Toplega sobotnega dopoldneva sredi marca se je Mathias odpravil proti Meryascoveeni. Čeprav se je delo zmeraj našlo in se je tudi zdaj moral pripravljati na izpite, ki so sledili v naslednjem mesecu, pa ga je modro jutranje nebo vendarle zvabilo iz gradu. Prav tako se ni mogel upreti želji po slaščicah, ki je bila v zadnjih dneh bolj in bolj močna. Na Bradavičarki ni trpel pomanjkanja, daleč od tega, a jedel je lahko le med obroki, ko pa si je najbolj zaželel kaj sladkega, pa tega ni imel pri roki. Nekajkrat je ob največjih krizah celo zašel v kuhinjo in vilince zaprosil za rezino torte, pest čokoladnih kroglic ali kakšno drugo slaščico in prijazna bitja so mu seveda ustregla, a večno ni mogel izrabljati njihove dobrote. Tako je že prejšnji mesec sklenil, da se bo ob toplejšem vremenu posprehodil do Meryascoveene, obiskal Medenega carja in si nakupil toliko slaščic, kolikor mu bo dopuščeno nositi. Ob tem si je želel le to, da ne bi srečal zoprnih Spolzgadovcev in bil deležen njihovega posmehovanja, ali da bi mu celo ukradli stvari. Pot do čarovniške vasice mu je minila kar hitro in ob dogledu prvih hiš je že pošteno sopihal. Resnici na ljubo je bil povsem brez kondicije in če bi se moral zdaj pomeriti v Quidditchu, bi prej sam zletel, kot da bi ga metla nosila. Ovit v debel rjavi plašč, šal in debele hlače je obstal na začetku vasice in se razgledal po precej praznih kulicah, ob katerih je stalo mnogo različnih trgovin. Neprijetnih obrazov ni bilo nikjer videti, tako da se je brez odlašanja napotil vzdolž ulice in si pri tem ogledoval različne izložbe, ki so ga obdajale. V sončnem in toplem pomladanskem zraku je bila Meryascoveena naravnost čudovita in fantu je bilo žal, da si ni mogel večkrat privoščiti podobnega izleta. Sicer bi lahko vsako soboto krenil sem, a potem bi se mu nakopičilo preveč dela, poleg tega pa vasica ponavadi ni bila tako prazna. Ko je prišel do Medenega carja se je ustavil in si še enkrat ogledal svoje denarno stanje, da se pri blagajni ne bi osmešil in nato vstopil skozi cingljajoča vrata. Trgovina je že zunaj vabila z mamljivimi sladkimi izdelki, ob prihodu vanjo pa so se še največji sovražniki sladkorja začeli topiti. Sladkorne paličice, tortice, kroglice, trikotniki, pene... Izbira je bila tolikšna, da je prišel prav vsak na svoj račun in minilo je kar nekaj časa, preden se je Mathias lahko odločil. "Pet kosov čokoladne torte, deset orehovih kroglic, dvanajst sladkornih lučk in osem kroglic s kakavovim maslom." Začuden pogled prodajalke je poskušal ignorirati in že je pripravil veliko vrečko, da bi vanjo zložil vse kupljene stvari. Takrat so vrata znova zacingljala in v prostoru se mu je pridružil še en kupec.

Ko se je zgodaj zjutraj zbudila, je bil dan eden lepših, kar jih je videla v zadnjem času. Potem, ko se je dobro okrepčala z zajtrkom in naredila esej za napoje, se je odločila, da odide na svež zrak. Potem pa je čisto slučajno odprla predal in ugotovila, da nima niti ene sladkorne paličice več. Ko se je uspela pobrati od prvotnega šoka, je hitro sklenila, kako bo ukrepala. Pobrskala je po omari in se preoblekla v tekaške pajkice in oprijet top brez rokavov, si čezenj navlekla toplo jopo, žepe napolnila z denarjem in zapustila spalnico. Ker se je že odločila teči, je najprej naredila en krog okoli graščine v svojem tempu, potem pa zavila na stezo, ki je vodila proti priljubljeni čarovniški vasici.

