septimus Rex skril katerega od predmetov, je šlo najverjetneje za isto sobo v katero je Light skril premnoge od svojih lumparij.
V zidu so se zgradila vrata in se obarvala s kostanjevo barvo. Vrata so se odprla in vstopila sta v dvorano KŽTD.

Atreyu je bil vedno bolj presenečen nad tem, kako so nekateri učenci, ki so bili mlajši od njega, poznali grad precej bolje kot on. Po tem, ko ga je Light spretno vodil po hodnikih in se med tem uspel izogniti prav vsaki škripajoči stopnici, mu je že precej bolj zaupal, kot pred pol ure, ko sta se spoznala. Končno sta prispela v sedmo nadstropje in Light je začel hoditi levo in desno pred neko zelo nenavadno tapiserijo. Atreyu se je popraskal po glavi in ga že hotel ustaviti, da bi ga vprašal, če je kaj narobe, ko je zaslišal rahlo škripanje in na steni nasproti tapiserije zagledal vrata, ki jih prej prav gotovo ni bilo tam. Presenečeno je pogledal proti Lightu, ki se je samozavestno odpravil prek hodnika in vrata odprl. Atreyu mu je sledil, nekoliko omahujoče a z dobro mero zanimanja. Ko sta vstopila v sobano, mu je vzelo dih. Bila je katedrala, ogromna in čudovita, skoraj do vrha napolnjena z raznoraznimi predmeti, nekaterimi polomljenimi, drugimi umazanimi, spet tretjimi tako zaprašenimi, da so bili na istem mestu gotovo že več sto let. Z zanimanjem je stopil do prve mizice in si ogledal, kaj je bilo na njej. Staro razbito ogledalo in nekaj pasjih piškotov, ki so bili videti še popolnoma ohranjeni. Malo se je nakremžil, potem pa pogledal, kam se je odpravil Light.

Lightu se je zdela sobana precaj bolj čudaška kot prej, s tem da prej naprimer ni bilo toliko stvari nabasano in na mizi je bilo postavljenih kar precej praznih stekleničk, ki jih prej sploh ni bilo. Očitno ta soba vseeno ni bila čisto ista kot tista, v katero je največkrat šel.
Stopil je naprej in na bljižni omarici zagledal palico podobno čarobni. Ogledoval si jo je in radovednost ga je mučila tako, da si ni mogel kaj, da je ne bi zgrabil. Bzzzzzzt, ga je streslo in tresoče je rekel "shit" tako, da se je zvrnil po tleh in zraven podrl par stvari na omarici skupaj z lažno čarobno palico, ki ga je trenutek prej prav nesramno stresla. Beli lasje so mu stali pokonci v vse smeri, a je to kmalu popravil tako, da je stresel z glavo in si šel z dlanjo skozi pričesko.
"Kateri kreten je tole nastavil ravno tja, kjer jo meni zapaše pobrati? Mislim resno, no!" se je pritoževal. Obrnil se je in pogledal, s čim se je ukvarjal Atreyu medtem ko je bil on sam žrtev nesramne električne palice.

((Atreyu, v naslednjem postu odkriješ sledeči predmet:


kdor je zaboden s tem bodalom ne utrpi nobene rane (rezilo gre skozenj, kakor da bi bilo duh), ampak zaspi za 1 uro (v katerem času ga je zelo težko prebuditi, zadoščajo kvečjemu bolečina, padanje, ali voda) in ko se zbudi se ne spomni kaj se mu je zgodilo 15 min pred vbodom. Bodalo je sicer povsem neuporabno za rezanje ali zabadanje.

Seveda pa je popolnoma tvoja izbira kje in kako ga boš našel.))

