"Blackie!" se je zadrla Amy. Spet. Preiskala je ze celo grascino, svojega crnega macka pa ni in ni nasla. Blackie je vedno nekam izginil, a obicajno ga je Amy hitro nasla. V kaksnem kotu stavbe, z misjo v gobcku. Danes pa ga ni in ni bilo. Postala je pred vrati in poskusala ugotoviti kam je prisla. Ni se hotela se sama izgubiti. Zahodni hodnik. Tukaj je bila samo nekaj krat, a se je hodnika se dobro spomnila iz zemljivida. Pogledala je okoli in opazila visoke stebre. Zdeli so se tako mogocni, da jih ne more nic spraviti iz mesta. Verjetno so bili se zacarani, tako da je bila njena domneva resnicna. Pogledala je med stebre in za trenutek izgubila misi ob pogledu na okolje Bradavicarke. Ni kaj, bilo je lepo. Potem pa je zaslisala glasen mjav. Ozrla se je k izoru glasa, in se nasmehnila. Zagledala je neko temnolasko in svojega macka. "O, hvala. Kje si ga nasla?" je zacudeno vprasala, in dekleru v ppzdrav pokimala. Blackie-ja je vzela v narocje in mu zacela pridigati, kako butasto je to, ceprav je bil navsezadnje le macek. Zmajala je z glavo. "Hvala res." je se dodala in se nasmehnila rjavolaski.

((Evo Lucy, oprosti ker je tak malo samo dans tok nimam navdiha -.- ))

Pihpuffovka se je kot uročena sprehajala po zahodnem hodniku, za katerega je v Zgodovini Bradavičarke prebrala, da zaradi uroka v njem nikoli ne odmeva. Mimo nje je pritekla gruča prvošolcev iz Gryfondoma in Mia je vzvišeno zavila z očmi. Iz svoje torbe na eno ramo je vzela palico ter sedla na eno od klopc v bližini. ''Conjuro'' je izrekla čarobno besedo in kot iz nič se je pri Abigail pojavilo ogledalce in lip gloss. Na hitro si je popravila make up, nato pa zamahnla s čarobno palico: 'Evanesco'' in lip gloss ter ogledalo je izginilo. Nato je še enkrat izrekla conjuro, pri njej pa se je pojavila knjiga Zgodovina Bradavičarke. Odprla jo je in začela brati. V knjigo se je popolnoma zatopila.

{Nathaniel? }

Nathaniel se je iz Pihpuffovskih spalnic odpravil na sprehod po Bradavičarki. Zunaj je bilo malce oblačno vreme, zato ga potikanje zunaj gradu ni ravno najbolj mikalo. Bila je vsakodnevna običajna nedelja in zaradi tega ni rabil ždeti med štirimi stenami v učilnicah. Sprehajal se je po hodnikih in na čase pogledal v katero izmed učilnic, ki so bile ob vikendih prazne. Bradavičarka je bila res velika in prostorna, zato se mu je zdelo kot da se sprehaja že zelo dolgo, če ne več ur. Ko se je želel vrniti nazaj proti Pihpuffovskim sobanam, se je znašel v zahodnem hodniku za katerega je slišal, da nikoli ne odmeva, pa če tudi je v njem na tisoče učencev. V njem se tudi radi zadržujejo duhovi, saj je ta hodnik eden izmed temačnih, temnih in najmirnejših na šoli. Tu in tam so se po hodniku sprehajali učenci, ki so po pomoti zavili v njega. Že ko ga je hotel prečkati in se vrniti nazaj v Pihpuffovsko dnevno sobo, je na eni izmed klopi zagledal svetlolaso punco, ki jo je večkrat videl sedeti v dnevni sobi ob kaminu. Tiho se ji je pribljižal in se tudi sam usedel na klop. Opazil je da bere, zato se je glasno odkašljal, saj je hotel pritegniti njeno pozornost.

Fenris je bil nad dišavo prav tako prevzet kot Natalie, če ne celo še bolj. Potem ji je ponudil kratko razlago. Spolzgadovka pri napojih še ni jemala amortentie, zato ni točno vedela, kako izgleda, bila pa je precej zvedava in dovolj poučena v zvarkarstvu, da je vedela, da je najmočnejši ljubezenski napoj, kar se jih da zvariti in da vsakemu posamezniku diši po tistem, kar ga privlači.
Zlatolaska je parfum počasi pospravila v enega od žepov plašča ravno, ko je Ris storil isto, vendar je z zanimanjem opazila, da je nekaj pospravil tudi v levi žep. Sedaj, ko je pomislila, se ji je zazdelo, da je prej s kotičkom očesa videla, kako je svetlolasec v zadnjem trenutku iztegnil roko in iz skrite sobe vzel še nekaj. Razmišljati je že začela, če bi ga izprašala o tem, ko sta ob njegovi duhoviti pripombi naenkrat oba utihnila. Iz sosednjega hodnika so se zaslišali koraki, ki so nezmotljivo pripadali grozljivemu šolskemu hišniku in Nat je potiho zaklela. Spolzgadovec jo je zgrabil za roko in neslišno sta odhitela proti zahodnemu hodniku. Če bi se pognala prek avle in naravnost v ječe, bi zelo tvegala, da ju hišnik opazi, po dolgem zahodnem hodniku pa se je konec koncev dalo prav tako priti do doma, čeprav po malo daljši poti. Končno sta zavila za vogal in se prihulila k zidu ter delala dolge vdihe, medtem pa pozorno oprezala za tistim značilnim drsanjem. Slišati ni bilo nič, vendar je Risa vseeno rahlo potisnila proti vogalu. "Prosim, poglej kje je..." Takoj pa, ko ji je fant obrnil hrbet, je z neverjetno hitrostjo iz plašča potegnila parfum in si ga enkrat špricnila na vrat. Kako prikladno, ulovim lahko dve muhi na en mah... Svetlolasec se je obrnil nazaj k njej, ona pa ga je brez pomišljanja pritisnila ob zid in mu položila prst na usta, češ 'tiho bodi'. Bil je precej višji od nje in stopila je na prste, da bi mu bil njen vrat čim bližje, medtem ko se je sama nagnila proti njegovemu ušesu. "Povej mi, kaj si izmaknil iz tiste sobice, česar jaz nisem videla?" Njen glas se je spremenil v nizko predenje in z desno roko je počasi zdrsela po njegovem telesu, prek prsi in čez trebuh, dokler ni z roko končno prišla do njegovega levega žepa. "Kaj si hotel skriti pred mano?" Njeni dolgi prsti so se počasi potopili v žep in zatipali obroček iz hladne kovine, ki je še najbolj spominjal na prstan, potem pa ga zagrabili in izvlekli iz njegovega skrivališča.