Ko je končno dosegla prve hiše Meryascoveene, je bila že kar lepo utrujena. Nadihala se je svežega zraka, preden se je odpravila v trgovino, zaradi katere je na prvem mestu sploh prišla. Medeni Car je bil skoraj prazen, v njem je bila samo blagajničarka, še ena prodajalka en en še kar okrogel fant. Ne da bi se zmenila za katerega koli od njih, je poiskala sladkorne paličice in si jih nabrala, kolikor jih je lahko nesla, kar je bilo verjetno tam okoli trideset. Pri blagajni je bil še vedno tisti fant, ki ga je opazila že ob prihodu, saj je očitno kupoval kar precej slaščic. Malce nestrpno se je prestopala, hkrati pa čutila, da ji paličice počasi polzijo iz rok, saj si jih je naložila ogromno. “Samo malo…” je hitro zamrmrala, preden se je nagnila mimo fanta in na pult stresla vse svoje bombone. “Oprosti, če jih ne bi odložila, bi mi padle.” Odmaknila jih je na rob pulta, da jih prodajalka slučajno ne bi računala, potem pa si bolje ogledala, kaj je kupoval neznanec. “Velika pošiljka, kaj?”

Kmalu je novi obiskovalec prišel v njegovo vidno polje in z rahlo nelagodnostjo je spoznal, da gre za Spolzgadovko Natalie Aurea, ki je z njim obiskovala nekatera predavanja. Oba sta hodila v peti letnik, vsi petošolci pa so imeli določena predavanja skupna, zato je bilo nekaj povsem samoumevnega, da so se med seboj že vsaj na videz poznali. Z dekletom sicer še ni spregovoril, a svojih simpatij do nje ni mogel povsem prikriti. Njena lepota ga je vedno očarala in med poukom se je kar nekajkrat zalotil, kako je previdno motri. Da bi ji izpovedoval svoje občutke ni niti v sanjah pomislil in to ne zgolj zato, ker je prihajala iz njemu tako neprijetnega doma. Z dekleti je bil nasploh zelo neroden in preden bi zdrdral tisto, kar mu je ležalo na jeziku, bi se tako osmešil, da tega še mnoga leta ne bi pozabili. Po drugi strani pa se je naglo bližal ples ob 1000 letnici obstoja Bradavičarke in Mathiasa je vleklo tja. Sprva si je sicer dopovedoval, da s svojo debelostjo in nepostavnostjo ne sodi na tako eleganten dogodek, a bližje je bil ples, bolj je spoznaval zmoto v svojem mišljenju. Imam jaz mar manjše pravice od ostalih? Zakaj ne bi mogel dobiti najlepše punce in se z njo udeležiti plesa? Če poskušam, ne morem nič izgubiti. In tako je zdaj nanesla odlična priložnost, da spregovori z Natalie. Začutil je hitrejši srčni utrip, ko se je dekle postavilo zraven njega in poskušal si je pričarati čim bolj prijazen in nevsiljiv nasmešek, ko se je obrnil k njej. "Nič hudega, pult je dovolj velik za mnogo sladkarij. Ja, že moja postava priča, da se sladkarijam ne more izogniti" je sramežljivo dejal in šele tedaj ugotovil, da se ga dekle ne spominja. To ga je rahlo potrlo, saj si jo je sam še predobro zapomnil, a glede na to, da so imeli v zadnjem času le malo skupnih predavanj, je to bilo verjetno razumljivo. "Se me ne spomniš Natalie? V prejšnjih letih sva hodila na precej skupnih predavanj. Tistega debeluha Mathiasa si ja ni tako težko zapomniti" se je rahlo ponorčeval iz sebe in se nato znova osredotočil na prodajalko, ki je od njega zahtevala denar. Ko ji je plačal zahtevano vsoto, ki mimogrede ni bila majhna, je sladkarije zložil v vrečko in dal mesto dekletu. "Si slišala za ta veliki ples, ki se začne v petek? Jaz sem že precej navdušen."