((Aaaa hvala ))

Ko se je obrnil in končno s pogledom ujel Lighta, je videl, da so mlajšemu čarovniku lasje štrleli z glave v vseh smereh neba, kot da bi ga nekaj streslo. Neslišno se je zasmejal izrazu na Lightovem obrazu. Bil je tako smešen, da se je moral Trey nasloniti na najbližjo mizico, da je uspel obdržati ravnotežje. Toda očitno je imela dotična mizica nalomljeno nogo in ko se je Trey naslonil nanjo, je zaječala, potem pa se z glasnim pokom in velikim oblakom prahu sesula na tla, Atreyu pa ji je sledil in pristal na kupu zaprašenega lesa in v levi rami je začutil obupno žgočo bolečino. Stisnil je zobe in se dvignil, ob tem pa se mu je za rokav nekaj zataknilo. Ko mu je končno uspelo izkašljati ves prah, je na robu rokava našel obesek v obliki zmaja. Obesek je bil videti povsem običajen, razen tega, da se je Atreyeva majica zataknila med rep in trup zmaja in je moral obesek razdreti, da ga je lahko snel. Ugotovil je, da se je rep raztegnil v drobno rezilo in z zanimanjem je z nožkom potegnil po eni od zlomljenih desk, da bi videl, če je bil oster. Toda nož je preprosto potonil naravnost v les, brez da bi pustil kakršenkoli odtis. Začudeno je strmel v ta očitno čarobni predmet, dokler njegove pozornosti ni spet pritegnil Light.

((Hey, Light, ga lahko na tebi sprobam, da ugotovim, kaj je? ))

Ko je Light prišel k Atreyu je videl, da se je tudi on zrušil po tleh. Ponudil mu je roko, da bi mu pomagal vstati, ko je videl, da se mu je nek srebrn obesek zataknil za rokav, zato se je začudil. Umaknil se je in mu rekel: "Pazi, mogoče je tudi ta zadeva čarobna in ti lahko kaj naredi, kot se je meni ponesrečilo."
Light je že razmišljal, kaj bi se lahko zgodilo Atreyu, ko je ta razstavil obesek tako, da se je videl majhen nožek na drugi polovici. Ker je Light videl, kako je Atreyu poskusil z nožkom vrezati v mizo, ki se je zrušila nanj, je odvrnil: "Kaj za en nož pa je to, da se ne da rezat z njim? Ej, mogoče pa ta zadeva deluje samo na duhovih, ali pa na živih bitjih? Ampak seveda zaradi mojega zdravja tega ne boš sprobaval na meni in na tebi ti tudi ne bi priporočal."

Trey je poslušal Lightov govor, potem pa počasi prikimal. Najbrž je bilo res najbolj pametno, da se z nožem ni ničesar dotikal, sploh če bi se res izkazalo, da ni čisto neškodljiv. Pospravil je rep nazaj v obesek in se prepričal, da je trdno držal. Če ga ne bi prav potegnil iz obeska, je bilo nemogoče, da bi nožek izgubil. Zapel si je verižico okoli vratu in si jo nekaj časa ogledoval, potem pa pomignil Lightu, da bo najbolje, da se odpravita iz dvorane. Dan se je že bližal večeru in napovedan je bil ples, zato ne bi bilo pametno predolgo postavati v neki skrivni dvorani. Ko sta izstopila iz dvorane, se je Atreyu zaletel v nekaj visokega in suhega. Stopil je pol koraka nazaj in ugotovil, da pred njim stoji hišnik, na tleh ob njem pa razletena vreča bleščic, ki jih je očitno ravno nesel mimo. Trey je prebledel in čisto nagonsko segel po obesku. Preden bi se lahko ustavil, je že sunil proti hišniku in ta se je zamajal na nogah, zaprl oči in obstal na mestu. Iz njegovih ust se je razleglo glasno smrčanje. Trey se je presenečeno in čisto brez idej obrnil k Lightu. Mislim, da spi. Kaj lahko narediva? je zapisal v zrak.

Ko je hišnik obstal na mestu in glasno začel smrčati je bil Light popolnoma presenečen, po drugi strani pa je bil zelo navdušen, tako da je že začel razmišljati, kaj bi lahko ušpičila s tem zelo majhnim bodalom, ki očitno naredi, da če koga zabodeš zaspi.
"O hudo! Daj ga še enkrat, mogoče bo pa še do jutri zaspal." Spomnil se je, da je hišnik mogoče poškodovan glede na to, da ga je Atreyu prav nesramno zabodel. Pristopil je k hišniku, ki je prav glasno smrčal in ga pregledal na tistem mestu, kamor ga je prej zabodel Atreyu. Na njem ni bilo prav nobene rane ali zareze. Light se je čudil, potem pa prav navdušeno rekel:
"Saj nima nobene rane. Daj ga še enkrat, tako, za hec. Prooooosiiiiimm?" Naredil je velike očke, kot glavni junak iz tistega bunkeljskega filma Obuti maček.