[hodnik, obviously ]

((Natalie, samo opozoril bi te, da si v zadnjem delu za moje pojme malo preveč omejila moje možnosti kot piscu. Zdaj recimo ne morem napisat, da Fenris po nekaj sekundah plani po Nat kot lačen volk (kar bi bilo sicer logično za vsakega običajnega 17-letnika potem ko se punca začne obešat po njem, tudi če posredi ne bi bilo še močnega afrodiziaka, ki je povrh še čaroben), ker si napisala tako, kot da je ves čas odkar ga spravi k steni pa do konca posta negiben. Tudi pasivnost je izbira reakcije in v prihodnosti bi rad ohranil vsaj neko mero izbire glede akcij svojega lika. Ne rečem, če gre za situacijo ko ni nobenega dvoma, ampak tukaj mislim da sem nazorno pokazal z zgornjim primerom da ni bilo tako. Občasno tudi Nataliejino sklepanje in predvidevanje že malo meji na čitljivijo, ampak ok, recimo da je bilo pač zaporedje lucky-guessov XD
Anyway, očitno bodo morale Fenrisove skrivnosti priti na dan prej kot sem nameraval. Sami ste si krivi ))

Uspešno sta pobegnila hišniku, a še preden sta bila več kot dva ovinka stran in bi utegnil pogledati naokoli ter se prepričati, da jima grozljivi starec ni sledil, ga je Natalie že stisnila ob steno in začela plezati po njem. Čeprav je delček njegovih misli komaj čakal na kaj takega že vse odkar je mislil da flirta z njim s tisto sladkorno palčko, pa je njegov ostali razum začel utripati v alarmu. Tole ni bilo normalno, sploh ker niti še na varnem pred hišnikom nista bila. In kot drugo je izgledalo, kot da bo celotna zadeva zelo hitro ušla nadzoru. In njene naslednje besede so to le še potrdile:
"Povej mi, kaj si izmaknil iz tiste sobice, česar jaz nisem videla?" Hitro je razmišljal o odgovoru, medtem pa poskušal spodviti roko tako da bi jo spravil mednju.
"Očitno si videla, sicer me zdaj ne bi o tem spraševala," je odvrnil. Ustnice so se mu same ukrivile v nasmešek, čeprav se je trudil ostati resen. Ampak ta vonj... Vonj! Prekleto, ta vonj je vohal natančno enkrat prej v celem življenju, in ni še minilo 15 minut tega! Torej je šlo očitno za nekakšen parfum, in se je ona z njim našpricala da bi njega imela točno tam kjer bi ga hotela. Ampak čudno, čeprav je bil vsaj po vonju sodeč napoj bolj koncentriran od amortensie, pa ni do nje čutil nič drugače kot prej. Še vedno ga je privlačila in čeprav je to sam sebi tajil je začenjal razvijati nekakšna kompleksnejša čustva (glede katerih si še sam sploh ni bil na jasnem za kaj gre in so se začela še preden sta sploh prišla do avle), vendar pa je bila edina stvar ki jo je uspel opaziti glede tega to, da je čutil nek odpor do tega, da bi jo zavrnil. Ampak globoko v sebi je vedel da ji ne more dopustiti da takole ravna z njim. Čeprav je bila tako mehka in topla ko je drsela po njem, nižje in nižje...
"O ne, tja pa ne!" je vzkliknil ko je ugotovil, da se je njena roka nevarno približala njegovemu pasu. Nikomur ni dovolil da bi se ga dotikal pod pasom, in čeprav je bila Natalie izjemno zapeljiva, pa so nekatere stvari vseeno imele svojo mejo, in dotikanje pod pasom je definitivno spadalo v to področje.
"Ničesar nisem skrival pred tabo. Če se spomniš več, je bilo treba najprej bežat pred hišnikom, za katerega naj pripomnim, da najverjetneje še vedno obstaja nevarnost da naju najde, sicer bi ti najverjetneje povedal že tam. Ne vem kaj je, nekakšen čaroben prstan ali pa obroček za obesek. Pojma nimam kako deluje," je priznal medtem ko je se je njena dlan splazila v njegov levi žep in otrpnil od nervoznosti.
Presneto, pa menda ja ne?! je sam pri sebi kriknil, čeprav se je zavedal da bi vsak drug Spolzgadovec sedaj na njegovem mestu moral neskončno uživati. A takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega: namesto da bi šla njena roka tja, kamor je mislil da bo šla, se je splazila po stegnu in zgrabila mali kovinski predmet, ki ga je prej našel v skrivališču.
Tako torej! Prekleta zahrbtna... karkoli že si! Samo za to se ti gre! Fenris od razočaranja in presenečenja ni našel drugih besed. Še preden pa bi se po njegovih mislih vsul plaz zmerjavk ali česa drugega, je z desnico počasi in neopazno iz žepa izvlekel palico, nato pa jo usmeril vanjo in pomislil Petrificus Totalus. Stranski učinek tega, da se mu je tako približala, je bil med drugim tudi ta, da bi jo iz njegovega položaja lahko zgrešil le pijan trol s trojnim vidom in sivo mreno. Začutil je, kako je njeno telo otrpnilo, in le njegove roke so jo zadržale da se ni zagugala nazaj in padla. Počasi jo je spustil na tla ter ji odvzel prstan, stekleničko, in njeno palico. Nato je vanjo uperil svojo palico ter ji uročil noge od pasu navzdol z Locomotor Mortis-om, potem pa sprostil prvi urok, medtem ko se je sam umaknil dovolj daleč, da ni bil več v ožjem dometu njenega parfuma.
Očitno so res vsi Spolzgadovci enaki; pridejo ti blizu in se delajo da so tvoji prijatelji, ko pa se znajdeš med njimi in njihovimi cilji, pa ti z največjim veseljem zabodejo nož v hrbet, je pomislil morbidno, nato pa nagovoril dekle:
"Hromilni urok te ne veže več samo zato, ker se nočem pogovarjati s kipom." Glas se mu je malenkost tresel, saj so ga preplavljala čustva. Pravzaprav si ni bil čisto na jasnem zakaj ni preprosto odšel, a zdelo se mu je, da si je Natalie zaslužila vsaj nekaj besed.
"Res ne vem zakaj si se tega lotila na tak način," je nadaljeval. "Ampak zaradi tega sklepam, da ti je edina stvar na meni, zaradi katere si me bila sploh pripravljena prenašati, to, da me imaš za sredstvo, s pomočjo katerega lažje prideš do teh predmetov."
Sledil je trenutek tišine. Fenris ni vedel, ali se je Natalie kesala, ali pa je na tihem kuhala maščevanje.
"Mar ni tako?" je vprašal z glasom, ki se je proti njegovi volji bolj tresel kot prej. "Lahko bi me preprosto vprašala, ampak ne, ti me moraš napasti s sredstvi za nadzorovanje možganov. In kot da bi to potrebovala! Mar ne veš, kako lepa si? In niti pomislila nisi, da sem se bil pripravljen odreči predmetu in te nisem ustavil ali izzval preden si zgrabila flaško samo zato, ker sem mislil, da bi bilo bolje če bi jo dobila ti? Zdajle si mi zelo očitno dokazala kako sem se zmotil!"
Njegov glas je bil sedaj na robu tega, da bi se zlomil, njegova ramena pa so se naglo dvigala in spuščala. Svoje oči je uprl naravnost v njene in v njih iskal odgovor. Vedel je, da bi bilo bolj pametno če bi preprosto odšel, vendar ni mogel. Hotel je od nje slišati, ali je bilo res tako kot je izgledalo.