Bil je zares krasen dan in Natalie ga prav nič ne bi moglo uničiti, prijetni zabavni fantje pa so ga le še polepšali. "Hja, mislim da ima moja postava po sladkarijah še večjo željo od tebe, pa se ji to prav nič ne pozna. Ključ je v telovadbi, dragec." Vse skupaj je zaključila še z nagajivim mežikom, preden se je pomaknila bolj proti pultu, saj ji je simpatični mladenič naresil prostor. Očitno je poznal tudi njeno ime, vendar je zvenel malce razočarano, ker se sama njega ni spomnila. Potem pa je omenil ime in zlatolaska ga je v glavi povezala z ustrezno sliko. "Seveda! Mathias... Aurel, kajne? Zanimivo, kako podobna priimka imava. Saj bi te verjetno prepoznala, vendar si se tako spremenil! Višji si, in mislim da si celo izgubil kilo ali dve...?" Prodajalka je nejeverno preštevala Spolzgadovkine sladkorne paličice in si zraven nekaj godrnjala v brado, omenjeno dekle pa se je raje osredotočilo na sogovornika, ki je pogovor sedaj speljal na prihajajoči ples. "Ja, tako se že veselim! Moralo bo biti res nekaj posebnega, glede na to da konec koncev le govorimo o 1000 letnici šole!" Bila je navdušena in pred nekaj dnevi je domov pisala materi, katere obleke naj ji pošlje. Naj je bila še tako kljubovalna in uporniška, kadar je svojo mamo lepo prosila in kazala navdušenje za stvari, nad katerimi so se ponavadi navduševala samo najbolj plehka dekleta, se ji ta ni mogla upreti. Skoraj bi že začela debato o tem, kako se bo odpravila za dogodek, ko je v očeh Pihpuffovca zagledala blisk odločnosti in posvetilo se ji je, kaj fant namerava. Želela mu je prihraniti zavrnitev, zato je na videz naključno načela to temo. "In, imaš že soplesalko? Kakšno postavno Pihpuffovko? Jaz sem ponudbo dobila že tisti večer, ko je Rex sploh naznanil, da se bo ples odvijal. Ah ja, lepo je biti Natalie..." Pretirano važno si je z roko vrgla svoje dolge zlate kodre čez ramo, potem pa končno plačala prodajalki, ki je nestrpno tapkala po pultu.

"Telovadba in jaz sva kot sever in jug" se je kislo nasmehnil Mathias in ošinil lepo zaobljen trebuh, ki je bil že njegov standardni spremljevalec. Pogosto ga je skušal nekoliko prikriti in takrat si je pas v hlačah čim bolj zožil, oblekel pa je veliko preširok pulover, ki ni razkrival telesnih oblin. Ne glede na vse pa ni mogel prikriti svojega pomanjkanja kondicije, ki je bila naravnost katastrofalna. Tudi to mu ni bilo tuje, da bi z gibanjem kmalu izgubil težo, ampak se enostavno ni mogel spraviti zraven. Že ob misli na tek se mu je obraz omračil in kadar se je spravljal na dolgo hojo, se je po pol ure ležerne hoje že vrnil domov. Puncin pomežik ga je vznemiril in začutil je, kako postajajo njegove dlani vlažne, še bolj nelagodno pa mu je postalo tedaj, ko je Natalie omenila njegovo višino in težo. Hja, zrasel je morda že, saj ni spadal med male ljudi, a da bi izgubil kaj kil? To je bilo zelo malo verjetno, pa čeprav je izgubil željo po tehtnici. Dovolj so razkrivale že hlače, ki jih je v prešnjem letu brez problemov oblekel, letos pa so mu predstavljale kar precejšnjo oviro in kadar jih je imel na sebi, ga je okoli pasa precej tiščalo.
"Hja no, potem pa že res" je nerodno zamrmral in pogled trmasto upiral v prodajalkine roke, ki so se ukvarjale z Nataliinimi slaščicami. Njene slabe jeze sploh ni opazil saj so mu po glavi hodile zgolj Spolzgadovkine besede za katere ni mogel ugotoviti, ali so mišljene dobronamerno, ali pa je v njih kaj sarkazma. Govor o plesu je znova privabil njegovo pozornost in sprva je celo kazalo, da bo njegova namera uresničena. Dekle ni moglo prikriti navdušenja nad tem veličastnim dogodkom in v njenih očeh je Mathias zaznal silno zadovoljstvo. Vse je bilo odlično do tistega usodnega trenutka, ko je imenila ravnateljev nagovor in svoje ime. Seveda, lahko bi vedel. Takšna lepa dekleta so že od samega začetka zasedena, mi debeluhi pa v življenju nimamo sreče. Razočaranje je poskušal prikriti z nasmeškom, ki pa ni izpadel najbolj prepričljivo. Da bi ji tukaj razlagal o svojih težavah in ji zaupal svoje srce, mu niti prišlo niti na misel, saj takšnega ponižanja ne bi prenesel. Ne, raje bo poskušal pogovor speljati čim bolj umirjeno in se pretvarjati, kot da je sila zadovoljen. "Tudi jaz sem že navdušen, tak dogodek bo nedvomno izjemen. Seveda, s prikupno Pihpuffovko sva se prejšnji večer pogovarjala o plesu in radostno je sprejela moje povabilo. Dekle je sicer bolj skromno, a take so mi po značaju bližje." S tem je ciljal tudi na Nataliin značaj, predvsem pa ga je zanimala njena reakcija, saj je najbrž pričakovala drugačen odgovor.