Atreyu je presenečeno gledal hišnika, ki kar ni in ni niti mignil. Razmišljal je, da bi ga porinil, da bi padel po tleh. Očitno ga samo govorjenje namreč ni zbudilo. Nekaj časa si je ogledoval bodalce v svoji roki, potem pa ga je pospravil nazaj v obesek. Light se je približal spečemu starcu in začel navdušeno navijati za to, da se ga zabode še enkrat, saj mu bodalo ni pustilo nobene rane. Toda Trey je zmajal z glavo. V roko je vzel palico in v zrak spisal: Raje ne, morda ga bi drug udarec res poškodoval. Predlagam, da se pobereva in upava, da se ne bo spomnil, kaj se mu je zgodilo. Pomislil je in potem v zrak zapisal še nekaj: Mogoče ga lahko prevrneva, preden greva, ravno toliko, da se prepričava, če ga sploh lahko kaj zbudi. Nočem, da tukaj kdo naleti nanj in ugotovi, da je zaspal za večno. Nasmehnil se je Lightu in se delal, kot da jemlje zalet, da bi stekel po stopnicah, stran od hišnika. Pomahal mu je, da naj se mu pridruži takoj, ko bo hišnik začel padati proti tlem.

Lightu se je zdelo bodalo zelo zanimivo in učinkovito, glede na to, da je hišnik zaspal in ostal brez kakršne koli sledi bodala ali česa drugega.
Malo je pomislil o tem učinkovitem bodalu in odvrnil Atreyu: "Ja ja, saj priznam, da si ti našel to učinkovito bodalo aaammmpppaakk priznaj, da brez moje pomoči verjetno nikoli ne bi našel te sobane v kateri si ga našel."
Light se je malo nesramno nasmehnil medtem ko je govoril in ko je končal, je naredil malo na nekaj namigujoč pogled.
Potem se je Light odločil, da bo le porinil hišnika in ko se je z vso svojo močjo naslonil nanj, je stekel proti Atreyu. Sekundo za tem se je za njim zaslišalo, kako je hišnik padel in jezno zaklical za Lightom: "Ej ti prokleti mulc frdaman, počaki počaki, te bom že enkrat ujel, boš že vidu!" Light se ni obotavljal, pospešil je in pomignil Atreyu naj steče za njim, ker ju za drugim hodnikom hišnik že ne bo našel.

Končno sta pritekla dovolj daleč stran, da se je Trey upal ustaviti. Light je bil sicer precej manjši od njega in je imel krajše noge, toda tekel je ravno tako hitro. Na srečo je vse kazalo na to, da hišnik ni vedel niti koga je lovil, niti kam bi moral teči. Pustila sta ga za seboj že nekaj nadstropij nazaj. Atreyu je potegnil mlajšega sošolca v eno od praznih učilnic, potem pa zaprl vrata za sabo in si končno v miru ogledal bodalce, ki ga je našel. Light je imel prav. Brez njegove pomoči bodala ne bi nikdar našel. Vendar pa je bil skeptičen. Lighta še ni dolgo poznal, toda fant je imel očitno velik apetit za težave. Bodalo je očitno uspavalo vsakega, ki si ga zabodel, in kdo bi vedel, kako dolgo je zabodeni ostal speč. Morda celo za vedno, čeprav je Atreyu v to dvomil, glede na to, kako hitro se je hišnik zbudil. Iz žepa je vzel palico. Ja, prav imaš. Zelo sem ti hvaležen za pomoč, je zapisal v zrak. Potem je verižico zapel okoli svojega vratu in obesek skril za majico. Verižica je bila čvrsta in njegovemu vratu se je prilegala kot da bi bila narejena zanj. Za vsak slučaj je še malo močneje potegnil za obesek, da bi videl, ali bi se verižica lahko strgala. Toda očitno je bila zelo močna ali pa celo čarobna, saj se ni niti malo premaknila. Atreyu je pogledal na uro. Bil je že skoraj čas za ples. Ni vedel, ali se je tudi Light nameraval udeležiti praznovanja, toda sam se je moral še preobleči, zato se je hitro poslovil.