[oprosti, res ti nisem hotla omejevat možnosti, ampak po pravici povedano sem mislla, da bo za zgodbo bolj zanimivo, če Fenris ne bi takoj planu po njej, mamo pa seveda še the element of surprise, se pa opravičujem, da mu nisem dovolila ravnat na podlagi hormonov xP glede sklepanja pa, ja no, tudi ti nisi tko zelo nedoužen... Mislm resno, kdo bi lahko pogruntov tisto stvar z rimanjem iz Rexovga posta? Ampak dejmo pustit našim likom mal super- awesomnessa ]

Fenrisovi poizkusi, da bi se ji upiral, bi lahko bili opisani samo kot smešno šibki. Vedela je sicer, da ima tudi brez parfuma kar nekaj adutov, vendar se je Spolzgadovec zdel povsem izgubljen v njeni bližini, česar pa Natalie ponavadi ni bila ravno sposobna. Parfum je imel torej precej preprost učinek: na tiste, ki so ga vdihovali na njej, je deloval tako, da so si jo želeli bolj kot kdajkoli prej. Tako torej. Ni bila prepričana, kako bi si s tako stvarjo lahko zares pomagala, bilo pa je precej verjetno, da bi ji znala v kakšni situaciji priti prav. Fenris, očitno zelo živčen zaradi prisotnosti njene dlani tako blizu določenih občutljivih delov, je hitro izustil, kar jo je zanimalo. V prsih je začutila tanko iglo krivde, ki jo je začela počasi zabadati, ker se je fanta lotila na tako krut način. Konec koncev pred njo sploh ni želel ničesar skrivati in preklela se je zaradi svoje nezaupljivosti, čeprav ji svetlolasec ni dal prav nobenega razloga, da bi bila do njega sumničava. Roko je izvlekla iz njegovega žepa in se pripravila na to, da mu predmet vrne ter se mu opraviči, ko je naenkrat začutila čuden hlad, ki se je razširil po njenem telesu, potem pa so ji vse mišice otrpnile.
Okamenel jo je, nesramnež zahrbtni. Bil je očitno vsaj dovolj časten, da jo je ujel, preden bi padla, potem pa jo je odložil na tla in ji pobral vse: obroček, parfum in njeno dragoceno palico. Odmaknil se je od nje, kot da bi se bal njene bližine, potem pa sprostil urok na njej, vendar je moral začarati še enega, saj nog še vedno ni mogla premikati. Potem je izdajalec spregovoril in hotela mu je že zabrusiti kaj nesramnega, vendar je nadaljeval, zato je raje utihnila in se odločila za modro tišino, dokler ne bo povedal tega, kar želi. Ob njegovi obtožbi jo je skoraj fizično zabolelo in hotela mu je že zagotoviti, kako zelo se moti, ko se je opomnila, da jo je brezsramno ohromil in odložil na tla. Z vsako besedo, ki je prišla iz njegovih ust, pa je Natalie bolj lezla vase in krivda, ki jo je kljuvala, je bila vse bolj boleča. Res, zakaj se ga je lotila na tak način? Sploh ni poizkušal ničesar skrivati pred njo, ona pa je na njem uporabila najbolj Spolzgadovsko metodo, ki se je je lahko domislila in temačno je pomislila, da se Klobuk Izbiruh konec koncev le ni zmotil. Bila je navadna vzvišena kača, ki se je požvižgala na čustva in želje drugih ljudi. Za kar je očitno šlo tukaj. Fenrisov glas se je tresel in njegovo dihanje je bilo sunkovito in hitro, kar je jasno kazalo, kako razburjen ali prizadet je moral biti. Ker ni več spregovoril, temveč je samo zrl vanjo z velikim vprašanjem v očeh, je vedela, da čaka na njen odgovor. Z rokami se je dvignila v sedeč položaj, da se ni počutila tako majhne, potem pa spregovorila s tihim in hripavim glasom. "Ni čudno, da nimam nobenih prijateljev, če se do ljudi vedem tako. Vem, da se sliši kot neumen izgovor, vendar nisem najbolj zaupljiv človek in to, da te cimre maltretirajo že od prvega letnika dalje, stanja ponavadi ne izboljša. Nisem uvidela, da si se ti pogovarjal in družil z mano, ker ti je bilo do tega, temveč sem sklepala, da tako kot ostali samo nekaj hočeš od mene. Danes sem očitno zafrknila in žal mi je, ker sem se tako vedla in odreagirala, čeprav se po temle verjetno tudi ti ne boš več hotel pogovarjati z mano. Oprosti, enostavno... Ne vem, kaj naj ti rečem, da bi opravičila svoja dejanja." Po licu ji je končno spolzela solza, ki se je že celo minuto izdajalsko pripravljala, da zdrsne s trepalnic in zlatolaska je povesila glavo, da bi skrila svojo ranljivost in se zaščitila pred bolečino.