Zadovoljno je pospravila svojo ogromno zalogo sladkornih paličic v vrečko in jo potegnila s pulta, potem pa se obrnila nazaj k Mathiasu, ki ji je odgovarjal. “Res? Kako fino!” Odobravajoče se mu je nasmehnila in zelo dobro prikrila, da je presenečena. Lahko bi se sicer zgodilo, da je narobe interpretirala tisti pogled v njegovih očeh, vendar je bila drugače precej dobra v branju ljudi, zato je bila bolj verjetna možnost, da si ji Pihpuffovec soplesalko enostavno izmislil. V ozadju možganov je zaznala tudi, da je fant z zadnjimi nekaj besedami namigoval na njeno pretirano gesto in se odločila, da bo to, kar bi bilo najbolje opredeljeno le kot zelo zelo neposrečena žalitev pustila na miru. “No, lepo je bilo poklepetati s tabo, Mathias, vendar me čaka še drugi del moje telovadbe. Saj veš, da ohranim svoje pregrešno telesce točno tako, kakor ga hočem…” Namenila mu je še en navihan mežik, preden je izstopila iz trgovine, kar je pospremilo mehko cingljanje zvončka na vratih.

Zunaj je bilo prijetno toplo in načela je sproščen tempo nazaj proti šoli. Izbrala je malce daljšo pot in tekla tudi ob obali jezera, se vmes ustavila še pri enem od dreves, kjer je na soncu poležavala skupina njenih sošolcev in z njimi na hitro poklepetala, preden je končno prišla do vhodnih vrat in izginila v zavetje ječ, da načne svojo novo pridobljeno zalogo.

[oprosti, da sem tale RPG tako hitro končala, ampak sem te dni malce na tesnem s časom, tako da se bom zaenkrat omejila samo na ples =)]

"Da, zelo fino" ji je zadovoljno pokimal in se pri sebi namuznjeno nasmehnil nad tako prepričljivim izgovorom. Dekle se je kar hitro odpravilo, saj je bilo očitno, da ima še druge opravke in Mathias je v nobenem primeru ni želel zadrati. Tako se je poslovil od nje, ji zaželel prijetno pot in se nato osredotočil nazaj na slaščice, ki so jih ponujali pri Medenem carju. Njegova vreča je bila sicer nabito polna in tudi pogled trgovke ni bil nič kar prijazen, a fant si je zaželel kupiti še nekaj več. Med pogovorom z Natalie je namreč uzrl zanimive čokoladne preste, ki so mu takoj vzbudile poželenje in bil bi prav nesrečen, če jih ne bi kupil. Najprej je na plan spet izvlekel denarnico in preštel število novcev, ki jih je bilo na srečo dovolj. Zatem se je vrnil k pultu in trgovko poprosil še za šest čokoladnih prest. "Še to? Mar niste prej kupili dovolj?" je nejevoljno zamrmrala, a zaradi denarja se ni več vtikala, pač pa je opravila svojo dolžnost. Vzela je še eno vrečo in jo napolnila s čokoladnimi prestami, Mathias je plačal in se obtežil z dodatnim bremenom. Tako bogato opremljen je zapustil Medenega carja in se precej vedre volje napotil nazaj proti Bradavičarki. Srečanje z Natalie ga ni prav nič vznemirilo, še bolj zadovoljen pa je bil nad veliko količino slaščic, ki jih je uspel kupiti.

Po celi noči nemirnih sanj in občasnega budnega trenutka, ko je lahko mislil samo nanjo, se je Atreyu končno posvetilo, da je Evelyn že zdavnaj prebolel. Edina, ki mu je zadnje čase hodila po glavi je bila Rose in čeprav je bila situacija med njima zelo sveža in so bile rane od prejšnjih ljubezni še vedno odprte, je bil Trey optimističen. Pa kaj, če je hotela pozabiti Jesseja? Lahko bi si za to izbrala kogarkoli, pa si je vseeno izbrala njega. In če je bila z njim samo zato, da bi pozabila na Jesseja? Presneto, poskrbel bo za to, da ga bo pozabila. V rokah je držal ogromen šopek svežih rož, ki ga je prevezal z modrim trakom, točno takim, kot se je po njegovem spominu čudovito ujemal z barvo njenih oči. Bil je nervozen in ves čas si je popravljal lase, ki so mu silili na čelo, dokler se ni končno naveličal in spremenil pričeske v nekaj malo krajšega in manj neukročenega. Z Rose sta bila zmenjena, da se dobita pred medenim carjem in se odpravita na sprehod in dan je bil res kot nalašč za tak podvig. Bilo je prijetno toplo a sonce ni bilo tako močno, da bi ju med sprehodom opeklo. Morda, če mu jo bo uspelo prepričati v to, si bosta po sprehodu privoščila še piknik nekje daleč od Bradavičarke in Trey ji bo lahko povedal vse, kar mu je hodilo po glavi.

Ker sta se s Treyem zmenila da se nekje dobita, se je Rose še bolj potrudila za svoj izgled. Oblekla si je kratko črno oblekico s čipko na robu, oprijeto majico z dekoltejem in pa jopico, da je kljub soncu ki je sijalo zunaj nebi zeblo. Obula si je svoje priljubljene čevlje. Črne all starke. Pohitela je v kopalnico in si počesala lase,nanesla nekaj ličil, nato pa se je še nadišavila s svojim najljubšim parfumom ki je imel vonj po vrtnicah. Ko je končala z urejanjem je pograbila torbico ki si jo je prej pripravila in stekla je proti dnevni sobi. Srečala je nekaj fantov ki so zažvižgali za njo. Zadovoljno se je nasmehnila sama pri sebi. Če je bil njen videz všeč drugim fantom, bo najbrž tudi Treyu. Ko je s hitrimi koraki stopala po stopnicah je razmišljala o njem.

Z rdečimi lički je prispela do dogovorjenega mesta pred medenim carom. Trey jo je že čakal. V rokah je imel šopek rož. Rose se mu je nasmehnila in ga nežno poljubila na ustnice da bi ga pozdravila. "Torej, kam se bova odpravila?" je zvedavo povprašala.

Njegovo srce je kar poskočilo, ko jo je zagledal. Bila je prava vizija v črni oblekici in čeprav ga je nekoliko zaskrbelo, da bi jo kasneje morda lahko zeblo, se je kar ni mogel nagledati. Pristopila je k njemu in ga poljubila v pozdrav in hvaležno ji je vrnil poljub. Očitno le ni bila tako zelo zaljubljena v Jesseja, da Treya ne bi mogla niti pogledati. Nasmehnil se ji je in ji ponudil rože. Ko jih je vzela, je iz žepa potegnil palico in ji odgovoril na vprašanje. Predlagam, da si nabereva nekaj slaščic, potem pa se odpraviva na sprehod po eni od poti, ki obkrožajo Meryascoveeno. Pokazal je proti Medenemu carju in skupaj sta stopila v trgovino. Pustil ji je, da si je izbrala svoje najljubše. Sam si je nabral nekaj čokoladnih žab, mentolovih poljubčkov, ter vanilijevih bonbonov, tistih z barvastim posipom. Svoj plen je postavil na pult in počakal, da je še Rose prinesla svoje, potem pa je plačal dobrovoljni blagajničarki, ki ju je z Rose opazovala, kot da bi bila narejena iz sladkorja. "Kako simpatičen parček sta," je zažvrgolela ženska, ko je Treyu vračala drobiž. Potem jima je hitro ponudila še nekaj bonbonov oblikovanih kot srčki in odkimala z glavo, ko je Trey spet začel vleči denarnico iz žepa. "Ne, ne," je rekla, "za tako ljubek parček so zastonj. Uživajta." Trey se je malo presenečeno zahvalil in se obrnil k Rose, da bi videl, če je pripravljena, da gresta.

((Lahko nadaljuješ kjerkoli =) https://www.youtube.com/watch?v=EgT_us6AsDg&t=20s ))

(( nadaljevala tukaj http://magic.highforum.net/t50p30-park ))