((Forgiven and forgotten. Vsakemu se kdaj zgodi, tudi meni se je že več kot enkrat, važno je da eden drugega na to opozorimo Imaš prav ja, tisto z uganko je bilo dokaj enosmerno, sem ravno zato pustil tebi da napišeš kaj je za zidom. Če recimo Rex ne bi vmes napisal posta, bi lahko odkrila samo katerega od mnogih predorov, ali pa še en namig, ki bi lahko kasneje vodil do predmeta, ali pa z vsem skupaj ne bi imel nobene veze sploh
Malo za ambient: https://www.youtube.com/watch?v=P8EX9k4ems8 ))

Moral se je na vso silo truditi, da je zadržal hlipanje v svojih prsih in ni pustil, da bi pobegnilo na površje. Isto je držalo tudi za solze.
Ni ji hotel verjeti, ni ji hotel zaupati, a ton njenega glasu in izraz na njenem obrazu sta bila preveč iskrena. Toda ali se mu ni tudi prej zdela iskrena, potem pa mu je zabodla bodalo v hrbet? Pa vendar, kaj če ji je bilo resnično žal? Bi si bil sposoben kdaj odpustiti, če bi se resnično kesala, on pa bi se je odrekel, misleč da gre le za še eno prevaro? Ne, tega ne bi zmogel. A kljub temu ni hotel po nepotrebnem tvegati. Preveril je, če je bila steklenička trdno zaprta, nato pa jo skupaj z njeno palico spravil v žep, medtem ko je svojo še vedno držal v desnici, prstan pa si je nataknil na kazalec levice. Lahko je začutil magijo v njem, vendar se ni počutil popolnoma nič drugače. Ali pa je bil le preveč čustveno razrvan, da bi sploh zaznal kakšno spremembo. Človek med hiperventilacijo in nedaleč od roba joka načeloma ni najbolj pozoren na malenkosti. Karkoli je že bilo, prstan bo moral počakati do takrat, ko bo dovolj priseben.
Stopil je bližje in počepnil ob dekle. Tiho je zamrmral protikletev in urok, ki je vezal njene noge je popustil. Pospravil je palico, in v dlani vzel njen srčasti obraz. Solza na njenem licu ni bila sama; v nevihtnih očeh so njene sestre čakale, da se ji pridružijo. Fenris jim ni dal te možnosti. Nežno je s palcem obrisal kristalček tekočine, ki je skalil njen obraz. Malenkost je sklonil svojo glavo, deloma pa tudi dvignil njeno, tako da sta si zrla iz oči v oči. Ni vedel, kako bi izrazil svoje misli, nekako ni našel besed. Nagnil se je naprej in ji pritisnil kratek, nedolžen poljub na ustnice. En sam poljub, ki je povedal več, kot bi lahko kdajkoli izrazil z besedami. Poljub opravičila in kesanja, odpuščanja in ljubezni. Več kot to si ni dovolil. In še dobro, kajti iz smeri, iz katere sta prišla davno tega, v drugem času in dimenziji, se je zaslišal zvok, ki ga Fenris ni hotel slišati za nič na svetu: šššššrrrrp... ššššššrrrrp... ššššrrrrrrpp. A to še ni bilo dovolj. Tokrat se je podrsavajočim korakom pridružil še starikav, raskav glas:
"Le kaj slišijo ta stara ušesa, a? Priiidi, priiiiidi... ne moreš se mi skriti..."
Izraz šoka na Fenrisovem obrazu je povedal vse. Hišnik nikoli ni govoril v prazno, vedno kadar je njegov grozljivi glas ubesedil katere od teh ali podobnih besedni zvez, je vedel da je v bližini kateri od učencev, ki je kršil pravila. In tega se je zavedala cela šola, tako da je bilo čisto mogoče, da je stari zombi to govoril le iz nekega sadističnega užitka ob učenčevih občutkih brezupa. Fenris je hitro segel v žep in izvlekel obe palici, Natalie podal njeno, nato pa Nat potegnil kvišku in se pognal v dir, medtem ko jo je z levico še vedno držal za zapestje.
"Samo do konca hodnika morava priti," ji je šepnil med tekom, kolikor glasno je le lahko, da je bil to še vedno šepet in dovolj tih, da ju hišnik ne bi slišal. "Tam lahko z urokom zakleneva vrata. Stari zombi itak ne zna zahtevnejših urokov kot je Alohomora, tako da bi moral biti Colloportus dovolj."
Za dobro mero je pogledal nazaj, usmeril palico čez ramo, in s hitrim: "naj pozobajo te ptiči, z Avisom prikličem jih pri priči," iz konice izstrelil vsaj ducat električno-modrih sinic, ki so se kakor lovska letala v formaciji zapodila okrog vogala. Serija nečloveških krikov mu je povedala, da je vsaj nekaj ptic zadelo svoj cilj. Seveda so bili njihovi kljuni vse prej kot nevarni, so pa lahko povzročili zelo neprijetno kljuvajočo bolečino, in Fenris je upal, da bo to hišnika vsaj upočasnilo, če že ne ustavilo. Potrebovala sta le nekaj sekund prednosti. Le nekaj sekund, pa bi lahko smuknila skozi vrata na koncu hodnika in jih z urokom zaklenila, in morda hišnik ne bi nikoli izvedel kdo sta bila...

Ni hotela dvigniti glave, ni mu hotela pogledati v oči. Bilo jo je sram svojih dejanj in sram tega, da si je dopustila tisto eno izdajalsko solzo. Sram jo je bilo svoje ranljivosti, in sram jo je bilo tega, da je temu fantu pustila, da se ji tako hitro zakorenini tako globoko. Sram jo je bilo sebe. Čeprav je Natalie sovražila okolje, v katerem je odrasla, jo je svet čistokrvnih naučil nekaj pomembnih dejstev preživetja. Eno glavnih se je glasilo ‘Nikomur ne zaupaj’. Čeprav precej nevede, se je načela zlatolaska večinoma držala. Ni zaupala ljudem okoli sebe, njenim ‘prijateljem’, njenim učiteljem, znancem, niti lastni družini ne. In zaradi lastne negotovosti se ni mogla pripraviti do tega, da bi sedaj kar takole zaupala Fenrisu. Res, ni ji dal razlogov, da mu ne bi, vendar ji jih konec koncev tudi Anya ni, pa ji je zatem vseeno zabodla nož v hrbet.


Ob sebi je začutila toploto, ko se je svetlolasec spustil na tla obnjo. Skozi noge ji je stekel val vročine in vedela je, da je sprostil urok, vendar tudi sedaj ni hotela dvigniti glave. Strah jo je bilo, dab o v njegovih očeh našla samo prezir in gnus. Njegove mehke dlani je začutila na svojih licih, ko ji je objel obraz, njegov prst je v počasnem polkrogu obrisal solzo z njenega obraza. Ko je začel njeno glavo dvigati, se je pripravila na najhujše in se pogumno zazrla v njegove indigo oči, vendar v njih ni našla ničesar razen mešanice čustev, ki jih nikakor ni pričakovala. Fenris se je nagnil naprej in njune ustnice so se srečale v poljubu.

Dotik ni bil vroč in strasten, kot poljubi, ki jih je zlatolaska ponavadi prejemala, in nekaterim ne bi segel niti do kolen. Vendar njegov namen ni bil, da bi v njej vzbudil slo in poželenje, ta poljub je izražal tisto, česar besede niso znale. Izražal je nežnost in skrb, kazal, da si nihče od njiju ne želi, da bi se stvari med njima tako končale. Spolzgadovec se je odmaknil veliko prekmalu za njen okus, vendar je bila to edina stvar, ki jo je bilo v tem trenutku pametno storiti, saj sta oba lahko zaslišala hišnikove drsajoče korake.

Tokrat pa jih je pospremil tudi hripav glas, ki ga je Natalie slišala že veliko prevečkrat za svoj okus in naenkrat jo je prijela močna želja, da bi se nadležnega starca enkrat za vselej znebila, ker si je drznil zmotiti tako popoln trenutek. Svetlolasec ob njej tudi sam hišnika očitno ni srečeval prvič, saj ji je hitro podal palico, vendar ni imela časa, da bi se veselila ob ponovni združitvi, ker sta v naslednjem trenutku že dirjala po hodniku. Fenris je med tekom našel čas še za izvedbo uroka, zaradi katerega so proti grozljivežu, ki ju je lovil poletele živo modre sinice in ga napadle. Hišnik je zakričal in sedaj ni bilo prav nič več smisla v tem, da bi bila tiha, zato je Nat napela mišice in skoraj poletela proti koncu hodnika, fanta pa potegnila za sabo. Njen redni tek in fizično mučenje lastnega telesa sta se končno izplačala, saj sta se za vrati znašla v rekordnem času. Zlatolaska jih je nemudoma zapečatila s prej predlaganim urokom, potem pa brez oklevanja Spolzgadovca potegnila po stopnišču navzdol, domu naproti. Ni šla naravnost, temveč je na kar nekaj hodnikih zavila v povsem drugo smer in po nekaj minutah končno prišla do vogala, za katerim se je skrival vhod v dom. K obo hišnik premagal pregrado, jo bo gotovo najprej iskal v ječah, kjer se nista imela skriti prav nikamor, razen v Spolzgad, vendar Natalie tja ni želela, saj jima njuna soba ne bi več nudila prav nobene zasebnosti, dnevna soba pa samo še manj. Zadihano se je naslonila na zid in zaprla oči, da bi se malo zbrala, potem pa se končno obrnila k Fenrisu. “Kaj pa zdaj?”

[muzika je bla UAU. Škoda da je komad tko kratek, ker sem ga mogla sigurno vsaj 15krat replejat, da sem spisala post. Je blo pa verjetno večkrat Sem pa ugotovila, da mi je dejansko glasba zlo pomagala pri pisanju in vživljanju v dogajanje, tako da še en moodsetter z moje strain https://www.youtube.com/watch?v=_ZVebSr-MFM sneakin' 'round ;P]

((Mhm, tudi meni je dosti lažje pisat če imam kakšno vzdušju primerno glasbo zraven. Se popolnoma strinjam, večina skladb od Future World Music je sicer "short & sweet," ampak me ne bi popolnoma nič motilo če bi tisti "short" odpadel Za zdajle pa tole: https://www.youtube.com/watch?v=gsSBwykoF9g&feature=related ))

Presenetilo ga je, kako hitro je lahko tekla, potem ko je hišnika zamotil s kratkotrajnimi pticami. Morda ji je s šepetom dal napačen signal, da ju hišnik ni opazil in zato prej ni tekla s polno silo. Fenrisu je bilo bolj ali manj vseeno; važno je bilo, da sta staremu zombiju uspela pobegniti, in da najverjetneje ni mogel slišati njunih glasov dovolj razločno, da bi ju lahko potem prepoznal po njih. Po dolgih trenutkih hitenja okrog vogalov in opuščenih hodnikih, ki so Fenrisa pustili kar krepko zadihanega, sta se končno znašla v ječah, nedaleč od zidu, za katerim se je nahajal Spolzgad.
“Kaj pa zdaj?” je vprašala ko sta se ustavila.
"Najprej... pavza," je odvrnil plavolasec in se trudil umiriti svoje dihanje. Nato se je vzravnal, ter dvakrat globoko vdihnil in izdihnil. Njegovo dihanje se je malenkost umirilo, in čeravno so se njegove prsi še vedno dvigovale in spuščale hitreje kot je bilo običajno, pa vsaj sopel ni več. Nato je dvignil pogled in v svoje oči ujel njene. Spomnil se je, da je še vedno imel v žepu stekleničko s parfumom, dolžan pa ji je bil tudi pojasnilo. Zdelo se mu je, da je vedel, ali pa imel vsaj dobro predstavo o tem, zakaj se je lahko vonju parfuma upiral dovolj dolgo, da jo je lahko skamnel, vendar ni bil čisto prepričan, če bi ji to povedal. Vsekakor se mu je uporaba tako močne substance zdela preveč nemoralna, zato je sam ni mislil uporabljati. A kaj bi potem storil s stekleničko?
Tole bi moral zliti stran. Ampak po drugi strani bi se bilo škoda znebiti nečesa tako močnega, sploh potem ko sem na lastni koži občutil posledice. Za sekundo je omahoval, nato pa izvlekel stekleničko in dejal:
"Tole ti vračam, ampak prosim da me drugič opozoriš, preden ga uporabiš. Ni mi preveč všeč, če nisem sam gospodar svojega telesa."
To rekoč ji je izročil stekleničko in sam pri sebi molil k vsem očetovim bogovom, od Odina, pa do Baldurja in celo Lokija, da je storil prav in da tega ne bo nekoč obžaloval.

((Sorry za pozen post, tole sem imel včeraj zvečer že do 3/4 napisano, pa sem dejansko zaspal pri pcju. Očitno sem končno nabral dovolj ur ko bi moral sicer spati, da je prišlo za mano XD))

Ob njegovem odgovoru je planila v histeričen smeh, saj so ji naenkrat v spomin pridrveli vsi dogodki tega dne. Začel se je kot povsem normalen, dolgočasen petek. Potem, ko je končala s svojimi urami, je poležavala v dnevni sobi in poslušala glasbo, dokler ji poti ni prekrižal Fenris in prevzel njeno pozornost za preostanek dneva. Pa zanemarimo dejstvo, da sta še isti dan, ko je ravnatelj oznanil ‘lov na zaklad’ že našla enega, morda pa celo dva predmeta.

Skupaj s svetlolaščevim dihanjem se je umiril tudi njen smeh in počasi sta se spogledala. Ris je sprva omahujoče, potem pa malce bolj odločno potegnil iz žepa tisti skrivnostni parfum in ji ga izročil. Komentarju, s katerim je pospremil svoje dejanje je samo rahlo pokimala, potem pa vzela stekleničko in jo skrbno spravila v globine svojega plašča. “Greva noter?” Že vsaj tretjič v tem dnevu ga je prijela za roko in skupaj sta se odpravila do zidu na drugem koncu hodnika, kjer je zašepetala geslo.

Ni ponovila napake od večerje in je njegovo dlan še pravočasno izpustila, potem pa se je poizkušala čim bolj neopazno izmuzniti skozi dnevno sobo. Kot je predvidela, je bila še vedno nabito polna, saj niti ni bilo še tako pozno po policijski uri. Prihulila se je v sence ob zidu in se počasi začela krasti proti stopnišču v spalnice, zraven pa v glavi prosila katerega koli boga pač že(Natalie je bila vsekakor zagreta ateistka, vendar se je dalo v posebnih primerih delati izjeme), naj usliši njene želje. Bil/a je milosten/a in do stopnišča je prišla neopažena. Z očmi je še zadnjič poizkala Fenrisa, mu namenila ‘se še kaj vidiva’ pogled in izginila navzgor.

[sm mislla da bo uredu, če mal prekineva, ker bo tko al tko v petek ples, pa še trenutno sm malček zaposlena s šolo… it wos najs urajting wit ju ;P]

Njen nenaden napad smeha ga je poleg samega presenečenja kar malo prestrašil, saj je bil popolnoma nepričakovan, malo prej pa sta šepetala, in tako njegov sluh ni bil pripravljen na takšno jakost. Vendar je šibko zvonjenje v njegovih ušesih ponehalo ravno dovolj kmalu, da je še slišal ko ga je vprašala če gresta v dom. Če je kaj rekla pred tem, tega ni slišal. Pokimal ji je, hkrati pa dodal:
"Najbolje, ja. Če se bova še naprej potikala po šoli ob tej uri, naju bo prej ali slej celo stari zombi ujel." Seveda se ni mogel odpovedati priložnosti, da je hišnika nazval z njegovim najljubši vzdevkom. Čeprav nihče ni vedel, kdo je hišnika prvi oklical za "starega zombija," pa ga ni bilo učenca na šoli, ki bi takemu nazivu oporekal. No, vsaj kadar ni bilo zraven profesorjev ali katerega drugega člana osebja ne.
Fenris se je znova pustil Nat odvesti do doma. Sicer se je počutil malo trapasto, ko ga je vodila kot petletnega otroka, saj je navsezadnje znal sam priti do tja, ampak če sta tako ali tako šla na isto lokacijo, je bilo menda res vseeno. Ko sta prišla do zidu pa je pripomnil:
"Bolje da greva tokrat noter po eden in eden. Tako se lahko vsaj za zdajle izogneva še kakšnemu problematiku."
To rekoč ji je pomignil, češ "dame imajo prednost" in počakal da je zašepetala geslo ter se odplazila noter. Čez nekaj trenutkov, tik preden bi se zid spet zaprl, je vstopil še sam in se odkradel na drugo stran dnevne sobe, proti fantovskim spalnicam. Preden bi vstopil skozi vrata se je, ne vedoč zakaj, obrnil in njegov pogled se je srečal z Nataliejinim na nasprotni strani dnevne sobe. Sošolcev je bilo sicer veliko, a so bili tako glasno zaposleni eden z drugim, da je izgledalo kot da ju ni nobeden opazil, če pa je, pa tega za zdaj še ni pokazal. Namenila mu je enega tistih "pa do naslednjič" pogledov, in on je z ustnicami oblikoval besedo "ples", nato pa ji pokimal in odšel v spalnice, ter se brez odlašanja spravil spat.

((Indid it wos! Ni problema, tudi meni ne bo nič škodilo malo oddiha. Se vidiva potem na plesu ^^))

Abigail se je zdrznila in se nasmehnila fantu, ki je sedel poleg nje. 'Hej, sem Abigail. In ti si...?'' ga je vprašala. Zaprla je knjigo in jo pospravila v nahrbtnik, ki ga je imela s sabo. Opazila je, da je tudi neznanec iz Pihpuffa, nato pa se je spomnila, da ga je večkrat videla v dnevni sobi. Zagledala je dva Spolzgadovca in se sama pri ebi žalotno nasmehnila. Še vedno je nekako 'trpela' zaradi tega, ker ni bila v Spolzgadu. Ampak OK, bo že v redu. Mimo njiju je pritekel rjav maček, ki se je zmeeno oziral naokoli. ''Oh, si se izgubil?'' Se je Mia čito raznežila in mucka prijela ter ga dvignila. Ta je v trenutku kočil na klopco in sedel ter se nekam zazrl. Abigail e je nasmehnila, nato pa pogledala Pihpuffovca.

Med tekom do Bradavičarke je Nialla začela grabiti panika. O groza, kaj sem storil?!! se je kar naenkrat zavedel. Ni bil takšna oseba, sploh ni vedel kaj ga je popadlo. Toda zapestnica je bila tako mikavna. Pred Bradavičarko je bilo kar nekaj učencev, ki so ga začudeno gledali. Nekateri izmed njih so se celo hoteli ponuditi, da ga peljejo v ambulanto, ko so zagledali njegove rane, toda vsakega od njih je zignoriral in tekel naprej. Ko je vstopil v graščino, sploh ni vedel kam točno teče. Samo nekam je želel priti. Naenkrat se je znašel v temnem in praznem hodniku. Ustavil se je, da se je lahko malce spočil in nadihal. Zahodni hodnik. Iz žepa je povlekel zapestnico in jo nekaj časa opazoval. Kaj naj sploh z njo? Šlo mu je na jok. Kako sem lahko bil tako neumen, da sem jo šel ukrasti? Bedak!

"Niall?" je slišal za sabo znan glas. Sunkovito je obrnil glavo in takoj se je počutil bolje. "Louis! Hvala bogu!" Louis ga je zaskrbljeno pogledal in se mu približal: "Kaj se je zgodilo?" Pokazal je na rane. "V težavah sem," je obupano izustil Niall. "Moraš mi pomagati." Louis je v želji, da bi ga pomiril, položil svojo roko na Niallovo ramo. Ta pa je izvlekel zapestnico, jo pomolil Louisu pod nos in potiho izjavil: "Nekomu sem ukradel čarobno zapestnico. Ubil me bo." Louis je izbuljil oči. Niall mu je na hitro povedal celotno zgodbo. Po koncu pripovedi, se je Louis malce zlobno nasmehnil. "Ne skrbi, Niall. Tvoja požrtvovalnost ne bo šla v nič. Zapestnica mora za vsako ceno ostati na varnem. Tisti gryfondomovec je ne bo dobil nazaj," je rekel in iztegnil roko. Pravi Splozgadovec, si je mislil Niall in mu dal zapestnico. Vedel je, da bo Louis zagotovo našel popolno skrivališče zanjo.

"Zdaj pa te morava spraviti do ambulante," mu je rekel in ga nameraval odvesti. "Ne," je rekel Niall. "Bolje da grem sam. Za vsak slučaj, če naletim na Jessija. Če te bo videl z mano, bo vedel, da imaš zapestnico ti." Louis je pokimal in vprašal: "Pa si prepričan, da boš lahko sam prišel do ambulante?" Niall je zamahnil z roko. "Ne skrbi, saj lahko hodim." Louis je skomignil z rameni in se odpravil iz hodnika. "Kako pa to, da si bil tu? Kaj nimaš pouka?" je za njim zavpil Niall. Louis se je zasmejal in odvrnil: "Izmuznil sem se ven in se prišel sem pogovarjat z duhovi!" preden je izginil izza vogala.

Niall je ostal še nekaj časa naslonjen na steno, nato pa se je odločil, da tudi sam odide s tega kraja.

Raztrgal si je najljubšo srajco. Še en razlog več da je jezen. Razkačeni Jesse je bedno s hitrimi koraki in morilskim obrazom sledil Niallu. Odrinil je težka grajska vrata in marsikatera glava se je ozrla za njim. Ni se zmenil za to. Z očmi je bliskal po avli in vprašal neko dekle če ga je videla. Prikimala mu je in mu pokazala smer. Zahodni hodnik. Lep kraj. Zahvalil se ji je in stopal jezno naprej. Mimo njega je prihitel Spolzgadovec, vendar ga je ignoriral. V desnici je trdno držal palico. Vstopil je in ga zagledal. "Nikamor ne greš, Niall." Palico je usmeril proti vratom. "Colloportus." Vrata so bila magično zapečatena. "Conjunctivitis. Stupefy. Confundus. Obscuro. Furnunculus. Glacius." Vedel je da ga je zadel vsaj en urok. Zapečatil je vsa druga vrata, da se niso dala odpreti. Bilo mu je popolnoma vseeno kateri urok. Ampak to prekleto zapestnico bo dobil nazaj. Z urnimi koraki je bil pri Niallu in ga prijel za vrat. Palico mu je uperil v prsi. "Kje je?!" V Niallove modre oči je zrl s nevihtno barvo.

Before Niall managed to make a single step towards the exit, Jesse appeared between the doorframe. Shit! Niall's eyes went wide. How did he recover so quickly?! His eyes flew towards the wand in Jesse's hand. And his wand! But.. how?! He wanted to do something, anything, to get out of this situation, but it was like his body froze with panic and fear. He's never been this scared before in his entire life. Luckily, the loud noise from the doors shutting tight seemed to wake Niall from the dazed state he was in.

He managed to jump away just in time when Jesse sent the first spell towards him. Unfortunately for Niall, though, the other boy started shouting spells in all directions and it was impossible to dodge all of them. He's gone crazy, god help me! Niall thought as he was hit with a Stupefy spell and fell down with a thud, unable to move. Jesse was by his side in a second, one of his arms around Niall's neck and the other gripping the wand, pointing it at his chest. "Where is it?!" he spat in Niall's face and his eyes looked absolutely terrifying, as if they were able to drill holes into Niall's own pair. So he shut them tight and responded: "I don't have it! I swear!"

Finaly. Stupefy done this thing. He was there in second. He could breathe his breath. His eyes was cold like absolute zero and sharpness of his voice was like razor. "Rennervate," he whispered. "Don't play with me. Believe me. I'm pissed. Give it back." He farther suffocated his victum. "I don't really care. Who stole it? WHO STOLE IT?!" Evil smile came at his face. "Diffindo," je said and slowly drew line in his wrist. He heard the scream. "Hush little baby don't you cry, Jesse will be a very nice guy..." He smelled bitter-sweet smell of blood. "Little more? Let's try again. Who?"

"Don't play with me. Believe me. I'm pissed. Give it back," Niall heard Jesse say. "I mean it. I'm telling the truth," he told him honestly and then added for good measure: "Someone stole it from me." That only seemed to rile Jesse uo even more, because he tightened his grip on Niall's neck. He tried to fight back, tried to pull Jesse's hands away, but he was powerless. "I don't really care. Who stole it? WHO STOLE IT?!" the guy yelled. "I don't know. I was still weak from your bird attack, so they overpowered me quickly," Niall answered with a choking voice. He was seriously starting to suffocate. Is this really it? he thought.

But then Jesse slowly let go and for a second, Niall thought he was safe. But as soon as he opened his eyes and saw the evil look in Jesse's, he knew he was wrong. "Diffindo," were the words on Jesse's lips and before Niall could even remember what the effects of the spell were, he felt them on his wrist. A horrible pain, like someone had slit his wrist open with a knife. He screamed out in pain. He didn't even hear what Jesse was saying anymore. All his mind focused on was the pain and the feeling of something wet dripping from his wrist. Blood. I'm gonna bleed to death, he thought. "Let's try again. Who?" his ears managed to pick up. Niall answered with a quiet, sobbing voice: "Please. I'm sorry. All I know is that it was a guy from Gryffindor. I don't know him. Please, let me go..."

He knew that he was telling lies. "Look. You're nice guy. I don't wanna hurt you. But I will if you won't lie to me and tell me the truth." His voice was sensitive, like older brother says words for his little sister. He shaked his head. "No bro' That's not true. Don't you see, I want i back." He still watched him, with a face of assasian. "PLEASE TELL ME DAMN TRUTH THAT I CAN LET YOU GO, FOR GOD SAKE!" He used Diffindo once again - in his chest. "Look at me. Look at me." He took a deep breath and started: "Firstable, we don't steal from each other. Only Slytherins do that. But not our house members." Again breath. A puddle of blood was huge - he really didn't care. "So... Who stole it? Name. I won't let you go. Tell me." He used Diffindo again - at his leg.

Why the hell doesn't he believe me?! Niall desperately thought, but didn't say anything. Because, honestly, he had no idea what to say anymore. It seemed like no matter what story he came up with, the guy saw right through him for some strange reason. It's not like he wasn't convincing. So he stayed quiet instead, looking at the ground.

And then he felt it again. The horrible pain, except it was on his chest this time and a hundred times more intense than before. He screamed again, but he didn't even fully register it. He also knew Jesse was shouting at him again, but he couldn't make out any sentences. The pain was too much. Suddenly, it was on his leg as well. He felt like he was starting to lose consciousness, when a loud bang rang in his ears. "Petrificus totalus!!"

Liam... Niall thought. He didn't see him, because his eyes were too heavy to keep open, but he recognized his voice. A thud followed the spell and Niall assumed it must've hit Jesse, making his body go stiff and fall to the floor. "Oh my god, Niall..." he heard Liam say and felt someone shake him by the shoulders. Niall gave all his strength to open his eyelids and let Liam know he wasn't unconscious. Or worse, dead. He saw concern and relief on Liam's face as he swooped him up and carried him out of this horrible corridor. "You're going to be ok, Niall. I know you will," Liam told him. Actually, Niall wasn't sure if he was really saying that to him, or simply to himself to reassure his own self. Either way, Niall stopped thinking about it, because when he closed his eyes again, he finally lost conscioussness.

((Btw, zdej Liam Nialla odnese v ambulanto.))

"Petrificus totalus!!" he heard. He felt donw and rolled his eyes. But how is that possible?! Doors has been magicly locked and sealed... Or Liam never left. He was angry at himself. For God sake! WHY DID HE COME BACK?! Liam and Niall left. The spell gone and he moved freely. Blood was all around him. "Damn it." He lifted his wound. "Evanesco." Blood dissappeared. He was thinking... "Of corse. Clinic."

• Tag: Niall

Z Niallom sta se znašla na enem izmedhodnikov, ki vodijo iz avle, ko se jima je brez problemov uspelo pritihotapiti od kuhinje do nadstropja višje. Hodniki so bili kot izumrli, vladala je popolna tišina. To zanju ni bilo ravno najbolje, ko pa se je slišal vsak njun korak, če nista bila dovolj previdna. V temi je bila orientacija za obadva nekoliko težja, s palico pa tudi noben ni upal posvetiti, saj bi ju tako zlahka opazili z drugega konca šole. Abbs bi lahko prisegla, da se je ponoči Bradavičarka popolnoma spremenila in ni bila več popolnoma prepričana kje se nahajata. Prišla sta do tazpotja in Abbey se je naslonila na kamnito steno ter poškilila v obe smeri. "Nikjer nikogar," je zašepetala in Niallu nakazala, da lahko nadaljujeta pot. Na njuni desni je opazila kip hipogrifa in tako se ji je vsaj malo posvetilo kje sta. "Zahodni hodnik," je zašepetala nekoliko naveličano. "Če želim v Gryfondom bom morala najprej nati pot do vzhodnega krila," je rekla in zavila z očmi, saj je to pomenilo, da ne bo, ob takšnem tavanju po hodnikih, v postelji še lep čas. "V kateri smeri je Pihpuff?" je vprašala ter se zavedala, da je že šest let na Bradavičarki pa še nikoli ni bila tam.

"Pihpuff je čisto blizu kuhinje drugače," ji je povedal Niall. "Vendar sem sledil tebi, da bi te pospremil do Gryfondoma." Dobil je občutek, da Abbey ne ve točno kje sta. "Povej mi, da veš kam morava naprej," je malce zaskrbljeno vprašal. Ni namreč želel celo noč tavati po Bradavičarki, kajti če je bila ena stvar, ki jo je Niall oboževal skoraj toliko kot hrano in glasbo, je bil to spanec. Potreboval je svojo dozo, drugače je bil potem še cel dan polomljen. Sicer ni bil takšen zaspanec kot Zayn, a vseeno. Ravno ko mu je Abbey podajala svoj odgovor pa je Niall stopil na nekaj kar je škljocnilo. Kar naenkrat ju je obdal čuden prašen dim. "Kaj za-?!" mu je uspelo izustiti med otepanjem z rokami. Dim se je na njegovo presenečenje kar hitro razkadil, a ko je ob sebi zagledal Abbey, bi ga kmalu kap. Na njeni glavi sta se namreč pojavila oslovska uhlja, nos je imela prašičji, usta pa zajčja. Niall si ni mogel pomagati, da ne bi bruhnil v smeh.

"Saj ti ne bi bilo zaradi tega z mano, ko pa imaš dom za ovinkom," je šepnila Abbey. "Ne mislim biti kriva, da boš zjutraj taval po šoli kot mrlič, ker nisi dobil dovolj sp.." A še preden je lahko dokončala stavek, se je okoli njiju dvignil oblak dima. Začela je kašljati, a k sreči se je izginil tako nenadoma kot se je pojavil. Še preden se je zavedala kaj se je zgodilo, se je Niall začel na ves glas smejati. "Ššššš, kaj misliš zbuditi celo šolo?!" Dvignila je pogled in se jezno zazrla v Nialla, a je še v istem trenutku tudi njo popadel smeh, ko je uzrla njegov obraz. Imel je namreč par slonjih uhljev, velike zelene mačje oči in račji kljun. Takrat se je zavedala, da se Niall verjetno ne smeji sam sebi in otipala je svoj obraz oziroma kar naj bi bil nekoč njen obraz. Začitila je mokr smrček, prevelike zobe in se potegnila za uhlje. Super! "Kdor koli je odgovoren za to, mu bo žal, da se je rodil, če zadeva do zjutraj ne bo izginila" je rekla napol v šali napol zares, saj se je še zmeraj smejala in med tem pomenljivo uprla roke ob bok, da bi izgledala bolj resno, kar pa je bilo v danih okoliščina nemogoče.

Ko se je začela smejati še Abbey, mu je predelalo, da je verjetno tudi na njegovem obrazu kaj narobe. Njegove oči so takoj opazile račji kljun namesto ust. poleg tega je na glavi začutil nekaj težkega na mestu ušes in videl, da so slonja. "Fuck," je zaklel in se nehal smejati. "Kdor koli je odgovoren za to, mu bo žal, da se je rodil, če zadeva do zjutraj ne bo izginila," je pripomnila Abbey. Niall se je strinjal. Nato je pogled usmeril na drobno škatlico, na katero je stopil. "Moral bi gledati kod hodim," se je jezno oštel. Zatem je počepnil in pobral stvar na tleh, da bi skušal nekako ugotoviti kaj to sploh je. Ko jo je tako obračal v svojih rokah, je na dnu zagledal izrisan majhni smiley face. "Louis!" ga je takoj prešinilo. "Urgh, ubil ga bom." Louis je namreč na vse svoje podobne šale narisal smiley face. Sicer tega ni vedel nihče, razen njegovih najboljših prijateljev.